UPRS sodba I U 251/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z odločbo toženke, št. 306-90/2009-169 z dne 24. 4. 2013, in odločila, da v postopku izdaje tega sklepa niso nastali posebni stroški postopka. V obrazložitvi je toženka navedla, da je izdala odločbo, št. 306-90/2009-169 z dne 24. 4. 2013, s katero je odločila, da je tožnik od 1. 1. 2003 zlorabljal prevladujoč položaj na trgu televizijskega oglaševanja na ozemlju Republike Slovenije, s čimer je kršil 9. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in od 1. 5. 2004 dalje tudi 82. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, sedaj 102. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) in tožniku naložila prenehanje navedene kršitve. Zoper to odločbo je tožnik vložil tožbo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo, G 7/2013 z dne 3. 12. 2013, zavrnilo. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka, ki ga je utemeljeval na podlagi 1. in 4. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po mnenju tožnika naj bi iz sodbe Sodišča EU, C-347/14 z dne 21. 10. 2015, izhajalo, da je SEU po vsebini drugače odločilo o opredelitvi upoštevnega storitvenega trga (interpretacija izrazov po Direktivi 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. 3. 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev - v nadaljevanju Direktiva AVMS), kot toženka, torej gre za nova dejstva in nove dokaze, SEU pa je s tem tudi drugače odločilo o predhodnem vprašanju. Toženka je uvodoma navedla, da je Direktiva AVMS, ki ureja delo ponudnikov medijskih storitev na tam navedenih področjih, implementirana v slovenski pravni red z Zakonom o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS). S sodbo C-437/14 je SEU sprejelo predhodno odločbo glede vprašanja avstrijskega sodišča o razlagi člena 1 (1)(b), in člena 1(1)(a)(i) Direktive AVMS. Šlo je za vprašanje o opredelitvi dela storitev, ki jih ponuja podjetje v postopku v glavni stvari kot ''avdiovizualna medijska storitev na zahtevo'', za katero velja obveznost prijave iz upoštevne ureditve. Direktiva AVMS (in ZAvMS) v ničemer ne ureja definicije upoštevnega trga v smislu konkurenčnega prava. To je toženka že navedla v 60. točki odločbe z dne 24. 4. 2013, enako je navedlo tudi Vrhovno sodišče v sodbi G 7/2013. Sodba C-437/14 podrobneje določa definicije pojmov ''avdiovizualna medijska storitev'' in ''program'' v Direktivi AVMS v konkretnih dejanskih in pravnih okoliščinah, nima pa neposredne povezave s konkurenčnim pravom in opredelitvijo upoštevnega storitvenega trga. V zvezi s tožnikovim pogledom na Direktivo in zakon se je toženka opredelila že v odločbi o glavni stvari, enako tudi Vrhovno sodišče v G 7/2013.

2Toženka je še dodala, da se tožnik tudi ne more sklicevati na sodbo C-453/00 (v zvezi z dolžnostjo upravnega organa po obnovi postopka), saj nizozemska pravna ureditev omogoča obnovo postopka ne samo v primeru novih dejstev ali dokazov, temveč tudi v primeru drugih okoliščin, poleg tega ima nizozemski upravni organ diskrecijsko pravico (in ne dolžnost) zavrniti predlog za obnovo postopka, če pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni. Sodba C-224/01 pa določa, da so države članice dolžne povrniti škodo zaradi kršitve pravil skupnosti, vendar v ničemer ne zavezuje organov držav članic k obnovi postopka dokončne in pravnomočno zaključene zadeve, zato za ta postopek ni relevantna. Toženka je, sklicujoč se na določbe 260., 267., 261. in 147. člena ZUP ter 6. točko 3. člena in 9. člena ZPOmK-1, še Opozorila, da je obnova postopka namenjena ugotavljanju dejanskega stanja, medtem ko spremembe materialnega prava in tudi morebitne napake pri uporabi materialnega prava niso razlog za obnovo postopka. Torej četudi bi tožnik utemeljeno navedel, da je toženka v izpodbijani odločbi napačno opredelila upoštevni trg (pa ga ni - sodba G 7/2013) in če bi to res izhajalo iz sodbe SEU C-347/14, to ne bi mogla biti podlaga za obnovo postopka, saj napačno uporabo materialnega prava in spremembo sodne prakse ZUP ne določa kot razloga za obnovo postopka. Predlog tožnika ne izpolnjuje pogojev, zaradi katerih bi toženka morala obnoviti predmetni postopek, zato je sklicevanje tožnika na sodbo SEU C-453/00 neutemeljeno. Toženka namreč ni pristojna za ponovno obravnavo odločbe in ne more po diskrecijski pravici odločati o obnovi postopka.

3Tožnik je v tožbi uvodoma navedel, da je toženka kršila ZPOmK-1, konkretneje določbe ZPOnK-1 o organih odločanja pri toženki. V senatu, ki je sprejel izpodbijani sklep, je sodeloval tudi v.d. direktorja A.A., ki ni bil imenovan skladno z ZPOmK-1, saj ga na podlagi 12. h člena ni na predlog Vlade RS imenoval Državni zbor. Član kolegijskih organov sveta Agencije in senata Agencije je lahko samo oseba, ki je bila imenovana skladno z zahtevami ZPOmK-1. Ker je v.d. direktorja sodeloval kot predsednik senata, ki je sprejel odločitev, to predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na izdajo sklepa. Sodišče takega obida zakona ne sme dopustiti. Če bi, bi s tem razvrednotilo vse določbe ZPOmK-1. S tem so bile kršene določbe ZUP, ZUS-1, ZPP, hkrati pa to predstavlja kršitev človekove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Izpodbijani sklep je tudi materialno pravno nepravilen. Tožnik je ves čas upravnega postopka zatrjeval, da je toženka napačno opredelila upoštevni storitveni trg kot trg televizijskega oglaševanja. Takšna opredelitev je zastarela, toženka ni upoštevala razvoja tehnologije. Zato je bila sprejeta Direktiva AVMS, s katero se na ravni EU od 2010 izraza televizija ne uporablja več, temveč ga nadomesti pojem avdiovizualne medijske storitve. Med te sodijo: klasično linearno oddajanje, nelinearni načini ponudbe programskih vsebin in drugi načini ponudbe avdiovizualnih medijskih vsebin naročnikom oziroma gledalcem. Toženka bi tako morala že v postopku o glavni stvari upoštevni storitveni trg definirati širše. Televizijske vsebine in televizijske oglase danes razširjajo mediji, ki niso televizijski mediji v klasičnem pomenu, pri čemer vsi ciljajo na isto občinstvo (tiskani mediji na spletu, spletni portali dostopni preko t.i. Smart TV, on-demand preko spleta ali preko ponudnikov TV, itd). V vseh medijih oglašujejo isti oglaševalci, v velikih primerih z istimi sporočili in tudi na istih napravah (npr. klasični TV sprejemniki omogočajo brskanje po svetovnem spletu in predvajanje video vsebin npr. youtube). Tožnik se strinja s toženko, da Direktiva AVMS in na njeni podlagi sprejet ZAvMS ne določata neposredno upoštevnega storitvenega trga pri presoji ravnanj podjetij na trgu s strani toženke, a vseeno dajeta zaključen regulativni okvir, v katerem nastopajo ponudniki avdiovizualnih storitev in del. Ta okvir neposredno vpliva na ravnanja udeleženih subjektov na upoštevnem storitvenem trgu, in sicer tako ponudnikov TV oglasov, kot tudi oglaševalcev, ki želijo svoje oglase predvajati na TV kanalih dobaviteljev. Če je ta dejavnost strogo regulirana z omejitvami ZAvMs in Direktivi AVMS, potem ta predpisa neposredno vplivata na definicijo upoštevnega storitvenega trga. Ne drži, da opredelitev upoštevnega trga ne vpliva na trg, saj tako niso zagotovljeni enaki pogoji za primerljive konkurente, ampak za tožnika veljajo drugačni pogoji kot za ostale konkurente pri predvajanju avdiovizualnih komercialnih sporočil. Toženka bi morala kot relevantni storitveni trg upoštevati celotno oglaševanje na način zaporedja gibljivih slik z ali brez zvoka, torej trg prodaje avdiovizualnih komercialnih sporočil, kot jih določa Direktiva. Taka določitev je skladna tudi z ZAvMS.

4Tudi sodba SEU C-347/14 kaže, da bi morala toženka trg opredeliti širše. Ta odločitev jasno opredeljuje, da avdiovizualne vsebine na spletnih straneh kakršnih koli medijev, tudi tiskanih, predstavljajo avdiovizualne storitve, ki nedvomno spadajo v okvir Direktive AVMS in predstavljajo del tistega ''televizijskega'' trga, v katerega jih toženka ni upoštevala. Sodišče EU je poudarilo, da v kolikor programske vsebine tekmujejo za iste gledalce oziroma uporabnike kot klasični free-to-air televizijski programi, potem tudi oglaševanje na takšnih spletnih straneh predstavlja neposredno konkurenco oglaševanju v TV programih ponudnikov klasične televizije. Toženka se tudi ne more sklicevati na sodbo G 7/2013, ker je sodna praksa EU nastala kasneje. Gre za opredelitev temeljnega predhodnega vprašanja v postopku odločanja o domnevni zlorabi prevladujočega položaja na trgu. V tej sodbi je sodišče posebej izpostavilo vsebino tč. 10, 11, 21, 22, 24 in 28 uvodnih navedb ter preambulo Direktive AVMS, ki mora vselej predstavljati podlago, ko je treba oblikovati trg avdiovizualnih medijskih storitev. Sodišče je v sodbi presodilo, da pri oceni, ali kratki video posnetki na spletni strani časopisa predstavljajo program v smislu Direktive AVMS, ni pomembno, kako dolgi so takšni video prispevki, ter da način izbire ni prav nič drugačen od avdiovizualne medijske storitve na zahtevo. Pomembna je njihova vsebina oziroma samostojnost glede na siceršnjo vsebino spletne strani. Vse te vsebine tekmujejo za iste gledalce in oglaševalci na teh platformah poskušajo doseči iste potrošnike. Posledično je sodišče izenačilo avdiovizualna komercialna sporočila predvajana v klasičnem televizijskem programu ponudnikov in avdiovizualna komercialna sporočila predvajana v okviru video vsebin avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo na spletnih straneh (tudi časopisnih spletnih strani). Medsebojno konkurenco predstavlja klasična televizija in ponujanje avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo na spletnih straneh. Enako pomeni za predvajanje avdiovizualnih komercialnih sporočil na vseh platformah. Tožnik je ves čas postopka o glavni stvari opozarjal toženko, da konkurenco televizijskemu programu predstavljajo tudi spletne strani, ki ponujajo video vsebine. Na takšnih spletnih straneh se predvajajo isti oglasi istih oglaševalcev, kot v rednem televizijskem programu. Od določitve upoštevnega trga je odvisno, kakšno moč ima podjetje na trgu in če bi toženka opredelila upoštevni trg glede na sodbo C-347/14, bi bil položaj tožnika na takšnem trgu bistveno šibkejši. Gre torej za drugačno rešitev predhodnega vprašanja, kot je to vprašanje rešila toženka. Toženka bi morala upoštevati tudi Smernice Evropske komisije, v katerih Komisija na področju medijske dejavnosti opozarja na posebno potrebo po prožnosti pri opredeljevanju upoštevanih trgov. Toženka pri opredelitvi upoštevnega trga ni upoštevala mnogih dejstev, npr. da v Sloveniji obstaja 83 televizijskih programov ter preko 20 tujih ponudnikov televizijskega programa v kabelskih in IP TV omrežjih, ki predvajajo oglase, namenjene slovenskim potrošnikom, da pomembno konkurenco predstavljajo ponudniki spretnih strani, npr. youtube, ki vsi predvajajo ista oglasna sporočila, da na trg ves čas vstopajo in izstopajo novi ponudniki, itd. Očitna zmota toženke pri opredelitvi upoštevnega trga ob izdaji sodbe C-347/14 predstavlja takšno spremembo rešitve predhodnega vprašanja, da je očitno podan pogoj za obnovo po 4. točki 260. člena ZUP.

5Sodba C-453/00 pa po mnenju tožnika nima omejene uporabe samo na določenem pravnem področju. Ne iz te sodbe, kot tudi ne iz sodbe C-234/04 (točno: C-224/01) ne izhaja, da se le-ti uporabljata samo na določenem pravnem področju. Temeljni zaključek Sodišča EU je, da so nacionalni upravni organi in agencije zavezani, da ponovno presojajo svojo dokončno in pravnomočno odločbo, če je s kasnejšo sodbo Sodišča EU ugotovljeno, da le-ta temelji na napačni razlagi prava Skupnost. Toženka bi torej morala svoj postopek obnoviti, ker ne gre za spremembo materialnega prava. Zato tudi sklicevanje na sodbo C-453/00. Ob tem ni pomembno, koliko so izpolnjeni pogoji po 260. členu ZUP. Stališče toženke, da ni pristojna za odločanje o predlogu za obnovo postopka, je napačno, saj ji drugi odstavek 266. člena ZUP izrecno nalaga odločanje o predlogu. Toženka tudi ne bi smela predloga zavreči po 267. členu ZUP, temveč bi morala vsebinsko odločati o predlogu. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in predlogu tožnika ugodi oziroma podrejeno, da sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

6Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma opozorila na 12. k člen ZPOmK-1, ponovila svoje razloge iz izpodbijanega sklepa. Opozorila je, da je tožnik sam navedel, da naj bi sodba C-347/14 potrdila navedbe, ki jih je podal že v postopku o glavni stvari, kar pomeni, da ne gre za nova dejstva in nove dokaze. Toženka ni nikdar trdila, da sodbe C-453/00 ni mogoče uporabiti na področju konkurenčnega prava. Toženka tudi ni nikdar navedla, da nima dolžnosti odločati sama v samem postopku o obnovi postopka, pač pa, da predlog tožnika ni izpolnil pogoja iz prve alineje izreka sodbe C-453/00. Napačna uporaba materialnega prava namreč ni razlog za obnovo postopka po ZUP. Tožnik trdi, da naj bi sodba C-347/14 dokazovala napačno razlago prava Skupnosti, kar pomeni, da tožnik sam priznava, da uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, kar ni razlog za obnovo postopka. Opredelitev upoštevnega trga pa ni predhodno vprašanje. Presoja o tem, ali stranka sploh zatrjuje prave razloge za obnovo postopka, pa pomeni ugotavljanje formalnih pogojev za obnovo postopka. Tožnik v tožbi na novo predlaga svoje zaslišanje, kar pa ni mogoče glede na 57. člen ZPOmK-1. Predlagala je zavrnitev tožbenega zahtevka.

7Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi poudaril, da 12. k člen ZPOmK-1 ni nadrejen ostalim določbam zakona. Sodba C-347/14 pa neposredno vpliva na sodbo G 7/2013, saj se obe sodbi ukvarjata z vprašanji vsebine in dometa Direktive AVMS. S sodbo C-347/14 je izkazano, katere konkurente bi morala toženka upoštevati. To predstavlja nova dejstva in nove dokaze o pravilnosti stališča tožnika glede pravilne in popolne opredelitve upoštevnega trga kot predhodnega vprašanja. Sodba C-453/00 pa toženki neposredno nalaga obveznost, da mora obnovo postopka dopustiti in postopek obnoviti. Toženka pa je v tem primeru že prešla fazo ugotavljanja formalnih pogojev za obnovo postopka, saj vsebina akta dokazuje, da je toženka predlog vsebinsko obravnavala.

8Toženka je v odgovoru na pripravljalno vlogo vztrajala pri svojih navedbah in opozorila na očitno pomoto pri navedbi sodbe SEU C-347/14.

9Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi ponovno obširno prerekal vse navedbe toženke in predlagal kot doslej. Toženka je v odgovoru na drugo pripravljalno vlogo še dodala, da se ne strinja, da je z odločanjem v.d. direktorja v senatu prišlo do kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi še dodatno navedel, da splošno prerekanje ne pomeni konkretiziranega in substanciranega prerekanja po ZPP, zato se vsa dejstva, ki niso tako prerekana, štejejo za dokazana po ZPP v zvezi z ZUS-1.

10Tožba ni utemeljena

11V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke o zavrženju predloga za obnovo postopka, končanega z odločbo, št. 306-90/2009-169 z dne 24. 4. 2013.

12Tožnik uvodoma uveljavlja ugovor nepravilne sestave senata, konkretneje, da je kot predsednik senata v njem sodeloval v.d. direktorja A.A., ki po določbah ZPOmK-1 (ki jih tožnik konkretizira) v njem ne bi smel sodelovati, saj ga na položaj v.d. direktorja ni imenoval Državni zbor (na predlog vlade), temveč ga je imenovala Vlada RS na dopisni seji 30. 12. 2015.

13Po 12. a členu ZPOmK-1 sta organa agencije svet agencije in direktor agencije. Po 12. b členu ZPOmK-1 svet sestavlja pet članov, od katerih je eden predsednik sveta (prvi odstavek); direktor je po funkciji tudi predsednik sveta (drugi odstavek); člane sveta imenuje državni zbor na predlog vlade (tretji odstavek). 12. h člen ZPOmK-1 določa, da direktorja imenuje državni zbor na predlog vlade (prvi odstavek), za pet let in je lahko ponovno imenovan največ enkrat po izvedenem javnem natečaju (drugi odstavek). Predčasno razrešitev direktorja (in posledice takega stanja) pa ureja 12. k člen in sicer, da direktorja predčasno razreši državni zbor na predlog vlade (drugi odstavek 12. k člena), če je direktor predčasno razrešen, vlada do imenovanja novega direktorja, vendar največ za šest mesecev, ne glede na določbe tega zakona, imenuje vršilca dolžnosti direktorja (peti odstavek 12. k člena). Organa postopka odločanja v posamičnih zadevah v upravnem postopku sta senat in predsednik senata (prvi odstavek 12. n člena). Senat sestavljajo vsi člani sveta, od katerih je eden predsednik senata. Predsednik senata za odločanje v posamični zadevi se določi na način, določen v poslovniku agencije (prvi odstavek 12. o člena). Senat odloča o posamičnih zadevah iz pristojnosti agencije v upravnem postopku, v katerih se po tem zakonu izdajo akti, s katerimi se postopek pred agencijo konča (drugi odstavek 12. o člena).

14Iz podatkov spisa izhaja, da je v obravnavanem primeru nastopila situacija iz citiranega petega odstavka 12. k člena, saj je bil prejšnji direktor predčasno razrešen, zato je vlada na dopisni seji 30. 12. 2015 imenovala vršilca dolžnosti direktorja agencije, ki je kot predsednik senata (in po funkciji kot predsednik sveta) sodeloval pri odločanju pri izdaji izpodbijanega sklepa. Sodišče se ne strinja, da je s tem bila storjena postopkovna kršitev. Do imenovanja direktorja ima vršilec dolžnosti direktorja po presoji sodišča enake pristojnosti in odgovornosti kot direktor, ne glede na to, da ga ni imenoval državni zbor (na predlog vlade). Nikjer iz določb ZPOmK-1, ki urejajo naloge in pristojnosti agencije in njenih posameznih organov, namreč ne izhaja, da bi bil vršilec dolžnosti direktorja agencije pri izvajanju svojih pristojnosti in odgovornosti omejen oziroma, da določenih nalog oziroma pristojnosti ne bi smel opravljati zgolj oziroma ravno iz razloga, ker nastopa v funkciji vršilca dolžnosti direktorja agencije in ne v funkciji direktorja agencije. Če bi bilo temu tako, bi to lahko pomenilo motnje v delovanju same agencije pri izvajanju njenih nalog in pristojnosti (12. člen ZPOmK-1), kar pa preprečuje ureditev v zgoraj citirani določbi 12. k člena ZPOmK-1 v zvezi z 12. b členom ZPOmK-1. To pa tudi ne pomeni, da je 12. k člen nadrejen ostalim določbam ZPOmK-1, saj ''le'' ureja določeno situacijo, ki lahko nastopi in ki je (očitno) nastopila tudi v obravnavanem primeru. Sodišče zato z oceno o pravilni sestavi senata glede na povzete določbe ni potrdilo po mnenju tožnika očitnega obida zakona. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka po ZUP tako ni podana, tožniku pa ni bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sodišče načeloma pritrjuje tožniku, da zakonito in nepristransko odločanje (tudi) v upravnih zadevah terja, da o njih odloča organ oziroma uradna oseba, ki je bila na ta položaj imenovana po predpisanem postopku oziroma na predpisan način (prvi odstavek 120. člena Ustave), vendar pa - kot že povedano - sodišče napak v tej smeri ni našlo. Sicer je pa treba še izpostaviti, da se 23. člen Ustave izrecno nanaša na sodno varstvo, torej za vodenje postopka pred sodišči, ne pa pred upravnimi organi, kamor spada toženka.

15Tožnik nadalje uveljavlja tožbene ugovore glede napačne presoje toženke podanih razlogov iz predloga za obnovo postopka tožnika.

16Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) se obnovi: 1. če se zve za nova dejstva, ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku; 4. če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil (260. člen ZUP). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora najprej preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

17Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo, št. 306-90/2009-169 z dne 24. 4. 2013, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik od 1. 1. 2003 dalje zlorabljal prevladujoč položaj na trgu televizijskega oglaševanja na ozemlju Republike Slovenije (in na notranjem trgu) na tam opredeljen način. Vloženi predlog za obnovo postopka je tožnik utemeljeval s sprejetjem sodbe Sodišča EU, C-347/14 z dne 21. 10. 2015, ki po njegovem mnenju predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz po 1. točki 260. člena ZUP oziroma drugačno rešitev predhodnega vprašanja pristojnega organa po 4. točki 260. člena ZUP. S to sodbo, ki je bila izdana v postopku za sprejetje predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU, je sodišče razsodilo, da je pojem ''program'' v smislu člena 1(b) Direktive AVMS treba razlagati tako, da zajema dajanje na voljo - poddomeni spletnega mesta časopisa - kratkih videoposnetkov, ki ustrezajo kratkim sekvencam iz lokalnih novic ter športnim ali zabavnim sekvencam (1. točka izreka), in da je člen 1 (1)(a)(i) Direktive treba razlagati tako, da mora biti presoja glavnega namena storitve dajanja na voljo videoposnetkov, ponujene v okviru elektronske različice časopisa, povezana z preučitvijo, ali sta vsebina in funkcija te storitve samostojni glede na novinarsko dejavnost upravljavca zadevnega spletnega mesta in ne zgolj dopolnitev, ki je neločljivo povezana s to dejavnostjo zlasti zaradi povezav med avdiovizualno ponudbo in ponudbo besedil; tako presojo mora opraviti predložitveno sodišče (2. točka izreka). S tem je po mnenju tožnika pridobljeno novo dejstvo oziroma nov dokaz, da je toženka v postopku, št. 306-90/2009 narobe (preozko) opredelila upoštevni trg in posledično napačno ugotovila položaj tožnika na trgu oziroma je predhodno vprašanje (vprašanje določitve upoštevnega trga) pristojni organ (torej Sodišče EU) rešil drugače, kot ga je toženka.

18Sodišče se strinja s toženko, da citirana sodba C-347/14 ne predstavlja novega dejstva oziroma novega dokaza po 1. točki 260. člena ZUP. S to sodbo je namreč Sodišče EU razlagalo pravo Skupnosti, saj je sprejelo materialnopravno stališče v zvezi z uporabo Direktive AVMS. Gre torej za spremembo sodne prakse, kar pa ni ne novo dejstvo in ne nov dokaz. Tako tudi upravnosodna praksa. Ob povedanem zato tožnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da stališče iz sodbe C-347/14 pomeni napačno odločitev toženke v zvezi z opredelitvijo upoštevnega storitvenega trga, ki bi po njegovem mnenju moral biti opredeljen tako, da bi poleg trga televizijskega oglaševanja zajemal tudi oglaševanje preko drugih medijev glede na isto ciljno občinstvo, upoštevaje regulativni okvir, v katerem nastopajo ponudniki teh storitev (Direktiva AVMS in ZAvMS), in kar je neuspešno uveljavljal tudi že v upravnem postopku pred izdajo odločbe z dne 24. 4. 2013 o ugotovitvi kršitve 9. člena ZPOmK-1 (tožbo tožnika zoper odločbo, št. 306-90/2009-169 z dne 24. 4. 2013, je zavrnilo Vrhovno sodišče RS s sodbo, G 7/2013 z dne 3. 12. 2013, ki je pravnomočna). Kot že povedano, morebitna kršitev materialnega predpisa ne predstavlja obnovitvenega razloga, zaradi česar tovrstnih kršitev v postopku, ki je dokončno (in pravnomočno) zaključen z izdajo odločbe o glavni stvari, ni možno uveljavljati s predlogom za obnovo. Zato tudi ni pravno relevantno, ali bi se toženka mogla uspešno sklicevati na citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS, G 7/2013 z dne 3. 12. 2013, glede na kasneje izdano sodbo SEU C-347/14 z dne 21. 10. 2015. Ob tem sodišče še dodaja, da četudi bi se predložitev te sodbe štelo kot novo dejstvo oziroma nov dokaz (pa se ne), toženka uveljavljanja te okoliščine ne bi mogla upoštevati še iz naslednjega razloga: za uspešno uveljavitev razloga po 1. točki 260. člena ZUP je namreč treba tudi izkazati, da je novo dejstvo oziroma nov dokaz objektivno obstajal/o že v času prejšnjega postopka (str. 786, Komentar ZUP, 2. dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2004). Sodba C-347/14 pa je bila izdana 21. 10. 2015, torej po izdaji odločbe o glavni stvari z dne 24. 4. 2013.

19S tožbenim naziranjem, da opredelitev upoštevnega trga vpliva na opredelitev položaja posameznega subjekta na tem trgu in s tem posledično na njegovo konkurenčno stanje, se sodišče sicer strinja, kar pa na odločitev v obravnavani zadevi (tudi) ne vpliva. Opredelitev upoštevnega trga namreč sodi v okvir ugotavljanja dejanskega in materialnega stanja zadeve, ki ga mora po ZPOmK-1 ugotoviti toženka (in ne npr. Sodišče EU) v vsakem posameznem primeru, torej, ali je na določenem trgu (po 7. točki 3. člena ZPOmK-1 ob upoštevanju zamenljivosti oziroma nadomestljivosti proizvodov ali storitev glede na njihove lastnosti, ceno ali namen uporabe in (ne glede na morebitno normativno opredeljene trge)) prišlo do kršitve po 6. oziroma 9. členu ZPOmK-1. Ker pa je temu tako, je toženka pravilno presodila tudi, da razlaga pojma ''program'' glede na Direktivo AVMS v sodbi C-347/14 ne predstavlja drugačne rešitve predhodnega vprašanja v (dokončno in pravnomočno končanem) obravnavanem postopku zlorabe prevladujočega položaja na trgu televizijskega oglaševanja, zaradi česar tudi ta obnovitveni razlog (4. točka 260. člena ZUP) ni verjetno izkazan.

20Tožnik se v tožbi (in kot se je že v predlogu za obnovo postopka) sklicuje (tudi) na stališče Sodišča EU v sodbi C-453/00 z dne 13. 1. 2004, iz katere po njegovem mnenju izhaja, da morajo upravni organi ponovno obravnavati že pravnomočne upravne odločbe zaradi pozneje sprejete sodne prakse Sodišča EU, ne glede na določbe ZUP. Sodišče sodi, da je to sklicevanje brez podlage. S sodbo C-453/00, izdano v postopku za sprejetje predhodne odločbe na podlagi 234. člena PES (sedaj 267. člena PDEU) je sodišče razsodilo, da načelo sodelovanja, ki izhaja iz člena 10 PES, upravnemu organu, ki mu je predložen predlog v zvezi s tem, nalaga ponovno preučitev pravnomočne upravne odločbe, da bi se upoštevala razlaga ustrezne določbe, ki jo je medtem sprejelo sodišče, kadar: - je v skladu z nacionalnim pravom pristojen za ponovno obravnavo te odločbe; - je zadevna odločba postala pravnomočna zaradi sodbe nacionalnega sodišča, ki je odločalo na zadnji stopnji; - glede na poznejši sodno prakso Sodišča navedena sodba temelji na napačni razlagi prava Skupnosti, ne da bi bilo Sodišču v skladu s členom 234, tretji odstavek PES, predloženo vprašanje za predhodno odločanje; ter - se je zadevna stranka obrnila na upravni organ takoj, ko se je seznanila z navedeno sodno prakso. Iz citirane sodbe torej po oceni sodišča izhaja, da so upravni organi dolžni ponovno obravnavati upravno odločbo, ki so jo izdali v že predhodno pravnomočno zaključenem postopku in za katero se pozneje (zaradi stališča, sprejetega v sodbi SEU) izkaže, da je bila sprejeta na napačni razlagi prava EU, le v primerih, če je na podlagi nacionalnega prava (torej v obravnavanem primeru na podlagi določb ZUP) taka obravnava procesno in materialnopravno dopustna. Povedano drugače: ker za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka po relevantnih določbah ZUP ni podlage, upravni organ oziroma toženka predloga za obnovo ne more in ne sme obravnavati. Pogoja iz prve alineje izreka sodbe C-453/00 namreč po oceni sodišča ni mogoče razlagati v pomenu, kot to uveljavlja tožnik, tj. da mora toženka tožnikov predlog za obnovo postopka obravnavati že zato, ker je toženka tisti organ, ki je po 267. členu ZUP pristojna za odločanje o obnovi postopka, zaključenega z odločbo, ki jo je izdala, temveč morajo biti izpolnjeni tudi ostali po ZUP predpisani pogoji, torej, da stranka uveljavlja razloge, ki so kot taki taksativno določeni kot razlogi, zaradi katerih je obnova postopka možna, pri čemer morajo biti ti razlogi tudi kvalificirani (verjetno izkazani), in da te razloge uveljavlja pravočasno in na predpisan način. Kot je razvidno iz sodbe C-453/00, je bila odločitev v tej sodbi sprejeta ob upoštevanju določb nizozemskega upravnega postopkovnega zakona, ki upravnim organom vedno dopušča ponovno obravnavo pravnomočne upravne odločbe, če pri tem interesi tretjih oseb niso ogroženi, torej imajo upravni organi pri odločanju o morebitni ponovni obravnavi pravnomočnih upravnih odločb diskrecijsko pravico, ki se v takih primerih, kot je bil obravnavani v sodbi C-453/00, spremeni v njihovo obveznost, če so izpolnjeni še drugi pogoji (glede na izrek sodbe). Takega postopanja organa pa (slovenski) ZUP pri odločanju o obnovi postopka ne dopušča. V zvezi s sodbo SEU C-224/01 pa sodišče pripominja, da se toženka pri opredelitvi v zvezi z njeno ne-uporabo v tem primeru ni nikjer sklicevala na to, da se ne nanaša na isto pravno področje, se pa sodišče strinja tudi s toženkino oceno, da za ta postopek ni relevantna, ker se nanaša na vprašanje povrnitve škode posameznikom, povzročene s kršitvami pravil Skupnosti in odgovornostjo držav članic v takih primerih.

21Toženka pa tudi ni kršila določb ZUP, ko je predlog tožnika zavrgla, namesto da bi ga zavrnila. V fazi predhodnega postopka o predlogu za obnovo postopka se predlog lahko zavrne le, če organ pri preizkusu presodi, da okoliščina, ki se navaja kot razlog za obnovo postopka, ni takšna, da bi pripeljala do drugačne odločitve in bi se torej presojala njena kvalificiranost. V obravnavanem primeru pa je toženka ugotovila, da okoliščina iz 1. in 4. točke 260. člena ZUP sploh ne obstaja, torej, da ne gre za novo dejstvo in nov dokaz, kot tudi, da pristojni organ ni drugače rešil predhodnega vprašanja. Organ je zato pravilno predlog tožnika za obnovo postopka zavrgel glede na drugi odstavek 267. člen ZUP.

22Tožnikove navedbe o že v postopku izdaje odločbe o glavni stvari uveljavljanju okoliščin na upoštevnem trgu, kot tudi drugih ugovorov, ki se nanašajo na postopek izdaje odločbe o glavni stvari in ki bi jih po mnenju tožnika toženka morala upoštevati, pa za ta upravni spor, ko sodišče presoja odločitev toženke o predlogu za obnovo postopka, niso pravne relevantne in jih sodišče zato ni presojalo.

23Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, sklep pa je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

24Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.