VDSS Sodba Pdp 183/2026

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2023 dalje. Tožniku pa je naložilo povračilo toženkinih stroškov postopka v višini 2.260,63 EUR. Odločilo je še, da je toženka zavezanec za plačilo sodne takse v deležu 26 %.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter iz prvega odstavka tega člena v povezavi s 185., 269. in 286.a členom ZPP zaradi preskope in nejasne obrazložitve izpodbijane sodbe, upoštevanja tožnikovih prepoznih vlog z dne 9. 9. 2023 in 13. 2. 2024 (pravilno: 15. 2. 2024), neizdaje sklepa o dopustitvi spremembe tožbe, neupoštevanja nesklepčnosti tožbe, dopustitve informativnih dokazov in neobrazložene zavrnitve zaslišanja priče A. A. Navaja, da so v sodbi navedeni razlogi nejasni glede protipravnosti ravnanja toženke, glede posameznih ugotovljenih kršitev, temelja odškodninske odgovornosti in višine priznane odškodnine. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj so bile kršitve glede zagotavljanja tedenskega počitka v 28. točki obrazložitve ugotovljene v prevelikem obsegu. Meni, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega škode oziroma posledic kršitev na tožnikovem življenju nepravilno izhajalo izključno iz izpovedi tožnika. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava glede odgovornosti za nepremoženjsko škodo pri poslovni odškodninski odgovornosti; v zvezi s tem sodna praksa in pravna teorija nimata enotnega stališča. Zavzema se za to, da v premoženjskih pogodbenih odnosih že pojmovno ne more nastati nepremoženjska škoda. Trdi, da niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti, njihova obrazložitev je pomanjkljiva in arbitrarna, tožnik je pristransko obravnavan kot šibkejša stranka. Glede protipravnosti vztraja, da ni šlo za sistematične kršitve, temveč za manjše število občasnih in posamičnih kršitev kot posledice dogodkov zunaj toženkine sfere, ki niso zadostne intenzivnosti, da bi bile lahko poseg v osebnostne pravice. Opozarja na to, da je v tednih po prekoračenem tedenskem delovnem času tožniku omogočila koriščenje kompenzacijskih ur in je imel posledično bistveno krajši delovni teden ter da odprave kršitev od nje ni nikoli zahteval. Glede škode se sklicuje na številne istovrstne delovne spore s povsem enakimi in splošnimi navedbami tožnikov, sodišče pa je v vseh primerih ugotovilo povsem enako škodo. Trdi, da tožnik ni predložil dokazov o duševnih bolečinah oziroma zdravstvenih težavah oziroma negativnem vplivu na njegovo psihofizično stanje. Vztraja, da za tožniku nastalo škodo niso krive posamične kršitve pravic iz delovnega razmerja, temveč tri-izmensko in nočno delo, ki ni nezakonito. Graja sklicevanje na zadevo SEU C‑243/09, saj se ne nanaša na odškodnino zaradi kršitev pravic delavca v zvezi z delovnim časom. Zanika, da bi posegla v tožnikovo pravico do zdravega življenjskega okolja v smislu Zakona o varstvu okolja. Sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno ugotovilo obstoj vzročne zveze med ugotovljenimi kršitvami in zatrjevano škodo. Pri presoji krivde po njenem mnenju ni bila upoštevana specifična dejavnost oziroma narava dela toženke; na okoliščine, zaradi katerih je občasno prišlo do manjših odstopanj od planiranih urnikov, ni imela vpliva, njeno ravnanje ni bilo neskrbno. S sklicevanjem na odločitvi VSRS VIII Ips 23/2025 in VIII Ips 26/2025 nasprotuje ugotovitvi, da ugotovljene kršitve pomenijo tak hujši poseg, ki upravičuje odškodnino. Nista upoštevani načeli individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine. Graja zavrnitev ugovora zastaranja, saj meni, da ne gre za trajajoče škodno ravnanje in da zastaranje teče za vsako posamezno škodo posebej ter da je tako treba upoštevati 3-letni subjektivni zastaralni rok. Glede stroškov postopka navaja, da pri upoštevanju deleža uspeha v postopku sodišče prve stopnje ni upoštevalo zvišanja zahtevka na 17.480,40 EUR; zmotno je zavrnilo stroške posveta s stranko, končnega poročila stranki, sedmih vlog, potne stroške pooblaščencev toženke, stroške odgovora na pritožbo in revizijo ter sestave stroškovnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode v skladu s 179. in 131. členom Obligacijskega zakonika (OZ) v povezavi s 179. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi kršitve določb 45. člena, šestega in sedmega odstavka 148. člena, 155. in 156. člena ZDR-1 ter 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1).

5. Neutemeljena je v pritožbi zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in tudi pravnih stališčih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. Sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo do vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženke, pravne narave in obsega vtoževane škode; višino dosojene odškodnine je utemeljilo z ustreznimi razlogi, ki niso v medsebojnem nasprotju, niti v nasprotju z izrekom.

6. Ni podana niti očitana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takega nasprotja toženka niti ni konkretizirala, z izjemo sklicevanja na tožnikovo izpoved, da je v tednu, ko je opravljal delo v nočni izmeni, doživljal nevšečnosti. A tudi v tem delu ne gre za navedeno postopkovno kršitev, saj sodišče prve stopnje tožnikove izpovedbe ni napačno povzelo v sodbo, pač pa gre dejansko za pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka z zavrnitvijo zaslišanja priče A. A., delavskega direktorja toženke, ki je bil predlagan v zvezi z okoliščinami spremembe urnika v letu 2022 ter 2023. Tožnikov tožbeni zahtevek se namreč nanaša na obdobje pred spremembo urnika, ta pa tudi sicer ni odločilna za presojo očitanih kršitev, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (v 14. točki obrazložitve sodbe). Priča tako ni bila predlagana za potrditev pravno pomembnih dejstev, zato sodišču prve stopnje tega dokaza ni bilo treba izvesti.

8. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ne bi smelo upoštevati prepoznih prvih treh tožnikovih pripravljalnih vlog. Bistveno je, da sta bili tako prva kot druga pripravljalna vloga tožnika z dne 9. 9. 2023 in 15. 2. 2024 vloženi pred pripravljalnim in prvim narokom za glavno obravnavo, tretja vloga z dne 27. 2. 2024 pa na samem prvem naroku (ki je bil dne 28. 2. 2024), kar je v časovnem okviru iz prvega odstavka 286. člena ZPP, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. V zvezi s tožnikovo prvo pripravljalno vlogo pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje v pozivu z dne 20. 6. 2023, s katerim je tožnika pozvalo k vložitvi te vloge v roku 15 dni, tega ni opozorilo, da sodišče vloge, ki bi bila vložena po tako določenem roku, ne bo upoštevalo (kar bi moralo storiti skladno s šestim odstavkom 286. a člena ZPP). Glede druge pripravljalne vloge pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da čeprav tožnik te vloge ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, postopanje sodišča prve stopnje, ki je to vlogo upoštevalo, ni z ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik bi namreč to vlogo lahko vložil tudi na samem prvem naroku, ki je bil izveden dne 28. 2. 2024, kar ne bi vplivalo na podaljšanje postopka v smislu tretjega odstavka 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da navedene pripravljalne vloge niso zavlekle reševanja spora, saj se je dokazni postopek z zasliševanjem tožnika in prič izvajal šele na kasnejših narokih dne 8. 5. 2024 in 15. 5. 2024.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. V skladu s 185. členom ZPP o spremembi tožbe sodišče res odloči s sklepom, vendar pa izostanek izdaje takega sklepa ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik je že v tožbi uveljavljal zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, višino zahtevka pa je s prvo in drugo pripravljalno vlogo delno spremenil le glede premoženjske škode, o kateri pa se z izpodbijano sodbo ni odločalo, saj je odločitev o njej postala pravnomočna s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 481/2024 v zvezi s sodbo VSRS VIII Ips 23/2025. Tudi sicer je bila toženka že od vložitve tožbe dalje seznanjena s pravno podlago tožbenega zahtevka in z vsemi relevantnimi dejanskimi okoliščinami. Tožnik je namreč že v tožbi navajal, da je zaradi kršitve pravice do počitka utrpel škodo na zdravju in socialnem področju. Pravilno se je skliceval na zadevo SEU C-243/09,¹ da prikrajšanje delavca v zvezi s pravico do počitka samo po sebi škoduje njegovemu zdravju. Ves čas postopka je trdil, da tožbeni zahtevek temelji na očitku o nezakonitem razporejanjem delovnega časa, s čimer mu je toženka kršila pravico do počitka. Tožbenih navedb, da si ni mogel odpočiti, se posvečati prostočasnim dejavnostim in družini, ni spreminjal; toženki je očital, da ni ravnala skladno s 45. členom ZDR-1 in zagotavljala ukrepov za varnost in zdravje delavcev pri delu v skladu s 5. členom ZVZD-1. V prvi pripravljalni vlogi je navedel, da je toženka kršila njegove osebnostne pravice zaradi neupoštevanja 46. člena ZDR-1 ter je zaradi prekomernega odrejanja dela tožniku onemogočila uživanje v njegovih prostočasnih dejavnostih in družinskem oziroma socialnem življenju, s tem pa kršila tudi pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave Republike Slovenije. Smiselno enako je navajal tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Dejstvo, da je v vlogah navajal različne pravne podlage, ne pomeni, da toženka ni mogla vedeti, da uveljavlja nepremoženjsko škodo iz naslova kršitve osebnostnih pravic, ki je posledica nezakonitega razporejanja delovnega časa.

10. Zmotno je toženkino pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi nedopustne izvedbe informativnega dokaza in napačne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik v tožbi podal ustrezno trditveno podlago in v zadostni meri opredelil kršitve pravil o delovnem času v zvezi z zagotavljanjem počitka, izravnavo ur delovnega časa in nadurnega dela. Ker zatrjevanih kršitev brez evidenc delovnega časa ni mogel natančno časovno določiti, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu in pozvalo toženko, ki je z evidencami razpolagala, naj jih predloži. Od stranke ni mogoče zahtevati zatrjevanja dejstev, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, zato je treba zavrniti pritožbeno vztrajanje toženke, da je imel tožnik tudi brez evidenc delovnega časa dovolj podatkov za utemeljitev tožbenega zahtevka.² Podatke iz predloženih evidenc je uporabil za dokazovanje že podanih trditev in za natančno opredelitev števila ur kršitve pravice do počitka. Glede pritožbene navedbe, da toženka ni mogla spoznati, na kakšni pravni podlagi je bila pozvana k predložitvi evidenc (227. ali 286.a člen ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi navedeno morala uveljavljati že v prvostopenjskem postopku (286.b člen ZPP). Očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej niso podane. Toženki ni bilo onemogočeno uveljavljanje njenih pravic, poseg v pravico iz 22. člena Ustave RS ni podan.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Pravilno je zaključilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Ker je ugotovilo, da je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju njene pogodbene in tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti, kar je tudi natančno obrazloženo v izpodbijani sodbi. Zavzemanje za izključitev odgovornosti za nepremoženjsko škodo pri poslovni odškodninski odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo s sklicevanjem na pravno teorijo in sodno prakso,³ saj zaradi kršitve pogodbe lahko nastane tudi nepremoženjska škoda, ki se ne izrazi nujno v obliki fizične poškodbe (kot npr. poškodbe pri športnih aktivnostih), temveč kot izjalovitev nepremoženjskih koristi ali neugodje, ki preraste v duševne bolečine.⁴ Kot je pravilno štelo, se s pogodbo o zaposlitvi ne uresničujejo le premoženjski, temveč tudi nepremoženjski interesi (npr. osebni razvoj), kršitve zadostne intenzivnosti pa lahko privedejo do nastanka pravno priznane škode kot duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice (podobno kot pri odškodnini za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi⁵ ali odškodnini zaradi trpinčenja na delovnem mestu,⁶ ki je prav tako vezana na subjektivno občutenje duševnih bolečin).

12. Dejansko stanje glede posameznih kršitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, način ugotavljanja kršitev pa je tudi natančno obrazložilo. Tako je tudi v pritožbi izpostavljeni točki 24 obrazložitve sodbe pojasnilo, kako je ugotovilo obseg tožnikovega delovnega časa po referenčnih obdobjih, in tako ugotovilo, da je bil tožnikov polni delovni čas v štirih referenčnih obdobjih znotraj vtoževanega obdobja presežen, kar predstavlja kršitev sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. V čem konkretno pa naj bi bil izračun sodišča prve stopnje napačen, pa pritožba ne konkretizira.

13. Tudi presoja kršitev pravic do dnevnega in tedenskega počitka v izpodbijani sodbi je pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi toženka morala, kadar tožniku znotraj enega tedna ni zagotovila 35-urnega neprekinjenega počitka (najprej 11-urnega dnevnega in nato 24-urnega tedenskega), znotraj 14‑dnevnega obdobja tožniku zagotoviti 59-urni neprekinjeni počitek (najprej 11‑urni dnevni in nato dvojni tedenski počitek - 48 ur). Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 23/2025 je kot čas počitka upoštevalo tudi ure koriščenja kompenzacij, ker gre za izravnalne ure znotraj neenakomerno razporejenega delovnega časa ali prerazporejenega delovnega časa, ko tožnik ni delal in ni bil na razpolago delodajalcu. Pravilno kot takega ni štelo tožnikove odsotnosti z dela zaradi bolezni, nege, spremstva, letnega dopusta ali drugih plačanih odsotnosti.

14. Iz razlogov v sodbi tudi jasno izhaja, kako je sodišče prve stopnje izračunalo kršitve počitkov. Toženka neutemeljeno nasprotuje ugotovljenim kršitvam v 11., 14., 19., 25., in 27. alineji točke 28 obrazložitve izpodbijane sodbe. V navedenih obdobjih je namreč ugotovilo, da toženka tožniku v vsakem od zaporednih dveh tednov ni zagotovila zahtevani neprekinjeni počitek 35 ur, prav tako tudi ne neprekinjeni 59-urni počitek v dvotedenskem obdobju. Glede na to je pravilen sklep, da je bil tožnik v navedenih primerih prikrajšan za zahtevani minimalni neprekinjeni (dvo)tedenski počitek. Po vsebini se toženka zavzema za to, da bi se daljši počitek v enem tednu upošteval tako, da bi se več zagotovljene proste ure prištevale k prekratkemu počitku drugega tedna, vendar sodišče prve stopnje temu pravilno ni sledilo. Delavec ima namreč pravico do neprekinjenega počitka, ki je delodajalec ne more sanirati z nekoliko daljšim počitkom v drugem tednu, ki pa ni dovolj dolg, da bi lahko štel za zahtevani neprekinjeni počitek v dvotedenskem obdobju (59 ur). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo le zadosti dolge neprekinjene počitke (35 ur/teden oziroma 59 ur/dva tedna). Ni namreč podlage za seštevanje posameznih zagotovljenih ur počitka, če zagotovljeni neprekinjeni počitek ne ustreza tedenskemu oziroma dvotedenskemu minimalnemu neprekinjenemu počitku. Prav tako kršitev pravice do neprekinjenega tedenskega počitka v enem tednu ne more biti sanirana z dvema tedenskima počitkoma v drugem tednu, ki vsak posebej trajata 35 ur, ne dosegata pa zahtevanih 59 ur.

15. Toženka pravilnosti odločitve tudi sicer ne more izpodbiti z navedenim sklicevanjem na zmotno ugotovljeno število ur počitka. Skladno z določbo 179. člena OZ pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Glede na tako zakonsko normo se višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ne odmerja glede na število ugotovljenih protipravnih ravnanj oziroma v konkretnem primeru glede na število ur neomogočenega počitka (toženka v pritožbi nenazadnje priznava, da počitka tožniku ni zagotovila v celoti, zatrjuje le, da je bil primanjkljaj nižji) ali glede na število ur prekoračenega maksimalnega tedenskega števila ur oziroma neizravnanih ur v referenčnih obdobjih, pač pa glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin. Glede obsega nepremoženjske škode je bistveno, da so večletne ugotovljene kršitve toženke postopno negativno vplivale na psihofizično stanje tožnika.

16. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotovljenimi kršitvami pravilno ugotovilo obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti po OZ, obrazložitev v zvezi s tem ni ne pomanjkljiva ne arbitrarna. Zavrniti je treba splošno zatrjevanje, da je bil tožnik v postopku ugodneje obravnavan kot šibkejša stranka, saj je sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve ustrezno ovrednotilo glede na konkretno ugotovljene okoliščine primera. Pravilno je zaključilo, da je toženka ravnala protipravno, saj je bil tožnik v določenih časovnih obdobjih zaposlitve prekomerno obremenjen, kar je po vsebini takšna kršitev zakonskih omejitev in običajno pričakovanih delovnih obremenitev v delovnem okolju, ki utemeljuje denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

17. Toženka protipravnosti svojega ravnanja ne more izključiti s sklicevanjem na druga obdobja, ko je bil tožnik prost daljši čas od zakonsko predpisanega. Pretirane obremenitve v več ugotovljenih obdobjih namreč s stališča varovanja zdravja in varnosti pri delu ter osebnega in družinskega življenja delavcev in njegovega usklajevanja s poklicnim življenjem logično ne morejo biti sanirane z ne zadosti pogostimi (a zatrjevano daljšimi) počitki niti s plačilom opravljenih presežnih ur. Za ugotovitev, da je toženka celokupno v obdobju petih let ravnala protipravno, ni odločilno, da je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo manjše število kršitev kot v prvem postopku. Toženka neutemeljeno izpodbija ugotovitev, da so ugotovljene kršitve posledica organizacije dela pri njej, pri kateri zaradi neustrezne skrbnosti v daljšem obdobju niso bile dosledno upoštevane delovnopravne kogentne norme, tako da ni mogoče slediti njenemu zavzemanju, da gre zgolj za posamične in občasne kršitve. Tudi njeno sklicevanje na naravo dejavnosti, s katero se ukvarja (nepričakovani prihodi ... ipd.), ne more opravičiti njenega dalj časa trajajočega neskrbnega ravnanja. Tudi v zvezi s tovrstno dejavnostjo je mogoče in nujno delovni proces organizirati tako, da pravice delavcev iz delovnega razmerja niso kršene in se ne poseže v njihove osebnostne pravice. Prav tako na pravilnost presoje o protipravnosti ne vpliva zatrjevanje, da tožnik pri toženki ni zahteval odprave nepravilnosti v zvezi z delovnim časom. Za odškodninsko odgovornost delodajalca za storjene kršitve pravic iz delovnega razmerja se ne zahteva, da bi delavec najprej skušal doseči odpravo kršitev pri delodajalcu, tudi sicer pa je tožniku s kopičenjem preobremenitev škoda nastajala postopoma skozi leta, kar pojasni dejstvo, da se že od začetka ni uprl prekomernemu delu (česar sicer od delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju, ki je življenjsko odvisna od plačila za delo, niti ni mogoče realno pričakovati).

18. Zaradi ugotovljene intenzivnosti kršitev ter zaradi daljšega obdobja, v katerem so se dogajale, je tožniku zaradi psihofizičnega izčrpavanja postopoma nastala nepremoženjska škoda - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (zlasti pravice do osebnega in družinskega življenja). Na pravilnost odločitve ne vpliva utemeljena pritožbena navedba, da tožniku z opisanim kršenjem pravic iz delovnega razmerja ni mogla biti kršena ustavna pravica do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS, ki se nanaša na drugačne dejanske in pravne okoliščine (denimo imisije). Dejstvo pa je, da je toženka z opisanimi ravnanji posegla v njegove osebnostne pravice in ogrozila tudi njegovo zdravje, kar je pravno priznana škoda. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na odločitev SES C-243/09, iz katere izhaja, da kršitev določb v zvezi z delovnim časom že sama po sebi pomeni prikrajšanje delavca za počitek in mu že sama po sebi škoduje, saj se s tem ogrozita njegovo varstvo in zdravje.

19. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz sodbe ne izhaja objektivizacija višine prisojene odškodnine. Odločitev o višini odškodnine temelji na ugotovljenih posledicah, ki jih je tožnik utrpel zaradi kršenja osebnostnih pravic. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pomen kršenih dobrin, in sicer varstvo zdravja oziroma varovanja psihofizičnih sposobnosti tožnika (škoda na zdravju se zaradi kršitev pravil o počitku domneva) ter varovanje osebnega in družinskega življenja tožnika, pri čemer je ugotovilo, da so dolgotrajne kršitve vplivale na tožnikovo osebno in družinsko življenje, ker je bil po neprekinjenih dvanajstih dneh dela preutrujen, da bi se posvečal družini tako, kot bi si ji želel, ni imel dovolj prostega časa, ni se mogel spočiti ipd., zaradi česar je duševno trpel. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na tožnikovo izpoved o posledicah preobremenjenosti pri delu, saj pravila pravdnega postopka ne poznajo dokaznih pravil, ki bi temu dokazu pripisovala nižjo dokazno vrednost kot drugim. Za odločitev v tem sporu ni bistveno, da je zoper toženko zaradi njene organizacije dela in posledično nastale nepremoženjske škode tožbe vložilo več delavcev ter da naj bi vsi zahtevali odškodnino v enakih zneskih; bistveno je, da je sodišče prve stopnje upoštevalo okoliščine, ki se nanašajo na tožniku nastalo škodo. Toženkina trditev, da je ugotovljena tožnikova škoda posledica tri-izmenskega in nočnega dela, v zvezi s katerim ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, se ni izkazala za resnično. Zgolj dejstvo, da se je tožnik v zvezi s težavami pri spanju skliceval (tudi) na nočno delo, je namreč ne potrdi; izvedeni dokazi so pokazali, da je tožnik utrpel škodo prav zaradi ugotovljenih kršitev pravic iz delovnega razmerja. Glede zatrjevanih tožnikovih zdravstvenih težav (hernija in izsušen disk) pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo vzročne zveze s toženkinim protipravnim ravnanjem, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi brezpredmetne. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo vso zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR. Kot navedeno, ni odločilno, da je število ugotovljenih kršitev manjše kot v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje, prisojena odškodnina je namreč ustrezna ugotovljeni škodi (duševnemu trpljenju tožnika, povezanim s kršitvami) in ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odmerjeno višino odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo.

20. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku zaradi ponavljajočih se kršitev zaradi preobremenjenosti z delom nastala škoda postopoma, v daljšem časovnem obdobju. Zavrniti je treba pritožbeno zavzemanje, da zastaranje teče za vsako posamezno kršitev posebej. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na dejansko in pravno drugačna primera iz sodne prakse.⁷ Zastaranje odškodninskih terjatev je urejeno v 352. členu OZ. Določeno je, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Zastaranje je vezano na zapadlost terjatve, odškodninska obveznost pa se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Zato je za presojo zastaranja odločilno dejstvo stabilizacije škode oziroma dokončen obseg škodljivih posledic. V primeru kot je obravnavani, ko je toženka ponavljajoče kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja in je škoda tožniku nastajala postopoma (se postopoma večala), lahko začne teči zastaralni rok šele od nastanka zadnjih škodnih posledic toženkinih kršitev dalje, saj je bila šele takrat tožniku znana vsa nepremoženjska škoda. Ker od spremembe toženkinega urnika 1. 5. 2023 dalje ni več prihajalo do kršitev in s tem do škode, je bila tožba (vložena 5. 5. 2023) vložena tako znotraj triletnega subjektivnega roka kot tudi znotraj petletnega objektivnega roka.

21. Toženka s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pri upoštevanju deleža uspeha v postopku moralo upoštevati, da je s prvo pripravljalno vlogo tožnik povišal zahtevek na 17.480,40 EUR, kar vpliva tudi na izhodišče za računanje nagrade. Tožnik je s tožbo zahteval odškodnino v skupni vrednosti 9.000,00 EUR, nato je z vlogo z dne 9. 9. 2023 svoj zahtevek zvišal na 17.480,40 EUR (v zvezi s tem sodišče ni odločilo o spremembi tožbe) in nato z vlogo z dne 15. 2. 2024 svoj zahtevek skrčil na skupno 11.400,28 EUR. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo tožnikov uspeh glede na vrednost spornega predmeta 11.400,28 EUR, tj. 26 %. Pri tej vrednosti spornega predmeta je pravilno skladno z Odvetniško tarifo in vrednostjo odvetniške točke 0,60 EUR upoštevalo kot izhodišče za vrednost storitve 400 točk.⁸ Sodišče prve stopnje toženki pravilno ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko, za končno poročilo stranki in za sestavo stroškovnika, saj so ti stroški že zajeti v že priznanih stroških za sestavo vlog in za zastopanje na narokih. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da prošnje za preložitev narokov, poizvedba o preklicanih narokih v istovrstnih zadevah, izjava o nestrinjanju s preložitvijo naroka in sporočila o plačilu sodnih taks niso vloge, potrebne za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato toženki teh priglašenih stroškov pravilno ni priznalo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da strošek odgovora na pritožbo in odgovora na revizijo ni bil potreben, saj ti vlogi k odločanju pritožbenega in revizijskega sodišča nista pripomogli.

22. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri zahtevi za povračilo stroškov, ki so nastali njenim pooblaščencem za prihode iz Ljubljane na naroke v B. in nazaj. Sodišče prve stopnje ji pravilno ni priznalo potnih stroškov (kilometrine) pooblaščencev in stroška odsotnosti iz pisarne. Sodna praksa pritožbenega sodišča ohranja stališče, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča,⁹ pooblaščenci toženke pa imajo sedež zunaj delovnega območja sodišča prve stopnje in tudi zunaj sedeža toženke. To stališče ne posega v strankino pravico do svobodne izbire odvetnika, saj ta ne pomeni, da je breme stroškov, ki so posledica izbire odvetnika zunaj delovnega območja razpravljajočega sodišča, v vsakem primeru dolžna nositi nasprotna stranka. Te bi bilo mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če bi to utemeljevale posebne okoliščine, ki pa jih je treba zatrjevati in dokazati že ob priglasitvi v postopku na prvi stopnji, česar toženka v tem sporu ni storila. S takim stališčem toženki ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave RS, iz katere sicer izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar to ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika zunaj okrožja sodišča, pri katerem teče postopek, ali zunaj kraja svojega prebivališča oziroma sedeža. Ker gre za svobodno izbiro pooblaščenca, tudi ni utemeljeno uveljavljanje kršitve pravice do svobode dela iz 49. člena Ustave RS. Neutemeljeno je zavzemanje toženke, da bi se ji v takem primeru priznalo vsaj potne stroške od meje delovnega območja sodišča do sedeža sodišča in nazaj ter pripadajočo odsotnost iz pisarne, saj ni podlage za tako stališče niti ni take prakse sodišč.

23. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Točka 54 sodbe C-243/09 z dne 4. 10. 2010 navaja: "Kot je razvidno iz zgoraj navedene točke 32, ker je cilj Direktive 2003/88 zagotovitev varstva in zdravja delavcev z zagotavljanjem ustreznega počitka, je zakonodajalec Unije menil, da glede na to, da preseganje najdaljšega povprečnega tedenskega delovnega časa iz člena 6(b) delavca prikrajša za tak počitek, mu že to samo po sebi škoduje, saj se s tem ogrozita njegovo varstvo in zdravje."
² Prim. sklep VSRS VIII Ips 14/2024.
³ Prim. odločbe VSRS II Ips 765/2007 in II Ips 160/2013, VSK Cp 503/2013 in I Cp 105/2023 ter prispevek dr. Damjana Možine, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo št. 2/2016, str. 260.
⁴ Taka je denimo denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka na dopustu (prim. odločbo VSRS II Ips 69/2020).
⁵ Prim. odločbi VSRS VIII Ips 97/2011, VIII Ips 263/2012.
⁶ Prim. odločbo VSRS VIII Ips 7/2019.
⁷ Zadeva VS RS II Ips 68/2011 se nanaša na zastaranje odškodninske terjatve za bodočo škodo zaradi učinkovanja prometnih imisij; zadeva Pdp 858/2013 pa se nanaša na zastaranje odškodnine zaradi nižje pokojnine.
⁸ Od sklepa o reviziji dalje je vrednost spornega predmeta v zadevi znašala le še 3.000,00 EUR, kar pomeni, da bi sodišče prve stopnje za nadaljnja pravdna opravila moralo priznati nagrade z upoštevanjem izhodiščne vrednosti 300 točk. Skladno z določbo 359. člena ZPP navedenega pri presoji pravilnosti odmerjenih stroškov ni mogoče upoštevati, saj se je pritožila samo toženka.
⁹ Prim. odločbe VDSS Pdp 25/2024, Pdp 78/2024, Pdp 448/2023, Pdp 447/2022, Pdp 263/2019, Pdp 264/2019, Pdp 325/2020 idr.