209. člen ZUP

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 56. člena ZSV v povezavi s 36. členom ZZ in 209. členom ZUP.

Akcesorni akt, v obravnavanem primeru odklonitev soglasja za uvrstitev javne uslužbenke v višji plačni razred od plačnega razreda delovnega mesta, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu; z njim ni (bilo) odločeno o pravici tožnice oziroma njeni pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Akcesorni akt je (praviloma) možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je odločeno o glavni stvari. V obravnavani zadevi bi bila to odločba, s katero bi Zdravstveni dom ... odločil o tožničinem predlogu za uvrstitev v višji plačni razred na podlagi drugega odstavka 19. člena ZSPJS. Vendar po presoji sodišča niti te odločitve ni možno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj ne gre za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ker je uvrstitev v višji plačni razred od plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva na podlagi drugega odstavka 19. člena ZSPJS predvidena kot možnost (ki jo ima v obravnavanem primeru lokalna skupnost kot ustanovitelj javnega zavoda, skupaj z državo kot financerjem), ne pa kot pravica javnega uslužbenca.

Predmet tega ugotovitvenega postopka je vrnitev podržavljenega premoženja, bolj natančno način oziroma oblika vrnitve tega premoženja. Ker je tik pred zadnjo izvedeno ustno obravnavo prišlo do spremembe načina oziroma oblike vrnitve podržavljenega premoženja zaradi spremenjenega stališča stranke z interesom MOM kot primarne zavezanke, ki se ustne obravnave dne 7. 6. 2011 ni udeležila, bi, za to, da se razjasni dejansko stanje s tem v zvezi, organ moral razpisati (dodatno) ustno obravnavo, ter z vsemi strankami postopka (torej tudi s stranko z interesom MOM) obravnavati očitno spremenjeno dejansko stanje in na tej podlagi ali izvesti še druga opravila ali izdati odločbo, ki bi vsebovala vse, za odločitev relevantne razloge, kot tudi razloge, zakaj ni bilo ugodeno kakršnemu zahtevku strank in, ki bi izhajali iz obravnavanih ter ugotovljenih dejstvih.

Kulturnovarstveno soglasje iz 28. člena ZVKD-1 se šteje za mnenje, pridobljeno za potrebe postopka izdaje gradbenega dovoljenja, in zato ne glede na določbe drugih predpisov ni upravni akt. Do navedenega mnenja se mora v skladu s prvim odstavkom 40. člena GZ opredeliti pristojni upravni organ za gradbene zadeve v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Če meni, da to ni usklajeno, je nejasno ali nima ustrezne pravne podlage, lahko razpiše ustno obravnavo z namenom uskladitve ali spremembe mnenja. Če uskladitev ali sprememba mnenja ni dosežena, lahko odloči sam po opravljenem ugotovitvenem postopku ali s pomočjo mnenja pristojnega organa za nadzor nad mnenjedajalcem (tretji odstavek 40. člena GZ). Na navedeno ne more v ničemer vplivati dejstvo, da je bilo mnenje prvostopenjskega organa glede kulturnovarstvenega soglasja izdano v obliki odločbe – pri presoji, ali gre pri nekem aktu za upravni akt (izdan v upravni zadevi), je namreč treba upoštevati predvsem vsebino akta, po vsebini pa odločba z dne 10. 5. 2019 (ne glede na njeno obliko) ne predstavlja upravnega akta temveč zgolj mnenje. Na dopustnost tožnikove pritožbe zoper odločbo z dne 10. 5. 2019 ravno tako ne more v niče

V integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja sta v en postopek združena postopek izdaje gradbenega dovoljenja in postopek presoje vplivov na okolje (to je postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja iz ZVO-1); v integralnem postopku se izda gradbeno dovoljenje, ki združuje odločitev o izpolnjevanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja (prvi odstavek 50. člena GZ). GZ pa je v ZGO-1 urejena soglasja (tudi okoljevarstveno soglasje) prekvalificiral v mnenja. Mnenje, pridobljeno za potrebe postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ne glede na določbe drugih predpisov, ni upravni akt. Pristojni upravni organ to mnenje obravnava v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, v katerem ga je možno izpodbijati le s pravnimi sredstvi zoper gradbeno dovoljenje.

Sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, skladen z ustavo. Je pa sodišče dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Organ, ki izda odločbo mora v njej navesti akt, s katerim je drugi organ dal soglasje ali ga odrekel oziroma navesti, da drugi organ v predpisanem roku niti ni dal niti ga odrekel. Akcesorni akt, v konkretnem primeru zavrnitev izdaje soglasja, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj s tem ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke oziroma njeni pravni koristi. Zato ga je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari. Kljub temu pa mora biti stranki dana možnost, da se s to odločbo seznani in se o njej izjavi. Sklep Ministrstva za zdravje, s katerim je bila zavrnjena zahteva občine za izdajo soglasja k podelitvi koncesije, ni bil vročen tožnici. S tem ji je bilo onemogočeno, da bi se pred izdajo odločbe seznanila s celotnim gradivom, in da bi s

Komisija za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo, ki daje po citirani določbi prve alineje prvega odstavka 4. člena ZNIBDR pristojnemu ministrstvu predhodno mnenje o dovoljenju za izvoz blaga z dvojno rabo, je po 9. členu ZNIBDR strokovno telo. Navedeno pomeni, da ima njegovo mnenje naravo izvedenskega mnenja o strokovnem vprašanju. Iz procesnega dejanskega stanja obravnavane zadeve je razvidno le, da je Komisija izdala negativno mnenje zaradi ugotovitve, da ima končni uporabnik več veljavnih zavrnitev za drugo blago s strani več držav članic EU. Tako posplošena obrazložitev po presoji sodišča ne zadošča za ugotovitev, da je upravni organ dovolj natančno in ustrezno ugotovil konkretno dejansko stanje.

Kadar gre za odločbo, izdano na podlagi mnenja drugega organa, sme pristojni organ izdati odločbo šele potem, ko dobi mnenje drugega organa oz. ko preteče določeni rok, odkar je bilo mnenje od pristojnega organa zahtevano. Na dano mnenje praviloma ni vezan (razen če predpis tega izrecno ne določa), vendar pa ga mora presoditi, kar je tožeča stranka skladno z napotkom sodišča v izpodbijani odločbi tudi storila in svojo presojo ustrezno in s pravimi razlogi obrazložila. V obravnavanem primeru neskladnost sklepa Sveta za radiodifuzijo (pozitivno predhodno mnenje) z razlogi sklepa, v katerih so povzete ugotovitve Agencije, ki so enake ugotovitvam tožene stranke, po presoji sodišča tudi ni terjala naknadnega razjasnjevanja, saj predhodno pozitivno mnenje temelji zgolj na drugačni razlagi materialnega zakona in ne na strokovnem mnenju Sveta kot posvetovalnega organa o strokovnem vprašanju. Skladno z določbo 81. člena ZMed se za nepridobitni program šteje radijski program, ki v dnevnem oddajnem času obsega najmanj trideset odstotkov lastne produkcije informativnih, umetniških, izobraževalnih in kulturno-zabavnih vsebin, in televizijski program, ki v dnevnem oddajnem času obsega n

Ni sporno, da je tožena stranka dolžna preveriti pogoje za pristop k pravniškemu državnemu izpitu, in da lahko v primeru, če ugotovi, da kandidat ni opravil pripravništva v skladu z določbami ZPDI, pristop k izpitu vlagatelja zavrne. Nima pa prav tožena stranka, ko navaja, da je bila brezpogojno dolžna spoštovati mnenja Pravne fakultete. ZUP, ki se v tem postopku prav tako uporablja, v 209. členu določa, kakšno naravo ima mnenje, potrebno za odločanje upravnega organa. Iz zakonskega teksta omenjenega člena oziroma njegove obrazložitve izhaja, da na vsebino mnenja drugega organa organ, ki je izdal odločbo, ni vezan, razen če zakon ne določa drugače. V konkretnem primeru bi zato po mnenju sodišča pri presoji izpolnjevanja pogojev za pristop k PDI tožena stranka morala poleg izdanega mnenja Pravne fakultete upoštevati tudi specifične okoliščine tožnika, torej presoditi, ali gre pri tožniku, glede na to, da mu je bilo omogočeno opravljanje dvoletnega pripravništva, (ki je pogoj za pristop k PDI), ter da se je v vmesnem obdobju deloma spremenil Zakon za pridobljene pravice tožnika v smislu 2. člena Ustave, ki govori o zaupanju v pravo in posledično tudi, ali je bil v konkretnem prime

Ni pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na nedopustnost presoje dovoljenosti revizije po ZUS-1 po kriterijih za dopustnost revizije. Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje. Ni pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na pravilnost in zakonitost postopka izdaje dokončnega upravnega akta. V postopku, ko se podaljšuje veljavnost dovoljenja za začasno prebivanje, izdanega zaradi povsem določnega razloga, ni mogoče upoštevati okoliščin, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za dovoljenje na drugi dejanski in pravni podlagi. Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu, ki mora pravni standard zelo hudih posledic izkazati individualno.

Ministrstvo za finance je kot organ, čigar soglasje je potrebno za odločbo, na zahtevo oziroma predlog Ministrstva za pravosodje, da se tožniku dolg do RS odpiše, odgovorilo v postavljenem roku. Pri tem je v svojem odgovoru navedlo, da predlog za odpis, ki ga je dalo Ministrstvo za pravosodje, nima ustrezne utemeljitve ter ga hkrati pozvalo, da glede na višino dolga svoj predlog ustrezno dopolni. Soglasja torej ni dalo niti ga ni odreklo, temveč je dopustilo, da se soglasje izda, v kolikor bo predlog glede nevnovčljivosti tožnikovega premoženja vseboval ustrezno utemeljitev. Zgolj kot pogojno pravilni pa so iz spisov razvidni tudi podatki o (ne)obstoju tožnikovega premoženja oziroma njegovi nevnovčljivosti in s tem o pogoju za odpis dolga iz tretjega 77. člena ZJF.

Akcesorni akt, v konkretnem primeru odklonitev soglasja lokalne skupnosti ter sporočila o tem, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj s tem ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke oziroma njeni pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), ga je pa možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, v konkretnem primeru o zahtevi za dodelitev koncesije. Glede na to, da je bil postopek zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o stvari po umiku tožbe tožeče stranke pravnomočno ustavljen, v zadevi niso podane procesne predpostavke za vodenje upravnega spora zoper akcesorna akta.

Tožena stranka je v postopku odločanja o podelitvi koncesije dolžna pridobiti mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje, vendar na to mnenje ni vezana, dolžna pa ga je presoditi (peti odstavek 209. člena ZUP). Javno službo v zdravstveni dejavnosti lahko opravljajo na podlagi koncesije domače in tuje pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo z zakonom določene pogoje, kar pomeni, da zakon organu, ki odloča, daje pravico, da odloči po prostem preudarku. Samo uporabo prostega preudarka je tožena stranka oprla na ugotovitev, da tožeča stranka sicer izpolnjuje pogoje za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju oftalmologije, zaprosila pa je za podelitev koncesije za manjši obseg dejavnosti, ki po svoji vsebini ni polna okulistična dejavnost, ko jo plačuje ZZZS in da zdravstveno dejavnost pri tožeči stranki opravlja zdravnik, specialist okulist, zaposlen v Splošni bolnišnici Celje. Navedena razlaga ter pridobitev mnenja ZZZS z dne 13. 3. 2008 po presoji sodišča pomeni, da je tožena stranka razloge za zavrnitev vloge tožeče stranka utemeljila v skladu z načelom zakonitosti iz drugega odstavka 6. člena ZUP.

Sodišče ugotavlja, da je izrek drugostopne odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. V njenem izreku namreč manjka odločitev o tožničini pritožbi, iz obrazložitve pa izhaja, da bo o zahtevku tožnice za denacionalizacijo nepremičnine moral organ prve stopnje ponovno odločati v skladu z napotili drugostopne odločbe.

Upravni organ ni imel podlage, da bi vrednotenje posestva lahko štel za tako nesporno, da bi glede njegovega upoštevanja v okviru obsega premoženja podržavljenega podjetja opustil dolžno obrazložitev, torej pojasnilo, zakaj upošteva tudi posestvo. Pojasnilo v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti razlogov, ki bi jih morala vsebovati izpodbijana odločba, da bi zadostila zakonskemu standardu obrazložitve.

Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zavrže zahtevo stranke, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Tudi če iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja izrecno, da se z njim odloča tudi o zahtevku tožnice za izdajo začasne odredbe, pa odločitev o glavnem zahtevku (za vračilo predmetne parcele) implicira tudi odločitev o akcesornem zahtevku (za izdajo začasne odredbe), ki je zgolj kot tak v denacionalizacijskem postopku lahko podan, kajti če zaradi okoliščin, ki so v ZUP določene kot procesne predpostavke, ni mogoče meritorno odločati o glavnem zahtevku, ni mogoče meritorno odločati niti o akcesornem zahtevku.

Odgovornost glavnega zavezanca po določbah CZ (1990) ni subsidiarna, saj je smisel njegovega vpisa v ECL ravno v tem, da jamči za primere, ko carinsko blago ni predano prevzemni carinarnici.

Oseba, ki je odgovorna za carinski prekršek, ker blaga v tranzitu ni predala namembni carinski izpostavi, je prva, ki pride v poštev kot carinski zavezanec.