189. člen ZOR

Nobena od duševnih bolečin oziroma nevšečnosti, ki so bile ugotovljene v dokaznem postopku, ni takšna, da bi odstopala od nepremoženjske škode, ki so jo ponavadi utrpeli izbrisani. Med zaslišanjem tožnica o nadpovprečnih duševnih bolečin ni povedala ničesar, prav tako ni predlagala niti postavitve izvedenca ustrezne (psihiatrične) stroke, gole navedbe o nadpovprečnem obsegu nepremoženjske škode za ugoditev tožbenemu zahtevku pa ne zadostujejo.

Glede na ugotovljene bistvene okoliščine, specifične za konkretni primer (osebno stanje tožnice - preplet duševne manjrazvitosti in psihoze shizofrenega kroga, ki sicer vzročno nista povezani z izbrisom, a sta bistveno vplivali na obstoj, obseg, trajanje in intenzivnost duševnih bolečin, ki jih je tožnica v desetletnem obdobju izbrisa doživljala kot katastrofične) je primerna odškodnina v skupni višini 9.500 EUR, to je 3.150 EUR več, kot ji je bila določena odškodnina v upravnem postopku (6.350 EUR).

Za materialnopravno pravilno presojo je treba odgovoriti na vprašanje, ali obstoji vzročna zveza med protipravnim izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva RS in zatrjevano premoženjsko škodo - izgubljenim zaslužkom tožnika. Tožnik zatrjuje in dokazuje, da je vrsto let opravljal dejavnost prevozništva, novembra 1991 je dejavnost zaradi sezonske narave dela začasno zaprl in bi z delom spomladi 1992 nadaljeval, vendar ni mogel, ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS. Toženka pa trdi in dokazuje, da je bil razlog za zaprtje dejavnosti tožnika slabo poslovanje oziroma pomanjkanje potreb po njegovih storitvah ter da bi se tožnik kljub izbrisu lahko zaposlil. Vprašanje obstoja vzročne zveze je tako dejansko kot pravno: gre za pravno vrednotenje ugotovljenega dejanskega stanja. Treba je presoditi, katero ravnanje je bilo v okoliščinah konkretnega primera odločilen vzrok za tožnikovo brezposelnost v času izbrisa. Stališče izpodbijane sodbe, da za presojo vzročne zveze med protipravnim izbrisom in nastalo škodo ni pomembno, zakaj je tožnik oktobra 1991 zaprl samostojno dejavnost in ali je do zaprtja samostojne dejavnosti ustvarjal zaslužek ter kakšen je t

Izgubljeni dobiček je dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel ob odsotnosti oškodovalčevega dejanja ali opustitve (prvi odstavek 266. člena v zvezi s tretjim odstavkom 189. člena in 269. členom ZOR). V pravni teoriji in sodni praksi je opredeljen kot razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi mu nastali v zvezi s temi prihodki, a jih zaradi škodnega dogodka ni imel (korist). V primeru izpolnitve podnajemne pogodbe bi torej tožnica prejela mesečno 1.100 EUR , s čimer bi dobila povrnjen svoj izdatek za najem poslovnega prostora in ob tem dobila še nekaj dodatnega dohodka. Izgubljeni dobiček predstavlja torej znesek celotne mesečne najemnine.

Za pravni sklep o obstoju vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter nezaposlenostjo tožnika v določenem obdobju izbrisa zadostuje, da je bil tožnik pred izbrisom pretežni del časa zaposlen in da se je zaposlil še v obdobju izbrisa, kar nedvomno kaže na njegovo pripravljenost delati. Ker se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, s čimer se zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, je treba pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka upoštevati višino povprečne mesečne neto plače na dan sojenja.

Glede na to, da so bile do ZPOMZO-1 zamudne obresti konformne zaradi predpisanega TOM, je z uveljavitvijo ZPOMZO-1, ki TOM več ne določa, odpadla podlaga za konformni način izračunavanja obresti. Če je bila podlaga za konformne zamudne obresti, in posledično za konformni način izračunavanja, TOM, ki pa je bila do ZPOMZO-1 iz obrestovanja odškodninskih terjatev oziroma obveznosti izključena glede na prej navedeni določbi ZOR oziroma OZ in sprejeto načelno pravno mnenje, ni materialnopravne podlage za opredelitev zamudnih obresti od teh terjatev oziroma obveznosti kot konformne in za njihov izračun po konformni metodi. Odškodninske terjatve oziroma obveznosti se do uveljavitve ZPOMZO-1 namreč obrestujejo zgolj po v času do ZPOMZO-1 predpisani realni obrestni meri zamudnih obresti (13,5 odstotnih točk, kot so to upoštevali tudi upniki tega izvršilnega postopka ob izračunu zamudnih obresti). Nadaljevanje obrestovanja povečane glavnice (s pripisanimi obrestmi) od 28. 6. 2003 dalje pa bi pomenilo dopustitev obrestovanja obresti brez zakonske podlage.

Izračun zavarovalne vsote oziroma valorizacija je matematični postopek in s tem del materialnega prava. Ko gre pa v pravdi za problem valorizacije zavarovalne vsote, sodišče valorizira zavarovalno vsoto z uporabo dogovorjenega količnika (npr. indeksa zaradi zavarovanja življenjske ravni oškodovanca po 396. členu ZOR). To velja tudi v primeru, ko je zavarovalna vsota, ki jo je treba upoštevati, med pravdnima strankama nesporna, kakor tudi v primeru, ko je ta zavarovalna vsota predmet dokazovanja.

Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsak poseg v premoženjski položaj drugega, ki je začrtan s premoženjskimi pravicami (stvarne pravice, obligacijske pravice, korporacijske pravice, vrednostni papirji in pravice intelektualne lastnine). Vsaka njihova kršitev pa še ni pravno priznana premoženjska škoda. To je le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje. Vsebina urbanistične informacije je v tem, da odgovori na vprašanje o dopustnosti nameravane gradnje (o pogojih za postavitev objekta). Če je bila urbanistična informacija glede tega pravilna že brez izrecnega podatka o predvidenem poteku obvozne železniške proge, ji ni mogoče pripisati nepopolnosti, ki bi pomenila protipravnost toženkinega ravnanja.

Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno podane naslednje predpostavke: protipravno ravnanje povzročitelja škode, nastanek škode, vzročna zveza med nastankom škode in protipravnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode. Pomanjkanje ene izmed njih povzroči zavrnitev tožbenega zahtevka. Razlog za zavrnitev zahtevka v obravnavani zadevi je neizkazanost obstoja škode s potrebno stopnjo verjetnosti.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je treba v predmetni zadevi zamudne obresti od upnici prisojene odškodninske terjatve od začetka teka do dneva plačila obračunati po linearni metodi ter obresti od 28. 6. 2003 dalje obračunati od glavnice brez pripisa do takrat nateklih obresti, je pravilna. Prav iz razloga, iz katerega so bile za odškodninske terjatve prisojene zamudne obresti v višini obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za TOM, namreč ni podlage za uporabo konformnega načina obrestovanja do vključno 27. 6. 2003, kakor tudi ni materialnopravne podlage za izračun obresti od 28. 6. 2003 tudi od obresti, ki so do takrat natekle.

Sodišči prve in druge stopnje sta v ponovljenem postopku odločali le še o plačilu odškodnine za tisti del škode, ki je tožniku nastala zaradi tega, ker je bilo ob izvajanju gradbenih del nedovoljeno poseženo v njegove objekte s tem, da je bila odstranjena kritina in leseno ostrešje gospodarskega poslopja in poškodovana strešna kritina na stanovanjski hiši in obrobe iz pločevine okoli dimnika. Tako je neutemeljen revizijski očitek, da je sodišče protipravno ravnanje druge toženke napačno postavilo v kontekst odškodninske odgovornosti, ki izvira iz splošno koristne dejavnosti, moralo pa bi protipravno ravnanje druge toženke zaradi motilnega dejanja še dodatno ovrednotiti. Vrednosti sanacije ni mogoče osvežiti zgolj z valorizacijo, ampak bi tožnik moral, če je menil, da se je v manj kot letu dni, kolikor je preteklo od izdelave mnenja v novembru 2012 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje 8. 10. 2013, ta vrednost res bistveno spremenila, to dopolnitev zahtevati v zadnjih pripombah na izvedensko mnenje.

Izgubljeni dobiček kot oblika škode temelji na sklepanju o premoženjskopravnem položaju, v katerem naj bi bil oškodovanec, v kolikor ne bi bilo škodnega dejanja, v primerjavi z njegovim položajem, ki je sledil škodnemu ravnanju povzročitelja škode. Takšno sklepanje je zgolj hipotetično, zato takšne oblike škode ni mogoče dokazati z dokaznim standardom gotovosti, zato v tem primeru zadostuje doseganje mejnega praga verjetnosti, ki presega 50 %. Materialnopravno zmotno je sklepanje sodišča prve stopnje, ki je na pravico tožeče stranke do priznanja odškodnine zaradi izgubljenega dobička sklepalo že iz ugotovljene okoliščine, da je tožeča stranka zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke izgubila vsako možnost, da se po svoje izkaže na trgu GSM telefonije in si pridobi kakršenkoli dobiček. Takšno sklepanje bi imelo podlago zgolj ob predpostavki, da bi vsako podjetniško udejstvovanje na trgu rezultiralo z ustvarjenim dobičkom. Odškodnina, ki bi bila tožeči stranki priznana izključno v posledici protipravnega ravnanja tožene stranke, ne da bi bil ugotovljen izgubljeni dobiček, bi imela izključno kaznovalni namen, za kar pa ni podlage v splošnih določbah odškodninskega p

Glede na to, da so bile do ZPOMZO-1 zamudne obresti konformne zaradi predpisanega TOM, je z uveljavitvijo ZPOMZO-1, ki TOM več ne določa, odpadla podlaga za konformni način izračunavanja obresti, čemur je sledila sodna praksa (tako je zastavljen tudi program za izračun zamudnih obresti, ki ga je verificiralo Vrhovno sodišče Republike Slovenije). Če je bila podlaga za konformne zamudne obresti, in posledično za konformni način izračunavanja, TOM, ki pa je bila do ZPOMZO-1 iz obrestovanja odškodninskih terjatev oziroma obveznosti izključena glede na prej navedeni določbi ZOR oziroma OZ in sprejeto načelno pravno mnenje, ni materialnopravne podlage za opredelitev zamudnih obresti od teh terjatev oziroma obveznosti kot konformne in za njihov izračun po konformni metodi. Odškodninske terjatve oziroma obveznosti se do uveljavitve ZPOMZO-1 namreč obrestujejo zgolj po v času do ZPOMZO-1 predpisani realni obrestni meri zamudnih obresti (13,5 odstotnih točk, kot sta to upoštevali tudi stranki tega izvršilnega postopka ob izračunu zamudnih obresti). Nadaljevanje obrestovanja povečane glavnice (s pripisanimi obrestmi) od 28. 6. 2003 dalje bi pomenilo dopustitev obrestovanja obresti br

Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je brez izvedbe glavne obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje kot prvostopenjsko sodišče, je utemeljen. Čeprav je izvedenec ekonomske stroke, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, ugotovil, da je bila verjetnost za uresničitev in uspešno izvedbo poslovnega načrta tožeče stranke 30 %, je prvostopenjsko sodišče presodilo, da bi tožeča stranka zagotovo dosegla določen dobiček, če ne bi bilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Sodišče druge stopnje je dokazno oceno prvostopenjskega sodišča spremenilo in presodilo, da tožeča stranka nastanka škode ni dokazala z verjetnostjo, ki presega 50 %. Drži sicer, da je mejni prag zadostne verjetnosti, s katero je potrebno dokazati nastanek izgubljenega dobička, verjetnost, ki presega 50 %, vendar pa doseganje dokaznega standarda ni vprašanje materialnega prava, katerega zmotna uporaba bi bila lahko razlog za spremembo sodbe na podlagi pete alineje 358. člena ZPP. Gre za vprašanje, ki sodi v področje ugotavljanja dejanskega stanja, pooblastila pritožbenega sodišča za poseganje vanj brez izvedbe glavne obravnave pa so omejena.

Pri premoženjski škodi, ki še ni bila odpravljena, ne gre za čisto denarno terjatev, zato je treba upoštevati cene na dan izdelave izvedenskega mnenja, zakonske zamudne obresti pa priznati od 1. 1. 2002 dalje. V obravnavani zadevi ni bilo podlage za uporabo pravila compensatio lucri cum damno in vračunavanje koristi, ki naj bi jih imel tožnik zaradi škodnega dogodka. Dejstvo, da je tožnik nekatere poškodovane stvari uporabljal še 18 let in da je bil njegov delež na hiši skupaj s poškodovanimi stvarmi prodan na javni dražbi, ne predstavlja njegove obogatitve.

Novo pooblastilo za vložitev izrednega pravnega sredstva je hkrati tudi posebno. Za veljavnost pooblastila je dovolj podpis pooblastitelja. Zahtevek za plačilo odškodnine in za vključitev CD-ROM-a sta medsebojno povezana zahtevka, saj oba zahtevka izvirata iz istega življenjskega dogodka in skupaj predstavljata zaokroženo celoto. ZOR oziroma sedaj OZ v določbah o povzročitvi škode med drugim ureja odstranitveni oziroma opustitveni zahtevek. V prvem odstavku 156. člena ZOR oziroma prvem odstavku 133. člena OZ določa, da lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost. Tožbeni zahtevek za vključitev CD-ROM-a po svoji vsebini smiselno predstavlja ravno takšen odstranitveni oziroma opustitveni zahtevek. Za ugotovitev višine izgubljenega dobička je treba opraviti primerjavo dejanskega položaja oškodovanca s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo (tretji odstavek 189. člena ZOR oziroma tretji odstavek 168. člena OZ). V ta namen je treba oblikovati hipotetični scenarij (sce

Tožeča stranka kot lastnica rudnin ne vtožuje nadomestila za degradacijo okolja, temveč odškodnino zaradi toženčevega nedovoljenega izkopavanja in prilastitve peska dolomita. Tudi za ponavljalna škodna dejanja in posledično iz teh dejanj izvirajoče škode veljajo triletni subjektivni zastaralni roki, ki se upoštevajo za vsako dejanje posebej.

Tožnica je ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi, spremenila tožbeni zahtevek na podlagi strokovno ovrednotene ocene škode, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo spremembo tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka, saj je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).

Nižji sodišči sta ravnali pravilno, ker od tržne cene gramoza 950,00 SIT nista odšteli stroškov izkopa. Takšno stališče je v skladu z načelom popolne odškodnine in vzpostavitve prejšnjega stanja. V predmetni zadevi ne gre za vračanje premoženjske koristi oškodovancu, temveč za izravnavo premoženjskega prikrajšanja, ki naj tožnici omogoči vzpostavitev položaja, kakršnega je imela pred škodnim dogodkom. Ta namen je mogoče udejanjiti le tako, da gramoz kupi na trgu in zanj plača tržno ceno, v kateri so všteti tudi stroški izkopa.

Iz Bele knjige ne izhaja, da v primeru kršitve protimonopolnih pravil tožniku ni treba izkazati škode, temveč zgolj, da je lahko v primeru, če se strogo izvaja načelo točnega izračuna škode, določitev obsega škode izredno težka ali praktično nemogoča. Trditve tožeče stranke pa ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bilo temu tako tudi v obravnavani zadevi. Tožeča stranka je namreč podala zelo konkretne trditve o potencialnih prihodkih, vendar pa tega izračuna niti po ugovorih tožene stranke ni pojasnila.