17. člen ZOdv

Izhodišče toženke, da je priglašene storitve, ki so bile opravljene do 3. 6. 2022, treba vrednotiti ob upoštevanju OT/2015, tiste po 4. 6. 2022 pa ob upoštevanju OT/2022, je pravilno. Z Družinskim zakonikom (v nadaljevanju DZ) in Zakonom o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) je bila spremenjena prejšnja materialnopravna in procesna zakonska ureditev, s čimer pa določbe OT tedaj (še) niso bile usklajene. OT/2015 je posebej urejala plačilo za odvetniške storitve, opravljene v sporih zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji otrok, zakonitem preživljanju in o stikih z otroki, in sicer v peti do osmi alineji tar. št. 18/2 za tožbe v teh zadevah, ter skladno s tem za sestavljanje vlog v tar. št. 19 in za zastopanje v tar. št. 20. V IX. poglavju Posebnega dela OT/2015 pa so bile določene postavke za odvetniške storitve za nepravdne postopke, med drugim v tar. št. 23 za t.i. druge nepravdne postopke med katere pa se po navedenem niso uvrščali spori zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji ter preživljanju in stikih z otroki. OT torej ob uveljavitvi oziroma začetku upo

ZOdv-G, ki je začel veljati dne 26. 10. 2022, v prehodni določbi določa uporabo spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv na 6 mesecev po uveljavitvi novele ZOdv-G, torej na 26. 4. 2023. Glede na to, da je v času odločanja sodišča prve stopnje ta določba že bila v veljavi in se je tudi že uporabljala, jo je bilo dolžno uporabiti tudi sodišče v konkretni zadevi. Res sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna, večinska praksa pa vendarle zavzema stališče, da je z vidika odmere stroškov bistven trenutek, ko je sodišče o njih odločilo.

Toženka bi morala ugotoviti, ali so bile posamezne storitve, ki jih je tožnik navedel v stroškovniku, opravljene že v predkazenskem postopku, v zvezi z dvema kaznivima dejanjema, ali le v kazenskem postopku, v zvezi z enim kaznivim dejanjem. Če je tožnik priglašene storitve opravil že v predkazenskem postopku, bi morala toženka nagrado, ki jo je tožniku odmerila za te storitve, ustrezno povečati. Izpodbijani sklep je bil izdan 6. 6. 2023, to je po začetku veljave nove ureditve, po kateri odvetniku, ki izvaja storitve BPP, pripada celotni znesek, izračunan po OT in ne zmanjšan za polovico. S tem, ko toženka ni upoštevala v času odločanja veljavne spremembe petega odstavka 17. člena iz novele ZOdv-G, je nepravilno uporabila materialno pravo.

Prevzemnik naročila mora dati o opravljenem poslu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne. Denar, ki ga je Banka A. d. d. nakazala tožencu, je bil ta dolžan izročiti tožnici ne glede na to, ali je šlo za zastopanje po odločbi o Bpp ali "zgolj po pooblastilu". Ker za pravdne stroške obstaja pravnomočna odločba sodišča, je neutemeljena trditev toženca, da bo tožnica neupravičeno obogatena. Ker je ta odločba pravnomočna, se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z njeno pravilnostjo v vsebinskem smislu, kar načenja toženec v pritožbi. Toženec je bil za svoje delo plačan s strani službe za Bpp, za neizročitev denarja iz naslova pravdnih stroškov, ki so bili prisojeni njegovi stranki, pa ni navedel nobene utemeljene podlage. Toženec je teku zamudnih obresti nasprotoval že v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage navedlo, da je bil toženec nepošten in da je zato tožnica na podlagi 193. člena OZ upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva pridobitve. Ta kršitev razpravnega načela (7. člen

Upravni organ mora praviloma uporabiti tisti predpis, ki velja v trenutku odločanja. V konkretnem primeru zakonodajalec izjeme v prehodnih določbah ZOdv-G ni določil, zato je za uporabo spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv odločilno, kdaj je o priglašenih stroških odločal organ, in ne kdaj je odvetnik opravil posamezne storitve, za katere uveljavlja nagrado. V času izdaje izpodbijanega sklepa je ZOdv-G že veljal in se je tudi uporabljal, zato bi morala tožena stranka uporabiti spremenjeni peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej svojo odločitev opreti na določbe ZOdv-G. To izhaja tudi iz drugega odstavka 20. člena ZOdv, ki določa, da se plačilo in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni drugače določeno. Upravno sodišče je v sodbah III U 291/2010 z dne 11. 3. 2011, III U 145/2021 z dne 24. 6. 2024, III U 297/2019 z dne 16. 9. 2024 in I U 342/2020 z dne 18. 1. 2022 že sprejelo stališče, da BPP, odobrena za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji, ne vključuje tudi nadaljevanja postopka s sestavo ustavne pritožbe, pa četudi se ta nanaša na sklepe o odreditvi oziroma podaljšan

Upravno sodišče je že v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo. Upravnosodna praksa se je že izrekla, da povečanje iz določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene. Sodišče meni, da je časovno ovrednotena tudi nagrada za pregled gradiva po tar št. 46/OT, saj ta določa, da pripada odvetniku za storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa in v tarifi niso posebej ovrednotene, za vsake začete pol ure po 50 točk.

Upravno sodišče je že v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo. Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve.

Toženka bi morala pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej materialni predpis, ki je veljal na dan izdaje izpodbijanega sklepa. Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov je bistven le čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in ne morebiti čas, ko odvetnik priglasi stroške pristojni službi za BPP, ali morebiti čas oprave odvetniške storitve.

Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da urnina kot nadomestilo za porabljeni čas in nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko nista odvetniški storitvi, pač pa ju je treba obravnavati kot izdatek. Utemeljena je tožnikova navedba, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne nista strošek za odvetniške storitve, temveč izdatek, ki je potreben za izvršitev dela. Tožnica ima prav, ko ugovarja, da toženka glede urnine in odsotnosti iz pisarne ne bi smela uporabiti znižanja na podlagi takrat veljavnega petega odstavka 17. člena ZOdv, saj se ta uporablja le za plačilo, ki odvetniku pripada za opravljene storitve po OT, med katere pa urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne spadata.

Ker je tožnik vložil zahtevo za povrnitev stroškov zastopanja 10. 7. 2023, torej po 26. 4. 2023, bi morala tožena stranka uporabiti trenutno veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv, ki ne daje več podlage za odmero nagrade v polovični višini, kot bi tožniku pripadal po OT.

Dogovor v pogodbi o plačilu odvetniških stroškov za višjo vrednost točke, kot je določena v OT, je prepovedan in ničen. Nasprotuje prisilnim predpisom in načelu vestnosti in poštenja.

Sodišče pritrjuje tožniku, da bi toženka morala pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej je od 26. 4. 2023 odvetnik upravičen do polnega (namesto pred tem polovičnega) plačila za svoje delo tudi v zadevah zastopanja stranke po uradni dolžnosti in v zadevah BPP. Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov je bistven le čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in ne morebiti čas, ko odvetnik priglasi stroške pristojni službi za brezplačno pravno pomoč ali morebiti čas oprave odvetniške storitve.

Iz navedenih zakonskih določb sledi, da je odvetnik, ki je bil z odločbo o dodelitvi BPP postavljen za izvajanje storitev upravičencu do BPP in je storitve opravil v obsegu dodeljene BPP, upravičen do nagrade in povračila stroškov iz proračunskih sredstev BPP, o čemer odloči toženka s sklepom. Ko upravičenec do BPP izpodbija takšen sklep, lahko ugovarja, da storitve niso bile opravljene (v obsegu dodeljene BPP) ali da toženka plačila zanje ni odmerila skladno z določbami relevantnih predpisov. Ne more pa se upravičenec do BPP v upravnem sporu zoper sklep, kot je izpodbijani, z uspehom sklicevati, da je odvetniku že sam plačal za storitve, za katere mu je bila dodeljena BPP. Kakršnikoli tovrstni dogovori med upravičencem do BPP in odvetnikom so namreč po zakonu nični.

Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve.

Upravno sodišče je v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo. Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne predstavljata odvetniške storitve. Da gre nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko oziroma urnino kot nagrado za porabljeni čas obravnavati kot izdatek, po mnenju tukajšnjega sodišča kaže tudi razlaga ob upoštevanju 9. člena OT, ki med izdatki našteva (tudi) dnevnice, te pa so v petem odstavku 10. člena OT določene glede na čas odsotnosti odvetnika iz kraja odvetnikove pisarne. Po povedanem po presoji tukajšnjega sodišča tudi urnina kot plačilo za porabljeni čas med opravljanjem oziroma zaradi opravljanja odvetniške storitve ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko predstavljata svojevrsten izdatek v zvezi z delom odvetnika, zato sodišče, čeprav urnina in omenjeno nadomestilo nista izrecno našteta med izdatki iz 9. člena OT, z razlago po podobnosti (argumentum a simili ad simile) sodi, da ju ni mogoče uvrstiti med odvetniške storitve

Pri odločanju morajo upravni organi uporabljati materialne predpise, ki veljajo v času odločanja. V obravnavanem primeru je bil izpodbijani sklep izdan 2 dni po začetku veljave nove ureditve, po kateri odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči pripada celotni znesek izračunan po odvetniški tarifi in ne zmanjšan na 50 %. S tem ko tožena stranka ni upoštevala v času odločanja veljavne spremembe petega odstavka 17. člena iz novele ZOdv je nepravilno uporabila materialno pravo, kar je vplivalo na pravilnost odločitve.

Ob upoštevanju določb 10. člena in 12. člena OT je po presoji sodišča očitno, da so prevozni stroški vezani na delo, ki ga odvetnik opravi za stranko, pri čemer že po naravi stvari tovrstni stroški nastanejo na dan, ko je bilo delo opravljeno. Namen priznanja prevoznih stroškov je namreč v tem, da se odvetniku povrnejo nastali izdatki v neposredni povezavi z delom, zaradi česar so neutemeljene tožbene navedbe o (kasnejšem) povišanju cen bencina, saj je na dan naroka 24. 5. 2022 Uredba (v povezavi s tretjim odstavkom 10. člena OT) predvidevala povračilo kilometrine v višini 0,37 EUR/kilometer.

Čeprav je drugi toženec odgovor na tožbo vložil pred uveljavitvijo novele ZOdv-G, ko je še veljala zakonska določba o znižanju plačila v primeru zastopanja na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, je z vidika odmere stroškov postopka bistven trenutek, ko je sodišče o njih odločilo. Kot izhaja iz obširne sodne prakse, šele takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki.

Sodba sodišča prve stopnje je, kolikor se nanaša na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke po višini, brez razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, zaradi česar je višje sodišče v tem delu ni moglo vsebinsko preizkusiti.