114. člen ZUP

Sklep, s katerim upravni organ odloči o zahtevanem povračilu stroškov, se mora zmeraj glasiti na stranko oziroma stranskega udeleženca kot upravičenca do povračila stroškov, kar velja tudi v primeru, ko zahtevek za povračilo stroškov v imenu stranke vloži njen pooblaščenec, ki v postopku s svojimi dejanju ne zavezuje sebe in ne pridobiva pravic zase, pač pa le za svojega pooblastitelja. Očitno napačna navedba upravičenca do povračila stroškov v izreku sklepa o priznanju stroškov glede na določbe procesne zakonodaje predstavlja bistveno kršitev postopkovnih pravil, na katero bi moral pritožbeni organ, ki je vezan na zakon, paziti po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru se stroški postopka, odmerjeni z izpodbijanim sklepom, nanašajo na postopek omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, ki ga je predlagala tožeča stranka. Ker je šlo za postopek omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, voden na podlagi 110. člena ZUreP-1, ki je predstavljal pravno podlago za odločanje o zahtevku, so po presoji sodišča brezpredmetne navedbe tožeče stranke, da naj (trenutno) na spornem delu trase daljnovoda ne bi predstavljala razlastitvenega upravičenca. Pri uporabi pravne podlage glede odločanja o stroških je namreč odločilna vrsta postopka in ne sam razlog za zavrnitev zahtevka. Samo dejstvo, da sta stranki z interesom v postopku omejitve svoje lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist zasledovali svoje legitimne interese (t. j. nasprotovanje omejitvi njune lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist) in v podkrepitev svojih navedb predlagali izvedbo dokazov, ki jih je upravni organ nato tudi izvedel, po presoji sodišča še ne pomeni krivdne oziroma povzročitve stroškov iz nagajivosti.

Kot izkazuje spisna dokumentacija, se je v obravnavani zadevi upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja začel na podlagi zahteve, ki jo je 25. 5. 2018 vložil investitor. Ta je zatem 27. 2. 2023 zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja umaknil. Prvostopenjski organ je zato 3. 3. 2023 s sklepom postopek za izdajo gradbenega dovoljenja ustavil (A17). To pa pomeni, da v tem primeru v skladu z določbo šestega odstavka 114. člena ZUP vse stroške, ki so nastali do ustavitve postopka, trpi investitor. Sodišče je moralo zato že iz tega razloga prvostopenjski sklep v II. in III. točki izreka odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo v tem obsegu na podlagi četrtega odstavka tega člena vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Pri tem je nepomembno, ali je bila odločitev o tem, kdo trpi stroške izvedenke, v trenutku odločitve drugostopenjskega organa z odločbo z dne 8. 1. 2021 vsebinsko pravilna. Odločitev o stroških upravnega postopka je namreč neločljivo vezana na odločitev o glavni stvari.3 O slednji pa je bilo odločeno s sklepom o ustavitvi postopka, ker je investitor svoj zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja umaknil. V ponovnem postopku bo

Iz poziva na dopolnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja izhaja le zahteva za predložitev soglasja, ne pa obrazložitev dejanskega stanja zadeve, ki sporno predložitev soglasja zahteva. Organ je glede na navedeno kršil pravila postopka - obveznost obrazložitve, zakaj terja dopolnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, kar vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Organ je odločil, da je investitor dolžan plačati stroške pravnega zastopanja svojega pooblaščenca, za kar pa ni podlage v prvem odstavku 114. člena ZUP.

Na podlagi prvega odstavka 114. člena ZUP bi morala toženka, preden je samovoljno štela, da je tožnica umaknila predlog za rešitev spora, ugotoviti, ali se je postopek, ki ga je tožnica pred toženko začela, res končal v njeno škodo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je operater izpolnil zahtevek tožnice tekom postopka pred toženko, torej toženka ni mogla šteti, da se je postopek končal v tožničino škodo, saj je kot posledico postopka dobila to, kar je zahtevala

Pritožbenega sodišča mnenje izvedenca v delu, ko je slednji ocenil, da je prvotožnik zmožen za delo, ne prepriča. Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljena pritožbena graja, da izvedensko mnenje ni jasno, zakaj za sporno obdobje prvotožniku bolniški stalež ni priznan, kljub temu da se zdravstveno stanje prvotožnika od takrat, ko mu je bil odobren bolniški stalež, pa do operacije naj ne bi spremenilo.

Toženka je ravnala nepravilno, ko je pri odločanju o zahtevku o stroških uporabila merilo upravičenosti navedb, saj ZUP ne pozna pravila, po katerem bi bilo priznavanje stroškov stranki odvisno od tega, ali je bila vloga potrebna oz. upravičena. Toženkina odločitev o priznanju stroškov odgovora na pritožbo zato ne bi smela temeljiti na vsebinski presoji, ali bi lahko z navedbami, ki jih je tožnica podala v odgovoru, vsebinsko vplivala na odločitev pritožbenega organa ali ne. Za priznanje stroškov odgovora na pritožbo je dovolj, da ima stranka pravico do odgovora in je odgovor v zadostni meri obrazložila.

Po prvem odstavku 114. člena ZUP se o stroških postopka, ko gre za stranke z nasprotujočimi interesi, odloča glede na uspeh v postopku.

Stroški predsodnega upravnega postopka niso stroški sodnega postopka. V sodnem postopku jih ni mogoče uspešno uveljaviti. Po 113. členu ZUP gredo stroški, nastali med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je upravni postopek začel. To velja tudi za zastopanje v predsodnem upravnem postopku. Tudi sicer je potrebno povrnitev stroškov upravnega postopka zahtevati do izdaje upravne odločbe, saj se v nasprotnem primeru glede na 1. odstavek 116. člena ZUP izgubi pravica do povračila.

Tožnik ugovarja, da stroškov ni dolžan povrniti zato, ker bi moral s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo uspeti, v tem primeru pa bi mu morala stroške povrniti stranka z interesom. Stranka z interesom s tem v zvezi pravilno opozarja, da je zahtevek za povrnitev stroškov postopka akcesorni zahtevek, ki v celoti deli usodo glavne stvari. Če bi tožnik s tožbo uspel, bi s tem po samem zakonu prenehala veljati tudi odločba organa druge stopnje o stroških postopka.

Udeležba stranskega udeleženca v postopku (z vidika stroškov upravnega postopka) pomeni, da mora ta v postopku nositi stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Stranski udeleženec v postopku namreč ne uveljavlja materialno pravnega zahtevka, ampak se mu z udeležbo omogoča zaščita njegovega pravno varovanega položaja. Z novelo zakona, ki ureja upravni postopek (ZUP-C), je zakonodajalec dodal posebno pravilo, ki se nanaša na povračilo stroškov stranskega udeleženca, in s katerim je zakonodajalec ločil položaj stranskega udeleženca od položaja stranke oziroma stranke z nasprotnim interesom.

Ker sta v pritožbenem postopku nastopali stranki z nasprotnimi interesi, predstavlja pravno podlago za odločitev o stroških pritožbenega postopka prvi odstavek 114. člena ZUP.

Izpodbijani sklep je formalno pravilen, vendar pa je odločitev o stroških neločljivo vezana na odločitev o glavni stvari. Te neločljive vezanosti odločitve o stroških postopka od odločitve o glavni stvari ne spreminja možnost, da organ o stroških odloči v posebnem sklepu (tretji odstavek 118. člena ZUP), saj to ne pomeni, da bi odločitev o stroških ne bila več vezana na vsebino odločitve o glavni stvari.

Informacije javnega značaja so vse informacije, ki so kakorkoli povezane z izvajanjem dejavnosti javne službe oziroma ki kažejo na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in dokumentacije v spisu, del sredstev za opravljanje storitev javne službe, do katerih je upravičen prvostopenjski organ, prejme namesto tega organa stranski udeleženec (tožnik v tem upravnem sporu). Če zahtevane pogodbe ne bi bilo, potem bi prvostopenjski organ prejel sredstva v celoti. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da pogodba ne vpliva na ceno izvajanja javne službe, vpliva pa na to, da sredstev v celoti ne prejme prvostopenjski organ, ampak je do dela sredstev upravičen tudi upravnik, v konkretnem primeru tožnik. Sodišče se prav tako ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi prvostopenjski organ pri zahtevani pogodbi nastopal zgolj kot običajen upnik in ne kot javno podjetje. Pogodba se namreč nanaša na to, kolikšen del sredstev za opravljanje javne službe prejme prvostopenjski organ in kolikšen del tožnik. Sodišče se ne strinja s tem, da bi bili zgolj podatki o tem, ali prvostopenjski organ prejema pl

Za mobilne storitve ne veljajo zahteve, da bi te morale biti na voljo oziroma dostopne vsem uporabnikom v Republiki Sloveniji na vsaki lokaciji in po določeni kakovosti. Navedena ugotovitev je bistvena v zvezi z obsegom varstva, ki ga toženka lahko končnemu uporabniku zagotovi v postopku reševanja spora, ki je v njeni stvarni pristojnosti. Zahteve splošne skladnosti ravnanja operaterja s splošnimi pogoji poslovnega oziroma naročniško pogodbo končni uporabnik v postopku reševanja spora iz druge alinee prvega odstavka 217. člena ZEKom-1, glede na veljavno zakonodajo, ne more zahtevati.

Naravni pravni interes vsakega predlagatelja obnove ne more biti zgolj v tem, da v obnovljenem postopku le sodeluje, ampak v tem, da se izpodbijana odločba odpravi ali vsaj razveljavi. Če takega interesa ne bi imel, sploh ne bi bil upravičeni predlagatelj obnove. Uspeh glede obnove se torej meri glede na uspeh v zvezi z dovolitvijo obnove in odločitvijo v obnovljenem postopku. K odločitvi ne pripomorejo zgolj tista dejanja pooblaščenca stranke, na podlagi katerih bi upravni organ lažje odločil v zadevi, saj je organ v vsakem primeru dolžan sam ugotoviti materialno resnico in odločati v skladu s predpisi. Toženka je v postopku utemeljeno opravila ustno obravnavo, stranke pa so imele pravico na njej sodelovati po pooblaščencih.

S 1. 6. 2018 je bil uveljavljen Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ), ki je v prvem odstavku 125. člena s tem dnem določil prenehanje veljavnosti ZGO-1, v drugem odstavku 5. člena pa, da se odstranitev objekta lahko začne na podlagi prijave začetka gradnje. Ker tudi nobena določba GZ glede odstranitve objekta ne predpisuje izdaje dovoljenja, prizadeta stranka zdaj lahko zakonito odstrani predmetne objekte ne glede na obstoj oziroma zakonitost izpodbijane odločbe. To pomeni, da izpodbijana odločba že zgolj ob upoštevanju veljavne zakonske ureditve, torej očitno, ne posega (več) v tožnikov pravni položaj. Ker je bistvo stranske udeležbe v upravnem postopku (43. člen ZUP) varovanje (konkretnega) pravnega interesa stranskega udeleženca, ni mogoče šteti, da bi stranski udeleženec v postopku ne postavil zahtevka. Toženka je zato po presoji sodišča ravnala pravilno in zakonito, ko je svojo odločitev o stroških postopka oprla na ugotovitev, da tožnik s svojim zahtevkom v upravnem postopku ni uspel.

Zakonska ureditev ne daje podlage za tožnikovo stališče, da gre v primeru gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo za odločitev o enem samem (enotnem oziroma nedeljivem) zahtevku, saj se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja po vsebini nanaša na dve, med seboj različni oziroma samostojni gradnji, ki sta med seboj povezani izključno tako, da je predhodna odstranitev objekta pogoj za gradnjo novega. Sodišče se strinja s stališčem, da sta ta zahtevka enakovredna, kar pomeni, da je tožnik, ki je želel preprečiti izdajo gradbenega dovoljenja v celoti, uspel do polovice. S tega stališča je pravilna in v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZUP tudi odločitev toženke, da gre tožniku povračilo polovice stroškov, kolikor ustrezajo opravljenim procesnim dejanjem in odvetniški tarifi. Zakon veže povračilo stroškov stranskemu udeležencu izključno na njegov uspeh v postopku, ta uspeh pa pomeni usodo zahtevka, o katerem se je v postopku odločalo in ne zgolj uspešnega vstopa v postopek. Po obširni in povsem ustaljeni upravnosodni praksi je predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja odločanje o dovoljenosti načrtovane gradnje, to je o vprašanju, ali investitor sme na določene

Izvedba nujnega postopka v obravnavani zadevi, in s tem možnost razpolaganja z nepremičninami že ob izdaji odločbe (in ne šele po pravnomočnosti razlastitvene odločbe, torej po izčrpanju tudi tožbe v upravnem sporu), izhaja iz terminskega plana in vseh ostalih utemeljitev v zahtevi za razlastitev, ki sta jih organa izčrpno povzela. Da razlastitvena upravičenka ne bi potrebovala nepremičnin že pred pravnomočnostjo razlastitvene odločbe, tožnik ni izkazal. Določen rok je primeren in začetka gradnje ne prelaga neutemeljeno dolgo v breme tožnika, niti pričetka gradnje ne določa. Tožnik brez podlage meni, da se gradnja ne bo pričela prej, kot je določeno. Določen rok investitorju ne daje nobene pravice izven gradbenega dovoljenja, v zvezi s pričetkom gradnje. Postavljen je le v korist razlastitvenega zavezanca, da zahteva nepremičnino nazaj, kolikor se gradnja ne bo prej pričela.

Za pravilno in zakonito odločitev o tem, ali oziroma v kakšni meri gre stranskemu udeležencu povračilo stroškov postopka, je treba jasno in nedvoumno opredeliti, kakšen je bil njegov zahtevek. Stranka, ki jo upravni organ povabi v postopek izdaje gradbenega dovoljenja, začetega na zahtevo investitorja, in se vabilu odzove ter v upravnem postopku izrazi nasprotovanje nameravani gradnji, smiselno zahteva zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja.