Pravo omejevanja konkurence

Če toženka dokaže, da je prišlo do pretoka relevantnih informacij, tj. če konkurent namene ali prihodnje ravnanje na trgu razkrije konkurentu oziroma je ta najmanj prejemnik takega razkritja, se domneva, da so podjetja prejete informacije uporabila pri svojem, temu ustreznem ravnanju na trgu. Zato je na podjetju dokazno breme, da dokazuje, da je vzrok za usklajeno ravnanje drugje. Toženka bi lahko pretehtala vsebino in verodostojnost izpovedi I. I. šele, ko bi ga zaslišala. V nacionalnem pravu ni podlage za to, da bi se dokaz z zaslišanjem priče izvedel s tem, da se prebere njena izjava. Pisna izjava priče pride v poštev le v primeru iz tretjega odstavka 71. člena ZUP, ki določa, da lahko organ, če dovoljuje narava zadeve, prepusti povabljenemu, da do določenega dne da potrebno pisno izjavo, namesto da bi prišel osebno. Vrhovno sodišče, je že presodilo, da se mora sklepanje o vzporednem vedenju kot posledici usklajenega ravnanja vsiljevati z določeno logično nujnostjo iz dejstev, ki jih ugotovi toženka. Da bi to sklepanje lahko zgradila, mora ustrezna dejstva dovolj natančno ugotoviti, pri čemer pa med njimi ne sme biti logičnih nedoslednosti. Po drugi strani je dovo

Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. Povedano drugače, tožnica bi izvedbo navedenih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in stranke zavrnila le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da so že dokazana dejstva, ki jih tožnica dokazuje s temi dokaznimi predlogi.

Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. Povedano drugače, tožnica bi izvedbo navedenih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in stranke zavrnila le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da so že dokazana dejstva, ki jih tožnica dokazuje s temi dokaznimi predlogi.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da zadeva, o kateri je bila s strani tožeče stranke vložena tožba, ne spada v sodno pristojnost.

Splošno sodišče in Sodišče Evropske unije kot enotno in trajajočo kršitev obravnavata celoto ravnanj različnih subjektov, ki so poskušali doseči isti protikonkurenčni cilj. Obstajati mora torej enotni načrt, ki se ga udeleženci zavedajo. Enotna kršitev je tako posledica niza dejanj ali trajajočega ravnanja, čeprav bi lahko tudi en ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi pomenil ločeno kršitev po 101. člena PDEU oziroma 6. člena ZPOmK-1. Opredelitev določenih nezakonitih ravnanj, ki pomenijo eno samo kršitev ali več kršitev, načeloma vpliva na sankcijo, ki se lahko naloži, kadar se zaradi ugotovitve več kršitev lahko naloži več različnih glob. Ugotovitev več kršitev ima lahko za storilce korist, ker so nekatere med njimi že zastarale. Opredelitev ali gre za eno in trajajoče ravnanje, je torej pomembna tudi pri vprašanju trajanja kršitve oziroma kršitev in s tem za trenutek nastopa zastaranja. Nadalje je relevantna pri ugotavljanju odgovornosti udeleženih podjetij, saj je lahko podjetje, ki ni sodelovalo pri vseh prepovedanih ravnanjih zanje odgovorno, če je ugotovljeno, da je vedelo za nezakonita ravnanja drugih udeležencev ali če jih je lahko razu

V primerih, ko stranka navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi nasprotuje tistim dejanskim ugotovitvam izpodbijanega upravnega akta, ki tvorijo podlago sprejete odločitve, predpostavke za sojenje na seji niso izpolnjene niti z vidika druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Upoštevati je treba, da glavna obravnava ni namenjena zgolj izvajanju dokazov. Glavna obravnava je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS) oziroma zagotavljanju pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP). Izvedba javne obravnave pred sodiščem prve in edine stopnje, ki je pristojno za presojo tako dejanskih kot tudi pravnih vprašanj (sodišče s polno jurisdikcijo), praviloma vključuje pravico do izvedbe ustne obravnave, s čimer so stranki zagotovljena temeljna procesna jamstva subjekta odločanja v razmerju do države. Pravica do glavne obravnave pred sodiščem je tako človekova pravica iz 22. člena Ustave. Katere procesna jamstva izmed tistih, ki jih vključuje splošna pravica do izjavljanja iz 22. člena Ustave, je treba v konkretnem primeru na glavni obravnavi zagotavljati strankam postopka, je v

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka v imenu konkurenčne družbe S., d.o.o., kontaktirala obstoječe stranke tožnika in jim ponujala primerljive storitve konkurenčne družbe S., d.o.o. Že tako ugotovljen konkretni dejanski stan zadošča za ugotovitev zlorabe poslovne skrivnosti. Gre namreč za seznam obstoječih strank tožnika, s katerimi je prvi stik v imenu konkurenčne družbe vzpostavila toženka, pri čemer je bilo njeno delovanje usmerjeno v prekinitev sodelovanja teh strank s tožnikom, saj je bila ona tista, ki je vzpostavila kontakt s temi strankami in jih nagovarjala k uporabi konkurenčnih storitev, in se te niso same obrnile nanjo. Pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija višino dosojene pogodbene kazni za ugotovljeno kršitev poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje je pri znižanju njene višine primerno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine in izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala škoda (prvi odstavek 253. člena OZ), vendar pa pogodbena kazen ne sme biti nesorazmerno visoka glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti (252.

Tak dogovor po oceni pritožbenega sodišča po vsebini predstavlja (protikonkurenčni) dogovor o razdelitvi trga oziroma najmanj ohranitvi (če ne povečanju) tržnega deleža obeh pogodbenic, ki je prepovedan. Zaradi dogovora je bila namreč zmanjšana neodvisnost obeh pogodbenih strank pri odločanju, saj je bila z njim določena obveznost strank, da na trgu ravnajo oziroma ne ravnajo na določen način, v konkretnem primeru, da ne sklepajo pogodb z določenimi naročniki (druge pogodbene stranke), kar posledično pomeni tudi, da v skladu z dogovorom tožena stranka naj ne bi smela sodelovati v postopku oddaje javnega naročila naročnika N., ki je bil takrat še naročnik tožeče stranke. Tak dogovor je izključujoč, ker omejuje možnost pogodbenih strank, da si konkurirata med seboj oziroma s tretjimi strankami in s tem vodi do protikonkurenčnega omejevanja dostopa do trga.

Sodišče mora presoditi, ali je lahko posameznik razumno predvidel ravnanje, ki ga od njega zahteva spremenjena (nova) sodna praksa. Pri tem mora upoštevati zakon, kot je veljal v pravno odločilnem trenutku, ter (sodno) prakso pred uveljavitvijo novega, sodno sprejetega pravnega pravila, pa tudi druge pomembne okoliščine, kot na primer, ali je bila (sodna) praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi, posledice uporabe novega pravila za stranko, zlasti pozitivni ali negativni učinek na njen pravni položaj. Bolj ko je sodna praksa ustaljena in enotna, večja stopnja predvidljivosti se zahteva. Uporaba nove oziroma spremenjene sodne prakse v posameznem primeru zahteva, da se poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani. Ustava prepoveduje retroaktivno učinkovanje pravnih predpisov. To načelo zavezuje tudi sodišče pri razlagi pravnih norm. Sodišče lahko pomen določenega pravnega pravila, ki ga mora uporabiti na določeno dejansko stanje, razlaga glede na razvoj pravne znanosti in spremenjene družbene

Na zaznavo potrošnika vplivajo vsi elementi na vrečki, njihova razporeditev in barvna kombinacija. Rdeča barva na zgornjem delu vrečke je eden izmed bistvenih oblikovnih elementov izdelkov obeh pravdnih strank. Vendar pa ni edini. Nezanemarljivi so tudi ostali elementi na vrečki. Vsi ti elementi kot celota tvorijo izdelek tožeče stranke in tudi izdelek tožene stranke. Te elemente sicer omenja in poudarja tudi tožeča stranka, ko trdi, da so si izdelki pravdnih strank podobni tudi glede ostalih sestavin. Vendar pa v tožbenem zahtevku ti ostali elementi na noben način niso zajeti. Omejitev zahtevka le na polje rdeče obarvanosti ter na dimenzije vrečke ne zadostuje za določno opredelitev prepovedanega ravnanja. Prepovedano ravnanje tožene stranke na tak način ni dovolj konkretizirano.

Iz izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa nedvomno izhaja, da se očita storitev prekrška A. A. kot odgovorni osebi pravne osebe, ker je kot direktor postopal v imenu in na račun pravne osebe, pri čemer mora kot direktor pravne osebe razpolagati s posebnim znanjem, ki ga zahteva vodenje pravne osebe, in skrbeti za zakonito poslovanje pravne osebe ter je tako v izreku odločbe prekrškovnega organa nedvomno opredeljena odgovornost A. A. kot neposrednega storilca, ki mora skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe, česar pa direktor ni upošteval, ker je prepustil EDP, da so zaračunavali PPJEE proizvajalcem (uporabnikom) električne energije v obliki obračuna na podlagi dejansko izmerjenih prevzetih količin, ne da bi te uporabnike enotno obravnavali na vsem enotnem slovenskem trgu proizvajalcev in odjemalcev električne energije. Glede na zakonodajo in Koncesijsko pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije z dne 21. 6. 2007 višje sodišče ugotavlja, da so dejansko in pravno pravilne ugotovitve prekrškovnega organa in sodišča ter posledično pravilni razlogi odločbe o prekršku in sodbe, da je

Tožnica ni dokazala, da bi toženka z zasegom treh elektronskih sporočil v okviru preiskave v podjetju P. d.o.o., ki je bila opravljena na podlagi 28. člena ZPOmK-1, posegla v njeno zasebnost in osebnostne pravice. Gre namreč za sporočila, ki so v celoti poslovne narave in se nanašajo zgolj na posle podjetja P. d.o.o. in ne za tožničino zasebno komunikacijo.

Prepoved nelojalne konkurence ne varuje le tržnih konkurentov, ampak tudi druga podjetja, potrošnike in javni interes, zato je treba primernost oziroma pričakovanost ravnanja, kot enega od opredelilnih elementov pravnega standarda dobrega poslovnega običaja, presojati tudi v luči teh ostalih interesov. Pravilo menjave jeklenk (oziroma ponudnikov plina), za kakršnega se v tem sporu zavzema tožeča stranka, končnim kupcem (potrošnikom) s tem, ko novim ponudnikom (oziroma njihovim distributerjem) prepoveduje, da bi za potrošnike uredili prenehanje razmerja s prejšnjim ponudnikom, otežuje menjavo ponudnikov, še posebej v primerjavi z dobavami drugih stvari. Tudi zato takšno pravilo ne more predstavljati dobrega poslovnega običaja. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, da se s samim prevzemanjem tujih jeklenk še ni uresničil dejanski stan nelojalne konkurence, je pravilna in zakonita.

Ena izmed osnovnih predpostavk odškodninske odgovornosti na citirani zakonski podlagi je obstoj prevladujočega položaja podjetja. V skladu z 9. členom ZPOmK-1 ima podjetje prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov (drugi odstavek), pri čemer se šteje, da ima podjetje prevladujoč položaj, če je njegov tržni delež na trgu RS višji od 40 odstotkov (peti odstavek). JAVK pri ugotavljanju prevladujočega položaja upošteva zlasti tržni delež, možnosti za financiranje, pravne ali dejanske vstopne ovire, dostop do dobaviteljev ali trga in obstoječo ali potencialno konkurenco (tretji odstavek 9. člena ZPOmK-1). Trditveno in dokazno breme v tej zvezi je na tožnici. Sodišče je upravičeno in dolžno JAVK zgolj obvestiti o vsaki tožbi, s katero se zahteva odškodnina zaradi kršitev določb 6. ali 9. člena ZPOmK-2 ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Da bi lahko sodišče prve stopnje prekinilo postopek po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP, bi moral biti drugi postopek (pred JAVK-om) že v teku, česar pa tožnica pri podaji predloga za prekinitev ni zatrjevala (trdila je, da bo tak postopek šele sprožila).

Sodišče se strinja s toženko, da sodba Sodišča EU C-347/14 ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza po 1. točki 260. člena ZUP. S to sodbo je namreč Sodišče EU razlagalo pravo Skupnosti, saj je sprejelo materialnopravno stališče v zvezi z uporabo Direktive AVMS. Gre torej za spremembo sodne prakse, kar pa ni ne novo dejstvo in ne nov dokaz.

Sodišče je pri svojem odločanju samostojno in neodvisno, zato povsem samostojno presoja posamezno zadevo in ni vezano na odločitev v drugem - upravnem postopku. Pri presoji pritožbenih navedb je nosilno vprašanje, ali dejanje, kot je opisano v odločbi prekrškovnega organa in s tem povezani sodbi, vsebuje vse znake prekrška, kajti če dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek ni prekršek, je podana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1. Upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov, s katerimi so določeni prekrški, morajo, ko nastopajo kot prekrškovni organi, upoštevati ZP-1 kot sistemski zakon, ki v četrtem odstavku 56. člena ZP-1 določa, kaj mora obsegati izrek odločbe o prekršku. Glede na določbo četrtega odstavka 56. člena ZP-1 in glede na ustaljeno sodno prakso na tem področju (v kazenskih in prekrškovnih zadevah) ni nobenega dvoma, da mora izrek odločbe o prekršku poleg abstraktnega dejanskega stanja vsebovati tudi ustrezno konkretizacijo, saj le-ta omogoča pravico do obrambe in tudi pravico do vlaganja pravnih sredstev.

S korespondenco verjetno izkazano sporočanje je po svoji vsebini in naravi takšno, da objektivno gledano samo po sebi z verjetnostjo škodi ali utegne škodovati ugledu in poslovanju upnice. Ker je navedena škoda že po svoji naravi težko nadomestljiva, je kljub temu, da upnica navedene škode v predlogu za izdajo začasne odredbe ni kvantificirala v denarnem znesku, podala dovolj trditev, da je nastanek tovrstne škode mogoče verjetno ugotoviti.

V primeru zahtevka za povrnitev izgubljenega dobička niti materialni niti procesni predpisi ne določajo ene in edine možne poti za izračun višine škode. Izbira ustrezne metode za računanje škode je torej odvisna od dejanskih okoliščin primera v konkretnem sodnem postopku ter od kvalitete in dostopnosti podatkov. Izgubljeni dobiček obravnava pričakovani dobiček in se izračunava na osnovi predvidevanj (prognoz). Zato mora izvedenec uporabiti metodo, ki daje predvidenemu dejanskemu stanju najbližji rezultat, pri čemer je pomembna kakovost vhodnih podatkov. Materialno procesno vodstvo sodišča ni omejeno le na prvi narok za glavno obravnavo. Klavzula o izključnosti sama po sebi ni nična in tudi ni nujno v nasprotju s pravili o preprečevanju omejevanja konkurence. Nične so le tiste določbe pogodbe, ki nedopustno omejujejo konkurenco na trgu.

Dokler odstopnik terjatve dolžnika ne obvesti o cesiji, je položaj dolžnika enak kot v primeru, kadar se odstopnik in prejemnik izrecno dogovorita, da se naznanitev ne opravi (tiha cesija). V tem primeru je dolžnik še najprej dolžan opraviti izpolnitev cedentu. Zrcalna slika te dolžnosti dolžnika pa je v upravičenju odstopnika terjatve, da še vedno lahko uveljavlja izpolnitev obveznosti na svoj račun. Ko gre za ugotavljanje relevantnih dejstev, mora sodišče o obstoju le-teh sklepati na podlagi celovite dokazne ocene ob upoštevanju trditvene podlage in ponujenih dokazov s strani pravdnih strank. V okviru te presoje mora sodišče takšnim odločbam in analizam, ki jih je izdal organ v zakonitem postopku na podlagi zakonskih pooblastil, priznati dokazno moč javnih listin. Toženi stranki ni mogoče odvzeti pravice do izpodbijanja dejstev, ki iz tovrstne javne listine izhajajo. Večja strokovna zahtevnost vprašanj, do katerih se mora opredeliti izvedenec, ki zahteva njegov kompleksen pristop z vidika uporabe specifičnih strokovnih znanj ali metod, sama po sebi terja širšo potrebo po dodatnem zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi. To pravilo terja, da sodišče mora izvesti z

Upnikovo dejanje v upravnem postopku, ki se ne nanaša na terjatev samo, ki ni namenjeno ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi njegove terjatve oziroma, ki ni podano pred pristojnim organom, ni dejanje v smislu določbe 365. člena OZ. Stopnja substanciranja navedb ene stranke je odvisna od procesne aktivnosti druge, nasprotne stranke. Ugovor tožene stranke je terjal dopolnitev navedb tožeče stranke, ki bi morala konkretneje pojasniti predpostavke, na podlagi katerih je utemeljevala pridobitev tržnih deležev v hipotetičnem scenariju. Zaradi aktivnosti tožene stranke je trditvena podlaga tožeče stranke postala nejasna; zgolj nanizani opisni dejavniki iz študij tožeče stranke niso več zadoščali. Pooblastilo sodišču, da o višini škode odloči po prostem preudarku, ima svojo zrcalno sliko na trditvenem področju; od strank se lahko zahteva konkretizacija navedb, glede katerih pride v poštev določba prvega odstavka 216. člena ZPP, le v omejenem obsegu. Ne glede na to pa morajo stranke v vsakem primeru podati navedbe, ki služijo kot podlaga za oceno škode. Prav tako se od strank lahko zahteva, da svoje navedbe konkretizirajo v obsegu, ki je primeren glede na okoliščine