VSRS Sklep X Ips 9/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za obrambo, št. 130-63/2014-10 z dne 16. 8. 2016, s katerim je bil zavržen tožnikov zahtevek za priznanje statusa pristopnika.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in spremeni izpodbijano sodbo. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Revident pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v zadevi, ni izpostavil natančno in konkretno oziroma ga sploh ni izpostavil. Tako tudi ni izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede določenega vprašanja. Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da je natančno in konkretno izpostavljeno pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, predpogoj za presojo zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja (glej npr. sklep X Ips 262/2016 z dne 7. 9. 2016). Revidentove splošne navedbe o domnevnem nasprotju med sodbo Upravnega sodišča I U 1275/2016 z dne 24. 11. 2016 in 10. točko sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 183/2014 z dne 15. 5. 2014 zato ne zadoščajo za utemeljitev dovoljenosti revizije.

7Povsem enako kot je pojasnjeno v prejšnji točki tega sklepa velja za zatrjevano neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje glede vprašanja, o katerem naj Vrhovno sodišče še ne bi odločalo. Revident pomembnega pravnega vprašanja, glede rešitve katerega zatrjuje neenotnost sodne prakse, ni izpostavil. Poleg tega je v reviziji dobesedno navedel dele obrazložitve dveh odločb Upravnega sodišča, pri tem pa ni opravil primerjave pravnega in dejanskega stanja zadev, kot se to od njega zaradi trditvenega in dokaznega bremena zahteva (glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015). Revident nenazadnje niti ni navedel, zakaj v obravnavani zadevi ne pride v poštev stališče Vrhovnega sodišča, zapisano v sklepu X Ips 756/2005 z dne 22. 1. 2009, na katerega se sklicuje upravni organ, Upravno sodišče pa mu v obrazložitvi v celoti sledi, in sicer da odločanje o zahtevi za priznanje statusa pristopnika k Teritorialni obrambi RS ni odločanje o upravni stvari.

8Glede na navedeno revident ni izkazal dovoljenosti revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi česar je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče še pripominja, da se v obravnavanem primeru ni spuščalo v presojo postulacijske sposobnosti revidenta, saj to na v izreku navedeno odločitev ne bi vplivalo.

K II. točki izreka:

9Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).