113. člen ZUP

Obrestovano vračanje preplačil je mogoče le, če je bil davek preplačan zaradi neupravičene odmere, to je, na podlagi napačne odločbe davčnega organa. Izrecno pa je izključeno, če je davek preplačan po sistemu samoobdavčitve. Stranka ni upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2, na katerega se sklicuje tožnik, ki določa, da plača stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po svoji krivdi, omogoča prevalitev stroškov na udeleženca, ki je stroške povzročil, ne nanaša pa se na stroške, ki so nastali zaradi nezakonite odločitve. Organ namreč ni udeleženec postopka.

Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 30/2017 navedlo, da se v upravnem postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti, v primeru, če stranki obveznosti ni mogoče naložiti, ne predvideva izdaje (ugotovitvene) odločbe, temveč se postopek ustavi s sklepom (četrti odstavek 135. člena ZUP). Izdaja sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka pomeni, da je ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa in je zato treba postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, ustaviti. Ker tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka, so neupoštevne tožbene navedbe, da bi morala biti v njegovem izreku ugotovljena kršitev predpisa. ZUP v drugem odstavku 113. člena določa, da gredo v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem; če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v

Prvostopenjski organ je tožniku utemeljeno odmeril in naložil v plačilo zbornični prispevek za leto 2019. Pristojni organ lahko sprejme zaključek o obveznem članstvu fizične osebe v KGZS, če ugotovi, da je ta oseba lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč, katerih katastrski dohodek, ugotovljen po ZUKD-2, dosega z ZKGZ predpisano višino, in na ta zaključek opre odločbo o odmeri zborničnega prispevka, ki se izda na podlagi 25.b člena ZKGZ. Sodna praksa Upravnega sodišča v zvezi z vprašanjem, ali je dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti glede na prvo alinejo prvega odstavka 9. člena ZKGZ relevantno pravno dejstvo v postopku odmere zborničnega prispevka, ni bila vedno povsem enotna. V sodbah U 1670/2002 z dne 2. 9. 2004 in U 1726/2009 z dne 6. 7. 2010 je sodišče zavzelo stališče, da je treba ugotavljati dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti. Vendar pa je nato od tega stališča odstopilo in sprejelo drugačno stališče (ki ga pri izpodbijani odločitvi upošteva toženka), in to ne le v sodbi, na katero se sklicuje drugostopenjski organ (I U 628/2012 z dne 12. 11. 2012), pač pa npr. tudi v sodbah U 119/2008 z dne 2. 6. 2010, II U 463/2009 z

Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je upravni organ o stroških postopka odločil s sklepom o ustavitvi postopka z dne 13. 6. 2022, in sicer je odločil, da niso nastali posebni stroški. Prav tako je nesporno, da do dneva izdaje sklepa o ustavitvi postopka pooblaščenec tožnika stroškov postopka (še) ni priglasil, kakor tudi, da ga upravni organ, preden je odločil o ustavitvi postopka in stroških postopka, ni opozoril na pravico do povračil stroškov postopka. Čeprav slednje predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, je navedeno lahko zgolj predmet presoje v primeru vložitve pravnega sredstva (pritožbe) zoper takšno odločitev organa I. stopnje, ne more pa biti navedeno predmet odločanja v posebni odločbi o zavrženju stroškovnika.

OT v 1.c točki tar. št. 16 res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

Odločitev naslovnega sodišča v zadevi I U 1571/2021 ne vpliva na tožnikovo upravičenje do povrnitve stroškov zastopanja v upravnem postopku odvzema vozniškega dovoljenja, zato je neutemeljen tožnikov ugovor, da je organ prve stopnje o tožnikovem zahtevku v zvezi s tem odločil prenagljeno. Glede na ob izdaji izpodbijanega sklepa št. 218-32/2021-6219-16 z dne 14. 10. 2021 relevantno dejansko stanje, to je, da se je z odločbo št. 218-32/2021-8 z dne 15. 6. 2021 upravni postopek, začet po uradni dolžnosti končal za tožnika neugodno (kar med strankama tega upravnega spora ni sporno), je po presoji sodišča organ prve stopnje na podlagi podlagi drugega odstavka 113. člena ZUP pravilno in zakonito zavrnil tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov pravnega zastopanja v upravnem sporu.

Z vlogo, ki jo je poimenoval prva pripravljalna vloga, je tožnik prerekal navedbe toženca iz odgovora na tožbo, v kolikor se z njimi ni izrecno strinjal. Obrazložil je, zakaj vztraja pri dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih, dodatno je predložil še druge dokaze. V tem primeru ne gre za obrazložen dopis po 3. točki tarifne številke 43 OT, temveč gre za obrazloženo vlogo med postopkom po 2. točki tar. št. 16 OT, ki jo je potrebno ovrednotiti z 225 točkami. V primeru, če se je postopek začel na zahtevo stranke, ni bistven uspeh rešitve njene zahteve, niti ni relevantno, ali so bili stroški za zastopanje potrebni ali ne. Le v primeru, če se postopek začne po uradni dolžnosti in za stranko konča ugodno, gredo stroški v breme organa.

V primeru, če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

OT v 1. c točki tar. št. 16 OT sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1. b točko te tar. št. (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Uporaba te določbe bi omenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem tudi za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga, šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

Zakon glede povračila stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti, vzpostavlja merilo končnega uspeha, kar pomeni, da je pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteven le uspeh stranke na koncu celotnega postopka. Tako je z vidika pravice do povračila stroškov nepomembno, ali in koliko stranka uspe s posameznim dejanjem v postopku, na primer s pritožbo, pač pa je ključno, da uspešna pritožba vodi tudi v sprejem za stranko ugodnejše odločitve. Ugodnost zaključka postopka z vidika pravice do povrnitve stroškov je treba presojati glede na to, kakšna obveznost je oziroma bi bila zakonito naložena v trenutku izdaje prvostopenjskega upravnega akta. Če pride do prenehanja ali zmanjšanja strankine obveznosti zaradi dejstev, ki so nastala kasneje (na primer pride do zastaranja obveznosti; stranka v pritožbenem postopku ali v ponovljenem postopku na prvi stopnji svojo obveznost prostovoljno izpolni), to ne vpliva na končni uspeh stranke, zato tudi ne bo upravičena do povrnitve stroškov postopka.

Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njegovih pravic. ZUP v 1. odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je v ZDSS-1 predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS‑1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 3. odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1c točki tarifne številke 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi moral toženec zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, tj. delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega. Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati tudi povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, nastalih v upravnem postopku, saj za to ni podlage.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega. 8. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah opredeljeni pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti) tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi moral toženec zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem privilegiranju obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, tj. delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega. Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati tudi povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage. Ni sporno, da se je postopek začel na predlog stranke, torej tožeče stranke, zato stroški upravnega postopka bremenijo njo. S tem v zvezi je zmotno pritožbeno sklice

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel

Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je pooblaščenka tožeče stranke upravičena do povišanja stroškov postopka zaradi zastopanja delodajalca. V 1.c točki tarifne številke 16 OT je res določeno, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %, vendar pa bi z uporabo te tarife prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Iz ustaljene prakse pritožbenega sodišča1 izhaja, da za zvišanje stroškov samo na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev ni nobenega utemeljenega razloga. Uporaba tega določila bi bila utemeljena le v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožeče stranke in ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Upo

Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je pooblaščenka tožeče stranke upravičena do povišanja stroškov postopka zaradi zastopanja delodajalca. V 1.c točki tarifne številke 16 OT je res določeno, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Vendar pa bi z uporabo te tarife prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Iz ustaljene prakse pritožbenega sodišča (tako Psp 204/2022, Psp 132/2019 idr.) izhaja, da za zvišanje stroškov samo na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev, ni nobenega utemeljenega razloga. Uporaba tega določila bi bila utemeljena le v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega. Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče, kljub določilu 113. člena ZUP, tožeči stranki priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njenih pravic. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da j

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tarifne številke 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi moral toženec zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, tj. delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.