VSRS Sodba X Ips 161/2010

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 7. 2008, ki je v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem z dne 13. 12. 2007 (ki je revidentu priznala status vojnega veterana), in odločila, da se tožniku ne prizna statusa vojnega veterana.

2Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke. Po presoji sodišča prve stopnje je glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, tožena stranka pravilno presodila, da revident ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po določbi točke d) sedme alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih – ZVV (Ur. l. RS, št. 59/2006-UPB-2).

3Revident utemeljuje dovoljenost revizije s pogojema, določenima v 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa s sklepom reviziji ugodi, in razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo v novo sojenje.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo vztraja pri odločitvi, ki jo je sprejela v odločbi z dne 3. 7. 2008.

5Revizija ni utemeljena.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po vsebini zadeve odločitev o vprašanju razlage sedme alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (točke d), predstavlja pomembno pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s preizkusom obstoja razloga za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8V obravnavani zadevi je sporno vprašanje izpolnjevanja enega izmed pogojev za priznanje statusa vojnega veterana, in s tem razlage zakonske dikcije „območje in čas oboroženih spopadov“ po točki d) sedme alinee 2. člena ZVV.

9Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojnih veteranih (Ur. l. RS, št. 38/06 – ZVV-C, ki je začel veljati 26. 4. 2006), za priznanje statusa vojnega veterana določa med drugim pogoj, opredeljen v točki d) sedme alinee 2. člena ZVV, po kateri je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge in dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije in je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir.

10Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče, Vrhovno sodišče pa je na to dejansko stanje vezano, kot nesporno izhaja, da je bil revident v času agresije na Republiko Slovenijo zaposlen pri A. Dne 27. 6. 1991 je od nadrejenega vodje dobil nalogo, da naj skupaj s sodelavci na B. naredi barikade. V upravnem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je bila barikada postavljena na podlagi odločitve poveljstva TO za C. in vodstva UNZ Č., da je spadala med ukrepe bojnega zavarovanja operacije na D., vendar pa se na njej ves čas zakonsko določenega obdobja niso izvajale borbene aktivnosti.

11Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča pravilno pritrdilo presoji tožene stranke, da v obravnavani zadevi nista podana elementa območja in časa oboroženih spopadov. Kot je revidentu pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, območja dejanskih oboroženih spopadov, v obravnavanem primeru je bil to D., ni mogoče širiti na druge lokacije, ne glede na to, da so sicer tovrstne barikade pomenile ukrepe zavarovanja bojev na D.

12Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da že jezikovna razlaga navedenega člena kaže na to, da zakonska dikcija „(oboroženi) spopad“ predvideva udeležbo v bojnih aktivnostih vsaj dveh nasprotujočih se strani, ne pa le ene strani, kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru. Takšna razlaga navedene zakonske dikcije pa izhaja tudi iz namena, ki ga je pri pripravi novele ZVV-C zasledoval zakonodajalec. Iz zakonodajnega gradiva besedila predloga novele (Poročevalec DZ, št. 117/05) namreč izhaja, da je zakonodajalec pri opredeljevanju dodatnih kategorij vojnih veteranov izhajal iz spoznanja o utemeljenosti vključitve t. im. civilnega dela obrambe – državljanov RS, ki so aktivno sodelovali v pripravah in izvajanju obrambnih nalog v času vojaške agresije, torej tistih, ki so bili ob vojaški agresiji dejansko vključeni v obrambo Republike Slovenije. Tudi iz zakonodajnega gradiva prvotnega besedila ZVV (Poročevalec DZ, št. 2/94) izhaja, da je eno izmed temeljnih načel ZVV v zagotovitvi posebnega varstva vojnim veteranom glede na to, da so bili to tisti prebivalci, ki so bili med vojno ali vojaško agresijo na RS kot sestavni del obrambnih sil oziroma odpora okupatorju najbolj izpostavljeni in se njihova prizadetost ne glede na to, ali so med agresijo utrpeli okvaro organizma ali ne, kaže v trajnih posledicah na njihovem zdravju.

13Glede na obrazloženo je po presoji Vrhovnega sodišča zakonsko dikcijo „čas in območje oboroženih spopadov“ mogoče razlagati le tako, da se status vojnega veterana po citirani določbi ZVV prizna le tistim aktivnim udeležencem obrambnih aktivnosti, ki so se pri opravljanju v zakonu določenih nalog nahajali na območju, kjer in ko se je oboroženi spopad (dejansko) odvijal.

14Citirani določbi ZVV (če se razlaga tako, kot izhaja iz prejšnje točke) v celoti ali njenem delu tudi ni mogoče utemeljeno očitati neskladja z 2. členom Ustave (načelo jasnosti in določnosti predpisov). Zaradi pogojev, ki jih za priznanje statusa vojnega veterana določa zakonodajalec v točki d) sedme alinee 2. člena ZVV, pa tudi ni prizadeto ustavno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), saj so ti pogoji predpisani enako za vse osebe, ki želijo uveljavljati status in pravice vojnega veterana na tej podlagi.

15Ker revizija zatrjuje tudi, da gre v obravnavani zadevi za kršitev 22. člena Ustave (ki zagotavlja vsakemu enako varstvo pravic v postopku pred organi odločanja), v reviziji pa ni pojasnjeno niti razvidno, v čem naj bi bila v obravnavani zadevi kršitev tega člena Ustave, se Vrhovno sodišče do tega ugovora ne opredeljuje.

16Na drugačno odločitev ne more vplivati revizijski ugovor, da na podlagi vojaške doktrine območje bojnih spopadov zajema tudi območje ožjih in širših blokad in bojnih aktivnosti, ki so določene v obrambnih načrtih in sprejete v času bojnih spopadov za območje, ki je potrebno za dosego popolne bojne zmage, saj se vprašanje upravičenosti do priznanja zahtevanega statusa presoja po ZVV, ne pa po pravilih, ki jih določa vojaška doktrina.

17Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi stroške revizijskega postopka.