VSRS Sodba IV Ips 10/2026

• Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

• A.

1. Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo ZSV 89/2024 z dne 12. 9. 2025 zavrnilo zahtevo za sodno varstvo storilke A. A. zoper plačilni nalog Medobčinskega redarstva Skupne občinske uprave občin Postojna, Cerknica, Pivka, Loška dolina in Bloke št. Pn22451-5450/2023-1 z dne 11. 12. 2023, s katerim je bila storilki za prekršek po 3. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP) izrečena globa 250,00 EUR in 5 kazenskih točk. Višje sodišče v Kopru je storilkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta storilki naložili tudi obveznost plačila sodne takse.

2. Vrhovna državna tožilka Mirjan Kline je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) in zaradi kršitve temeljnih procesnih jamstev iz 29. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je z zahtevo za varstvo zakonitosti seznanilo storilko, ki nanjo ni odgovorila.

   B.

4. Zatrjevane kršitve se nanašajo na postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo, v katerem se je storilka kot lastnica vozila, katerega hitrost je bila dne 8. 12. 2023 ob 12.43 uri na območju Postojne izmerjena s samodejnim radarskim merilnikom, skušala razbremeniti odgovornosti za prekršek zaradi prekoračitve dovoljene hitrosti z dokazovanjem, da ni storila očitanega prekrška (prvi odstavek 8. člena ZPrCP). Vrhovna državna tožilka trdi, da je sodišče prve stopnje prekršilo storilkino pravico do obrambe, ker v postopku ni izvedlo predlaganih dokazov z namenom preverjanja njenega alibija (tj. zaslišanja storilke in priče, ki jo je ta predlagala). Obenem pa naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka o prekršku, ker naj bi bila obrazložitev drugostopenjske sodbe v določenem delu nerazumljiva oziroma protispisna.

5. Procesno relevantna dejstva obravnavane zadeve so sledeča:

• storilka je v zahtevi za sodno varstvo navedla, da se v kritičnem času ni nahajala na kraju storitve očitanega prekrška, temveč je bila s prijateljico B. B. z drugim vozilom na poti na Hrvaško; zahtevi je priložila potrdilo o plačilu cestnine na Hrvaškem ob 10.25 in ob 15.05 uri ter predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje B. B., po potrebi pa tudi prevod priloženih listin, ki sta bili izdani v hrvaškem jeziku;

• sodišče prve stopnje je storilko z dopisom z dne 30. 6. 2025 pozvalo, naj v roku petih dni sporoči naslov priče, ki jo je predlagala za zaslišanje, z dopisom z dne 2. 7. 2025 pa je storilko povabilo na zaslišanje dne 20. 8. 2025; iz povratnic v spisu je razvidno, da je storilka oba dopisa prejela istega dne (tj. 23. 7. 2025);

• z dopisom z dne 13. 8. 2025 je sodišče prve stopnje storilko obvestilo o preklicu naroka za njeno zaslišanje ter pripisalo, da ji bo novo vabilo poslano naknadno;

• dne 12. 9. 2025 je sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo zaslišanje storilke, izdalo izpodbijano sodbo, s katero je zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo, saj je presodilo, da s svojim zagovorom in predloženimi dokazi ni izkazala razumnega dvoma, da v kritičnem času ni bila voznica vozila, katerega hitrost je bila izmerjena s samodejnim radarskim merilnikom in katerega lastnica je;

• sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe utemeljilo, da predložena računa o plačilu cestnine dokazujeta le, da je bila ob navedenih časih, na določenih krajih in v določenih zneskih plačana cestnina, v ničemer pa iz predloženih listin ne izhaja, da je cestnino plačala prav storilka, nadalje pa je obrazložilo še, da storilka na poziv sodišča ni dopolnila dokaznega predloga za zaslišanje priče z navedbo njenih podatkov (vsaj naslovom bivališča), da bi sodišče ta dokaz sploh lahko izvedlo;

• sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje s tremi argumenti: (i) prvič, da je imela storilka možnost podkrepiti svoje trditve s predlaganim dokazom za zaslišanje priče, a je sama povzročila, da sodišče tega dokaza ni moglo izvesti, pri čemer je bila z dopisom tudi opozorjena, da bo v primeru, če v postavljenem roku ne bo sporočila pravega naslova priče, sodišče odločilo glede na stanje spisa; (ii) drugič, da sodišče s tem, ko je sprva razpisalo narok za zaslišanje storilke in ga nato preklicalo, ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe; in (iii) tretjič, da storilka niti ni poskušala pojasniti, kako to, da je bil z njenim avtom v kritičnem času (istočasno) storjen prekršen na območju Postojne.

• Glede kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1

1. Vrhovno sodišče je najprej presojalo zatrjevano bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Vrhovna državna tožilka graja razloge sodbe sodišča druge stopnje v delu, kjer je navedeno, da storilka v zahtevi za sodno varstvo ni niti poskušala pojasniti, kako to, da je bil z njenim avtom istočasno storjen prekršen na območju Postojne. Vložnica trdi, da je obrazložitev tega dela sodbe nerazumljiva oziroma celo protispisna, saj je storilka v zahtevi za sodno varstvo izrecno navedla, da je bila kritičnega dne z drugim vozilom na Hrvaškem.

2. Zatrjevana kršitev po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje jasno sporočajo, da storilka v zahtevi za sodno varstvo ni skušala pojasniti, kako to, da je bil v času, ko naj bi se sama nahajala na Hrvaškem, z njenim vozilom istočasno storjen prekršek na območju Postojne, zato obrazložitvi drugostopenjske sodne odločbe v grajanem delu ni mogoče očitati nobene nerazumljivosti. Kolikor pa vložnica s svojimi navedbami nakazuje na t.i. protispisnost, tega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti v postopku o prekršku na opisan način sploh ne more uveljavljati, saj ga besedilo 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ne zajema.¹

   Glede kršitve pravice do obrambe

3. Osrednji del zahteve za varstvo zakonitosti je namenjen utemeljevanju kršitve storilkine pravice do obrambe, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje s tem, ko v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo ni zaslišalo storilke in priče, ki jo je ta predlagala.

4. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi² že izoblikovalo standarde, ki veljajo v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo, v katerem se skuša storilec kot lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP razbremeniti odgovornosti za prekršek. Presodilo je, da navedena zakonska določba storilcu ne nalaga dolžnosti prepričati sodišče, da očitanega prekrška ni storil, temveč je na njem breme, da vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi oziroma predlaganju razbremenilnih dokazov, ki pri sodišču vzbudijo razumen dvom o njegovi (domnevani) odgovornosti za prekršek. Presoja, ali je storilec temu bremenu zadostil, ne sme biti pretirano formalna. Cilj vsakega postopka o prekršku je namreč pravilna in zakonita odločitev glede (ne)obstoja prekrška, pri čemer načelo iskanja materialne resnice učinkuje tudi v postopkih po prvem odstavku 8. člena ZPrCP.

5. V konkretnem primeru je storilka v zahtevi za sodno varstvo zatrjevala alibi in v tej zvezi predložila ter predlagala dokaze, ki so že na prvi pogled odločilni.³ Navedla je, da je bila v času storitve očitanega prekrška na Hrvaškem ter predložila dokazila o plačilu cestnine, podala dokazni predlog za svoje zaslišanje in predlog za zaslišanje priče, ki bi lahko potrdila njene navedbe. V takšni procesni situaciji se je po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavila dolžnost sodišča, da obstoj alibija, za katerega je storilka izkazala, da je vsaj verjeten, v skladu z načelom iskanja materialne resnice dokončno preveri.⁴ Čeprav storilka v zahtevi za sodno varstvo ni navedla kontaktnih podatkov priče, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati (vsaj) storilko in na ta način preveriti okoliščine glede zatrjevanega alibija, nato pa dokazni postopek po potrebi dopolniti še z izvedbo drugih dokazov, vključno z zaslišanjem priče, ki jo je v zahtevi za sodno varstvo poimensko označila storilka.

6. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje od nameravanega zaslišanja storilke odstopilo iz razloga, ker v postavljenem roku ni sporočila podatkov priče, ki jo je predlagala za zaslišanje. Takšno procesno ravnanje je po presoji Vrhovnega sodišča v okoliščinah obravnavane zadeve privedlo do kršitve storilkine pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ki velja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo.⁵ Storilka namreč v zahtevi za sodno varstvo ni zgolj zatrjevala razbremenilnih dejstev (alibija) in predlagala zaslišanja priče (B. B.), temveč je hkrati podala tudi dokazni predlog za svoje zaslišanje ter predložila dve potrdili o plačilu cestnine na dan storitve očitanega prekrška. Sodišče prve stopnje, ki je očitno podvomilo v verodostojnost njenih navedb o alibiju, bi moralo raziskati okoliščine tega odločilnega dejstva ter, če je podvomilo v dokazno vrednost predloženih listin, relevantno dejansko stanje raziskati z neposrednim zaslišanjem storilke in po potrebi tudi z izvedbo drugih dokazov. Ker tega ni storilo, ampak je odločilo izključno na podlagi pisnega gradiva v spisu, je s tem prekršilo storilkino pravico do izvajanja dokazov v lastno korist, kar vložnica z zahtevo za varstvo zakonitosti utemeljeno graja.

   C.

7. Vrhovno sodišče je glede na obrazloženo presodilo, da je podana kršitev iz 3. alineje 29. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje popolnoma raziskati okoliščine glede zatrjevanega alibija ter nato na podlagi skrbne presoje dokazov znova odločiti o zahtevi za sodno varstvo.

8. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Vrhovno sodišče je že presodilo, da je besedilo določbe 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ožje kot besedilo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) na način, da ne vključuje razloga, da je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Glej sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 16/2008 z dne 28. 10. 2008.
² Sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 44/2022 z dne 20. 9. 2022, IV Ips 22/2016 z dne 21. 4. 2016, IV Ips 13/2012 z dne 20. 3. 2012 in druge.
³ O tem, da je dokazni predlog glede alibija že na prvi pogled odločilen, denimo sklep Vrhovnega sodišča IV Ips 22/2016 z dne 21. 4. 2016.
⁴ Prim. sklep Vrhovnega sodišča IV Ips 22/2016 z dne 21. 5. 2016 (4. točka obrazložitve) in sodba IV Ips 78/2015 z dne 22. 12. 2025 (5. točka obrazložitve).
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 36/2022 z dne 21. 7. 2021.