5. člen ZObr

Dodatek za stalnost ne more biti pridobljena pravica, ki bi tožniku kot pripadniku stalne sestave vojske pripadala tudi potem, ko je prenehal opravljati vojaško dolžnost in ima status civilne osebe. Tudi v ostali zakonski ureditvi obrambnega področja ni določeno, da civilni osebi pripadajo dodatki, do katerih je bila upravičena v času, ko je bila na vojaški dolžnosti.

Pogodba o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske, na podlagi katere naj bi se bil tožnik dolžan udeležiti usposabljanja, ne vzpostavlja individualnega delovnega razmerja med tožnikom in pritožnico, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Tudi sicer po določbi 14.a točke 5. člena ZObr pojem "delavec" po tem zakonu pomeni vojaško ali civilno osebo, ki poklicno dela v vojski (…), kar po obrazloženem za pripadnika rezervne sestave ne velja. To pa pomeni, da je zmotna tudi uporaba 5. člena ZDSS-1, na katerem temelji odločitev sodišča prve stopnje o nepristojnosti, saj spora med tožnikom in toženko ni mogoče uvrstiti v nobeno od izčrpno naštetih situacij iz 5. člena ZDSS-1, ki opredeljujejo stvarno pristojnost delovnih sodišč.

Vsak, ki vodi delo, ni avtomatično upravičen do položajnega dodatka. Skladno s prvim stavkom drugega odstavka 5. člena Uredbe o uvrstitvi bi tožniku položajni dodatek pripadal le, če bi vodil in organiziral delo notranje organizacijske enote, kar pa služba D. v vtoževanem obdobju ni bila.

Vsak, ki vodi delo, ni avtomatično upravičen do položajnega dodatka. Skladno s prvim stavkom drugega odstavka 5. člena Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede bi tožniku položajni dodatek pripadal le, če bi vodil in organiziral delo notranje organizacijske enote, kar pa služba za logistiko v vtoževanem obdobju ni bila.

Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožnik opravljal dela nižjega vojaškega uslužbenca mehanika za pehotno oborožitev. Civilne osebe torej ne opravljajo vojaške službe, ne nosijo vojaške uniforme, nimajo osebne in druge oborožitve, ter ne izvajajo drugih aktivnosti in pooblastil, ki so sestavni del opravljanja vojaške službe.

Tožnik po oceni zdravstvene komisije trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za vojaško službo, zato je potrebno o njegovih pravicah odločati pred ZPIZ. To predvideva 6. odstavek 88. člena ZObr, po katerem ima delavec, če preneha izpolnjevati pogoje za poklicno delo na obrambnem področju zaradi zdravstvenih razlogov, pravice po tem zakonu in splošnih predpisih. ZObr v 4. odstavku 99.a člena določa, da mora zdravstvena komisija v primeru, ko oceni, da je zmanjšana delovna sposobnost pripadnika stalne sestave taka, da pripadnik ni več sposoben opravljati vojaške službe, oziroma, da je upravičen do priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, zadevo odstopiti pristojni enoti zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega zdravstvena komisija ni storila. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi bil v celoti izpeljan postopek, kot ga določa veljavna zakonodaja, zato je odpoved nezakonita.

Tožnik je dosegel svoje zadnje napredovanje na civilni dolžnosti, ki jo je opravljal pred razporeditvijo na vojaško dolžnost. Prenos napredovanj ob spremembi civilne v vojaško dolžnost pa ni mogoč. Skladno z 20. členom ZSPJS in sodno prakso je ohranitev razredov napredovanja možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah. Ker spada formacijska dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen pred premestitvijo (civilna dolžnost), v drugo plačno skupino kot formacijska dolžnost, na katero je bil tožnik premeščen (vojaška dolžnost), ohranitev napredovanja ni mogoča, saj gre za dolžnosti v različnih plačnih skupinah (in ne podskupinah iste plačne skupine) in skladno z določbo 20. člena ZSPJS po sami naravi stvari ne gre za istovrstna oziroma sorodna delovna mesta (formacijske dolžnosti). Zakon sam utemeljuje istovrstnost oziroma sorodnost delovnih mest izključno v okviru različnih plačnih podskupin iste plačne skupine, in ne med delovnimi mesti različnih plačnih skupin. Ker razporeditev ni bila opravljena v okviru iste plačne skupine, tožena stranka pravilno ni upoštevala napredovanj v

Kriminalistični oddelek obveščevalno-varnostne službe lahko na podlagi 158. člena ZKP pri opravljanju nalog v zvezi s kaznivimi dejanji uporabi predpise in dovoljene posebne ukrepe tako, kot je to skladno z zakonom določeno za policijo. Zakon o nalogah in pooblastilih policije pa v 33. členu med pristojnostmi policije omenja tudi zbiranje obvestil, vabljenje, ugotavljanje identitete oseb, izvajanje prepoznave oseb po fotografijah, zbiranje in obdelovanje podatkov. OVS MORS ima zakonsko podlago za izvajanje pooblastil skladno z Zakonom o obrambi. V 32. členu Zakona o obrambi je med varnostnimi nalogami na obrambnem področju pod drugo alinejo navedeno tudi preiskovanje kaznivih dejanj v skladu z zakonom, slednje pa se nedvomno nanaša na ZKP kot posebni procesni zakon s tega področja. In prav na podlagi ZKP se vodi kazenski postopek zoper obdolženo, pooblastila OVS MORS pa se - ob podanih razlogih za sum, da je storjeno kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo - ne nanašajo le na vojaške osebe, kot so te definirane v 5. členu Zakona o obrambi, temveč tudi na civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski oziroma druge delavce, zaposlene na obr

Če je tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, potem mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistematizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala. Če bi se ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo in naloge višji častnik prvi pilot v nazivu podpolkovnik, potem bi bila jasna tudi višina plače, ki bi mu za to delo pripadala. Uvrstitev posameznih formacijskih dolžnosti v plačne razrede namreč določa uredba in formacija ne more uvrstiti posameznih formacijskih dolžnosti v drugačne plačne razrede.

Če je tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, potem mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistematizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala. Če bi se ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo in naloge letalskega inženirja, potem je jasna tudi višina plače, ki bi mu za to delo pripadala. Uvrstitev posameznih formacijskih dolžnosti v plačne razrede namreč določa uredba in formacija ne more uvrstiti posameznih formacijskih dolžnosti v drugačne plačne razrede.

Tožnik je neutemeljeno prejemal stroške prevoza na delo in z dela. Tožena stranka mu je zato vročila ugotovitveni sklep, s katerim mu je enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi obstoja varnostnega zadržka. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi 6. odstavka 88. člena ZObr, ki določa, da delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja (gre za poseben institut s področja delovnega prava, ki velja za delavce na obrambnem področju). Definicija pojma varnostni zadržek izhaja iz 9. točke 2. člena ZTP - varnostni zadržki so ugotovitve varnostnega preverjanja, iz katerih izhaja, da obstajajo dvomi o zanesljivosti in lojalnosti osebe, ki naj bi dobila dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, pri čemer mora iti po 10. alinei navedenega člena za ogrožanje vitalnih interesov države in ogrožanje njene ureditve, neodvisnosti, ozemeljske nedotakljivosti, ozemeljske celovitosti in obrambne sposobnosti. Za ugotovitev zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki n

Kot poseben pogoj, ki ga mora izpolnjevati tisti, ki želi poklicno opravljati vojaško službo, je v 2. alinei tretjega odstavka 88. člena ZObr predpisana tudi ustrezna izobrazba. Ta se ne zahteva samo za osebe, ki želijo opravljati vojaško službo (vojake), temveč se na podlagi četrtega odstavka 88. člena ZObr zahteva tudi za tiste, ki želijo kot civilna oseba poklicno opravljati delo v vojski. Zaradi neizpolnjevanja pogoja ustrezne izobrazbe je tudi za civilne osebe kot sankcija določeno prenehanje delovnega razmerja.

Tožnik ni bil razporejen na vojaško dolžnost, zato je odločba o prenehanju delovnega razmerja zaradi neizpolnjevanja splošnih ali posebnih pogojev, določenih z zakonom, za poklicno delo na obrambnem področju, nezakonita. Navedeni način prenehanja delovnega razmerja pride v poštev le za delavce, ki poklicno opravljajo delo na obrambnem področju, ne pa za tožnika – civilno osebo, ki poklicno dela v vojski.

Škoda, ki jo povzroči vojak, ki se z dopusta vrača v vojašnico, kamor mora prispeti ob točno določeni uri, ni nastala pri delu oziroma v zvezi z delom, ker ni podana funkcionalna zveza med nalogami vojaške osebe in škodnim dogodkom, zato njegov delodajalec (Ministrstvo za obrambo) za povzročeno škodo ne odgovarja.

Tožnik, ki je po odpustu iz vojske prečkal cesto na poti domov, ni opravljal vojaških del oz. opravil v času nesreče. Vojaško dolžnost, ki se uresničuje v Slovenski vojski, je treba razumeti predvsem kot opravljanje vojaške službe v smislu 13. točke 5. člena ZObr, ki je po navedeni določbi zlasti opravljanje vojaških in drugih del v vojaških poveljstvih, enotah in zavodih ter drugih sestavah vojske in na določenih delovnih mestih v ministrstvu, pristojnem za obrambo.

Tožnik, ki se je poškodoval med služenjem vojaškega roka, vendar v času odobrene odsotnosti iz vojašnice, in sicer kot sopotnik v civilnem avtomobilu, ni opravljal vojaških del v času nesreče in se zato ni poškodoval pri opravljanju obrambnih dolžnosti. Zato ni upravičen do enkratne denarne pomoči. Pojma obrambne dolžnosti ni mogoče drugače razumeti, kot je to določeno v 13. tč. 5. člena in v 6. členu ZObr; zato so bili podani pogoji za uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici.

Ker je delovno mesto podčastnik določeno kot tipično delovno mesto z ZRPJZ, je tožena stranka morala upoštevati njegovo razvrstitev v tarifno skupino in količnik za določitev osnovne plače.

Ker je minimalni količnik za delovno mesto določen z zakonom, tožena stranka ni smela v svojih aktih določati nižjega.

Ker je minimalni količnik za delovno mesto določen z zakonom, tožena stranka ni smela v svojih aktih določati nižjega.

Ker je minimalni količnik za delovno mesto določen z zakonom, tožena stranka ni smela v svojih aktih določati nižjega.