Mednarodno pravo človekovih pravic

Poseg v tožničine pravice, ki ga je ugotovilo Ustavno sodišče, je posledica dejstva, da izvršilno sodišče ni (ustavnopravno pravilno) uravnotežilo tožničinih pravic iz 33. in 36. člena Ustave ter 8. člena EKČP s pravico upnikov do izvršbe. Strinjati se je mogoče s prvostopenjskim sodiščem, da bi izvršilno sodišče v konkretni zadevi lahko ravnalo tudi drugače, a to samo po sebi ne utemeljuje kvalificirane napačnosti ravnanja. Poseg v tožničine pravice namreč ni bil rezultat napačne razlage enopomenske zakonske določbe, hude malomarnosti pri uporabi prava ali vodenju postopka ali celo naklepnega ravnanja. Izvršilno sodišče je postopalo v okviru pooblastil, ki jih je imelo v času odločanja, ne da bi pri tem odstopilo od ravnanja, ki je v danih okoliščinah običajno oziroma pričakovano. Zavrnitev tožničinega predloga za odlog izvršbe s sklepom z dne 7. 3. 2014 in prodaja stanovanja in shrambe na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 nista nasprotovala tedanji sodni praksi višjih sodišč. Ta je zastopala jasno stališče, da čeprav izguba domovanja pomeni veliko stisko za dolžnika (in njegovo družino), realizacija izvršbe sama po sebi ne more pomeniti škode, ki je varovala z 71. členom ZI

Pritožba ima prav, ko navaja, da postopek ekstradicije ni formalni postopek, v katerem bi za presojo, ali bodo v primeru predaje zahtevane osebe spoštovana zagotovila iz 3. člena EKČP, zadostovala pridobitev formalnih zagotovil države odrediteljice, temveč mora pravosodni organ, ki odloča o izpolnjenosti pogojev za predajo zahtevane osebe, o tem presojati na podlagi ustreznih dokazil, iz katerih je razvidno, ali so v državi odrediteljici podane minimalne zahteve, ki izhajajo iz 3. člena EKČP. Sodišče prve stopnje bo pri pravosodnih organih ZK pridobilo podatke o tem, v katerem zavodu v ZK bo zahtevana oseba nastanjena in zahtevalo ustrezna pojasnila o razmerah za bivanje, ki tam vladajo. Po pridobitvi teh podatkov bo presodilo, ali bodo zahtevani osebi v primeru predaje zagotovljene pravice iz 3. člena EKČP, pri tem pa bo treba oceniti in se v razlogih odločbe opredeliti tudi do podatkov, ki izhajajo iz virov, ki jih je predložila obramba ter njenih navedb o nesorazmernosti predpisane kazni in položaja zahtevane osebe zaradi njenega porekla.

Interes osebe, ki v postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo prijavi udeležbo zaradi nudenja podpore osebi z invalidnostjo, je lahko le pravni interes.

Pravica do izjave zahtevane osebe in njegove obrambe po vsebini ni bila kršena in s tem tudi ne ustavne pravice zahtevane osebe. Pregled spisovnega gradiva izkazuje, da rezultat poizvedb zahtevani osebi in njegovi obrambi res ni bil posebej vročan, s posebno odredbo v seznanitev, vendar je vsebina navedenega odgovora v celoti, z enakim tekstom povzeta v predlogu preiskovalne sodnice, posredovanem izvenobravnavnemu senatu. Tako sestavljen predlog preiskovalne sodnice pa je bil zahtevani osebi in zagovornici tudi posredovan s pozivom, da v roku treh dni na naveden predlog podata morebitne pripombe. Naveden predlog je zahtevana oseba prejela 1. 7. 2024, njegova zagovornica 14. 6. 2024, vendar nihče od njiju v zvezi s posredovanim jima predlogom preiskovalne sodnice ni podal nikakršnih pripomb ali zahtev v smeri oprave dodatnih pojasnil, kar bi gotovo lahko storila, glede na to, da je o zadevi prvostopenjsko sodišče odločilo 11. 7. 2024. Tako se izkaže, da sta zahtevana oseba in njegova zagovornica imela dejansko možnost izjaviti se tudi o vsebini pridobljenih podatkov, pa tega nista storila, zato se na zatrjevano kršitev ne moreta uspešno sklicevati in je tudi pravilno razlogovanje

Čeprav tožnik zoper toženko vodi vrsto postopkov (tako civilnih kot kazenskega, na katerega opozarja v pritožbi) in v njih opisuje iste historične dogodke, iz istega dejanskega tožbenega temelja uveljavlja vsebinsko različne tožbene zahtevke oziroma predloge. Civilnopravno varstvo osebnostnih pravic, ki jih zasleduje v tem postopku, je lahko različnih vrst (134. člen OZ, 178. člen OZ, 179. člen OZ). Izbira oblike varstva je prepuščena prizadetemu, sodišče pa mora odločati v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Različni tožbeni zahtevki se lahko kombinirajo in kumulirajo. Nedenarni odškodninski zahtevki po 134. členu OZ ne izključujejo zahtevka za plačilo denarnega zahtevka - odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da si v obravnavanem primeru stojita nasproti roditeljska pravica oziroma pravica do izvajanja starševske dolžnosti obeh pravdnih strank, ki sta medsebojno omejeni. Hkrati konkurirata otrokovim ustavnim pravicam (56. člen Ustave RS). Pravilno je poudarilo, da so koristi otroka skladno s 3. členom Konvencije ZN o otrokovih pravicah glavno vodilo pri vseh dejavnostih (ravnanjih) v zvezi z otroki. Otroku

Modificiranje obtožnice, ki v tenorju ne konkretizira zakonskih znakov kaznivega dejanja, na glavni obravnavi v smeri sklepčnosti opisa pomeni zlorabo procesne pravice. Če sodišče spremembi ne odreče pravne veljavnosti in odloči o spremenjeni obtožbi, obtožbo prekorači, kar je bistvena postopkovna kršitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za vložitev predloga predlagateljice lahko začel teči od uveljavitve DZ. Obstoječo pravno praznino je sodišče pravilno interpretiralo in zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo, pri tem pa sledilo ciljem, kot jih je določil zakonodajalec v 122. členu DZ v zvezi s drugim odstavkom 45. člena ZNP-1, s tem, ko je določil petletni rok, v katerem mora otrok vložiti predlog za ugotovitev očetovstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravice predlagateljice do sodnega varstva izhajalo iz vrednostnega izhodišča zakonodajalca, ki je omejil uveljavljanje te pravice otroka na obdobje petih let, hkrati pa je upoštevalo, da se okoliščine konkretnega primera v bistvenih sestavinah ne skladajo s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, na podlagi katerih se po DZ presoja začetek teka roka za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva. Kakršno koli drugačno vrednotenje bi pomenilo, da je kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov in načelo enakega varstva pravic v razmerju med predlagateljico in otroki, ki so dopolnili 15 let ob uveljavitvi DZ. Drugačno materialnopravna ocena bi pomenila, da je prekluzivni rok

Družinski zakonik uveljavlja odločitev o skupnem varstvu in vzgoji kot prvenstveno odločitev. Otroka sme zaupati v varstvo in vzgojo le enemu od staršev samo takrat, kadar to zahteva otrokova korist. Sodišče je ustrezno določilo skupno vzgojo in varstvo v t.i. rezidenčni obliki, po kateri je otrok večji del časa pri enem staršu, tu pri očetu. Odločitev upošteva izrecno željo 13-letnega otroka in načelo kontinuitete, pri čemer je skupno starševstvo primarno in utemeljeno, oče kot rezidenčni roditelj pa kljub pomanjkljivostim pri vzgoji zanjo ni neprimeren.

Z ravnanjem tožene stranke je bilo poseženo v tožnikovo temeljno človekovo pravico in sicer v pravico do človekovega dostojanstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Prosilcem za mednarodno zaščito je potrebno pripadajoče pravice zagotavljati vse do dejanske izročitve.

Tožniku zatrjevana škoda zaradi neustreznih in nehumanih razmer v obeh zavodih (Celje in Dob) ni nastala, saj je bila kvadratura, ki jo je imel na razpolago, ustrezna. Omogočeno mu je bilo gibanje in rekreacija, opravljal je delo, higienske razmere so bile ustrezne. Do zatrjevanih psihičnih težav zaradi neustreznih razmer zato ni prišlo, prav tako je imel dostop do zdravstvene oskrbe. Skladno z opisanimi bivanjskimi razmerami toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja ter posledično tudi ni moč vzpostaviti vzročne zveze z zatrjevano nematerialno škodo v obliki psihičnih težav in duševnih bolečin. Iz tožnikove zdravstvene kartoteke izhaja, da je imel težave z nespečnostjo zaradi samega obstoja kazenskega postopka, saj se ni počutil krivega ter se ni mogel sprijazniti z odvzemom prostosti zaradi preprodaje mamil.

V delu, ko pritožnik zatrjuje, da je zaradi vrnitve ilegalnih prebežnikov Republiki Hrvaški Slovenija kršila tudi azilno zakonodajo, višje sodišče ugotavlja, da take navedbe niso konkretizirane, zato se do njih niti ni moč natančneje opredeljevati. Zatrjevanje in ugotavljanje teh kršitev pa tudi v ničemer ne vpliva na presojo obtožencu očitanega kaznivega dejanja, dokaznost ali celo kaznivost le-tega. Razen tega pa je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi 063/2020 z dne 13. 2. 2020 (zadeva N. D. in N. T. proti Španiji), ugotovilo, da vrnitev ilegalnih prebežnikov ni predstavljala kršitve konvencijskih določb (Evropska konvencija o človekovih pravicah) iz 13. člena in 4. člena Protokola 4 k le-tej.

Sodna praksa ni enotna o vprašanju, ali se 290. člen DZ, po katerem se postopki, začeti pred uveljavitvijo DZ, dokončajo po določbah ZZZDR, nanaša le na procesne določbe v prej veljavnem zakonu ali podaljšuje tudi uporabo njegovih določb materialnopravne narave. Jezikovna razlaga določb prvega in tretjega odstavka 105. člena ZZZDR podpira razumevanje, da je zaupanje v skupno varstvo in vzgojo dopustno le, če se starši o tem sporazumejo. Že pred sprejetjem DZ so se pojavili dvomi o skladnosti ureditve s koristjo otroka kot temeljnim vodilom za urejanje vseh zadev, ki se tičejo otroka. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, je navedeno vodilo vgrajeno tako v Konvencijo ZN o otrokovih pravicah kot v Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z ZZZDR-C je bilo vneseno tudi v ZZZDR. V 5.a členu je zakonodajalec k skrbi za otrokovo korist zavezal tako starše kot oblastne organe. Pojem koristi otroka je tudi vsebinsko opredelil. V drugem odstavku navedenega člena je tako določeno, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb

Kolektivne organizacije imajo svoj način določanja in urejanja tarife. Argumentov, da bi bila določena tarifa občutno previsoka ali prenizka, toženka ni podala. Zastaralni rok zamudnih obresti se določa drugače le v primeru, če je glavna terjatev že zastarala, saj takrat tudi zamudne obresti štejejo za zastarane.

Z vidika pravic staršev bi bilo najprimerneje, da za otroka vselej skrbijo in izvršujejo svoje pravice skupaj, tudi če živijo ločeno. Te pravice se lahko omejijo samo iz razlogov, ki jih narekuje otrokova korist. Z vidika otrokove koristi pa velja kot izhodišče, da varstvo in vzgoja potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev še vedno vzpostavljena. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da otrokova starša nista zmožna takšne stopnje dogovarjanja, da bi sodišče lahko ugodilo očetovemu predlogu za skupno starševstvo, saj na naroku za glavno obravnavo kljub poskusom nista bila sposobna doseči sporazumne rešitve, ne zadošča za zavrnitev možnosti določitve skupnega varstva in vzgoje. Izpodbijani sklep ne vsebuje nikakršnih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so preživninske zmožnosti predlagateljice slabše. Določitev preživnine je odvisna od preživninskih zmožnosti preživninskih zavezancev in ne od njunega trenutnega premoženjskega stanja. Pri presoji zmožnosti udeležencev imata oba enako izhodišče: oba sta mlada, očitno delazmožna in z enako stopnjo izobrazbe. Vsak od njiju ima tudi breme preživljanja še enega otroka iz življenjske skupnosti z d

Pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja je brez dvoma relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej z vložitvijo pritožbe odvrniti škodo. S prodajo stanovanja je tožnica izgubila dom, kar predstavlja najhujši poseg v pravico do spoštovanja doma, pa tudi poseg v osebno dostojanstvo. Četudi je bil poseg dopusten oziroma zakonit, bi moralo izvršilno sodišče v zadnji fazi sodne presoje, upoštevajoč vse relevantne okoliščine konkretnega primera, opraviti tehtanje med različnimi ustavnopravnimi pravicami, ki so bile v koliziji; med pravico upnikov do učinkovitega sodnega varstva na eni strani ter pravico dolžnice do spoštovanja doma in osebnega dostojanstva na drugi strani. Da je izvršba na stanovanje za tožnico predstavljala nedopustno trdoto, potrjuje tudi okoliščina, da je bila Republika Slovenija na dan 15. 5. 2014 (poleg A. d. d.) edini upnik, glede katerega se je lahko opravila dražba.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, kako je sodišče prve stopnje ocenilo prepričljivost in skladnost tožnikovih izjav in na podlagi česa se je prepričalo o njegovi splošni verodostojnosti. Natančno in podrobno je obrazložilo, zakaj drugače ocenjuje okoliščine, da je tožnik verodostojen, in da je v svoji izpovedbi prepričljivo in konsistentno pojasnil razloge za zapustitev izvorne države. Čeprav se pritožnica s temi ugotovitvami ne strinja, pravno relevantnih razlogov za to ne navaja. Pritožnica namreč sodišču prve stopnje ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako prvostopenjskemu sodišču ne očita kršitve drugih pravil postopka upravnega spora. Zgolj pritožničino drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njena drugačna dokazna ocena verodostojnosti tožnikovih izjav pa samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede ugotovljene tožnikove splošne verodostojnosti. Odločanje Upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije ni ponovitev

Ni res, da je tožnikoma v primeru, ko se nasprotna tožba ne dovoli, odvzeta pravica do obrambe in pravnega varstva. Tožba za plačilo odškodnine ni bila zavržena, ampak je bila zgolj nedopustna kot nasprotna tožba. To pomeni, da se bo obravnavala kot samostojna tožba pred stvarno pristojnim sodiščem. Načelo ekonomičnosti postopka je mogoče upoštevati v primeru, ko je za reševanje tožbe in nasprotne tožbe stvarno pristojno isto sodišče oziroma ko pride do atrakcije krajevne pristojnosti.

Tožnik ima status relativno javne osebe in je kot tak izpostavljen ostrejšemu javnemu nadzoru in kritiki, meja oziroma zaščita pred posegi v osebnostne pravice takšne osebe pa je bistveno bolj ohlapna in vezana na upravičen interes javnosti, da je seznanjena z ravnanji takšne osebe, zlasti na poslovnem področju njenega delovanja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnika, da so bili prisluhi pridobljeni z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov v kazenskem postopku. Ker pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče celovito preizkusiti, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče presoditi, ali je v konkretnem primeru še mogoče govoriti o koliziji dveh ustavnopravnih pravic, ali pa sam izvor posega v tožnikovo komunikacijsko zasebnost zaradi protipravnosti izključuje upravičenost posega v zasebnost tožnika, ne glede na vsebino zapisanega in objavljenega.

Tožnik v tem upravnem sporu sodnega varstva v zvezi s pridržanjem do 27. 3. 2017 ne uveljavlja, ampak se tožbeni zahtevek omejuje na sodno varstvo zoper akt odvzema prostosti, ki je stopil v veljavo z dnem 27. 3. 2017. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice bi moral biti tožnik vsaj v nekaj urah po tem, ko mu je odvzeta prostost, obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Če se to zgodi šele po treh dneh ali po štirih dneh, je to lahko v nasprotju z določilom člena 5(2) EKČP. Napačno ali netočno obvestilo o vzrokih oziroma razlogih za odvzem prostosti s strani tožene stranke, preden naj bi bil tožnik pravilno obveščen o razlogih s strani pooblaščenke, pomeni kršitev pravice iz člena 5(2) EKČP. Po izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor kriterija "nesodelovanje v postopku" iz 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje v Dublinskem postopku, ker ne ustreza kriterijem ustrezne pravne določnosti zakonske ureditve na podlagi sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor v povezavi z Abdolkhani and Karimnia v. Turkey (odst. 125-135) in Keshmiri v. Turkey (no.2; odst. 33); slednji zadevi iz sodne prakse ESČP zavračata

Revident z revizijskimi navedbami izpodbija pravilnost ocene vseh predloženih dokazov in dokazov, pridobljenih po uradni dolžnosti, ter pravilnost uporabe standardov po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, vendar njegov očitek dejansko pomeni, da bi moral biti materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča drugačen, če bi se oprlo na drugačno dejansko stanje. Izkaže se torej, da revident nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in ne zmotni uporabi materialnega prava. V revizijskem postopku pa ni več mogoče izpodbijati posamezne dejanske ugotovitve kot sporne ob sklicevanju na dokazne listine oziroma na napačno dokazno oceno, obsežne revizijske trditve o zmotnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, neupoštevanih dejstvih in napačnih ocenah pa pomenijo prav to. Da bi Vrhovno sodišče lahko dovolilo revizijo, bi torej moralo presoditi, da obstoji drugačno dejansko stanje, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega pooblastila pa Vrhovno sodišče nima, saj je v revizijskem postopku vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Po izrecni določbi drugega odstavka 85. čl