30. člen ZBPP

Izhodišče toženke, da je priglašene storitve, ki so bile opravljene do 3. 6. 2022, treba vrednotiti ob upoštevanju OT/2015, tiste po 4. 6. 2022 pa ob upoštevanju OT/2022, je pravilno. Z Družinskim zakonikom (v nadaljevanju DZ) in Zakonom o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) je bila spremenjena prejšnja materialnopravna in procesna zakonska ureditev, s čimer pa določbe OT tedaj (še) niso bile usklajene. OT/2015 je posebej urejala plačilo za odvetniške storitve, opravljene v sporih zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji otrok, zakonitem preživljanju in o stikih z otroki, in sicer v peti do osmi alineji tar. št. 18/2 za tožbe v teh zadevah, ter skladno s tem za sestavljanje vlog v tar. št. 19 in za zastopanje v tar. št. 20. V IX. poglavju Posebnega dela OT/2015 pa so bile določene postavke za odvetniške storitve za nepravdne postopke, med drugim v tar. št. 23 za t.i. druge nepravdne postopke med katere pa se po navedenem niso uvrščali spori zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji ter preživljanju in stikih z otroki. OT torej ob uveljavitvi oziroma začetku upo

Toženka bi morala pri izračunu nagrade za posamezne storitve, ki jih je tožnik opravil v okviru kazenskega postopka, izhajati iz tar. št. 10/4 OT, torej bi morala kot osnovo vzeti 1000 točk in ne 600 točk. Za zastopanje na naroku izven glavne obravnave z dne 7. 3. 2022 pa bi morala tožniku po četrti alineji tar. št. 9/1 OT priznati nagrado 200 točk in ne zgolj 160 točk, saj je tožnik zastopal upravičenca glede kvalificirane oblike kaznivega dejanja posilstva, za katero se sme po zakonu izreči zapor od treh do petnajstih let, torej zapor nad deset let. Zaradi napačnega izhodišča glede osnovne nagrade je posledično napačen tudi izračun priznane urnine. Za porabljeni čas, zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje (prvi odstavek 6. člena OT). Ker je toženka navedeno omejitev postavila pri 600 točkah (in ne pri 1000 točkah, kolikor bi znaša

Toženka bi morala ugotoviti, ali so bile posamezne storitve, ki jih je tožnik navedel v stroškovniku, opravljene že v predkazenskem postopku, v zvezi z dvema kaznivima dejanjema, ali le v kazenskem postopku, v zvezi z enim kaznivim dejanjem. Če je tožnik priglašene storitve opravil že v predkazenskem postopku, bi morala toženka nagrado, ki jo je tožniku odmerila za te storitve, ustrezno povečati. Izpodbijani sklep je bil izdan 6. 6. 2023, to je po začetku veljave nove ureditve, po kateri odvetniku, ki izvaja storitve BPP, pripada celotni znesek, izračunan po OT in ne zmanjšan za polovico. S tem, ko toženka ni upoštevala v času odločanja veljavne spremembe petega odstavka 17. člena iz novele ZOdv-G, je nepravilno uporabila materialno pravo.

Ker je toženka svojo odločitev, da ni več izpolnjen vsebinski pogoj za odobritev BPP po 24. členu ZBPP, oprla izključno na tožnikov domnevni umik prošnje za BPP, ki ga tožnik v dopisu z dne 1. 9. 2025 (ob upoštevanju njegove celotne vsebine) ni podal, je odločitev o prenehanju BPP obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka. Drugih razlogov, ki bi narekovali odločitev o prenehanju odobrene BPP na podlagi 42. člena ZBPP, toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla. Ker v izreku toženka ni razrešila postavljene izvajalke BPP (odvetniške družbe), iz obrazložitve pa po drugi strani izhaja, da je bilo treba razrešiti postavljeno izvajalko, je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Ker glede trenutka prenehanja upravičenosti do BPP obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, izpodbijane odločbe v tem pogledu ni mogoče preizkusiti.

OT ureja enakovredno obravnavanje zagovora ali zastopanja na predobravnavnem naroku, naroku za izrek kazenske sankcije, naroku za glavno obravnavo, seji ali pri ogledu ali rekonstrukciji. Predobravnavni narok se torej šteje za poseben narok in ne kot prvi narok za glavno obravnavo.

BPP se upravičencu glede na izrek odločbe o dodelitvi BPP ni odobrila za vsako posamezno pravno sredstvo ali procesno dejanje posebej (npr. vložitev predloga za zavarovanje), ampak le-ta spadajo v okvir odobrene BPP v zvezi z odločanjem o predlagani začasni odredbi. BPP se praviloma odobri za določeno zadevo in ne za vsako posamezno pravno sredstvo v okviru iste zadeve. Postopek pred sodiščem je kontinuiran proces, v katerem se z aktivnim delovanjem vseh udeležencev (sodišča in strank) ustvarja procesni okvir, v katerem se nato zgradi materialno pravna oziroma vsebinska podlaga odločitve. Procesna dejanja ene stranke niso zgolj posamezna opravila, ampak tvorijo procesno celoto.

Tretji (prej drugi) odstavek 7. člena OT je treba razlagati tako, da se upošteva število dejanj, ki tvorijo posamezno kaznivo dejanje. Za vsako posamezno dejanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja je namreč treba ugotavljati vse elemente kaznivega dejanja in njegove okoliščine, enako kot če to dejanje ne bi bilo sestavni del nadaljevanega kaznivega dejanja. Odvetnik mora torej pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje.

Toženka bi morala pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej materialni predpis, ki je veljal na dan izdaje izpodbijanega sklepa. Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov je bistven le čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in ne morebiti čas, ko odvetnik priglasi stroške pristojni službi za BPP, ali morebiti čas oprave odvetniške storitve.

Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da je toženka pri sporni odločitvi nepravilno uporabila materialno pravo s tem, ko je odmerila nagrado za zastopanje na predobravnavnem naroku in za zastopanje na naroku za izrek kazenske sankcije po 2. točki tarifne številke 10 OT, namesto pravilno po 3. točki iste tarifne številke. V obravnavni zadevi je šlo namreč za predobravnavni narok in za narok za izrek kazenske sankcije po obtožnici pri okrožnem sodišču, kjer velja pravilo senatnega sojenja. Zgolj zato, ker predobravnavni narok in narok za izrek kazenske sankcije vodi predsednik senata, na vrednotenje teh odvetniških storitev ne vpliva, saj gre še vedno za kaznivo dejanje, ki spada v pristojnost okrožnega sodišča za sojenje v senatu.

Ker je bila v obravnavni zadevi BPP dodeljena za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje je treba šteti, da je bila storitev opravljena, ko je tožnica prejela sklep sodišča prve stopnje III N 656/2022 z dne 10. 5. 2023, s katerim je bil nepravdni postopek zaradi umika predloga ustavljen. To pomeni, da je bila napotnica, ki jo je tožnica pristojnemu organu vrnila 17. 5. 2023, predložena pravočasno, tj. v 15-dnevnem roku iz prvega odstavka 40. člena ZBPP.

Toženka je spregledala, da se je upravičenec do BPP nahajal v ZPKZ Dob, kar pomeni, da komunikacija s stranko ni enaka, kot bi bilo običajno, ampak se je moral odvetnik, da se je lahko posvetoval s stranko, odpeljati iz Ljubljane v Šentrupert in nazaj. Kilometrina pa po OT ni nagrada, ampak gre za povračilo odvetnikovih stroškov, ki jih je imel v zvezi s storitvijo, enako kot to velja za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT.

Postavljeni odvetnik nima nobene podlage za obračunavanje višjih stroškov zastopanja, kot so mu bili odmerjeni s sklepom službe BPP v upravnem postopku. Izdani sklep glede obsega in višine nagrade bi lahko izpodbijal kvečjemu v upravnem sporu zoper Republiko Slovenijo, ne more pa višjih stroškov terjati od tožene stranke (upravičenca do BPP). Pravni temelj za izplačilo stroškov postopka tožencu predstavlja sklep izvršilnega sodišča o odmeri stroškov postopka. Ker toženec ni prejel plačanih stroškov postopka brez pravnega temelja, o neupravičeni pridobitvi ni mogoče govoriti.

Tožnik v tožbi ne pojasni konkretno, zaradi katerih procesnih dejanj v zadevi, v zvezi s katero je bil upravičencu postavljen za zagovornika, je moral vsakič neizogibno osebno potovati iz Maribora v Ljubljano na obisk k upravičencu in tudi ni pojasnil, zakaj teh dejanj (pojasnil, posvetovanj, prevzema dokumentov...), potrebnih za pripravo obrambe, ni bilo mogoče opraviti preko komunikacije na daljavo (npr. preko telefona, (elektronske) pošte). V dokaz svojih navedb tožnik tudi ni predložil nobenih dokazil. Ob odsotnosti podrobnejših pojasnil in predlaganih dokazil pa se dvom v nujnost tolikšnega števila obiskov tožnika pri upravičencu organu za BPP upravičeno poraja tudi zaradi pogostosti (eden ali dva obiska mesečno) in dolžine posameznih obiskov (obisk dne 8. 5. 2024 npr. ni trajal niti eno minuto, obisk dne 28. 5. 2024 pa je trajal le 4 minute).

Čeprav drži, da enostranska odpoved pooblastila predstavlja razlog na strani upravičenca do brezplačne pravne pomoči, zaradi katerega postavljeni odvetnik več ne more v redu opravljati svoje dolžnosti, pa je tožniku pred odločitvijo o razrešitvi odvetnika, ki obenem pomeni uporabo določb o vračilu brezplačne pravne pomoči, kljub temu treba dati možnost, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi na način, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh okoliščinah konkretnega primera.

Tožnik bi moral, če bi želel, da ga v postopku namesto sedaj dodeljene odvetnice C. C. zastopa drug odvetnik, podati predlog za njeno razrešitev, kot to predvideva deveti odstavek 30. člena ZBPP. Po tej določbi sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti ter namesto razrešenega odvetnika postaviti drugega. Po presoji sodišča pa toženka zgolj zato, ker je tožnik vložil ponovno prošnjo za dodelitev BPP za isto kazensko zadevo ter za isto stopnjo kazenskega postopka, ne da bi ob tem navajal, da imenovana odvetnica svojih dolžnosti ne opravlja v redu, ni mogla sklepati, da želi njeno razrešitev in imenovanje odvetnika, ki ga je predlagal v prošnji in zato ni bilo razloga, da bi tožnika, ki je 6. 2. 2025 vložil popolno in razumljivo prošnjo za dodelitev BPP, pozivala k izjasnitvi oziroma dopolnitvi te prošnje.

Iz navedenih zakonskih določb sledi, da je odvetnik, ki je bil z odločbo o dodelitvi BPP postavljen za izvajanje storitev upravičencu do BPP in je storitve opravil v obsegu dodeljene BPP, upravičen do nagrade in povračila stroškov iz proračunskih sredstev BPP, o čemer odloči toženka s sklepom. Ko upravičenec do BPP izpodbija takšen sklep, lahko ugovarja, da storitve niso bile opravljene (v obsegu dodeljene BPP) ali da toženka plačila zanje ni odmerila skladno z določbami relevantnih predpisov. Ne more pa se upravičenec do BPP v upravnem sporu zoper sklep, kot je izpodbijani, z uspehom sklicevati, da je odvetniku že sam plačal za storitve, za katere mu je bila dodeljena BPP. Kakršnikoli tovrstni dogovori med upravičencem do BPP in odvetnikom so namreč po zakonu nični.

Glede na to, da gre pri vsakem zaslišanju priče za en sam zaključen narok, saj je za zaslišanje vsake priče posebej izdelan zapisnik o zaslišanju priče in se na vsak posamezni zapisnik na koncu podpišejo vsi prisotni, s čimer se narok zaključi, vsako naslednje zaslišanje priče pa predstavlja poseben narok, bi po presoji sodišča moral organ za BPP zaslišanja prič, ki so bila opravljena istega dne, šteti za posamezna preiskovalna dejanja in tožnici odmeriti nagrado za vsako zaslišano pričo posebej, še posebej iz razloga, ker pri očitanih dejanjih ne gre za eno kaznivo dejanje, znotraj katerega je bilo treba zaslišati več prič - oškodovancev, temveč za več različnih dejanj in različnih dejanskih stanj in okoliščin, glede katerih se je odvetnik moral pripraviti na zaslišanje vsake posamezne priče.

Sklepa o razrešitvi prve odvetnice B. B. tožnik v upravnem sporu ni izpodbijal, v navedenem sklepu pa je izrecno navedeno, da je bila razrešena na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP. Glede na takšno stanje je relevantno samo še, ali je bila na isti pravni podlagi (torej iz razlogov na strani tožnika, kot to določa deseti odstavek 30. člena ZBPP) razrešena še odvetnica A. A. Sodišče ugotavlja, da je tožnik sam navedel, da so se trenja pričela z njegove strani. Tožnik je ocenil, da odvetnica ni v redu opravljala svojih nalog (da od dneva, ko je bila postavljena za izvajalko BPP, ni izvedla nobenega sestanka oziroma posvetovanja niti ni pridobila ali zaprosila za njegovo pooblastilo za zastopanje pred sodiščem in pridobitev potrebne dokumentacije). Te očitke je odvetnica prepričljivo zavrnila v vlogi z dne 13. 6. 2024. V tožbi tožnik le pavšalno vztraja, da odvetnica ni izvedla nobenega sestanka oziroma posvetovanja, da ni pridobila njegovega pooblastila za zastopanje pred sodiščem in za pridobitev potrebne dokumentacije. Zaupanje in spoštovanje med tožnikom in odvetnico je bilo porušeno, in sicer zaradi ravnanj na strani tožnika. Podan je bil torej položaj iz enajstega

Sodišče sodi, da je odvetnica zahtevo za razrešitev dolžnosti izvajanja BPP tožniku podala prepozno. Podala jo je ne le po tem, ko je storitev BPP, za katero je bila postavljena tožniku z odločbo Bpp 298/2021 z dne 28. 9. 2021, že opravila (to je 23. 4. 2024, ko je toženi stranki vrnila podpisano napotnico, glej prvi odstavek 40. člena ZBPP), ampak celo po tem, ko je toženi stranki poslala dopolnjen stroškovnik, o katerem je slednja odločila s sklepom z dne 19. 9. 2024. Zahtevo za razrešitev na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP je namreč podala šele dne 1. 10. 2024, kar med strankama niti ni sporno, saj temu dejstvu ne ugovarjata. Po sami naravi stvari pa postavljeni odvetnik svoje razrešitve iz razlogov na strani upravičenca ne more zahtevati po tem, ko je storitev BPP, za katero je bil postavljen z odločbo tožene stranke, že opravil. Sodišče tako sodi, da je tožena stranka, ker ni (pravilno) uporabila določbe prvega odstavka 40. člena ZBPP, nepravilno uporabila določbo enajstega odstavka 30. člena ZBPP in odvetnico razrešila po tem, ko je razmerje BPP med odvetnico in tožnikom že prenehalo, saj je storitev BPP že opravila.

Med strankami ni sporno, da se je tožnik zglasil v pisarni odvetnice, nakar je zaradi nestrinjanja z vsebino posveta pisarno predčasno zapustil. Prav tako ni sporno, da je odvetnica izdelala pisno pravno mnenje, ki je bilo tožniku v ponovnem postopku (po razveljavitvi prvotnega sklepa s strani naslovnega sodišča) posredovano s strani tožene stranke. Po presoji sodišča je tako utemeljen zaključek tožene stranke, da je odvetnica opravila storitev pravnega svetovanja tožniku (t. j. ustni posvet v njeni pisarni in izdelava pisnega pravnega mnenja), zaradi česar je upravičena do nagrade.