12. člen ZDDPO-A

Sodišče se ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da rezervacije nasploh temeljijo na konceptu verjetnosti, saj se tako po MRS 37.10, kot po MRS 37.14 za njihovo pripoznavanje primarno zahteva, da obveznost oziroma sedanja obveza obstaja, in se le v ''redkih primerih'' in s tem kot izjema dopušča, da se njen obstoj oceni na stopnji verjetnosti. Sicer pa je bila ocena verjetnosti v konkretnem primeru dopuščena in izvedena, le da po presoji sodišča ni bila opravljena popolnoma in v celoti in da zato ni mogoče slediti dokazni oceni, na kateri temelji odločitev.

Navidezni posli oz. pogodbe so lahko absolutno navidezni (fiktivni), kar pomeni, da stranki pravnega posla nista sklenili in da tretjim osebam lažno prikazujeta, da sta ga; takšna pogodba torej ne prikriva druge pogodbe. Lahko pa takšna pogodba prikriva pogodbo, ki izhaja iz prikrite pogodbene volje strank, gre za relativno navidezno pogodbo (simulirano); v takšnem primeru je za obdavčenje relevanten prikrit pravni posel. Namen sklenitve absolutno in relativno navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, čeprav je praviloma povezan s tem, da se želi tretji osebi (tudi davčnemu organu) prikazati neresnična dejstva kot resnična in jo spraviti v zmoto.

DDV pomeni samostojno, od davka od dohodkov iz dejavnosti različno davčno obveznost, o kateri se odloča na podlagi drugih davčnih predpisov. Zato se postopka lahko vodita ločeno in zato tožnik ne more uspeti z ugovorom, da gre za isto stvar in da bi moralo biti o obeh davčnih obveznostih odločeno z isto odločbo. Iz istega razloga se tudi ne more v postopku odmere davka iz dejavnosti uspešno sklicevati na ugotovitve oziroma na odločitve, ki so bile sprejete v postopku ugotavljanja davčne obveznosti iz naslova DDV. Glede na dejanske ugotovitve postopka je bil objekt A. zgrajen v okviru dejavnosti. Sporni zemljišči sta bili nujni pogoj za gradnjo objekta in s tem za izvajanje tožnikove gospodarske dejavnosti (gradnje za trg). Bili sta v bistveno enakem položaju kot ostala zemljišča, na katerih se je gradilo. Le njun prenos v sredstva podjetja ni bil opravljen, pa še to očitno zaradi izogibanja davku (DDV). To pa pomeni, da je zaključek davčnih organov, po katerem sta sporni zemljišči, čeprav nista bili evidentirani med osnovnimi sredstvi, dejansko predstavljali del poslovnih sredstev, pravilen, ter da je zato sredstva iz naslova njune prodaje v skladu z določbami ZDoh, ZDDPO

Odločitev o tem, ali je nastala obveznost plačila davka od dobička pravnih oseb od izplačane zavarovalne vsote za doživetje, je odvisna od ugotovitve, kdo je bil upravičenec do izplačila zavarovalne vsote ob doživetju. Če zavarovalno pogodbo za življenjsko zavarovanje svojega zaposlenega sklene pravna oseba, ki je obenem tudi upravičenka do izplačila zavarovalne vsote, je treba izplačano zavarovalno vsoto pri obračunu davka od dobička pravnih oseb obravnavati kot obdavčljivi prihodek, plačane zavarovalne premije pa kot odhodke, ki po takrat veljavnem 12. členu ZDDPO niso bili davčno priznani. Če pa zavarovalno pogodbo za življenjsko zavarovanje svojega zaposlenega sklene pravna oseba in je upravičenec do izplačila zavarovalne vsote njen zaposleni ali njegovi družinski člani, pa je treba plačani znesek premij obravnavati kot boniteto. Z davčnega vidika je nepomembno, na kakšen način so bile terjatve poravnane. Dejstvo je, da so bile zavarovalne premije plačane, prav tako pa tudi zavarovalna vsota. Če je pravni posel neveljaven ali postane neveljaven, to ne vpliva na obdavčenje, če gospodarske (ekonomske) posledice tega pravnega posla kljub njegovi neveljavnosti nastanejo in

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident. Ugotovitev, da se revidentki zmanjša davčna izguba za leto 2003 v višini 59.542,53 EUR, predstavlja enega izmed elementov ugotavljanja višine davčne osnove za obračun davka od dobička za leto 2003. S tem revidentki ni bila naložena v plačilo nobena davčna obveznost. Ker ugotovitev višine davčne osnove ne predstavlja odločitve o obveznosti stranke, ta odločitev nima pravne narave pravice oziroma obveznosti v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato vrednostni pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen. Brez natančno in konkretno (iz)postavljenega pravnega vprašanja po vsebini obravnavane zadeve ni mogoče presojati dovoljenosti revizije ne v okviru odločanja o pomembnem pravnem vprašanju ne v okviru neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je kot skleniteljica zavarovanja s pobotom na osnovi dobropisa za svojega delavca plačala zavarovalne premije za življenjsko zavarovanje v znesku 6.874.619,00 SIT. Upravičenec in prejemnik zavarovalne vsote je bil zavarovanec. Ta plačila se zato po 17. členu ZDoh štejejo za boniteto, od katere je bil izplačevalec (delodajalec) dolžan obračunati in plačati davek po odbitku kot akontacijo dohodnine. Boniteta se všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov, zato je davčni organ izračunal davčni odtegljaj in prispevke za socialno varnost. Pobotani znesek zavarovalne vsote 6.874.619,00 SIT bi moral biti knjižen v dobro prihodkov in v breme stroškov zavarovalnih premij, ki v skladu z 12. členom ZDDPO niso davčno priznani.

Dnevnica je povračilo stroškov prehrane na službenem potovanju. Službeno potovanje pa je le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi. Revidentkini delavci, ki so svoje delo ves čas opravljali v tujini, izven sedeža delodajalca oziroma njegovih poslovnih enot, niso bili na službeni poti, zato jim dnevnice ne pripadajo. Ker sredstva, ki so jim bila izplačana, niso dnevnice, za revidentko niso davčno upošteven odhodek (21. in 11. člen ZDDPO), pač pa so drug prejemek delavca iz delovnega razmerja zaposlenih delavcev v smislu 16. člena ZDoh, od katerega pa je treba plačati davek od osebnih prejemkov in prispevke za socialno varnost.

Denarne kazni iz druge alineje 13. člena ZDDPO, ki se ne štejejo med odhodke, so po presoji Vrhovnega sodišča vse denarne kazni, ne glede na to, na katerem pravnem področju je denarna kazen predpisana oziroma določena, in sicer na podlagi sodnih ali upravnih odločb ali na podlagi zakona ali pogodbe.

Ker iz listin ni razvidno, kakšne koristi naj bi revident imel od projekta in kdaj naj bi se koristi pojavile, davčni organ pravilno stroškov za projekt ni upošteval med davčno priznane odhodke. Na podjetje ne more biti preneseno opravljanje direktorskih poslov.

Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje glede nepriznanja odhodkov iz naslova obresti in negativnih tečajnih razlik, vezanih na kredite, s katerimi je revidentka financirala pridobitev lastnega deleža v kapitalu. Ker je zakonodajalec razveljavljeno določbo prvega odstavka 12. člena ZDDPO že pred začetkom učinkovanja razveljavitve nadomestil z novo določbo, se lahko ta po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča uporabi tudi za presojo poslovne potrebnosti odhodkov v obravnavani zadevi. Povratna uporaba tako spremenjenega zakona je skladna tako z drugim odstavkom 155. člena Ustave RS kot z odločbo Ustavnega sodišča.

Med odhodke davčnega zavezanca se vštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti, oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov. V konkretnem primeru sredstva, pridobljena z izdajo obveznic, niso bila uporabljena za poslovni namen in niso ustvarila prihodkov, zato se odhodki ne priznajo po 12. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb.

Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Dokazno breme za trditve o dejanskem stanju, ki ga davčni zavezanec zatrjuje v davčnem postopku, je na zavezancu samem. Odhodki pravne osebe morajo biti izkazani z verodostojnimi knjigovodskimi listinami in morajo biti pogoj za opravljanje poslovne dejavnosti pravne osebe. V primeru, ko se službeno vozilo za službene poti ne uporablja, pomeni, da stroški v zvezi z njimi niso davčno upoštevni v smislu 12. člena ZDDPO. Davčni organ je na podlagi 68. člena ZDavP–2 opravil oceno stroškov. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se sodišče ni opredelilo do tožbenih revidentkinih navedb o višini naloženih obresti ob upoštevanju delnih plačil glavnice.

Če je v davčnem postopku ugotovljeno, da podjetje, s katerim naj bi revident posloval, ne obstoji, je brezpredmetno presojati račune, ki naj bi jih tako podjetje izstavilo. Če je tuj davčni organ ugotovil, da tuja družba v svojih poslovnih knjigah nima evidentiranih določenih računov, ki naj bi jih izstavila ta tuja družba, obstaja utemeljen dvom v verodostojnost teh računov, s katerimi naše podjetje izkazuje odhodke. Priključnina ISDN DECT strežnika in ISDN modula ima naravo investicije.

Delavci tožeče stranke so se vsakodnevno vozili na delo oziroma delovno mesto v tujino, kjer so opravljali delo v prostorih njenega (italijanskega) pogodbenega partnerja. V vseh primerih gre za delavce, ki so bili zaposleni prav za opravljanje storitev v tujini, oziroma za delavce, katerih kraj opravljanja dela je izven sedeža podjetja v tujini. Tožeča stranka svojih obratov ali enot, kjer bi ti delavci lahko opravljali delo, niti nima. Zato je utemeljen zaključek davčnih organov, da je bilo delovno mesto teh delavcev dejansko v tujini, pri pogodbenem partnerju tožeče stranke. Čim je tako, ti delavci niso bili (vsakodnevno) na službeni poti v tujini in torej ni podlage za izplačilo dnevnic kot povračila stroškov na službenem potovanju. Kot službeno je namreč mogoče šteti le tisto pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem s pogodbo. Podlage pa tudi ni za upoštevanje izplačanih dnevnic ter dodatno obračunanih davkov in prispevkov kot stroškov dela in temu ustrezno zmanjšanje osnove za davek od dobička. Kot davčno opravičljiv odhodek se namreč skladno z 21. členom ZDDPO štejejo le dnevnice, ki so obračunane v skladu z zakono

Za določitev verjetne davčne osnove in s tem za cenitev na podlagi 113. člena ZDavP-1 je pristojen (in ustrezno usposobljen) davčni organ, zato predlagana postavitev izvedenca ni potrebna. Davčni organ je na podlagi 1. odstavka 113. člena ZDavP-1 opravil tudi delno cenitev neevidentiranih gotovinskih izplačil nadur posameznim delavcem ter na podlagi obrutenih neto izplačil tožniku s samostojno odločbo dodatno obračunal obveznosti iz naslova davkov in prispevkov. Gre torej za dodatno odmero oziroma dodatni obračun davkov in prispevkov od osebnih prejemkov iz delovnega razmerja, ki po določbah davčnega zakona (ZDDPO oziroma ZDoh) sodijo med davčno priznane stroške oziroma odhodke. Pri zaslišanju prič tožnik res ni bil navzoč, kar je v nasprotju s pravili ZUP. Ker pa so izjave v celoti povzete v zapisniku o pregledu, po presoji sodišča kršitev ni bistvena, saj je imel tožnik na ta način možnost, da se o njih izreče že med postopkom na prvi stopnji (v pripombah) in kasneje še v pritožbi.

Prvostopenjski davčni organ je na podlagi podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka, ugotovil obstoj nesorazmerja med izkazano količino in vrednostjo prometa določenih artiklov oziroma izkazanimi prihodki iz tega naslova ter izkazano nabavo ključnih surovin za proizvodnjo teh artiklov oziroma s tem povezanimi odhodki. Argumentu, da gre zgolj za hipotetičen izračun oziroma za arbitrarno oceno, ni mogoče slediti, ker so računsko in logično preverljive analize in izračuni oprti na podatke in listine, ki jih je predložila sama tožeča stranka. Stališču, da bi moral davčni organ pri oceni davčne osnove upoštevati vstopni DDV od dodatnih sestavin, ni mogoče slediti. V skladu z določbo 1. odstavka 21. člena ZDDV se v postopku ugotavljanja davčne osnove za DDV ugotavlja le višina plačil (prihodkov). Če pa ima tožeča stranka v mislih pravico do odbitka vstopnega DDV, bi morala to pravico uveljavljati v skladu s 40. členom ZDDV in izpolnjevati v tem členu določene pogoje (npr. posedovati račune za nabavljeno blago), česar pa niti ne zatrjuje. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori glede naloženih dajatev od t.i. interne porabe pijač in hrane. Tožeča stranka ni dokazala, da s

Če je bila gradnja objekta začeta pred 30. 6. 1999, ko se je začel obračunavati DDV, se davčna osnova investitorja po ZDDV zmanjša za vrednost gradbenih storitev, ki so bile na teh objektih ali delih objektov opravljena do 30. 6. 1999, davčna obveznost investitorja pa za znesek plačanega davka od prometa nepremičnin, in sicer v sorazmernem delu glede na vrednost opravljenih storitev do 30. 6. 1999. Vrednost investicije v gradbeni objekt predstavljajo vsi stroški, ki nastajajo v zvezi z realizacijo projekta, in sicer od začetka do zaključka projekta (strošek komunalno opremljenega zemljišča, projektiranje, inženiring, nadzor itd.). Stroški, ki so revidentu nastali v zvezi s stanovanji, potem ko so bila ta že prodana in izročena kupcu, ne glede na sklenjene anekse in dogovore, ne morejo biti posledica opravljanja njegove dejavnosti. Ker je predmet revizije sodba sodišča prve stopnje, je v reviziji treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno ter samostojno navesti.

Če odhodki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, niso poslovno potrebni, za povezane osebe gre tudi, če je izkazan dejanski vpliv oziroma možnost vplivanja na sprejemanje odločitev.

Davčno priznani odhodki so lahko le tisti, ki temeljijo na verodostojni listini, katere vsebino opredeljujejo Slovenski računovodski standardi. Glede na naravo davčnega postopka in dokazov v davčnem postopku se nastanek poslovnega dogodka dokazuje z listinami in jih izjave zaposlenih ne morejo nadomestiti. Vsi računi, pogodbe in druge listine pa morajo imeti zelo natančno navedbo predmeta, torej natančni vsebinski in količinski opis storitve. Le taka listina je dokaz o nastanku poslovnega dogodka in služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige, ki morajo kazati opravljene posle in finančni položaj podjetja.

Ob neizpodbijani ugotovitvi, da je tožeča stranka v svojih poslovnih knjigah evidentirala nakupe in prodajo vrednostnih papirjev v istem dnevu in med istimi osebami (tožečo stranko in pri njej zaposlenimi fizičnimi osebami), pri čemer vrednostni papirji, ki jih je kupovala in prodajala, niso menjali lastnika, ji na tej podlagi izkazana kapitalska izguba utemeljeno ni bila priznana kot odhodek na podlagi 11. in 12. člena ZDDPO. Koristi - kapitalski dobiček, ki so ga iz naslova navideznih poslov v okviru redne zaposlitve pri tožeči stranki prejele fizične osebe, pa je davčni organ utemeljeno opredelil kot drug prejemek iz delovnega razmerja, obdavčljiv na podlagi 1. točke prvega odstavka 16. člena ZDoh in 3. člena ZPSV.