VSRS Sklep I Up 96/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper dopis Generalštaba Slovenske vojske, št. 8500-2/2016-372 z dne 26. 8. 2016 (1. točka izreka), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Z navedenim dopisom je Generalštab Slovenske vojske po elektronski pošti obvestil Zvezo društev in klubov M., da se zaradi ugotovljenega varnostnega zadržka tožniku prepoveduje vstop v objekte posebnega pomena za obrambo, ki so določeni z Uredbo o določitvi objektov in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo in ukrepih za njihovo varovanje (v nadaljevanju Uredba). Hkrati je Zvezo društev in klubov M. prosil, da svojega člana A. A., torej tožnika, seznani s tem dopisom.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da izpodbijano obvestilo ni niti upravni akt niti akt, s katerim bi bilo poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika, zato je tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijani sklep v celoti odpravi in da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnik je s tožbo pri sodišču prve stopnje izpodbijal v 1. točki obrazložitve tega sklepa navedeni dopis Generalštaba Slovenske vojske Zvezi društev in klubov M., katere član je, in katera sodeluje s Slovensko vojsko kot nevladna organizacija na podlagi pogodbe, sklenjene v skladu s tretjim odstavkom 7. člena Uredbe o uporabi obrambnih zmogljivostih pri podpori državnih organov, sodelovanju s samoupravnimi lokalnimi skupnostmi in nevladnimi organizacijami (v nadaljevanju Uredba), po kateri sklepa tako pogodbo z nevladno organizacijo Generalštab Slovenske vojske. V tožbi, za katero ni navedel na kateri zakonski podlagi jo vlaga, je primarno predlagal, da sodišče prve stopnje izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

7V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je izpodbijano obvestilo (dopis) Generalštaba Slovenske vojske upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

8V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1, na podlagi katere je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožba vložena, odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka istega člena je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe. Pojem upravne zadeve opredeljuje 2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek), pri čemer se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek istega člena).

9Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zoper sporni dopis zavrglo, pravilna iz razlogov, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedlo že sodišče prve stopnje.

10Sporni dopis namreč ni akt iz 2. člena ZUS-1 ne v formalnem niti materialnem smislu, saj ni izdan v obliki upravne odločbe, niti ni bilo z njim v okviru izvrševanja upravne funkcije vsebinsko odločeno o pritožnikovih materialnopravno določenih pravicah,obveznostih ali pravnih koristih in s tem poseženo v njegov pravni položaj.

11Gre namreč za akt poslovanja oziroma upravljanja nepremičnin - vojaških objektov in okolišev - ki so posebnega pomena za obrambo, ki jih je Vlada določila z Uredbo, za izdajo katere je podlaga v prvem odstavku 29. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr), po katerem Vlada poleg določitve teh objektov tudi predpiše ukrepe za njihovo varovanje, kar pomeni tudi ukrepe za omejitev pravice svobode gibanja v skladu z 32. členom Ustave RS, ki določa, da se ta pravica z zakonom lahko omeji, med drugim tudi, če to zahtevajo interesi obrambe države ali javni red. Tako so v 5. točki prvega odstavka 1. člena Uredbe med objekte posebnega pomena za obrambo države uvrščena tudi vojaška vadišča, strelišča in poligoni ter drugi vojaški objekti in objekti, ki so namenjeni za uničevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev. V drugi alineji prvega odstavka 4. člena Uredbe pa je določeno, da so vstop, gibanje in zadrževanje na objektih in pripadajočih okoliših ter snemanje ali fotografiranje v času uporabe dovoljeni le pooblaščenim osebam. V drugem odstavku istega člena pa je Generalštabu Slovenske vojske dano pooblastilo, da določi način uporabe vojaških vadišč, strelišč in poligonov v skladu s to Uredbo.

12Iz navedenih določb jasno izhaja, da je gibanje na takih objektih dovoljeno le posameznim pooblaščenim osebam in da je gibanje vseh drugih oseb prepovedano oziroma je dovoljeno le v skladu z odločitvijo upravljavca, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko vstopa v take objekte in se v njih giblje ter zadržuje. Zato pritožnik, ki ni pooblaščena oseba, kar ni sporno, kot tudi ni sporno, da gre za objekte, ki so posebnega pomena za obrambo, nima pravice do vstopa in gibanja v teh objektih ne na podlagi ustave, zakona ali katerega drugega predpisa, prav tako nima te pravice kot član Zveze društev in klubov M., s katero Generalštab Slovenske vojske sicer sodeluje na podlagi pogodbe, sklenjene na podlagi Uredbe, ki pa se ne nanaša na fizične osebe oziroma ureja med drugim razmerja med Slovensko vojsko in nevladnimi organizacijami.

13Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da sporni dopis ni odločba, izdana v upravni stvari, saj niti ZObr niti podzakonski predpisi ne določajo, da se o vstopu in varovanju vojaških objektov odloča v upravnem postopku, temveč gre, kot že navedeno, za akt poslovanja oziroma upravljanja objektov, ki so posebnega pomena za obrambo, prav tako pa s tem dopisom ni bilo poseženo v katero pritožnikovo pravico ali v njegov pravni položaj, pravilna. Posledično je pravilna tudi njegova odločitev, da s tožbo izpodbijani dopis ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato ga je pravilno zavrglo na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1.

14Glede na to, da sporni dopis ni upravni akt, so tudi povsem irelevantne vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek njegove izdaje, obrazložitev dopisa, pooblastila Generalštaba Slovenske vojske za izdajo takega dopisa in druge zatrjevane formalne pomanjkljivosti, sklicevanje na hišni red in kakšen bi po pritožnikovem mnenju moral potekati postopek izdaje prepovedi vstopa, opozarjanje na dneve odprtih vrat in siceršnje izvajanje varnosti v objektih ter podobno in na domnevno kršitev pritožnikove pravice, da se usposablja za obrambo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je menilo, da izpodbijano obvestilo ni upravni akt, tožbo odstopiti civilnemu sodišču (ker če gre za akt razpolaganja, naj bi po njegovem mnenju imel pritožnik kljub temu na podlagi temeljnih ustavnih pravic oziroma načela enakosti pred zakonom pravico uveljavljati sodno varstvo tudi zoper civilnopravne osebe, če bi te nerazumno diskriminirale posameznike), saj se pritožnik na kršitev ustavnih pravic v tožbi ni skliceval, da pa je diskriminiran pa je v tožbi navajal zgolj v zvezi s postopkom varnostnega preverjanja, kar pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

15V zvezi s pritožnikovimi navedbami, da je bistveno, da mu je bila izrečena brezpogojna trajna prepoved, pa je tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožniku pojasnila, da če bo prenehal varnostni zadržek oziroma se bo izkazal za neutemeljenega, bo s tem odpadla tudi podlaga za obravnavano prepoved.

16Tudi očitek bistvene kršitve postopka oziroma pravice do izjave (ker je imel pritožnik ravno pripravljeno pripravljalno vlogo, s katero je pojasnil razloge, zakaj meni, da bi bila tožba povsem utemeljena, vendar pa ga je upravno sodišče prehitelo in izdalo sklep o zavrženju) ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je odgovor tožene stranke poslalo pritožniku zgolj v vednost in se je tako z njim v celoti seznanil, zato so bile njegove procesne pravice s tem spoštovane v zadostnem obsegu, poleg tega pa je izdalo izpodbijani sklep več kot mesec po tem, ko je bil pritožniku navedeni odgovor vročen.

17Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).

18Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.