Obramba

Sklep toženke ni upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, zoper katerega bi bila dopustna tožba v upravnem sporu. Sklep, s katerim je toženka odločila, da se v zvezi s pritožničino zahtevo za njeno vključitev v OTU po Državnem načrtu sprejme Odgovor in se ga pošlje pritožnici, je zgolj akt poslovanja. Ne gre za upravni akt po 2. členu ZUS-1, saj toženka z njim ni odločala o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnice oziroma z njim ni bilo poseženo v njen pravni položaj. Ne gre niti za sklep, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1), zato je odločitev Upravnega sodišča, da je pritožničino izpodbojno tožbo zavrglo, pravilna. V zakonodaji za primer, kot je obravnavani (podana zahteva občine za vključitev njenega območja v OTU po Državnem načrtu), ni predvidena izdaja upravnega akta, zato tudi tožba zaradi molka organa ni dovoljena. Državni načrt pa tudi po vsebini ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim bi bilo v upravnem postopku odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je

Pogodba o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske, na podlagi katere naj bi se bil tožnik dolžan udeležiti usposabljanja, ne vzpostavlja individualnega delovnega razmerja med tožnikom in pritožnico, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Tudi sicer po določbi 14.a točke 5. člena ZObr pojem "delavec" po tem zakonu pomeni vojaško ali civilno osebo, ki poklicno dela v vojski (…), kar po obrazloženem za pripadnika rezervne sestave ne velja. To pa pomeni, da je zmotna tudi uporaba 5. člena ZDSS-1, na katerem temelji odločitev sodišča prve stopnje o nepristojnosti, saj spora med tožnikom in toženko ni mogoče uvrstiti v nobeno od izčrpno naštetih situacij iz 5. člena ZDSS-1, ki opredeljujejo stvarno pristojnost delovnih sodišč.

Iz navedb tožene stranke in listin, ki so v spisih, sledi, da je tožnika po prejemu vloge organ prve stopnje pozval, da prošnjo dopolni oziroma da predloži dokazila, kolikor želi, da se odlog usposabljanja odloži za več kot en dan. Iz spisov in izpodbijane odločbe tudi sledi, da je pristojni organ še pred izdajo odločbe prejel poročilo Slovenske vojske, o tožnikovi neudeležbi na usposabljanju, ki ga je upošteval pri odločitvi. Kar vse pomeni, da pristojni organ ni enostavno sledil tožnikovi prošnji in predloženemu dokazilu, temveč je opravil določena dejanja v postopku, s katerimi je ugotavljal, ali tožnik izpolnjuje pogoje za odlog usposabljanja in za katero obdobje jih izpolnjuje ter s tem ugotavljal okoliščine, ki so bistvene za odločitev o prošnji. To pa pomeni, da bi moral ravnati po določbah ZUP o vodenju ugotovitvenega postopka ter tožnika pozivati na ustrezen način in z ustreznimi opozorili, kar z ozirom na naknadno sestavljen in s tem ne dovolj prepričljivo izkazan poziv, ki je v spisih, ni nedvoumno razvidno.

Brez jedra.

Dopis o prepovedi vstopa v objekte posebnega pomena za obrambo ni akt iz 2. člena ZUS-1 ne v formalnem niti materialnem smislu, saj ni izdan v obliki upravne odločbe, niti ni bilo z njim v okviru izvrševanja upravne funkcije vsebinsko odločeno o pritožnikovih materialnopravno določenih pravicah,obveznostih ali pravnih koristih in s tem poseženo v njegov pravni položaj. Gre namreč za akt poslovanja oziroma upravljanja nepremičnin (vojaških objektov in okolišev), ki so posebnega pomena za obrambo, ki jih je Vlada določila z Uredbo, za izdajo katere je podlaga v prvem odstavku 29. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr), po katerem Vlada poleg določitve teh objektov tudi predpiše ukrepe za njihovo varovanje, kar pomeni tudi ukrepe za omejitev pravice svobode gibanja v skladu z 32. členom Ustave RS, ki določa, da se ta pravica z zakonom lahko omeji, med drugim tudi, če to zahtevajo interesi obrambe države ali javni red.

Vstopa in gibanja ter zadrževanja posameznikov, torej tudi tožnika, v objektih, ki so posebnega pomena za obrambo, ni mogoče šteti za človekovo pravico ali temeljno svoboščino, prav tako tudi ne za pravico s področja upravnega prava.

Trditveno in dokazno breme za izpolnjevanje pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Natančno in konkretno izpostavljeno pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, je predpogoj za presojo zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja. Enako velja za zatrjevano neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje glede vprašanja, o katerem naj Vrhovno sodišče še ne bi odločalo.

Iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločbe kot tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja, da naj bi se o dejstvu, o katerem je tožnik zahteval izdajo potrdila, sicer vodila (vojaška) evidenca, v kateri pa to dejstvo ni evidentirano. Navedeno v zadevi ni sporno, kar pomeni, da ta okoliščina dejansko predstavlja oviro za izdajo zahtevanega potrdila, ker mora ta biti, kot rečeno, v skladu s podatki uradne evidence.

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na hudo bolezen tožnikove matere, kot razlog za odložitev usposabljanja, glede na to, da v tem primeru ne gre za naravno ali drugo nesrečo (gre za nego bolne matere), ki jo kot določno navedeni razlog za odložitev usposabljanja opredeljuje prvi odstavek 16. člena Uredbe o pogodbenemu opravljanju vojaške službe v rezervni sestavi Slovenske vojske.

Zakonsko dikcijo „čas in območje oboroženih spopadov“ iz točke d) sedme alineje 2. člena ZVV je mogoče razlagati le tako, da se status vojnega veterana po tej določbi ZVV prizna le tistim aktivnim udeležencem obrambnih aktivnosti, ki so se pri opravljanju v zakonu določenih nalog nahajali na območju, kjer in ko se je oboroženi spopad (dejansko) odvijal.

Po presoji sodišča je prvostopni organ napačno uporabil materialno pravo, saj tožniku statusa vojnega veterana ni priznal iz razloga, ker obrambno oziroma zaščitno-reševalnih nalog ni opravljal neposredno med oboroženimi spopadi (v navzkrižnem ognju). Takšna dikcija iz točke h) 7. alineje 2. člena ZVV-UPB2 ne izhaja.

Ker je tožena stranka na podlagi v postopku ugotovljenega dejanskega stanja presodila, da je bil tožniku status vojnega veterana priznan v nasprotju z določbo 6. točke 2. člena Zakona o vojnih veteranih, je s tem, ko je razveljavila odločbo o vpisu tožnika v evidenco vojnih veteranov, pravilno uporabila pravno sredstvo, predvideno v 105. členu ZVojI.

Niti v Zakonu o vojnih veteranih niti v Zakonu o vojnih invalidih ni podlage za priznanje pravic iz naslova statusa vojnega veterana za nazaj.

Nesporno v obravnavani zadevi je, da je tožnica v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo pripadala civilni zaščiti. Opravljanje dolžnosti v civilni zaščiti pa se po ZVV v povezavi z ZOZ ne šteje za dejavnost, na podlagi katere bi bilo mogoče osebi priznati status vojnega veterana.

Tožnik v reviziji konkretno ne navaja nobenega revizijskega razloga iz 85. člena ZUS-1. Revizijskih navedb, ki dopolnjujejo dejanske ugotovitve v upravnem postopku in v upravnem sporu, Vrhovno sodišče, glede na vezanost na ugotovljeno dejansko stanje, ni presojalo. Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo.

S tem, ko pri podjetju A.A.A. ne gre za podjetje iz točke j) 7. alinee 2. člena ZVV, ni izpolnjen eden od zakonskih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana

Pojem cestno podjetje zakonsko ni opredeljen v tem smislu, da bi se lahko nanašal le na podjetja, ki se imenujejo cestna. To pa pomeni, da se lahko nanaša tudi na komunalna podjetja, kolikor so v tistem času gospodarila s cestami in so imele ceste med svojimi osnovnimi sredstvi.

O statusu vojnega veterana oseb, ki so sodelovale z Narodnoosvobodilnim gibanjem in so bile ves čas sodelovanja mlajše od 15 let, odloča upravna enota; osebe, ki ves čas sodelovanja z Narodnoosvobodilnim gibanjem niso bile mlajše od 15 let, pa pridobijo status vojnega veterana na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izdane po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Tožnica, rojena leta 1940, ni mogla opravljati vojaških dolžnosti obrambe domovine, saj kot tako majhen otrok ni mogla razumeti svojih dejanj in namena boja proti okupatorju.

Zoper poziv - vabilo se povabljeni ne more pritožiti, ker z vabilom ni prizadeta kakšna njegova pravica ali pravna korist.