VSRS Sodba IV Ips 1/2026

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se postopek zoper storilca B. B. zaradi treh prekrškov po 5. alineji petega odstavka 50. člena Zakona o cestninjenju ustavi.

II. Stroški postopka o prekrških bremenijo proračun.

A.

1Prekrškovni organ A., d. d. (v nadaljevanju: A. d. d.) je dne 1. 6. 2021 zoper storilca B. B. izdal plačilni nalog št. 21227000127, s katerim mu je zaradi storitve treh prekrškov po 5. alineji petega odstavka 50. člena Zakona o cestninjenju (v nadaljevanju: ZCestn)¹ izrekel globo v višini 3.000,00 EUR.

2Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo ZSV 124/2023-35 z dne 14. 10. 2024 ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilčeve zagovornice in plačilni nalog v odločitvi glede izrečene globe spremenilo tako, da je storilcu za očitane prekrške izreklo globo v višini 800,00 EUR (tč. 1 izreka), v ostalem pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno (tč. 2 izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka, ki jih mora plačati storilec (tč. 3 in 4 izreka). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo PRp 633/2024 z dne 9. 1. 2025 zavrnilo pritožbo storilčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, storilcu pa naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Okrajno sodišče v Kočevju je s posebnim sklepom odločilo še o preostalih stroških postopka, ki jih je v plačilo naložilo storilcu (sklep ZSV 124/2023-41 z dne 11. 11. 2024), medtem ko je Višje sodišče v Ljubljani zavrglo pritožbo storilčeve zagovornice zoper ta sklep ter storilcu naložilo plačilo sodne takse (sklep Prp 88/2025 z dne 20. 2. 2025).

3Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je zoper pravnomočno sodbo ter povezane sklepe o stroških vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) v zvezi z 22. in 29. členom Ustave RS in 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). V središču njegovih očitkov je zatrjevanje, da v opisu dejanja v plačilnem nalogu prekrškovnega organa niso konkretizirani vsi zakonski znaki prekrška, saj niso konkretizirana tista ravnanja (storitve ali opustitve) storilca, s katerimi naj bi ta izpolnil objektivne zakonske znake prekrškov po 5. alineji petega odstavka 50. člena ZCestn. Vložnik zastopa stališče, da golo prepisovanje zakonskih določb ne ustreza standardu konkretizacije abstraktnega dejanskega stana obravnavanih prekrškov, saj bi bila s tem uvedena objektivna odgovornost storilca. Meni tudi, da je za uresničevanje storilčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS nujno, da se v opisu prekrška navedejo dejanske okoliščine, iz katerih je razvidno, katero storilčevo ravnanje je v nasprotju z določbami ZCestn in Splošnega akta o cestninjenju. V obravnavani zadevi prepoznava tudi kršitev pravice storilca do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, saj je sodna praksa višjih sodišč glede izpostavljene problematike neenotna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo ter povezane sklepe o stroških spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ustavi in da stroški postopka bremenijo proračun.

4Vrhovno sodišče je z zahtevo za varstvo zakonitosti seznanilo storilca in njegovo zagovornico, ki se je pridružila zatrjevanim kršitvam.

B.

5V obravnavani zadevi je bil storilcu izdan (in po četrtem odstavku 57. člena ZP-1 vročen) plačilni nalog zaradi storitve treh prekrškov po tedaj veljavni določbi 5. alineje petega odstavka 50. člena ZCestn, ker je v marcu 2021 z vozilom, katerega največja dovoljena masa presega 3.500 kg, večkrat prevozil točke cestninjenja in izvedel elektronsko registracijo prehodov točk cestninjenja v nasprotju s predpisi, saj pri vožnji skozi točke cestninjenja ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGO² in napravami za izvajanje cestninjenja, ki zagotavlja podatke za obračun cestnine za uporabo cestninskih cest, kljub temu, da je bila za vozilo registrirana naprava DarsGO, s čimer je kot voznik kršil določbo 7. alineje prvega odstavka 42. člena Zakona o cestninjenju.

6Za presojo vložnikovih trditev o tem, da v opisu dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki prekrška, so relevantne naslednje materialnopravne določbe, kot so veljale v času storitve očitanih prekrškov:

‒ po 5. alineji petega odstavka 50. člena ZCestn se je za prekršek kaznoval posameznik, ki "izvede elektronsko registracijo prehoda točke cestninjenja v nasprotju s predpisi (sedma alineja prvega odstavka 42. člena)";

‒ v 7. alineji prvega odstavka 42. člena ZCestn je bilo določeno, da mora cestninski zavezanec za uporabo cestninske ceste izpolnjevati obveznost "izvesti elektronsko registracijo prehoda cestninske postaje, točke cestninjenja ali drugega mesta elektronske registracije v skladu s predpisi";

‒ v 27. členu ZCestn so bile določene obveznosti carinskega zavezanca, med katere je sodila tudi obveznost, da uporablja OBU napravo (v nadaljevanju: naprava DarsGO) med vožnjo po cestninski cesti na način, določen v Splošnem aktu o cestninjenju³ (četrti odstavek 27. člena v zvezi z 21. členom ZCestn);

‒ četrti odstavek 27. člena ZCestn je določal, da mora cestninski zavezanec takoj po vstopu na cestninsko cesto in med vožnjo po njej preverjati pravilnost delovanja naprave DarsGO in zagotavljati zadostno višino dobroimetja na napravi DarsGO pri prehodu točke cestninjenja, kar je bilo v primeru kršitev povezano s prekrški po 1., 2. in 3. alineji petega odstavka 50. člena ZCestn, ki so bili podani, če je posameznik nadaljeval vožnjo mimo cestninske uporabniške točke, čeprav je naprava DarsGO med vožnjo prenehala delovati, je delovala nepravilno ali pa je bilo na njej premalo dobroimetja;

‒ Splošni akt o cestninjenju je določal, da morajo biti vsa vozila nad 3.500 kg največje dovoljene mase (razen vozil, ki so po zakonu oproščena plačila cestnine) za vožnjo po cestninskih cestah opremljena z delujočo napravo DarsGO; da mora stranka za plačevanje cestnine pridobiti napravo DarsGO in jo namestiti v vozilo pred vstopom na cestninsko cesto; ter na kakšen način se mora uporabljati napravo DarsGO, vključno s preverjanjem njenega delovanja;

‒ v Splošnem aktu o cestninjenju je bilo med drugim podrobneje predpisano, da se plačevanje cestnine glede na prevoženo razdaljo izvaja z elektronskim sistemom cestninjenja v prostem prometnem toku (1.2 točka, prvi odstavek); da je pogoj za pravilno plačevanje cestnine, da je v vozilu vedno pravilno nameščena delujoča naprava DarsGo, prilagojena za konkretno vozilo in s pravilno nastavljenim številom osi vozila oziroma skupine vozil za posamezno vožnjo (1.2 točka, drugi odstavek); in da pri vožnji skozi točko cestninjenja steče mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGo in napravami za izvajanje cestninjenja, ki zagotavlja podatke za obračun cestnine za uporabo cestninskih cest (1.2 točka, četrti odstavek).

7Osrednji očitek storilcu v obravnavanem primeru je bil, da je pri vožnji z vozilom, katerega največja dovoljena masa presega 3.500 kg, večkrat izvedel elektronsko registracijo prehodov točk cestninjenja v nasprotju s predpisi, saj pri vožnji skozi točke cestninjenja ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGO in napravami za izvajanje cestninjenja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so v takšnem opisu konkretizirani vsi znaki prekrškov iz 5. alineje petega odstavka 50. člena ZCestn. Obrazložilo je, da razlog, zaradi katerega v določenem primeru ne pride do vzpostavitve mikrovalovne komunikacije med napravo DarsGO in napravami za izvajanje cestninjenja, ni znak očitanih prekrškov, zato ni nobene potrebe, da bi prekrškovni organ storilcu v plačilnem nalogu očital konkretno ravnanje, zaradi katerega v obravnavanih primerih ni prišlo do mikrovalovne komunikacije med DarsGO napravo v storilčevem vozilu in napravami za izvajanje cestninjenja (13. točka prvostopenjske sodbe). Tej presoji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (9. točka drugostopenjske sodbe).

8Vrhovni državni tožilec se s povzetimi stališči pravnomočne sodbe ne strinja in trdi, da bi morala biti v opisu dejanja v plačilnem nalogu opredeljena konkretna ravnanja storilca, s katerimi naj bi ta izpolnil objektivne znake prekrškov po 5. alineji petega odstavka 50. člena ZCestn. Pri tem pojasnjuje, da se zahteva po konkretizaciji ne nanaša na opredelitev vzroka, zaradi katerega ni stekla mikrovalovna komunikacija, saj tega vzroka prekrškovni organ pri prekrških, ugotovljenih s tehničnimi sredstvi, niti ne more vedeti. Zatrjuje pa, da je bistvo obravnavanih prekrškov v očitku konkretnega ravnanja (storitve ali opustitve) storilca, zaradi katerega ni prišlo do ustrezne izvedbe elektronske registracije prehoda točke cestninjenja v skladu s predpisi, kar mora biti v kratkem opisu dejanskega stanja ustrezno konkretizirano.

9Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že odločilo, da mora kratek opis dejanskega stanja v primeru, ko je storilcu plačilni nalog vročen v skladu s četrtim odstavkom 57. člena ZP-1, vsebovati vse zakonske znake očitanega prekrška.⁴ Opredelitev prekrška narekuje, da je v opisu navedeno konkretno izvršitveno ravnanje storilca (storitev ali opustitev) z navedbo dejanskih okoliščin, ki očitano dejanje opredeljujejo kot historičen in dokazljiv dogodek. Opredelitev storilčevega ravnanja je predpogoj, da lahko govorimo o odgovornosti za prekršek, zato mora biti storilčeva storitev ali opustitev v opisu dejanskega stanja ustrezno konkretizirana.⁵ Samo tak opis dejanskega stanja zagotavlja, da lahko storilčevo izvršitveno ravnanje pravno vrednotimo, in samo v tem primeru je storilcu zagotovljena možnost, da uresničuje svojo pravico do obrambe.

10Zahteva po določni konkretizaciji storilčevega ravnanja v kratkem opisu dejanskega stanja je v obravnavani zadevi posebej poudarjena (tudi) zato, ker so prekrški po 5. alineji petega odstavka 50. člena ZCestn, ki se očitajo storilcu, oblikovani kot blanketna norma, saj storilcu očitajo ravnanje "v nasprotju s predpisi". V primeru tako abstraktnih in odprtih zakonskih znakov prekrška je nujno, da se storilčevo ravnanje, ki je v nasprotju s predpisi, določno konkretizira, saj je samo na ta način mogoče prepoznati, s katerim prepovedanim ali zapovedanim ravnanjem je storilec izpolnil zakonske znake očitanega prekrška.

11Vrhovno sodišče v okoliščinah obravnavanega primera sprejema vložnikovo stališče, da iz kratkega opisa dejanskega stanja ni razvidno, s katerim konkretnim ravnanjem (storitvijo ali opustitvijo) naj bi storilec izvršil očitane prekrške, saj je jedro očitkov v tem, da njegovo ravnanje ni bilo skladno s predpisi, ker pri vožnji skozi točke cestninjenja ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGO in napravami za izvajanje cestninjenja, ki zagotavlja podatke za obračun cestnine za uporabo cestninskih cest. Iz tako oblikovanega opisa ne izhaja, katero konkretno ravnanje v nasprotju s predpisi je izvršil storilec oziroma katero predpisano dolžnost je opustil, saj je jedro očitka v (objektivnem) dejstvu, da pri vožnji skozi točke cestninjenja ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGO in napravami za izvajanje cestninjenja, kar za presojo storilčevega voljnega ravnanja in njegove subjektivne odgovornosti za prekršek ne zadošča. Vrhovno sodišče se sicer strinja, da se zahteva po konkretizaciji znakov prekrška ne nanaša na opis vzroka, zaradi katerega ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGO in napravami za izvajanje cestninjenja. Nujno pa je, da se v opisu dejanja opredeli konkretno izvršitveno ravnanje storilca, s katerim naj bi ta izpolnil zakonske znake določenega prekrška - najsi bo to ravnanje, s katerim ali zaradi katerega je izvedel elektronsko registracijo prehoda točke cestninjenja v nasprotju s predpisi (5. alineja petega odstavka 50. člena ZCestn); ravnanje v obliki opustitve preverjanja pravilnosti delovanja naprave DarsGO ter nadaljevanje vožnje mimo cestninske uporabniške točke kljub njenemu nepravilnemu delovanju (2. točka petega odstavka 50. člena ZCestn v zvezi s četrtim odstavkom 27. člena ZCestn); ali pa kakšno drugo konkretno ravnanje, ki izpolnjuje znake prekrškov po določbah ZCestn.

12Vrhovni državni tožilec po navedenem v prvem delu zahteve utemeljeno uveljavlja, da iz kratkega opisa dejanskega stanja v plačilnem nalogu niso razvidni vsi zakonski znaki očitanih prekrškov, saj ni opredeljeno, s katerim konkretnim ravnanjem (storitvijo ali opustitvijo) naj bi storilec izvršil očitane prekrške, kar predstavlja kršitev materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1. Navedena kršitev se odseva tudi v razlogih pravnomočne sodbe, saj zaradi pomanjkljive konkretizacije prepovedanega oziroma zapovedanega izvršitvenega ravnanja ostaja nejasno, katero konkretno izvršitveno ravnanje se kot prekršek očita storilcu. Razlogi sodbe namreč vozniku na eni strani očitajo, da kot cestninski zavezanec ni pravilno namestil naprave DarsGO v vozilo (zlasti 15. in 17. točka prvostopenjske sodbe), na drugi strani pa se očitki raztezajo (tudi) na njegovo opustitev preverjanja delovanja naprave DarsGO med vožnjo po cestninskih cestah v skladu s četrtim odstavkom 27. člena ZCestn (13., 15. in 17. točka prvostopenjske sodbe), kar se je v relevantnem časovnem obdobju povezovalo z znaki prekrška po 2. alineji petega odstavka 50. člena ZCestn.

13Vložnik v drugem delu zahteve zatrjuje kršitev 22. člena Ustave RS v zvezi s 6. členom EKČP, ker naj bi bil storilec zaradi neenotne prakse višjih sodišč deležen neenake obravnave. Vrhovno sodišče teh očitkov ni presojalo, saj so vložnikove navedbe v tej zvezi posplošene in se samo pavšalno sklicujejo na "prakso višjih sodišč," medtem ko v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti velja načelo dispozitivnosti, ki strankam nalaga, da poleg zatrjevanih kršitev zakona (v zvezi z določbami Ustave RS in EKČP) navedejo tudi razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo zatrjevano kršitev zakona. Vložnik bi moral glede na navedeno v konkretnem primeru opredeliti sodbe višjih sodišč, na katere se opirajo njegove trditve o kršitvi načela enakega varstva pravic in pravice do poštenega sojenja, ter jih obrazloženo povezati z dejstvi obravnavanega primera, vendar tega ni storil, zato tudi Vrhovno sodišče, ki zakonitosti pravnomočnih sodb ne preizkuša po uradni dolžnosti, zatrjevanih kršitev v tem delu ni moglo presojati.

C.

14Vrhovno sodišče je glede na obrazloženo po ugotovitvi, da je podana kršitev iz 1. točke 156. člena ZP-1, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi s 426. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) spremenilo tako, da je postopek zoper storilca zaradi treh prekrškov po 5. alineji petega odstavka 50. člena Zakona o cestninjenju ustavilo.

15V skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 je posledično odločilo tudi, da stroški postopka, o katerih je bilo v obravnavanem primeru odločeno s pravnomočno sodbo in posebnimi sklepi, bremenijo proračun.

16Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Uradni list RS, št. 24/15, 41/17.
² Področna zakonodaja za napravo DarsGO uporablja izraz OBU naprava. Gre za napravo za elektronsko cestninjenje, ki je namenjena cestninjenju v prostem prometnem toku za vozila, katerih največja dovoljena masa presega 3.500 kg, ne glede na največjo dovoljeno maso priklopnega vozila, ki so namenjena ali se uporabljajo za prevoz tovora oziroma oseb v cestnem prometu (36. točka prvega odstavka 2. člena ZCestn).
³ Uradni list RS, št. 14/18.
⁴ Sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 42/2014 z dne 8. 7. 2014, IV Ips 108/2013 z dne 19. 11. 2013 in druge.
⁵ Prekršek je v 6. členu ZP-1 prvenstveno opredeljen kot "dejanje", kar po teoriji prekrškovnega prava pomeni, da se lahko kot prekršek obravnava samo določena časovno in krajevno opredeljena aktivnost ali pasivnost posameznika, ki pomeni fizično uresničevanje njegove odločitve in volje. Opredelitev prekrška se v teoriji povezuje z objektivno-subjektivnim pojmovanjem dejanja, ki pomeni vsakršno "fizično (ne)delovanje, ki temelji na samostojni zavestni odločitvi posameznika oziroma na njegovi neprisiljeni psihični aktivnosti." Tako L. Selinšek, v: Zakon o prekrških s komentarjem (ur. P. Čas, H. Jenull. N. Orel), Lexpera GV Založba, Ljubljana 2018, str. 56.