VSRS Sklep X Ips 32/2025

Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 168/2023-22 z dne 28. 11. 2024 se razveljavi in tožba zavrže.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo disciplinske komisije II. stopnje Odvetniške zbornice Slovenije, št. 1794/2018 z dne 25. 11. 2022, in zadevo vrnilo istemu disciplinskemu organu v nadaljnji postopek. Z navedeno odločbo je bila tožnica spoznana za odgovorno hujše disciplinske kršitve iz 6. točke 77. b člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju Statut OZS), zaradi česar ji je bil izrečen opomin.

2Sodba Upravnega sodišča temelji na presoji, da bi zavrženje tožbe s sklicevanjem na dosedanjo sodno prakso pomenilo razlago in uporabo prava, ki je v nasprotju s 6. členom Evropske konvencije za človekove pravice in s tem povezanimi stališči Evropskega sodišča za človekove pravice. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je v bistvenem mogoče povzeti, da je bilo za odločitev bistveno razumevanje sodišča, da je šlo v tožničini zadevi, v kateri se ji je očitala storitev hujše disciplinske kršitve, za disciplinski postopek, v katerem bi bilo tožnici mogoče izreči disciplinski ukrep prepovedi opravljanja odvetniškega poklica. O taki kršitvi pa bi glede na določbe Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) moralo odločati disciplinsko sodišče Odvetniške zbornice Slovenije in ne disciplinska komisija. Izpodbijani akt je torej izdal nepristojni organ, o čemer mora odločiti sodišče v upravnem sporu, saj drugo sodno varstvo ni zagotovljeno. Sicer se je sodišče v obrazložitvi sodbe ukvarjalo tudi z elementi, ki naj bi v konkretnem primeru govorili za obstoj javnega pooblastila za odločanje. Med njimi izpostavlja, da gre za varstvo širšega javnega interesa v primerih hujših kršitev dolžnosti opravljanja odvetniškega poklica, za katere je mogoče izreči ukrep prepovedi opravljanja poklica. Takšni elementi so še dejstvo, da je zakonodajalec v drugem odstavku 61. a člena ZOdv predpisal, da se disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic sme določiti in izreči samo za hujše kršitve poklicnih obveznosti, nadalje, da je z generalno klavzulo predpisal, kdaj gre za hujšo kršitev dolžnosti in kdaj je mogoče izreči navedeni ukrep ter da je predpisal natančno sestavo pristojnih organov v postopku izreka take sankcije (na prvi stopnji odloča organ, ki ima v sestavi dva sodnika Vrhovnega sodišča, na drugi stopnji pa odloča Vrhovno sodišče). Pojasnilo je, da prvega odstavka 62. člena ZOdv očitno ni mogoče razlagati in uporabiti tako, da je opisana sestava organa potrebna samo takrat, ko je tudi dejansko izrečena sankcija odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, saj bi takšna razlaga in uporaba prava že v začetku poteka disciplinskega postopka prejudicirala končno odločitev. Izpodbijana odločitev zato ustreza splošni opredelitvi upravnega akta, kot jo v sodni praksi uporablja Vrhovno sodišče. Na drugačno ugotovitev glede tega, da je v predmetni zadevi v zakonu dano javno pooblastilo in da gre zato za oblastveno odločanje v smislu 2. člena ZUS-1, pa ne vpliva določitev dveh posebnih pogojev za odvzem pravice opravljati odvetniški poklic, ki sta določena v prvem odstavku 81. člena Statuta OZS, saj to ne spreminja dejstva, da so ključni elementi, ki gradijo javno pooblastilo, predpisani v ZOdv.

3Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke (Odvetniške zbornice Slovenije) s sklepom X DoR 192/2024-6 z dne 26. 3. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je ob upoštevanju avtonomije in samostojnosti odvetništva ter namena določb Zakona o odvetništvu in Statuta Odvetniške zbornice Slovenije pravilno stališče, da je pristojnost za obravnavo pred disciplinsko komisijo I. in II. stopnje oziroma disciplinskim sodiščem in Vrhovnim sodiščem določena le s težo disciplinske kršitve kot lažje ali hujše, kot je opredeljena v Statutu Odvetniške zbornice Slovenije?

4Toženka (v nadaljevanju revidentka) je na podlagi navedenega sklepa vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka v upravnem sporu. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zavrže tožbo, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku Upravnega sodišča oziroma da reviziji zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zavrže tožbo, podredno, naj izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbo. Zahteva tudi povračilo vseh stroškov postopka.

5Tožnica na revizijo ni odgovorila.

6Revizija je utemeljena.

7Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve, povezane z dopuščenim pravnim vprašanjem, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe in na katera je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Dejansko stanje zadeve

8Disciplinska komisija I. stopnje Odvetniške zbornice Slovenije je zoper tožnico (odvetnico) vodila disciplinski postopek zaradi hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica iz 6. točke 77. b člena Statuta OZS, ki naj bi jo storila s tem, da je vsaj od 19. 4. 2019 zadrževala sredstva v višini 20.002,00 EUR, ki jih je prejela za svojo stranko. V tem postopku je navedeni disciplinski organ odločil, da tožničina odgovornost za kršitev ni podana. Po pritožbi disciplinskega tožilca je disciplinska komisija II. stopnje odločila drugače in tožnico spoznala za odgovorno storitve očitane kršitve. Izrekla ji je opomin in ji naložila plačilo stroškov postopka v obliki povprečnine.

Revizijske navedbe

9Revidentka navaja, da odločba disciplinske komisije II. stopnje ni upravni akt oziroma drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, oziroma da ne gre za spor, ki spada v sodno pristojnost, kar potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča. Ker Upravno sodišče v tej zadevi ni zavrglo tožbe, je kršilo 1., 2., 3. in 4. člen ZUS-1 in revidentkino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj je bistveno poseglo v predvidljivost disciplinskih postopkov in pričakovano pravno varnost, hkrati pa je poseglo tudi v samostojnost in neodvisnost ter samoregulacijo odvetništva, zagotovljene v 137. členu Ustave. Upravnemu sodišču očita napačno uporabo določb drugega odstavka 61. a člena v zvezi s prvim odstavkom 27. člena in prvega odstavka 62. člena ZOdv ter 81. člena Statuta OZS. Nasprotuje stališču v izpodbijani sodbi, da disciplinska komisija II. stopnje ni bila pristojna za odločanje, saj je sodišče izhajalo iz napačne predpostavke, da bi se v konkretnem primeru postopek lahko zaključil tudi z izrekom ukrepa odvzema pravice opravljati odvetniški poklic. Pojasnjuje, da disciplinski tožilec s predložitvijo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka disciplinskemu sodišču ali disciplinski komisiji I. stopnje vpliva na to, ali bo v zadevi lahko izrečen ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic. Tudi sicer takega sankcioniranja v obravnavani zadevi ni zahteval. Navaja še, da Statut OZS deli disciplinske kršitve na lažje in hujše, pri čemer storitev hujše kršitve še ne vključuje dodatne kvalificirane okoliščine iz 61. a člena ZOdv oziroma 81. člena Statuta OZS. Pristojnost za obravnavo pred disciplinsko komisijo tako ni določena le s težo disciplinske kršitve kot lažje ali hujše, niti ni bil namen zakonodajalca, da bi že vključitev disciplinske kršitve med hujše v 77. b členu Statuta OZS rezultiralo v pristojnosti disciplinskega sodišča in na drugi stopnji Vrhovnega sodišča, saj bi to bistveno vplivalo na pripad zadev temu sodišču.

Revizijska presoja

10ZOdv odvetnikom nalaga vestno opravljanje odvetniškega poklica in določa njihovo odgovornost za kršitve poklicnih dolžnosti (prvi odstavek 59. člena). Naloga Odvetniške zbornice Slovenije in njenih disciplinskih organov je, da zagotovi učinkovito, nepristransko in pregledno uveljavljanje odgovornosti njenih članov za disciplinske kršitve (drugi odstavek 60. člena). Tako je zbornici prepuščeno, da v svojem statutu določi dejanja, ki pomenijo kršitve odvetnikovih poklicnih dolžnosti (prvi odstavek 60. člena), prav tako, da v njem podrobneje uredi disciplinske ukrepe (tretji odstavek 61. člena), ki so opomin, ukor, denarna kazen in odvzem pravice opravljati odvetniški poklic (prvi odstavek 61. člena). Pri podrobnejšem urejanju disciplinskega ukrepa odvzema pravice opravljati odvetniški poklic je zbornica dolžna upoštevati omejitev iz drugega odstavka 61. a člena ZOdv, po katerem se sme navedeni ukrep določiti in izreči samo za hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju poklica, zaradi katerih odvetnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica (prvi odstavek 27. člena).

11Navedene določbe ZOdv so torej zakonska podlaga za vodenje disciplinskih postopkov zoper odvetnike, ki so kot poklicna skupina del pravosodja (137. člen Ustave), pri čemer je zakonodajalec v skladu z opredelitvijo odvetništva kot samostojne in neodvisne službe v istem členu Ustave prepustil določitev disciplinskih kršitev in podrobnejšo ureditev sankcij odvetnikom oziroma njihovi zbornici, v katero se obvezno združujejo (41. člen ZOdv). Ob tem v ZOdv ni predpisal nobenih kriterijev za razvrščanje kršitev poklicnih dolžnosti glede na njihovo težo. Predvidel pa je, da bodo lahko v praksi storjene posebej zavržne disciplinske kršitve, to je kršitve, zaradi katerih odvetnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, in je s tem v zvezi predpisal, da se sme samo za take primere določiti (v statutu) in izreči (v disciplinskem postopku) najstrožji disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic.

12Po navedenem je določanje disciplinskih kršitev - tudi teh, ki se lahko sankcionirajo z odvzemom pravice do opravljanja poklica - predmet avtonomnega urejanja Odvetniške zbornice Slovenije v njenem splošnem aktu. Zbornica je tako v Statutu OZS določila disciplinske kršitve in jih opredelila kot lažje (v 77. a členu) ali hujše (v 77. b členu), med zadnjimi tudi tožnici očitano neupravičeno zadrževanje denarnih sredstev, ki jih je odvetnik prejel za stranko (6. točka 77. b člena). Poleg tega je v 81. členu določila, da se sme izreči disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic samo zaradi storjene hujše disciplinske kršitve, če ima storjeno dejanje hude posledice za stranko ali za ugled odvetništva, ali zaradi storjene hujše disciplinske kršitve, če je bil odvetnik pred tem v obdobju petih let spoznan za odgovornega najmanj dveh lažjih ali ene hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju poklica. S to določbo je torej zbornica v zakonsko predpisanem okviru podrobneje določila, v primeru katerih hujših kršitev se lahko izreče ukrep, ki posega v pravico do opravljanja odvetniškega poklica. To pa so primeri, ko se odvetniku ne očita samo hujše kršitve poklicne dolžnosti po Statutu OZS. Očita se mu tudi, da je s svojim nedopustnim ravnanjem povzročil izgubo zaupanja v njegovo vestno in pošteno opravljanje poklica, ker so zaradi storjene kršitve nastale hude posledice za njegovo stranko ali za ugled poklica ali zaradi ponavljajočih disciplinskih kršitev, za katere je bil v preteklosti že spoznan za odgovornega (tudi ponavljanje kršitev poklicnih dolžnosti je neogibno povezano z vprašanjem, ali gre res za osebo, (še) vredno zaupanja).

13Na podlagi tega je razvidno, da s kršitvijo povzročena nevrednost za opravljanje odvetniškega poklica ni vsebovana v opisu hujše disciplinske kršitve na način, da že storitev hujše kršitve iz Statuta OZS sama zase omogoča najstrožje sankcioniranje. Podani morajo biti dodatni kvalifikatorni elementi, ki ločijo najhujše poklicne kršitve od "običajnih" hujših kršitev iz 77. b člena Statuta OZS, kar pa je stvar konkretnih okoliščin posamičnega primera in torej predmet zatrjevanja in dokazovanja v disciplinskem postopku. Ker gre za okoliščine v zvezi z očitano disciplinsko kršitvijo, pomeni, da nosi breme njihovega navajanja in izkazovanja disciplinski tožilec.

14Navedeno izhaja tudi iz procesnih določb ZOdv. Disciplinski postopek se namreč začne na podlagi zahteve disciplinskega tožilca za uvedbo postopka (prvi odstavek 64. člena ZOdv), v kateri mora opredeliti kršitev dolžnosti ter navesti dejstva in predlagati dokaze, ki naj se izvedejo za njihovo ugotovitev (četrti odstavek istega člena). Ta dolžnost v primeru zahteve za uvedbo postopka zaradi kršitve, za katero je mogoče izreči najstrožji disciplinski ukrep, nalaga disciplinskemu tožilcu, da to v zahtevi tudi opredeli tako z zatrjevano storitvijo hujše disciplinske kršitvekot tudi z nastankom posledic iz 81. člena Statuta OZS ter da v ta namen navede dejstva in okoliščine, ki navedeno utemeljujejo oziroma dajejo podlago za njegovo oceno, da je na mestu kaznovanje z ukrepom odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, ki sicer ni predpisan kot obvezen.¹ Temu ustrezno mora tudi zahtevati uvedbo disciplinskega postopka pred pristojnim disciplinskim organom, pred katerim bo zastopal obtožbo (drugi odstavek 61. č člena ZOdv), kar pomeni, da je pristojnost disciplinskega organa, ki naj odloči o kršitvi, procesni korelat tožilčeve materialnopravne ocene storjene disciplinske kršitve in njenih posledic.

15Disciplinsko sodišče tako odloča samo o kršitvah, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic na podlagi okoliščin, ki predstavljajo podlago za presojo, ali odvetnik zaradi posledic obravnavane hujše disciplinske kršitve še izpolnjujejo pogoj za opravljanje odvetniškega poklica iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv.² Disciplinsko sodišče v takem primeru ne ugotavlja le kršitve poklicne dolžnosti ampak tudi njen objektivni vpliv na obstoj javnega zaupanja v odvetnikovo vestno in pošteno opravljanje poklica, kar pomeni odločanje o izpolnjevanju javnopravnega pogoja za opravljanje odvetniškega poklica. S tem disciplinski organ Odvetniške zbornice Slovenije izvaja v ZOdv dano (javno) pooblastilo za oblastveno odločanje o odvetnikovi pravici iz tretjega odstavka 49. člena Ustave v zvezi z dostopnostjo vsakogar do delovnega mesta pod enakimi pogoji.³ Gre torej za primer, na katerega se nanaša 121. člen Ustave o javnem pooblastilu, ko je Odvetniška zbornica Slovenije z zakonom dobila javno pooblastilo za opravljanje določene naloge državne uprave.

16Le v navedenih disciplinskih zadevah pa je po ZOdv (za razliko od primerov odločanja disciplinske komisije) zagotovljeno tudi sodno varstvo, pri čemer je pravnomočno izrečen disciplinski ukrep odvzema pravice opravljanja odvetniškega poklica v nadaljevanju podlaga za izbris odvetnika iz imenika odvetnikov (9. točka prvega odstavka 30. člena v zvezi z osmim odstavkom 31. člena ZOdv). Zoper odločitev disciplinskega sodišča je tako možno vložiti pravno sredstvo (pritožbo) pred Vrhovnim sodiščem, ki pomeni obliko sodnega varstva, saj to sodišče odloča o pritožbi v senatu petih sodnikov (drugi odstavek 62. člena ZOdv). Navedeno sodno varstvo pa izključuje sodno varstvo v upravnem sporu, ki je v 157. členu Ustave predvideno zoper odločitve nosilcev javnih pooblastil v primeru, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, torej subsidiarno.

17Po obrazloženem se Vrhovno sodišče strinja z revidentko, da disciplinski tožilec s predložitvijo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka določenemu disciplinskemu organu in posledičnim vodenjem postopka pred tem organom zameji možnost izreka najstrožjega disciplinskega ukrepa in da storitev hujše disciplinske kršitve sama po sebi ne vključuje kvalifikatornih okoliščin iz 81. člena Statuta OZS. Kako bo disciplinsko sodišče presodilo te okoliščine in kakšen disciplinski ukrep bo izreklo, pa je v njegovi pristojnosti. Utemeljeno je namreč revizijsko stališče, da disciplinsko sodišče ni dolžno izreči ukrepa prepovedi opravljanja poklica, saj to iz nobene določbe ZOdv ali Statuta OZS ne izhaja.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

18Glede na navedeno je za obravnavanje disciplinskih kršitev odvetnikov praviloma pristojna disciplinska komisija Odvetniške zbornice Slovenije, ne glede na to, ali gre za očitek storitve lažje ali hujše disciplinske kršitve iz Statuta OZS. Le v primerih očitanih hujših disciplinskih kršitev s posledicami iz 81. člena Statuta OZS, ko se v disciplinskem postopku zaradi možnosti izreka disciplinskega ukrepa odvzema pravice opravljati odvetniški poklic odloča tudi o odvetnikovi pravici do opravljanja poklica, je podana pristojnost disciplinskega sodišča. To pomeni, da pristojnost navedenih disciplinskih organov ni odvisna le od opredelitve disciplinske kršitve v Statutu OZS kot lažje ali hujše, kar je tudi odgovor na postavljeno pravno vprašanje.

Presoja konkretnega primera

19Po obrazloženem so neutemeljena stališča v izpodbijani sodbi: da je disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic mogoče izreči v vseh postopkih, ki se vodijo zaradi hujših disciplinskih kršitev iz 77. b člena Statuta OZS (torej ne glede na nastale posledice, čeprav so šele te podlaga za presojo, da odvetnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica); da je že iz tega razloga v tožničini zadevi šlo za disciplinski postopek, v katerem bi ji bil lahko izrečen najstrožji disciplinski ukrep, in za odločanje nepristojnega disciplinskega organa; da je disciplinska komisija namesto disciplinskega sodišča izvajala javno pooblastilo, zaradi česar je akt, s katerim je tožnici izrekla opomin, upravni akt. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da celo če bi disciplinska komisija odločila v disciplinskem postopku, v katerem bi bilo tožnici mogoče izreči najstrožji disciplinski ukrep, kar je bilo stališče Upravnega sodišča, bi moralo navedeno sodišče pred vsebinsko obravnavo tožbe še odgovoriti, ali je treba vloženo tožbo šteti za pravno sredstvo, ki ima naravo zahteve za sodno varstvo iz drugega odstavka 62. člena ZOdv. V tem primeru bi bil namreč za odločanje pristojen petčlanski senat Vrhovnega sodišča (drugo sodišče), ki bi tudi presojal, ali je bilo v disciplinskem postopku kršeno pravilo glede pristojnosti organa za odločanje.

20Revizija tudi utemeljeno očita, da je Upravno sodišče zaradi zmotne uporabe določb ZOdv in Statuta OZS zgrešeno odstopilo od ustaljene prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z vprašanjem dopustnosti tožb v upravnem sporu zoper odločitve disciplinske komisije Odvetniške zbornice Slovenije. Navedena sodna praksa temelji na stališčih, da v primeru vodenja disciplinskih postopkov zoper odvetnike pred disciplinsko komisijo in izrekanju ukrepov ne gre za izvrševanje nalog, ki bi bile Odvetniški zbornici Slovenije podeljene z javnim pooblastilom, nadalje, da akti, ki jih izda disciplinska komisija, niso upravni akti in da mora biti pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave zagotovljena v primerih, če je z disciplinskim ukrepom poseženo v določeno civilno pravico. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče razložilo, da je Odvetniška zbornica Slovenije kot poklicna organizacija (združenje) odvetnikov v določenih zadevah lahko tudi nosilka javnega pooblastila, kar pa še ne pomeni, da deluje kot organ z javnimi pooblastili (torej kot organ iz 1. člena ZUS-1) v vseh zadevah, ki jih izvaja (npr. pri urejanju svojih notranjih razmerij). Ko gre za vodenje disciplinskih postopkov zoper odvetnike pred disciplinsko komisijo Odvetniške zbornice in izrekanju ukrepov, ne gre za izvrševanje nalog, ki bi bile toženi stranki podeljene z javnim pooblastilom, zato ne gre za organ iz 1. člena ZUS-1, zaradi česar očitano dejanje (disciplinska odločba disciplinske komisije z izrečenim opominom odvetniku) ne more biti predmet presoje v upravnem sporu.⁴

21Za uporabo navedenih stališč v obravnavani zadevi je pomembno, da ne iz izpodbijane sodbe ne iz tožbenih navedb ne izhaja, da je disciplinska komisija II. stopnje poleg storjene disciplinske kršitve presojala tudi posledice iz 81. člena Statuta. Tožnica je v tožbi izrazila le svojo oceno (dejansko sebi v škodo), da storjen a kršitev pomeni hude posledice za stranko in za ugled odvetništva, ni pa trdila, da je bil to očitek disciplinskega tožilca, o katerem je odločala disciplinska komisija. Drugačnih navedb ni podala niti v revizijskem postopku, čeprav je revidentka izpostavila, da se tožnici ni očitalo tako dejanje in da ni bil zahtevan izrek najstrožjega ukrepa. Disciplinska komisija II. stopnje zato s tem, ko je tožnico spoznalo za odgovorno hujše kršitve poklicne dolžnosti in ji izrekla opomin, ni sprejela odločitve v postopku, v katerem bi lahko tožnici izrekla najstrožjo sankcijo in ni izvrševala javnega pooblastila. To pa pomeni, da s tožbo izpodbijani akt ni upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1,⁵ še več, nastali spor sploh ne sodi v sodno pristojnost, zaradi česar bi moralo Upravno sodišče tožbo zavreči na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

22Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in samo odpravilo nastalo procesno kršitev s tem, da je zavrglo tožbo (drugi odstavek 93. člena ZUS-1).

Glasovanje

23Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

¹ Normodajalec je torej oceno zavržnosti disciplinske kršitve prepustil disciplinski organom in je na splošni ravni ni opravil sam, s tem da bi za določene kršitve predpisal obvezen izrek odvzema pravice opravljati poklic.
² Odvetnik je lahko, kdor izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 25. člena ZOdv, med drugim v skladu s 7. točko, da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. V skladu s prvim odstavkom 27. člena ZOdv pa je nevreden zaupanja tudi tisti, kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. Pogoj vrednosti mora oseba izpolnjevati vpisu v imenik odvetnikov (drugi odstavek 27. člena) in nato ves čas opravljanja poklica.
³ Odločitev o tem, ali oseba izpolnjuje pogoje za opravljanje poklica, pomeni odločitev o njeni pravici iz tretjega odstavka 49. člena Ustave. Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča U-I-371/98 z dne 24. 5. 2001, 12. točka obrazložitve.
⁴ Glej sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 203/2015 in tam navedeno sodno prakso.
⁵ V skladu z navedeno določbo je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po 1. členu ZUS-1 pa so organi, ki izdajajo upravne akte, državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil.