VSRS Sodba Ru 2/98

Zahtevi za izreden preizkus se ugodi in se sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Ru 84/96 z dne 20.11.1997 spremeni tako, da se tožba v celoti zavrne kot neutemeljena.

Agencija za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica K. je z odločbo št... z dne 27.6.1996 naložila tožeči stranki, da vplača prometni davek od storitev od posebnih iger na srečo za leto 1994 v znesku 53.090.642,27 SIT in za leto 1995 56.570.139,58 SIT ter posebni prometni davek od posebnih iger na srečo za leto 1994 v znesku 7.183.382,00 SIT in za leto 1995 5.760.909,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Tožeči stranki je naložila tudi druge obveznosti, ki pa niso predmet tega postopka.

Tožena stranka je z odločbo št... z dne 20.10.1996 glede prometnega davka in posebnega prometnega davka od posebnih iger na srečo zavrnila pritožbo tožeče stranke. V zvezi z odločitvijo o prometnem davku od posebnih iger na srečo in o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo sta obe odločbi sprejeli stališče, da je treba upoštevati kot osnovo za odmero davka tudi vstopninske žetone, s katerimi igralci plačajo udeležbo pri igri na igralni mizi.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. Ru 84/96 z dne 20.11.1997 delno ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke v delu, v katerem je bilo tožeči stranki naloženo plačilo prometnega davka od posebnih iger na srečo in posebnega prometnega davka od posebnih iger na srečo za leti 1994 in 1995. Menilo je, da tožeči stranki pri ugotavljanju davčne osnove od posameznih vrst posebnih iger na srečo ni bilo treba upoštevati vrednosti vstopninskih žetonov. Vsakdo, ki je želel vstopiti v igralniške prostore, je moral plačati vstopnino. Namesto vstopnice je dobil posebne vstopninske žetone. Teh ni mogel vnovčiti, lahko pa jih je porabil za udeležbo pri igrah na srečo. Vstopninski žetoni so izkazovali plačilo vstopnine, ne pa tudi plačila za udeležbo pri igri. Davčnih predpisov ni mogoče razlagati v breme davčnega zavezanca. Ker noben predpis ne šteje kot davčno osnovo za plačilo prometnega davka in posebnega prometnega od posebnih iger na srečo tudi plačila, ki je predvsem izkaz plačila vstopnine, vrednosti vstopninskih žetonov ni mogoče upoštevati pri oblikovanju te davčne osnove.

Zoper to sodbo, kolikor je bilo z njo tožbi ugodeno, vlaga tožena stranka zahtevo za izreden preizkus. Zahtevo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka.

Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v delu, s katerim je bilo tožbi ugodeno tako, da tožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno. Sodbi očita, da ni upoštevala določbe 2. čl. zakona o igrah na srečo (Ur.l. RS št.27/95), po kateri imajo udeleženci za plačilo določenega zneska enake možnosti zadeti dobitke, izid igre pa je izključno ali pretežno odvisen od kakšnega negotovega dogodka. Za vstopnino bi šlo, če bi bilo plačilo namenjeno samo vstopu v igralnico. Če ne bi bil plačan določen znesek za samo igro, pa se udeleženci igre ne bi mogli udeležiti. Zato so vplačila ob vstopu v igralnico pomenila vplačila za udeležbo pri igri. To potrjuje tudi evidenca tožeče stranke, ki je vstopninske žetone evidentirala kot obvezno menjavo. Gostje, ki prejmejo gratis vstopnico, ne dobijo vstopninskih žetonov. Torej je prejem teh žetonov vezan na plačilo. Vstopninski žetoni omogočajo igro in s tem dobitek enako, kot vrednostni žetoni. Ni bistveno, da vstopninski žetoni niso zamenljivi za denar. Bistveno je, da je učinek pri igralni mizi enak. Če se vstopninski žetoni ne upoštevajo kot realizacija pri igralni mizi, davčna osnova ni ugotovljena pravilno.

Zahteva za izreden preizkus sodbe je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Zahteva za izreden preizkus je utemeljena.

Zakon o igrah na srečo v 2. členu opredeljuje igre na srečo tako, kot navaja tožena stranka v svoji zahtevi za izreden preizkus sodbe: po tem zakonu so igre na srečo tiste, pri katerih imajo udeleženci za plačilo določenega zneska enake možnosti zadeti dobitke, izid igre pa je izključno ali pretežno odvisen od naklučja ali kakšnega negotovega dogodka. Tožena stranka v zvezi z bistvenim vprašanjem v tem sporu, kakšen je pomen vstopninskih žetonov, poudarja, da se je iger na srečo mogoče udeležiti le za plačilo. Ker so udeleženci lahko v igri enakopravno sodelovali z vstopninskimi žetoni, po mnenju tožene stranke pomeni to glede na navedeno zakonsko določbo plačilo za igro. Zato so po njenem stališču vplačila ob vstopu v igralnico pomenila dejansko plačila za udeležbo pri igri. To stališče tožene stranke je utemeljeno. Bistveno je, da je vsak obiskovalec igralnice prejel igralne žetone, s katerimi se je lahko udeležil igre in imel možnost dobitka. Ni pomembno, da vstopninskih žetonov ni bilo mogoče zamenjati za denar ali za vrednostne žetone. Gost je zanje plačal in pri igralni mizi so pomenili plačilo za igro. Za tožečo stranko so pomenili dohodek enako, kot plačilo za vrednostne žetone. Za ugotavljanje osnove za davek od prometa storitev po 7. alinei 24.čl. zakona o prometnem davku in za posebni prometni davek od posebnih iger na srečo po 5.čl. Zakona o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo so upoštevna prejeta plačila za udeležbo pri igrah na srečo. S plačilom 250 ATS si je gost zagotovil pravico do udeležbe pri igrah na srečo. Ker je tožeča stranka gostom dala igralne žetone ob plačilu navedenega zneska, je treba to šteti kot plačilo za udeležbo pri igrah na srečo. Drugačna razlaga tega dejstva bi povzročila neravnotežje pri ugotavljanju davčne osnove: morebiten dobitek bi zmanjšal davčno osnovo (7. alinea 24.čl. Zakona o prometnem davku in 5.čl. zakona o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo), žeton, ki je omogočil igro, pa ne bi predstavljal plačila v smislu teh določil. Taka razlaga bi omogočala zlorabe, saj bi igralnica poljubno število žetonov lahko gostom prodajala pod videzom vstopnine, s čimer bi neupravičeno zmanjševala davčno osnovo od davka na igre na srečo. Glede na to se tožena stranka utemeljeno sklicuje na opredelitev iger na srečo po prejšnjem in sedanjem zakonu o igrah na srečo (Ur. l. SRS št. 32/80 in 29/86 ter Ur.l. RS št. 27/95). V skladu z ugotovitvijo, da so tudi takoimenovani vstopninski žetoni predstavljali plačilo za igro, je tudi ravnanje tožeče stranke same, ki je te žetone evidentirala kot obvezno menjavo. Dejansko je šlo pri tem za obvezen nakup žetonov z jasnim namenom, pritegniti gosta k igri. S tem si je tudi mogoče razložiti različnost vstopninskih in vrednostnih žetonov.

Vstopninskih žetonov ni bilo mogoče zamenjati za vrednostne ali za denar, bili so uporabni le za igro. S tem je bilo onemogočeno, da bi gost z vrnitvijo vstopninskih žetonov proti plačilu njihove vrednosti imel prost vstop v igralnico ne glede na to, ali je sodeloval pri igri ali ne. Takšen interes igralnice je samoumeven in utemeljen. Vendar je dosledno temu treba šteti vsakršne žetone, ki dajejo pravico do igre, kot osnovo za izračun in plačilo prometnega davka in posebnega prometnega davka od iger na srečo in posebnih iger na srečo.

Določbe, ki opredeljujejo osnovo za davek od prometa storitev od iger na srečo (7. alinea 24. čl. Zakona o prometnem davku) in za posebni prometni davek od posebnih iger na srečo (5. čl. Zakona o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo) so jasne: osnova je plačilo za udeležbo pri igri, zmanjšana za vrednost dobitkov. Zato sicer načelno pravilno stališče izpodbijane sodbe o tem, da nejasnih davčnih predpisov ni mogoče razlagati na škodo zavezancev, v tem primeru ne pride v poštev. V obravnavani zadevi ni sporna vsebina predpisov, ampak je sporen pomen vstopninskih žetonov. Glede na ugotovitev, da je tožeča stranka dala gostu te žetone proti plačilu 250 ATS in da se je gost s temi žetoni lahko udeležil igre ter v njej enakopravno sodeloval z možnostjo zadeti dobitek, predstavljajo ti žetoni plačilo za udeležbo pri igri in spadajo v osnovo za obračun obeh prometnih davkov. Pri tem ni pomembno, da šteje tožeča stranka plačilo 250 ATS kot vstopnino in žetone kot darilo gostu pri vstopu. Bistveno je, da mora gost plačati in da s tem pridobi pravico do udeležbe pri igri. Takšno plačilo ustreza opredelitvi davčne osnove po obeh že večkrat citiranih predpisih.

Vrhovno sodišče je o zahtevi za izreden preizkus sodbe odločilo na podlagi določbe 3. odst. 94.čl. Zakona o upravnem sporu v zvezi s 57.čl. Zakona o Agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Zahtevi je ugodilo, ker je ugotovilo, da je izpodbijana sodba nepravilno uporabila določbi 7. alinee 24.čl. zakona o prometnem davku in 5.čl. Zakona o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo v zvezi z 2. čl. Zakona o igri na srečo oz. 1.čl. prej veljavnega zakona o igrah na srečo. Zato je sodbo spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke zavrnilo v celoti.