25. člen ZOdv

Po presoji Vrhovnega sodišča bi postavitev nujnega oziroma izključnega pogoja, da mora kandidat, ki želi opravljati odvetniški poklic (kot odvetniški kandidat), izpolniti obveznosti, ki so zastarane oziroma so mu bile odpuščene v postopku osebnega stečaja, pomenila nesorazmeren pogoj.

Disciplinsko sodišče odloča samo o kršitvah, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic na podlagi okoliščin, ki predstavljajo podlago za presojo, ali odvetnik zaradi posledic obravnavane hujše disciplinske kršitve še izpolnjujejo pogoj za opravljanje odvetniškega poklica iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv. Disciplinsko sodišče v takem primeru ne ugotavlja le kršitve poklicne dolžnosti, ampak tudi njen objektivni vpliv na obstoj javnega zaupanja v odvetnikovo vestno in pošteno opravljanje poklica, kar pomeni odločanje o izpolnjevanju javnopravnega pogoja za opravljanje odvetniškega poklica. S tem disciplinski organ Odvetniške zbornice Slovenije izvaja v ZOdv dano (javno) pooblastilo za oblastveno odločanje o odvetnikovi pravici iz tretjega odstavka 49. člena Ustave v zvezi z dostopnostjo vsakogar do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Gre torej za primer, na katerega se nanaša 121. člen Ustave o javnem pooblastilu, ko je Odvetniška zbornica Slovenije z zakonom dobila javno pooblastilo za opravljanje določene naloge državne uprave. Le v navedenih disciplinskih zadevah pa je po ZOdv (za razliko od primerov odločanja disciplinske kom

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za vpis v imenik odvetnikov zaradi neizpolnjevanja pogoja, da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Ugotovljeno nepošteno tožnikovo ravnanje je v njegovem zastopanju strank v sodnih postopkih proti plačilu, kar je pridržano izključno odvetništvu kot delu pravosodja.

Tožniku je bil izrečen ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, ne pa kateregakoli drugega pravniškega poklica niti poklica pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Izrečenega disciplinskega ukrepa ni dopustno razlagati ekstenzivno oziroma širše od tega, kar ta ukrep pomensko zajema, saj bi to pomenilo prekomeren poseg in s tem kršitev z Ustavo varovane pravice do proste izbire zaposlitve.

Tožena stranka je tožnikov predlog za vpis v imenik odvetniških kandidatov zavrnila z utemeljitvijo, da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, vendar teh zaključkov ni pojasnila tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka je namreč zgolj utemeljila tiste razloge, ki kažejo, da tožnik ni zaupanja vreden za opravljanje odvetniškega poklica, ni pa se opredelila do tistih, ki izkazujejo nasprotno.

Ne glede na to, da so izpolnjeni razlogi za izbris po 30. členu ZOdv, pa je treba upoštevati, da gre v primeru izbrisa odvetnika iz imenika odvetnikov za poseg v pravico opravljati poklic. Sodišče sodi, da zaradi ustavne pravice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave in zaradi dejstva, da se ta pravica uresničuje znotraj pravosodja (137. člen Ustave), toženka pri presoji razlogov za izbris utemeljeno upošteva 59. č člen statuta OZS. Gre namreč za presojo ukrepa, ki nekomu odvzame pravico opravljati poklic, z vidika načel nujnosti in sorazmernosti, kar je skladno s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Po tej določbi se v postopku izbrisa iz imenika odvetnikov, poleg razlogov za izbris odvetnika iz imenika, upošteva tudi teža kršitev in njene posledice, stopnja odgovornosti, predhodno ravnanje odvetnika, morebitni predhodno uvedeni in ustavljeni postopki izbrisa odvetnika iz imenika, odvetnikova pripravljenost, da se posledice, ki so razlog za izbris po tem statutu, čim prej odpravijo, in druge okoliščine primera.

Izpodbijana odločitev, kolikor temelji na zaključku, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za vpis, torej da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, je nezakonita. Čeprav izpodbijana odločitev temelji tudi na zaključku o neizpolnjevanju pogoja, da je odvetnik lahko, kdor izpolnjuje pogoj, da je poslovno sposoben, pa je izrek izpodbijane odločbe enovit, kar narekuje odpravo izpodbijane odločbe v celoti.

Ni dovolj, da odvetnik na listino, ki jo sestavi, dá le podpis ali le žig. Da bi jo šteli za popolno odvetniško listino, mora vsebovati oboje. Le taka ga identificira kot pooblaščenca – odvetnika, upravičenega za vložitev pritožbe. Ker pritožba tožnice vsebuje zgolj parafo, ne pa tudi žiga odvetnika, ni izkazano, da jo je vložila upravičena oseba in jo je zato treba zavreči kot nedovoljeno. Zakon ne določa, da zoper sklep o razveljavitvi potrdila o izvršljivosti ni pritožbe.

A. A. je bil izbrisan iz registra AJPES kot zasebnik - odvetnik. Nad njim se je namreč začel postopek osebnega stečaja, z začetkom osebnega stečaja nad podjetnikom ali zasebnikom pa stečajnemu dolžniku preneha status podjetnika ali zasebnika. Na podlagi obvestila stečajnega sodišča agencija (AJPES) podjetnika ali zasebnika izbriše iz registra, pri čemer izbris učinkuje od trenutka, od katerega učinkujejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Navedeno pa ne velja, če je stečajni dolžnik pridobil od stečajnega sodišča dovoljenje za nadaljnje opravljanje dejavnosti tudi po začetku osebnega stečaja. Z začetkom osebnega stečaja je stečajni dolžnik A. A. izgubil status odvetnika, kar je posledica omejitve njegove poslovne sposobnosti zaradi začetka stečaja. Z začetkom osebnega stečaja tako pooblastilo odvetniku preneha in če nima posebnega dovoljenja stečajnega sodišča za nadaljnje opravljanje dejavnosti po 389.a členu ZFPPIPP, ne more več zastopati stranke kot odvetnik. Pred sodiščem prve stopnje je sicer lahko pooblaščenec tudi oseba, ki ni odvetnik in bi tako dolžnica A. A. tudi po začetku osebnega stečaja nad njim lahko veljavno pooblastila za zastopanje pred sodišče

Domneva, da odvetnik, za razliko od odvetniškega kandidata, predstavlja v zadostni meri strokovno usposobljeno osebo, ki bo zmogla uresničevati temeljna pravna jamstva obdolženca v primerih njegove največje ranljivosti, je izpodbojna le v primerih, katere zajema določba četrtega odstavka 72. člena ZKP; ustrezen status osebe je ključno vodilo državi pri postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti, saj načeloma zagotavlja, da bodo obdolženčeve pravice v postopku ustrezno zaščitene. Pravice in dolžnosti zagovornika, s katerim obdolženi vzpostavi pooblastilno razmerje, so pretežno identične pravicam in dolžnostim zagovornika, ki ga obdolženemu postavi sodišče v primerih obvezne obrambe; zaključek je logičen, upoštevaje smisel določb o obvezni obrambi v primeru obdolženčeve največje izpostavljenosti. Sodišče prve stopnje pa je prezrlo, da se navedeni situaciji razlikujeta glede subjekta, ki izvorno izbere določenega odvetnika za zastopanje; v prvem primeru je to obdolženi sam (oziroma osebe iz tretjega odstavka 67. člena ZKP), v drugem pa država, kar nujno terja ugotovitev, da ima obdolženčevo soglasje za nadomeščanje odvetnika po odvetniškem kandidatu pomen le v primeru pooblas

Tožnik z začetkom stečajnega postopka za odvetnika ni več izpolnjeval pogoja poslovne sposobnosti iz 2. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv, s čemer je bil podan razlog, da se ga na podlagi 7. točke prvega odstavka 30. člena tega zakona izbriše iz imenika odvetnikov.

Razlog za izbris iz imenika odvetnikov predstavlja dejstvo, da tožnica ni izkazala, da ima opremo in prostore, ki so potrebni in primerni za opravljanje odvetniškega poklica, pri čemer pa tudi ni pokazala pripravljenosti, da bi se razlog za izbris čim prej odpravil.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Revident je vprašanje zastavil preveč splošno in (splošen) odgovor nanj, brez upoštevanja vseh konkretnih okoliščin zadeve, ne bi mogel vplivati na presojo utemeljenosti revizijskih razlogov. Časovna oddaljenost ravnanj posameznika namreč ni bistveni element za presojo vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica v smislu prvega odstavka 27. člena ZOdv, temveč je pomembna vrednostna ocena tega ravnanja s strani stanovske organizacije, ki o vpisu v imenik odloča. Iz vprašanja prav tako ni jasno, katero pravno pravilo naj bi sodišče prve stopnje prekršilo in zakaj. V zvezi z jasno določbo drugega odstavka 27. člena ZOdv pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je njen pomen zgolj v tem, da se nova zahteva za vpis ne more vložiti pred potekom dveh let od pravnomočnosti zavrnilne odločbe, ker se šteje (neizpodbojna domneva), da v tem času kandidat zagotovo še ne more povrniti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Po preteku tega časa pa ima pristojni organ možnost in dolžnost, da na podlagi nove vloge stranke ponovno preveri izpolnjevanje pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv.

A.A. ni bil več odvetnik, zato pritožba zmotno zatrjuje, da A.A. kot zaposlen pri Odvetniški družbi B. o. p., d. o. o. lahko zastopa tožnico. Tožeča stranka je pooblastilo dala Odvetniški družbi B., kar pomeni, da jo lahko zastopajo odvetniki te družbe. Ker A.A. ni več odvetnik te družbe, je prenehalo tudi njegovo pooblastilo za zastopanje. A.A. bi tožečo stranko lahko zastopal le kot fizična oseba, s pooblastilom tožeče stranke (94., 96. člen ZPP). Ker je torej na poravnalni narok pristopil A.A. in na naroku ni predložil pooblastila tožeče stranke, prav tako pa ni več odvetnik odvetniške družbe, kateri je dano pooblastilo, sodišče prve stopnje pravilno A.A. ni dovolilo zastopati Odvetniške družbe B., kot pooblaščenca tožeče stranke v obravnavanem sporu.

Revident pomembnega pravnega vprašanja ni navedel. Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje. Revidetn svojih navedb o zelo hudih posledicah izpodbijanega akta ni izkazal.

Opravljanje odvetništva je neločljivo povezano s posameznikom kot fizično osebo in torej odvetnik, ki se mu delno omeji poslovna sposobnost, ne izpolnjuje več enega od pogojev za opravljanje tega poklica. Pri tem ni pomembno, ali odvetnik opravlja poklic samostojno ali kot zaposleni odvetnik v odvetniški družbi, saj mora v obeh primerih za opravljanje poklica izpolnjevati povsem enake pogoje. Odločitev tožene stranke temelji na pravnomočnem sklepu Okrožnega sodišča v Celju o uvedbi postopka osebnega stečaja nad tožnikom. Sodišče zato meni, da je imela tožena stranka v tem sklepu uradni podatek, torej podlago za sprejem odločitve v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

Pooblastilo upnice je odvetnici z uvedbo stečajnega postopka nad odvetnico prenehalo.

Določbe 50. člena ZOdv, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev iz 7. točke 25. člena ZOdv, veljajo tako za odvetnike kot za odvetniške kandidate, tako za prve kot za druge se pričakuje izpolnjevanje višjih moralnih in etičnih kriterijev od povprečnih. Izpolnjevanje le teh pa se lahko ocenjuje le na podlagi preteklega obnašanja kandidata, iz katerega je utemeljeno sklepati, da bo pošteno in vestno opravljal delo odvetniškega kandidata. Pavšalni ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev njene ustavne pravice do enakosti pred zakonom ter pravice do dela iz 14. in 29. člena Ustave RS ni utemeljen. Dejstvo je, da je tožeči stranki zaradi odločitve tožene stranke onemogočeno delo odvetniškega kandidata, navedeni poseg pa je po mnenju sodišča dopusten, saj se z njim varuje pravice morebitnih bodočih strank tožeče stranke in javna korist.

Iz določb ZFPPIPP izhaja, da so pravne posledice začetka stečajnega postopka nad odvetnikom strožje kot v primeru fizične osebe. Z dnem začetka osebnega stečaja nad odvetnikom namreč le-temu preneha status odvetnika, fizični osebi pa se s tem dnem le omeji poslovna sposobnost tako, da ne more sklepati pogodb in opravljati drugih poslov ali dejanj, ki se nanašajo na razpolaganje z njegovim premoženjem. Sodišče se zato strinja s tožnikom, da v konkretnem primeru zgolj dejstvo, da je v osebnem stečaju, ne pomeni, da tožnik ni poslovno sposoben za opravljanje nalog odvetniškega kandidata in je v posledici tožena stranka v izpodbijani odločbi, ki jo je oprla zgolj na dejstvo omejene poslovne sposobnosti, nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje.

Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka zaradi izdajanja za odvetnika ter izmikanja plačevanju zapadlih obveznosti na podlagi pravnomočnih sodb, ni vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Odvetništvo je namreč kot del pravosodja ustavna kategorija in je ključen element za uspešno delovanje pravosodja, zato je nujno, da ga tvorijo posamezniki z visoko moralno integriteto.