VSRS Sodba VI Ips 2/97

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Agencija Republike Slovenije, podružnica v L. je s sklepom z dne 22.7.1996 št... vrnila tožeči stranki akceptni nalog št. C ..., nato pa na njeno zahtevo izdala odločbo z dne 29.7.1996 št..., s katero je zavrnila vnovčenje navedenega akceptnega naloga. Tožeča stranka se je pritožila zoper to odločbo, tožena stranka pa je s svojo odločbo z dne 27.11.1996 št... zavrnila pritožbo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v računskem upravnem sporu ugodilo tožbi tožeče stranke in s sodbo z dne 13.2.1997 opr. št. Ru ...

odpravilo navedeno odločbo tožene stranke. Sprejelo je stališče, da so določbe 38.čl. Zakona o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet (Ur.l. RS 48/94 in 58/95 - v nadaljnjem ZAPP v zvezi s 73.čl. Zakona o davčni službi Ur.l. RS št. 18/96) ter določbe 23.čl.

Navodila o obliki, vsebini in uporabi obrazcev za opravljanje plačilnega prometa prek Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur.l. RS št. 9/95 - v nadaljnjem Navodilo) dispozitivne v tem smislu, da za veljavnost akceptnega naloga ni potrebno, da ga v celoti izpolni dolžnik, pač pa se smeta upnik in dolžnik dogovoriti tudi drugače. Zato dejstvo, da je tožeča stranka kot upnik v akceptnem nalogu k svoji firmi dodala "v likvidaciji", ni razlog za zavrnitev realizacije tega naloga.

Proti tej sodbi vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodbo izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve določb postopka, ker je sodišče nepravilno uporabilo določbe 46. do 59.čl. ZAPP, kar je vplivalo na pravilnost sodbe, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer določb 38.čl. ZAPP v zvezi s 6., 8., 9., 16., 18., 19. in 24.čl. tega zakona ter 23. in 24.

točke Navodil. Navaja, da v času odločanja v tej zadevi ni bilo podlage za presojo obravnavane zadeve po določbah 46. do 59.čl. ZAPP. Po reorganizaciji Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje - kratko APPNI - na podlagi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Agenciji RS za plačilni promet nadziranje in informiranje Ur.l. Rs št. 58/95 je tožena stranka opravljala samo še plačilni promet v državi. Za neizvršitev plačilnega naloga ni predpisan noben postopek. Zato je zmotno stališče sodbe, da je za kontrolo pravilnosti nalogov za plačilo v državi predpisan poseben upravni postopek. Določbe 46. do 60.čl. ZAPP se nanašajo na opravljanje nalog nadzora, kar pa kontrola nalogov za plačilo v državi ni. Nepravilno je tudi sklicevanje na 53.čl. ZAPP, ko gre zgolj za kontrolo pravilnosti nalogov za plačilo v državi. Glede vsebine odločitve tožene stranke pa zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da 38.čl. ZAPP in 24.točka Navodil ne urejajo bianco akceptnega naloga, ki bi ga dolžnik le podpisal in neizpolnjenega izročil upniku, ki bi potem sam izpolnil posamezne rubrike. Navedene določbe ZAPP in Navodil so kogentne narave, saj dispozitivnost nasprotuje njihovemu smislu. Vsi podatki pa morajo ustrezati stanju na dan izdaje akceptnega naloga. Naloge za plačilo je mogoče izdajati le na predpisanih obrazcih, ki jih Agencija za plačilni promet kontrolira in izvršuje. Tehnična izpolnitev izdanega plačilnega naloga ne more biti stvar dogovora nalogodajalca in njegovega upnika. Taki dogovori bi onemogočali enotno metodologijo dela. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja še, da je napotilo toženi stranki v izpodbijani sodbi nejasno. Akceptni nalog je vrnjen upniku, datum dospelosti je potekel že pred meseci in upnik je medtem svojo obveznost lahko že poravnal. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožeči in toženi stranki, ki pa nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Na podlagi Zakona o agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje Ur.l. RS št. 48/94 in Zakona o spremembah in dopolnitvah tega zakona Ur.l. RS št. 58/95 opravlja tožena stranka plačilni promet v državi. S tem je mišljena med drugim tudi kontrola pravilnosti in izvrševanje nalogov (1. odst. 8.čl.). Tožena stranka izvršuje plačilne naloge, če so izdani v skladu s predpisi (1. odst. 24.čl.). Pri opravljanju nalog nadzora postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno (46.čl.). Pravni osebi s sklepom vrne naloge za plačilo in naloge za prenos sredstev, ki niso v skladu z zakonom in drugimi predpisi (2. odst. 53.čl.). Iz navedenih določb izhaja, da tožena stranka nadzira pravilnost plačilnih nalogov in njihovo skladnost s predpisi ter v skladu s tem plačilni nalog izvede ali pa zavrne. S tem odloča o pravicah pravnih oseb, za katere izvaja plačilni promet. Če plačilni nalog zavrne, izda o tem odločbo. Pravica do pritožbe in do sodnega varstva zoper odločbo nosilcev javnih pooblastil, kar tožena stranka je (4.čl. ZAPPNI in 5.čl. Z. o spremembah in dopolnitvah z. o Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje), je zagotovljena z ustavo (25.čl. in 3. odst. 120.čl.). Tožena stranka je ravnala v skladu s tem in s svojo odločbo št... z dne 27.11.1996 dopustila pritožbo tožeče stranke ter o njej vsebinsko odločila, s pravnim poukom pa jo je napotila na računski upravni spor. Zato ni utemeljeno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da določbe 46. do 60.čl. ZAPPNI ne veljajo za kontrolo pravilnosti nalogov za plačilo. Te določbe so res predvsem naravnavnane na postopek nadzora, vendar se po 2. odst. 53.čl. ZAPP in po logiki stvari nanašajo tudi na zavrnitev nalogov za plačilo. Ker tožena stranka opravlja plačilni promet za pravne osebe kot javni zavod in odloča o tem, ali nalog za plačilo izvrši ali ne, mora biti pravnim osebam, za katere opravlja plačilni promet, zagotovljeno pravno varstvo. To je po sedanji ureditvi uresničeno v upravnem postopku in s sodnim varstvom v računskem upravnem sporu. V procesnem smislu je tožena stranka ravnala pravilno, ko je o akceptnem nalogu tožeče stranke odločala po pravilih upravnega postopka. Nasprotno stališče zahteve za varstvo zakonitosti odreka tožeči stranki možnost uporabe pravnih sredstev, ki jih zagotavlja Ustava RS, pa tudi ZAPP.

Tudi v materialnopravnem pogledu je izpodbijana sodba pravilna.

Zahteva za varstvo zakonitosti obširno analizira določila ZAPPNI, ki urejajo plačilni promet, in poudarja potrebo po strogem spoštovanju predpisane obličnosti ter uporabe obrazcev, kar pa vse ni sporno. Sporna je razlaga 38.čl. ZAPP ter 23. in 24.čl. Navodil. Glede obveznih sestavin akceptnega naloga je mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da gre za prisilne predpise in to iz razlogov, na katere se sklicuje zahteva. Ni pa prisilne narave določba 2. odst. 23. čl. Navodil, da dolžnik vpiše v akceptni nalog tudi datum dospetja. Akceptni nalog namreč temelji na osnovnem pravnem razmerju med upnikom in dolžnikom, po katerem mora dolžnik izpolniti neko denarno obveznost, sam akceptni nalog pa pomeni dolžnikovo naročilo upniku, da ga izroči organizaciji, ki opravlja plačilni promet, zaradi prenosa sredstev na njegov račun in da ga izpolni v skladu z vsebino osnovnega pravnega razmerja, če mu je bil izročen neizpolnjen. Povsem v domeni upnika in dolžnika je dogovor, kateri od njiju bo izpolnil akceptni nalog. Gre za načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij (10.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Od okoliščin primera in od stopnje zaupanja med pogodbenima strankama je odvisno, kako med seboj uredita ta vprašanja. Nobenega razloga ni, da bi kdo tretji posegal v pogodbeno svobodo strank, kadar niso kršena ustavna načela, prisilni predpisi ali morala. Nič od tega ni mogoče očitati tožeči stranki, če je v soglasju s svojim dolžnikom izpolnila akceptni nalog.

Pomembno je, da tako stališče zastopa tudi Banka Slovenije (dopis toženi stranki z dne 24.12.1996 št...) kot institucija, ki nadzira zakonitost in pravilnost plačilnega prometa (10.čl. ZAPPNI).

Akceptni nalog velja z razveznim pogojem, da dolžnik ni pred predložitvijo naloga svoje obveznosti že izpolnil. Če pa se ta pogoj izpolni tako, da dolžnik sam poravna svojo obveznost, nalog neha veljati (3. odst. 74.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). V tem pogledu položaj kljub dolgotrajnemu postopku ni nič drugačen, kot je ob predložitvi akceptnega naloga na dan dospelosti terjatve. Zato v naročilu izpodbijane sodbe ni nobene nejasnosti, ki bi oteževala nadaljnje ravnanje v tej zadevi.

Razlogi, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podani. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odst. 84.čl. v zvezi s 1. odst. 97.čl. Zakona o upravnem sporu Ur.l. RS št. 50/97).