158. člen ZPP

Ne gre za položaj, ki bi utemeljeval izjemo iz prvega odstavka 158. člena ZPP. V tej zadevi toženka ni sama prostovoljno izpolnila tožbenega zahtevka, temveč je tožnica poplačilo vtoževane terjatve dosegla v drugem postopku. Priglasitev pooblastila je le pripravljalno dejanje in samostojnost te storitve ni bila izkazana s strani stranskih intervenientov.

Toženec ni izpolnil tožbenega zahtevka. Z novo odločbo namreč nista bili odpravljeni izpodbijani odločbi toženca, ki sta bili predmet postopka pred sodiščem prve stopnje. Razen tega je bila tožnica v I. kategorijo invalidnosti razvrščena s 1. 10. 2025, kar je po datumu izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca (ki je bila izdana 12. 12. 2023). Tožnica tudi ni bila s 1. 3. 2023 (kot je to uveljavljala s tožbo) razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Odločitev o razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine se tako nanašajo na obdobje po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca. Vse to pa pomeni, da v tem primeru ne gre za stanje, da bi toženec izpolnil tožbeni zahtevek. Posledično s tem tudi niso izpolnjeni pogoji po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP, da bi moral toženec tožnici povrniti stroške postopka.

Tožniku je bilo od zahtevanih 5.011,13 EUR prisojenih 3.707,89 EUR, kar pomeni, da ni uspel s 26 % svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi tako ob pravilnem izračunu uspeha obeh strank moralo tožniku naložiti, da toženki povrne 26 % njenih stroškov, toženki pa, da tožniku povrne 74 % stroškov postopka na prvi stopnji.

Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.

ZDZdr situacije, ko v postopku za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča predlagatelj predlog umakne, ne ureja. V drugem odstavku 51. člena določa le, da če sodišče predlog za sprejem zavrne, krije stroške postopka predlagatelj; če je predlagatelj izvajalec zdravljenja duševnih motenj, socialno varstveni zavod, center za socialno delo, koordinator nadzorovane obravnave ali državno tožilstvo, pa se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Tudi ZNP-1 vprašanja povračila stroškov v primeru umika predloga izrecno ne ureja, zato se po sodni praksi v takem primeru smiselno uporablja prvi odstavek 158. člena ZPP, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

Za vsak narok (ne glede ali je šlo za pripravljalni ali prvi narok), na katerem je prišlo do umika tožbe pred obravnavanjem glavne stvari, se prizna 25 % iz Tar. št. 19.

Določba 40. člena ZNP-1 takšne procesne situacije, ko se nepravdni postopek zaključi brez vsebinske odločitve, ne ureja. Zato je treba o stroških nepravdnega postopka odločiti ob smiselni uporabi prvega odstavka 158. člena ZPP

Pravdni postopek se pred doplačilom sodne takse sploh še ni mogel začeti, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje z delnim umikom tožbe. Šele ko bi tožeča stranka doplačala sodno takso, bi sodišče prve stopnje vročilo delni umik tožbe toženi stranki in če bi se z delnim umikom strinjala, bi lahko prišlo do delne ustavitve postopka zaradi dejanskega delnega umika tožbe skupaj s stroškovno posledico. Postopek je bil ustavljen zaradi fiktivnega umika tožbe kot posledice neplačila sodne takse, zato je sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožeči stranki plačilo stroškov postopka tožene stranke.

Večinska sodna praksa zastopa stališče, da se o stroških izdaje začasne odredbe, ki je bila predlagana in izdana med pravdo, odloča ob upoštevanju končnega uspeha v pravdi. Ne gre za samostojen postopek. Stroški postopka v zvezi z (med pravdo) izdano začasno odredbo, so potemtakem del pravdnih stroškov, o katerih se odloči ob koncu pravdnega postopka, praviloma glede na končni uspeh v pravdi po 154. členu ZPP.

Tožnik je v postopku uveljavljal štiri zahtevke, pri čemer z dvema ni bil uspešen (zahtevka na odpoved najemne pogodbe in na izpraznitev in izročitev bivalne enote sta bila zavrnjena). Z ostalima zahtevkoma (na plačilo neplačanih najemnin in plačilo neplačanih obratovalnih stroškov) pa je tožnik dejansko uspel, saj so toženci neplačane najemnine in stroške plačali po vložitvi tožbe in tik pred narokom za glavno obravnavo, zato je tožnik svoja zahtevka iz tega naslova ob strinjanju tožencev umaknil. Ob taki procesni situaciji je sodišče prve stopnje odločilo, da je pravično, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. S plačili, izvedenimi po vložitvi tožbe, so toženci pripoznali zahtevek, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem delom zahtevka dosegel dejanski uspeh. Glede na to, da so se toženci, ki dlje časa niso izpolnjevali svojih obveznosti iz najemne pogodbe, plačilu denarne terjatve tudi še v tem postopku upirali z navajanjem razlogov, zakaj plačila niso sposobni izvesti, ni mogoče govoriti, da toženci niso dali povoda za tožbo (157. člen ZPP).

Pomembno je, da je tožnik na podlagi ravnanja tožencev pred začetkom pravde lahko sklepal, da bo za varstvo svojih interesov potrebna sodna intervencija. Odločitev, da sta toženca dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške, je zato pravilna.

Tožnik je v tožbi navajal, da bi se upokojil, ko bi dosegel zadostno starost ali delovno dobo in tedaj prejemal tudi primerno pokojnino. Po pridobitvi dopisa ZPIZ o tem, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev od 2. 2. 2024 dalje. Ob upoštevanju trditvene podlage strank je sodišče ravnalo pravilno, ko je zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev zavrnilo zahtevek za plačilo izgube pri zaslužku in mesečne rente v znesku 358,76 EUR od 2. 2. 2024 dalje. V primeru delnega umika tožbe odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Pri ugotavljanju uspeha v sporu je treba v primeru, kadar med postopkom pride do spremembe tožbenega zahtevka, to upoštevati in ugotavljati, v kolikšnem delu zahtevka je bila stranka v določeni fazi postopka uspešna.

V konkretnem primeru je za presojo pravilnosti izpodbijane stroškovne odločitve ključna ugotovitev, ali je toženka z nakazilom zneska 516.005,09 EUR izpolnila tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je v danem primeru šlo za umik tožbe zaradi izpolnitve zahtevka iz naslova glavnice. Bistveno je namreč, da gre za poravnavo iste terjatve, kot je bila uveljavljana s tožbo. Četudi toženka trdi in z listino dokazuje, da naj bi pravno podlago za plačilo predstavljal drug dokument, to na presojo vprašanja istovetnosti terjatve in izpolnitve zahtevka ne vpliva.

Tožnica je na podlagi več delnih umikov tožbe zoper prvo toženko umaknila tožbo v celoti. Ker vsi delni umiki niso bili posledica izpolnitve tožbenega zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje izračunati uspeh tožnice in prve toženke, ugotoviti, do kolikšnega zneska stroškov je upravičena vsaka od njiju glede na doseženi uspeh, te stroške medsebojno pobotati, razliko pa naložiti v plačilo dolžnici. Sodišče prve stopnje je pri izračunu uspeha strank zmotno izhajalo le iz vrednosti 748,26 EUR, ki predstavlja neto glavnico, ki jo je prva toženka tekom spora plačala. Za izračun uspeha je namreč ključno razmerje med vrednostjo vtoževane terjatve in vrednostjo izpolnjene (plačane) terjatve. Pri tem pritožba pravilno opozarja, da prva toženka tekom spora ni plačala le del terjatve (gledano z vidika tožbenega zahtevka v prvotni tožbi), ki se je nanašala na neto glavnico. Plačala je tudi del terjatve, ki se je nanašala izključno na davke in socialne prispevke (t. i. bruto glavnica). V obravnavanem, specifičnem primeru, je zato treba pri izračunu vrednosti spornega predmeta in pri izračunu uspeha upoštevati višino obeh terjatev, tj. seštevek neto in bruto glavnice v posamezni fazi po

Ker je delodajalec prost, da v okviru veljavne zakonodaje sam oblikuje plačni sistem, mu posebnih pisnih kriterijev za povišanje plač ni treba oblikovati. Ob upoštevanju prepovedi diskriminacije delodajalec lahko avtonomno sprejema odločitve o tem, koliko bo kateremu delavcu povišal plačo, kar je toženka na podlagi navedenega sklepa tudi storila. Ker prepovedi diskriminacije ni kršila, sodišče ne more presojati smotrnosti ali pravilnosti odločitve toženke o (ne)povišanju plač posameznim delavcem aprila 2022.

Pripoznava zahtevka je procesno dejanje strogo določene oblike. Z njo tožena stranka sodišču izrecno in nedvoumno izjavi, da je tožbeni zahtevek utemeljen, na podlagi česar sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave. Konkludentna pripoznava zahtevka z njegovo izpolnitvijo za uporabo 157. člena ZPP tako ne zadošča.

Praviloma res velja, da kadar je tožba zavržena, stroške nosi tožeča stranka, ker v pravdi ni uspela. Vendar to velja za primere, ko je tožba zavržena zaradi procesnih pomanjkljivosti ali ker tožeča stranka umakne tožbo brez posebnega razloga. V obravnavani zadevi je tožeča stranka takoj, ko je tožena menice uničila in vrnila dokumentacijo, tožbo umaknila. Tožena stranka je kljub temu, da je zahtevek izpolnila med postopkom, zahtevala meritorno odločitev. Takšno ravnanje pomeni zlorabo procesne pravice, ker pravica do nesoglasja z umikom ni namenjena temu, da bi stranka dosegla zase ugodnejšo stroškovno odločitev. Pritožbeno sodišče zato soglaša s sodiščem prve stopnje, da takšna procesna situacija omogoča presojo stroškovnih zahtevkov strank po določilu prvega odstavka 158. člena ZPP v povezavi s 157. členom ZPP, ki določa, da mora tožena stranka, ki zahtevek pripozna, povrniti pravdne stroške tožeči stranki, razen če ni dala povoda tožbo.

Skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP je tožnik dolžan povrniti toženki stroške v zvezi z umaknjenim delom tožbe (ki je enak nepripoznanemu delu tožbenega zahtevka), ker do delnega umika ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka.

Ker je tožeča stranka umaknila že vloženo pritožbo, preden je pritožbeno sodišče odločilo o njej, je pritožbeno sodišče izdalo ugotovitveni sklep o umiku pritožbe. Stranka, ki umakne pravno sredstvo, mora nasprotni stranki povrniti stroške, nastale zaradi pravnega sredstva.