VSCE Sodba I Cpg 15/2026

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 466,65 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Prvostopno sodišče je (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 14.608,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2021 dalje do plačila, (II.) ter naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 2.101,98 EUR.

Tožeča stranka zahteva na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), v zvezi s 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), povrnitev materialne škode, ki je nastala, ker se je dne 3. 10. 2019 pri delu poškodoval delavec tožene stranke in zavarovanec tožeče stranke Stjepan Horvat, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu delavca v depoju. Do nezgode naj bi prišlo pri kontroli zaboja, v katerem se zbirajo živalski ostanki, saj je med padanjem stranskih proizvodov iz drče v zaboj, zavarovancu na glavo padlo breme, težko cca 70 kg, zaradi česar je padel in se poškodoval. Zaradi poškodbe se je zdravil v Splošni bolnici Celje, Zdravstvenem domu Celje in Thermani d.d., s čimer so nastali stroški zdravljena. Tožeča stranka zahteva povrnitev materialne škode, ker tožena stranka ni zagotovila varnosti in zdravja v zvezi z delom delavca in ni izvedla vseh ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja zavarovanca pri delu ter je ravnala malomarno, v nasprotju s pravili varnosti in zdravja pri delu ( ZVZD-1), ko ni ustrezno zavarovala območja, kjer padajo živalski ostanki iz kovinske cevi, ni imela ustrezno nameščenih opozorilnih znakov, ni zagotovila čelade, ki bi delavca zaščitila pred padajočim bremenom, ni ustrezno organizirala dela in ni izvajala notranjega nadzora nad ustreznostjo delovne opreme. Če bi ustrezno zavarovala delovno mesto in delovno opremo zavarovanca, do poškodbe ne bi prišlo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker tožeča stranka ni uspela dokazati (niti izkazati) dejanskega poteka samega škodnega dogodka. Zato sodišče ni moglo presojati ali je tožena stranka sploh ravnala nedopustno, (da ni izvedla ustreznih ukrepov varstva pri delu kot očita tožnica) in ali bi to njeno nedopustno ravnanje lahko bilo v vzročni zvezi z nastalo poškodbo delavca ter posledično škodo, ki jo tožeča stranka v tem postopku vtožuje. Dokazno breme glede obstoja škode, nedopustnega ravnanja tožene stranke in vzročne zveze (v smislu 131. člena OZ, v zvezi s 87. člena ZZVZZ), je bilo na tožeči stranki (212. člen ZPP). Dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, pritožbeno sodišče na tem mestu ne povzema, ker so razvidna iz sodbe sodišča prve stopnje, se pa nanje v celoti sklicuje.

Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh treh razlogov po 338. členu ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožnica očita, da je sodišče napačno zaključilo, da po drči, po kateri so padale živalske kože, ni moglo pasti vime, kar naj bi izhajalo iz zatrjevanja vseh ostalih prič, pri čemer sodišče ni pojasnilo, kako je prišlo do tega zaključka in ni pojasnilo, zakaj je ocenilo, da to ni mogoče, kljub temu, da je to izhajalo iz večine izvedenih dokazov, ki jih ni upoštevalo: (-) izpovedi zavarovanca, da ga je v glavo zadelo vime, ki je priletelo po cevi, po kateri so padale kravje kože, (-) uradnega zaznamka o zbranih obvestilih policijske postaje Celje z dne 3. 10. 2019, iz katerega je razvidno, da je skozi kovinsko cev padlo na njegovo glavo kravje vime, (-) poročila policijske postaje Celje z dne 7. 2. 2020, iz katerega je razvidno, da je zavarovancu skozi kovinsko cev, kjer padajo odpadki v zaboj, na glavo padlo kravje vime, (-) listinskega dokaza prijave nezgode poškodbe pri delu, kjer je sama tožena stranka navedla, da so po drči padali živalski ostanki - kravje v vime, ki ga je zadelo v telo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da vime ni moglo pasti, kljub dejstvu, da iz večine dokazov izhaja nasprotno. Ni presojalo dokazov, ampak je zgolj navedlo, da iz zatrjevanja ostalih prič izhaja, kar pa ne drži, saj je ena izmed prič B. B.  navedel, da je vzrok nezgode, ker je bil zavarovanec okrvavljen od spredaj, da je vime moralo pasti na njega in ga je verjetno odbilo ter je padel in utrpel zlom. Izvedenec je v izvedenskem mnenju potrdil, da je to možno, saj mu je to pojasnil Jernej Horvat, ki je zaslišan na sodišču, to kasneje zanikal. Izvedenec pa je povedal, da je to v mnenju napisal, ker si je na ogledu to zabeležil, se pa ni spomnil, kaj je bilo rečeno na ogledu. Kljub temu iz večine dokazov izhaja nasprotno, kot je ugotovilo sodišče. Sodišče ni obrazložilo, zakaj večine dokazov, ki nasprotujejo njegovemu stališču, ni upoštevalo in je napačno sprejelo zaključek, da po drči, ker so padale živalske kože, ni moglo pasti vime. Tudi ni pojasnilo zakaj so bile za sodišče pomembne zgolj določene izjave drugih oseb, ki dogodka niso videle. Očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo ter storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ko ni izvedlo vestne in skrbne dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in ni pojasnilo zakaj je upoštevalo zgolj nekatere dokaze, drugih pa ne.

Pritožnica očita tudi, da sodišče ni upoštevalo izpovedbe zavarovanca, ki je na naroku dne 20. 5. 2024 izpovedal, da je bil pod cevjo, iz katere so padale kravje kože, sam pa je stal ob zaboju. Njegova naloga je bila, da poskrbi, da kože letijo v zaboj in da ne padejo izven zaboja, saj je bilo pobiranje težavno. Pri tem je v njega iznenada priletelo kravje vime. Zavarovanec se ni spomnil, kje točno ob zaboju je stal, ko je prišlo do poškodbe, vendar natančna lokacija ni bistvena za ugotavljanje odgovornosti tožene stranke. Slednja bi morala poskrbeti, da kjerkoli ob zaboju se je zavarovanec nahajal, bi bil varen, kar je tožeča stranka ves čas zatrjevala. Česar pa tožena stranka ni zagotovila, saj mu je v glavo priletelo težko vime in povzročilo njegovo poškodbo. Ne drži, da tožba nima zadostne trditvene podlage, saj je tožeča stranka podala ustrezno trditveno podlago, ki je bila potrjena s strani zavarovanca, prav tako navedeno izhaja iz drugih listinskih dokazov tožeče stranke, kot že pojasnjeno. Tožena stranka bi morala zagotoviti varno delovno mesto, kot določa veljavna zakonodaja (zadnja alineja 19. člena ZVZD-1, 4. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih ter 30. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme), ne glede na to, kje točno ob zabojniku se je zavarovanec nahajal. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožnica še navaja, da tudi v primeru, če bi do nezgode prišlo, ko se je zavarovanec sklanjal v zabojnik ali stal neposredno pod drčo, ko zabojnika ni bilo, je v obeh primerih odgovornost na toženi stranki, ki mora poskrbeti za varna delovna mesta in ustrezen nadzor nad varnim delom, za kar pa ni poskrbela. Na mestu, kjer je zavarovanec opravljal delo v času nezgode, ni bilo opozoril oziroma obvestil na stenah, niti ni bilo verige, ki bi preprečevala dostop do zaboja, kar so po poškodbi zavarovanca namestili, tako opozorila kot tudi verigo, kar izhaja iz zapisnika o raziskavi nezgode pri delu z dne 5. 10. 2019 in iz izvedenskega mnenja, iz fotografij na strani 11 do 14. Tudi sam način sporočanja v višje nadstropje, da se počaka z metanjem odpadkov v drčo v času, ko zaboja ni, je bil neustrezen in nevaren, saj ni nujno, da je delavec v višjem nadstropju to slišal oziroma zaznal. Da takšen način sporočanja ni ustrezen, je potrdil tudi izvedenec. Napačna je tudi presoja sodišča, glede očitka, da bi tožena stranka morala zavarovancu na tem delovnem mestu zagotoviti čelado, saj je izvedenec to potrdil. Očita napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabe materialnega prava.

Pritožnica nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da tožeča stranka svojemu dokaznemu bremenu ni zadostila. Vse elemente je tožeča stranka izkazala in dokazala ter podala ustrezno trditveno podlago. Sodišče navedenega ni obrazložilo. Prav tako očita, da je sodišče zavzelo napačno stališče, ker zavarovanec ni vedel povedati, kje točno ob zaboju se je nahajal, odgovornosti tožene stranke ni, saj bi tožena stranka morala delovno mesto urediti na tak način, da bi njeni delavci v delovnem procesu bili varni, ne glede na to, kje se nahajajo, česar pa tožena stranka ni ustrezno uredila in je posledično prišlo do poškodbe zavarovanca. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, napačno je uporabilo tudi materialno pravo. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščenki, izpostavila, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Priglasila je tudi stroške dogovora na pritožbo.

Navedla je, da je tožena stranka ves čas postopka opozarjala na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago, ki je tožeča stranka ni dopolnila, temveč je vztrajala, da je dokazno in trditveno breme v celoti izpolnila. Opozarjala je tudi na prepoved izvajanja informativnih dokazov, zato je ugovarjala odločitvi sodišča o postavitvi izvedenca iz področja varnosti pri delu. Dokazno breme glede obstoja škode, nedopustnega ravnanja in vzročne zveze, ki mu tožnica, tako z zatrjevanjem kot predlaganimi dokazi, ni uspela zadostiti, je na njej. Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana in sporna, zato gole izpovedbe prič in strank ter ugotovitve izvedenca ne morejo nadomestiti oziroma dopolniti trditev pravdnih strank. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila, da iz opisa dejanskih okoliščin škodnega dogodka ni mogoče razumeti, kako je do same nezgode oziroma poškodbe zavarovanca prišlo in da tožnica ni izkazala, da je do obravnavanega škodnega dogodka dejansko prišlo na zatrjevan način, zato je ugotavljanje odgovornosti tožene stranke nemogoče. Tožničinih trditev glede okoliščin škodnega dogodka ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič. Vsaka izmed zaslišanih prič je izpovedovala o dejstvih in okoliščinah, o katerih je bila zgolj posredno seznanjena. Vključno z zavarovancem, so priče izpovedale vsaka drugače, tako glede mesta škodnega dogodka kot načina oziroma mehanizma nastanka poškodbe in v celoti potrdile navedbe tožene stranke, da so bistvene okoliščine obravnavane nezgode pri delu ostale neraziskane in neizkazane. Ni jasno, kaj je zavarovanec počel v trenutku, ko se je poškodoval, kje točno je stal, kako se je poškodoval, kam mu je padlo breme, vsled česar ni mogoče toženi stranki očitati kršitev oz. kakršnih koli opustitev ukrepov v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. Tudi izvedenec je podal izvedensko mnenje, kjer je ugibal okoliščine in mehanizme nastanka nezgode, ne da bi za to imel podlago v trditvah in izvedenih dokazih in predvidel dva možna, hipotetična scenarija nastanka nezgode, ki pa nista izkazana v dokaznem postopku, kar je izrecno poudaril. Na kakšen način je do nezgode prišlo, zaradi pomanjkljivih opisov nastanka nezgode ni mogel pojasniti. Noben od možnih scenarijev, niti tožbeno zatrjevan mehanizem nastanka poškodbe zavarovanca, ne potrjuje njegove poškodbe (poškodba medenice) in tudi sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, ni moglo s stopnjo prepričanja ugotoviti dejanskih okoliščin v zvezi s tem, kako se je obravnavana nezgoda zavarovanca sploh pripetila, da bi lahko odločalo o odškodninski odgovornosti tožene stranke, kar je v razlogih sodbe tudi prepričljivo pojasnilo in utemeljilo. Ker v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom v dokaznem postopku tožbeno zatrjevane pravno relevantne dejanske okoliščine škodnega dogodka niso bile dokazane s stopnjo prepričanja, da bi sodišče lahko presojalo ostale elemente civilnega delikta oziroma odškodninske odgovornosti tožene stranke, tožeča stranka pa je toženi stranki zgolj pavšalno očitala opustitev ukrepov iz varstva pri delu, ne da bi ob tem izkazala pravno relevantno vzročno zvezo med očitano kršitvijo oziroma opustitvami in obravnavanim škodnim dogodkom, je sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek. Za uveljavljanje odškodninske odgovornosti je namreč nujno dokazati obstoj škodnega dogodka in vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Če tožnik ne dokaže teh elementov z zadostno stopnjo verjetnosti (prepričanja), sodišče zavrne tožbeni zahtevek že na tej podlagi, ne da bi moralo ugotavljati druge elemente odgovornosti.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet pritožbenega preizkusa je sodba sodišča prve stopnje v celoti (350./I člen ZPP). Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do bistvenih pritožbenih navedb.

Na podlagi 87. člena ZZVZZ ima zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu, ki jih določa zakonodaja v zvezi z zagotovitvijo varnosti in zdravja zavarovanca pri delu. Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene zavodu, se uporabljajo določila zakona o obligacijskih razmerjih, razen če ni s tem zakonom drugače določeno (90. člen ZZVZZ).

Za pritožbo ni sporno, da je dokazno breme glede obstoja škode, nedopustnega ravnanja in vzročne zveze, upoštevaje 131. člen OZ, v zvezi z 87. členom ZZVZZ nedvomno na tožeči stranki (212. člen ZPP). Tožena stranka bi morala povrniti tožeči stranki nastalo škodo le, če bi tožeča stranka dokazala, da je zaradi konkretnih opustitev oziroma kršitev ukrepov varstva pri delu s strani tožene stranke prišlo do škodnega dogodka, oziroma v kolikor se je zaradi konkretnih opustitev oziroma kršitev tožene stranke, zavarovanec tožeče stranke (in delavec tožene stranke) poškodoval pri delu.

Sodišče prve stopnje je navedbe tožeče stranke glede samega poteka škodnega dogodka (delovne nezgode), oziroma zatrjevane okoliščine glede nastanka poškodbe delavca štelo kot zelo skope, vendar še zadostne v smislu sklepčnosti tožbe (19. točka obrazložitve). Zato je pravilno tovrstne navedbe tožeče stranke presojalo, izvedlo vse predlagane dokaze pravdnih strank in jih dokazno ocenilo glede na podane trditve. Vendar glede na ponujene in izvedene dokaze ter zatrjevane navedbe, sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti dejanskega poteka škodnega dogodka, kar je pravilno pojasnilo in obrazložilo v točkah 12. do 20. obrazložitve. Dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je celovita in v skladu z 8. členom ZPP, sprejema tudi pritožbeno sodišče in se nanjo v celoti sklicuje. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati (niti izkazati) dejanskega poteka škodnega dogodka, prvostopno sodišče tudi ni moglo presojati ali je tožena stranka ravnala nedopustno in ali bi njeno nedopustno ravnanje lahko bilo v vzročni zvezi s poškodbo delavca ter posledično škodo, ki je nastala tožeči stranki in jo uveljavlja v tem postopku. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe o tem, da je tožeča v celoti zadostila svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), saj ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati dejanskega poteka škodnega dogodka, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko presojalo ostale elemente civilnega delikta, oziroma odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru.

Iz obrazložitve prvostopnega sodišča ne izhaja, da bi sodišče zavzelo stališče, da ker zavarovanec ni vedel povedati, kje točno ob zaboju se je nahajal, ni odgovornosti tožene stranke. Tovrstne pritožbene navedbe so povsem zmotne in neresnične, saj prvostopno sodišče takšnega stališča nikjer v obrazložitvi sodbe ni zavzelo. V kolikor pritožnica meri na 19. točko obrazložitve, je prvostopno sodišče zgolj pojasnilo, da je trditvena podlaga tožeče stranke glede nastanka nezgode skopa, tožbeno zatrjevan mehanizem nastanka poškodbe zavarovanca pa ne potrjuje njegove poškodbe (medenice). Ker tožeča stranka ni uspela dokazati dejanskega poteka samega škodnega dogodka, sodišče niti ni moglo presojati odgovornosti tožene stranke, kot že pojasnjeno. Pritožbeni očitki glede kršitev oziroma opustitev tožene stranke so tudi povsem pavšalni, prav tako pa nerelevantni glede na že pojasnjeno.

Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča (v 18. točki obrazložitve), da po drči, po kateri so padale živalske kože, ni moglo pasti vime, saj so za posamezne dele živalskih odpadkov postavljeni točno določeni zabojniki in vime nikoli ne pade v zabojnik s kožami. Prvostopno sodišče je na podlagi skrbne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov (8. člen ZPP), sledilo izpovedbam prič (A. A., B. B. in C. C.), ki so vse prepričljivo pojasnile, da po drči po kateri so padale kože, ni moglo pasti vime in tako ni sledilo izpovedi zavarovanca ter in ostalim pritožbeno izpostavljenim listinskim dokazom, ki zgolj povzemajo izpoved zavarovanca. Ne drži torej, da sodišče prve stopnje ne bi presojalo navedenih dokazov, oziroma se do njih ne bi opredelilo, kot zmotno navaja pritožba, saj je razloge za takšen zaključek prepričljivo pojasnilo in obrazložilo. Prav tako pritožnica neresnično navaja, da je priča B. B. glede vzroka nezgode navajal, da je vime moralo pasti na zavarovanca, saj česa takega ni izjavil, oziroma iz zapisnika o prepisu naroka z dne 20.5.2024, to ne izhaja. Kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče, je navedena priča za toženo stranko opravljal raziskavo navedene nezgodo pri delu, vendar so detajli nezgode ostali nejasni, zato je opredelil le možne scenarije škodnega dogodka. Prepričljivo je pojasnilo tudi, da je priča C. C., zaslišan pred sodiščem zanikal, da bi izvedencu izjavil ob ogledu, da se občasno v drčo kamor spuščajo goveje kože, odvrže tudi vime, saj je zaslišan pred sodiščem jasno povedal, da česa takšnega ni izjavil. Prav tako se izvedenec zaslišan kasneje, takšne izjave C. C. ni mogel spomniti in so tovrstne pritožbene navedbe s sklicevanjem na izvedensko mnenje v tem delu povsem neutemeljene. Sodišče prve stopnje je svoje stališče povsem zadostno obrazložilo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tega ne spremeni niti dejstvo, da nobena izmed zaslišanih prič ni bila očividec dogodka, saj so priče opisovale način dela v konfiskatu kot izhaja iz obrazložitve prvostopnega sodišča, le to je upoštevalo tudi, da je zavarovanca zadela možganska kap leta 2023 in se glede škodnega dogodka ni mogel veliko spomniti. Pritožbeni očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen. Prav tako se sodišču prve stopnje ni pripetila očitana relativno bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je dokazna ocena prvostopnega sodišča celovita, v skladu z 8. členom ZPP in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče.

Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo izpovedi poškodovanca, saj je njegovo izpoved presojalo in glede na izvedensko mnenje, kjer je izvedenec predvidel dva možna scenarija nastanka nezgode, ter izpovedi prič, ugotovilo, da se nezgoda ni mogla zgoditi drugače, kot da je poškodovanec v času, ko mu je odpadek priletel v glavo ali se sklanjal nad zabojnik, ali pa je stal neposredno pod drčo, ko ni bilo zabojnika. Sodišče torej ni moglo glede na izvedene dokaze in trditve tožeče stranke ugotoviti dejanskega poteka škodnega dogodka, kar je bistveno za ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke kot je že bilo pojasnjeno. Ker ni moglo ugotoviti dejanskega poteka škodnega dogodka, tudi ni moglo presojati odgovornosti tožene stranke v zvezi z zagotavljanjem varnega delovnega mesta in delovne opreme, kot določa veljavna zakonodaja, ki jo pritožnica izpostavlja. Pritožbene navedbe, da ne glede na to kje ob zabojniku se je zavarovanec nahajal, bi morala tožena stranka zagotoviti varnost pri delu in poskrbeti, da do poškodbe ne more priti, so povsem pavšalne in nekonkretizirane in se pritožbeno sodišče do njih niti ne more opredeliti.

Pritožbene navedbe, da tudi v primeru, če bi do nezgode prišlo, ko se je zavarovanec sklanjal v zabojnik ali stal neposredno pod drčo, ko ni bilo zabojnika in je v obeh primerih odgovornost na toženi stranki, predstavljajo zgolj ugibanja, s katerimi pritožnica ne more uspeti. Nadaljnje pritožbene navedbe, da ni bilo opozoril, oziroma obvestil na steni, niti verige, ki bi preprečevala dostop do zaboja, da so bile le te kasneje nameščene, da ni bil ustrezen način sporočanja v višje nadstropje v zvezi z metanjem odpadkov skozi drčo, se nanašajo na odgovornost tožene stranke v zvezi z zagotavljanem varnega delovnega mesta in delovne opreme. Odgovornosti tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni moglo presojati iz že pojasnjenih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je očitek tožeče stranke, da bi morala tožena stranka zavarovancu zagotoviti za delo v konfiskatu čelado, brezpredmeten, saj čelada ne bi preprečila poškodbo medenice, ni vzročne zveze in se pritožnica neutemeljeno sklicuje na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo in so drugačni pritožbeni očitki neutemeljeni. Posledično je pravilno odločilo tudi o stroških postopka, kar pritožnica konkretizirano niti ne izpodbija.

Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, stroškov ni priglasila zato sodišče o njih ni odločalo.

Sodišče druge stopnje je pooblaščenki tožene stranke priznalo nagrado za odgovor na pritožbo 625 točk po prvi točki tar. št. 22 Odvetniške tarife, materialne stroške 11/3 OT 12,5 točk in 22% DDV, skupaj 466,65  EUR. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pritožbene stroške v višini 466,65 EUR, v roku 15. dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.