1. člen ZVV

Stališče upravnega organa, da je kurirska služba izključena iz zakonskih podlag za priznanje statusa vojnega veterana, ni pravilno. Vendar pa je tudi opravljanje teh nalog ali dolžnosti pri obrambi RS treba ugotoviti in presoditi v okviru, kot ga določa ZVV. V ZVV so namreč določeni tudi drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se takim osebam lahko prizna status vojnega veterana.

Ni pravilno stališče upravnega organa, da je kurirska služba izključena iz zakonskih podlag za priznanje statusa vojnega veterana. Vendar pa je tudi opravljanje teh nalog ali dolžnosti pri obrambi RS treba ugotoviti in presoditi v okviru, kot ga določa ZVV.

Iz spisov je razvidno, da je tožnik v pritožbi izrecno predlagal, da se ponovno zaslišita priči. Drugostopenjski organ se do tega ni opredelil, zaradi česar je zadevni upravni postopek obremenjen z bistveno kršitvijo pravil ZUP.

V obravnavanem primeru so kot relevantni dokazi ključni vpisi v uradne evidence, pri čemer pa med strankama ni sporno, da tožnik ni zaveden v uradnih evidencah, ter da zahteve za spremembo podatkov v uradnih evidencah, ki bi ji predložil ustrezna dokazila, ni podal.

Pravice vojnih veteranov so določene v 5. členu ZVV, med drugim je v točki 8. 5. člena določena kot pravica vojnih veteranov tudi priznanje pokojninske dobe. V 21. členu je določeno, kateremu vojnemu veteranu gre pravica do pokojninske dobe in v kakšnem trajanju. V zvezi s tem tretji odstavek 21. člena ZVV določa, da se pokojninska doba kot posebna doba za čas, prebit v okoliščinah za priznanje statusa vojnega veterana, vojnemu veteranu iz 6. in 7. alineje 2. člena tega zakona šteje v dejanskem trajanju, če je bil vojni veteran vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma v dvojnem trajanju, če vojni veteran v tem času ni bil zavarovan po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pokojninska doba je po citirani določbi ZVV torej priznana samo nekaterim vojnim veteranom, ne pa vsem osebam, ki imajo status vojnega veterana. Pokojninska doba se kot posebna doba prizna samo vojnemu veteranu iz 6. in 7. alineje 2. člena tega zakona. Tožnik ima tudi status vojnega veterana kot pripadnik bivše Jugoslovanske ljudske armade, ki je po nalogu pristojnih organov Republike Slovenije od 17. 5. 1990 do 26. 6. 1991 izvajal vojaške, obveščevalne in protiobveščevalne

Upravni organ je pravilno ugotovil, da narodna zaščita v KS ni bila aktivirana. Zato delovanje tožnika, ki je kot član lovske družine z orožjem opravljal stražo, ne pomeni oboroženega pripadnika narodne zaščite v smislu ZVV.

Med strankama ostaja sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 2.a člena ZVV za priznanje statusa vojnega veterana - organizatorja manevrske strukture narodne zaščite na lokalnem nivoju. Za to ni odločilno, ali je tožnik imel pisno potrdilo o opravljanju te funkcije. Bistveno je, da bi iz dokaznega postopka izhajalo, da je bil na to funkcijo imenovan s strani pristojnih organov in da jo je tudi opravljal. Tega pa v postopku ni dokazal.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik v času 2. svetovne vojne v domačem okolju, pomagal pri prenašanju pošte in hrane partizanom, v okviru svojih zmožnosti kot otrok osmih oziroma devetih let. Ugotovljeno po presoji sodišča, na podlagi določb ZVV, ni podlaga za priznanje statusa vojnega veterana.

Zgolj dejstvo, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto za izvajanje posebnih nalog, to je izklapljanje zvez z vojašnicami JLA ter zagotavljanja zvez in povezav s teritorialno obrambo pri PTT, ne izkazuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po določbah 1. do 3. člena ZVV.

Glede na določbe ZVV statusa vojnega veterana ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa zakon.

Stališče, da ZVV v 2. in 2.a členu le primeroma našteva tipične položaje, ki so podlaga za priznanje statusa vojnega veterana, ni utemeljeno. V varstvo po zakonu so vključeni izvajalci obrambnih aktivnosti, navedenih v 1. členu in konkretizirani v določbah 2. in 2.a člena ZVV. Tožnik je dobavo hrane policiji izvajal na podlagi pogodbe in prostovoljno. Po lastni izjavi oskrbe policijske enote tudi ni izvajal v času oboroženih spopadov. Takšno dejansko stanje pa ne daje podlage za priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZVV.

Glede na določbe zakona statusa vojnega veterana ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa zakon. Delovanje tožnice tudi po mnenju sodišča nima elementov neposredne vključenosti v oborožen odpor po 1. odstavku 1. člena ZVV, tožnica pa tudi ni izpolnila dodatnih kriterijev iz 7. alineje 2. člena niti 2. a) člena ZVV.

V upravnem spisu ni podatka, da bi tožnica v času agresije na Slovenijo delovala v specializiranih enotah civilne zaščite, saj njenega imena na teh spiskih ni. Prav tako pa iz spisa ne izhaja, da bi bila kakšna dokumentacija v zvezi s tem uničena, kot v tožbi navaja tožnica. Slednja je bila z ugotovitvami prvostopnega organa seznanjena. Kljub temu pa vse do izdaje izpodbijane odločbe drugih dokazov, s katerimi bi dokazovala, da je bila članica specializirane enote civilne zaščite, ni predložila, niti ni predlagala izvedbe kakšnega drugega dokaza, prav tako pa ni predlagala oziroma predložila nobenega dokaza v zvezi z v tožbi zatrjevanim uničenjem uradnih evidenc.

Nesporno v obravnavani zadevi je, da je tožnica v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo pripadala civilni zaščiti. Opravljanje dolžnosti v civilni zaščiti pa se po ZVV v povezavi z ZOZ ne šteje za dejavnost, na podlagi katere bi bilo mogoče osebi priznati status vojnega veterana.

Iz dejstev, ki jih navaja tožnik, ne izhaja, da bi bilo tožniku mogoče priznati status vojnega veterana na podlagi določil ZVV. Da je bil v bolniškem staležu ni bilo sporno, iz tožnikovih navedb pa ne izhaja, da bi tožnik opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 v smislu šeste alinee prvega odstavka 2. člena ZVV.

Tožnica, rojena leta 1940, ni mogla opravljati vojaških dolžnosti obrambe domovine, saj kot tako majhen otrok ni mogla razumeti svojih dejanj in namena boja proti okupatorju.

Tožena stranka v pritožbenem postopku presoja pravilnost in zakonitost odločbe prve stopnje. To pomeni, da odločbo preizkusi ob upoštevanju pravnega in dejanskega stanja stvari v času upravnega odločanja na prvi stopnji. Tudi sodišče zakonitost izpodbijanega akta presoja ob upoštevanju zakona, ki je bil podlaga za odločitev v postopku izdaje upravnega akta. Spremenjene določbe zakona, kolikor širijo krog upravičencev, pa so lahko podlaga za vložitev zahteve za priznanje statusa na novi pravni podlagi.

Tožnikovega delovanja v Centru za obveščanje ni mogoče šteti za delovanje, zaradi katerega bi bilo mogoče pridobiti status vojnega veterana.

Opravljanje enotne kurirske službe pri občinskem upravnem organu pa tudi po mnenju sodišča ne pomeni formalne vključenosti v obrambo Republike Slovenije v okviru navedenih državnih organov (kot pripadnik Teritorialne obrambe RS, policist, oseba, vključena po odločitvi pristojnega organa ali poveljstva oziroma operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, pripadnik narodne zaščite ali enote za zveze med RS in občinami), niti ne predstavlja dejavnosti opravljanja vojaških dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije.

Status vojnega veterana po določbah Zakona o vojnih veteranih je mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine, ki jih zahteva zakon (tudi formalna vključenost v obrambo RS).