VSRS Sodba Ru 27/96

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je z odločbo št... z dne 28.2.1996 zavrnila pritožbo tožene stranke proti odločbi prvostopnega organa št... z dne 13.11.1995, s katero je bilo naloženo tožeči stranki pod točko I/1 in 2, da mora plačati davek od dobička pravnih oseb za leto 1993 v znesku 93.524,00 SIT z zamudnimi obrestmi in za leto 1994 v znesku 10,249.051,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Proti tej odločbi tožene stranke vlaga tožeča stranka tožbo smiselno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga odpravo spodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožeča stranka brez dejanske in pravne podlage, se pravi v nasprotju z določilom 11. in 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb, povečala odhodke za leto 1994 za znesek 900.981,00 SIT, kolikor je plačala dajalcu leasinga G. C. d.o.o. L. za obroke za leasing motornih vozil. To plačilo je opravila brez ustreznih knjigovodskih listin, saj se računi za navedeno plačilo niso glasili nanjo, temveč na jemalca leasinga A. d.o.o. K. Tudi po pogodbi o uporabi vozil, sklenjeni 1.6.1992 med tožečo stranko in A. d.o.o. K., se tožeča stranka ni zavezala plačevati obrokov za leasing, temveč samo povrniti stroške tekočega vzdrževanja vozil. Zato je brezpredmetno izvajanje tožeče stranke v tožbi, da se je vendarle zavezala plačevati tudi obroke za leasing vozil in to direktno dajalcu leasinga, ki pa je naredil napako in zaradi zmede v firmah A. in Ag. naslovil fakture napačno na A. d.o.o. K., ne pa nanjo. Tožena stranka pravilno opozarja, da mora po slovenskem računovodskem standardu št. 21 vsaka vknjižba poslovnega dogodka, ki se nanaša na gibanje sredstev, izhajati iz knjigovodske listine, ki mora biti v vsebinskem in formalnem pogledu pravilna in resnična, sicer ne predstavlja verodostojne listine za knjiženje. Eventuelno naknadna sprememba citirane pogodbe z dne 1.6.1992, da plača tudi obroke za leasing tožeča stranka, na kar se slednja sklicuje v tožbi, seveda ne vpliva na nepravilno postopanje pred tem.

Tudi ne drži trditev tožeče stranke, da predstavlja plačilo 37,822.907,00 SIT od strani S. K. za prodane poslovne prostore le predujem, ker še ni bil narejen končni obračun med njo kot izvajalcem in S. K. kot naročnikom po pogodbi o izgradnji poslovnega trgovskega centra z dne 28.5.1991. Na navedenih poslovnih prostorih je tožeča stranka po 5. členu citirane pogodbe pridobila lastninsko pravico in ji je zato S. K. tudi dovolila vpis te pravice v zemljiško knjigo. Zato bi tožeča stranka bila dolžna šteti navedeno kupnino kot prihodek, ne pa kot predujem.

Tožeča stranka še meni v zvezi s plačilom kupnine 37,822.907,00 SIT, da bi se ta znesek lahko štel tudi za dolgoročno rezervacijo po slovenskem računovodskem standardu št. 10 na račun njene garancije za izvedeno delo. Res se lahko prihodki tudi odpišejo za poslovno leto, v katerem so nastali, za pokrivanje stroškov, ki bodo verjetno nastali, kot to določa računovodski standard št. 10.2. Toda to je dopustno po standardu 10.9 le, če je izdelan večletni predračun oblikovanja in črpanja dolgoročne rezervacije in če so opredeljeni koeficienti za njihovo vračunanje v krajših obdobjih. Tožeča stranka pa niti ne trdi, da je tej obvezi zadostila, pa bi bila morala, saj se po določilu prvega odstavka 50. člena Zakona o gospodarskih družbah vodijo poslovne knjige in sploh računovodstvo tudi ob upoštevanju računovodskih standardov.

Po prodajni pogodbi z dne 11.7.1994 je tožeča stranka prodala E. B. C. d.o.o. K. 952 m2 poslovnega prostora za 118,117.814,00 SIT. Ta znesek kupnine bi tožeča stranka bila morala knjižiti med prihodke in s tem ustrezno povečati osnovo za davek na dobiček pravnih oseb, saj je sklenjena pogodba perfektna in golo dejstvo, da kupec kupnine ni plačal, pri tem ni upoštevna, saj po računovodskem standardu št. 18.2 sestavljajo prihodke od poslovanja tudi prodajne vrednosti proizvodov oziroma trgovskega blaga in materiala, ki so po računovodskem standardu št. 18.6 razvidne iz računov in drugih listin, pri čemer računovodski standard 18.20 izrecno pojasnjuje, da za upravičenost do izkazovanja prihodkov od prodaje ni pomembno niti plačilo ob prodaji niti kupčev prevzem kupljenih količin, temveč le ugotovitev prodajne vrednosti prodanih količin. Res se po računovodskem standardu št. 18.2 in v zvezi s tem št. 18.6 lahko izkazovanje prihodkov začasno odloži oziroma prikaže na kratkoročnih pasivnih časovnih razmejitvah, če ob prodaji ni realno pričakovati, da bodo prihodki plačani. Toda tožeča stranka niti ne trdi, da bi ob sami sklenitvi pogodbe 11.7.1994 obstojale take okoliščine. Tožeča stranka sicer navaja, da bo naknadno prišlo do spremembe prodajne pogodbe glede cene in površine prodanih poslovnih prostorov, toda tožeča stranka sama navaja, da do takšnih pogodbenih sprememb še ni prišlo. Zato tega dejstva ni mogoče upoštevati.

Glede na vse navedeno in, ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz drugega odstavka 40. člena Zakona o upravnih sporih, je bilo treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Pripominja se, da je vrhovno sodišče odločilo o predmetni tožbi z dne 5.4.1996 v skladu z določilom drugega odstavka 93. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97).