VSC Sodba II Kp 24535/2016

I. Ob odločanju o pritožbah se izpodbijana sodba glede dejanja, opisanega pod točko I izreka, po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtoženega A. A.

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi posla preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je za stranko nastala velika premoženjska škoda,

s tem, da je kot direktor gospodarske družbe B., d.o.o., na naslovu ... 102 v ... dne 31. 5. 2010 po ponudbi družbe C., d. o. o., ... 46, ..., številka 10087/2010 z dne 22. 4. 2010, sklenil Pogodbo št. 4/2010-dsop z gospodarsko družbo C., d. o. o., za dobavo in montažo industrijsko pralne in procesne opreme v skupni vrednosti 54.565,86 EUR za objekt Dom starejših občanov ..., s katero se je zavezal, da bo družba B., d. o. o., v roku 90 dni od dneva potrditve situacije v celoti poravnala obveznosti do družbe C., d. o. o., čeprav je vedel, da za plačilo obveznosti ne bo poskrbel, ker pa so mu predstavniki družbe C., d. o. o., verjeli, da bodo obveznosti za dobavo in montažo opreme tudi poravnane, so naročeno opremo po dobavnici št. 10098/2010 z dne 30. 6. 2010 dobavili in za opremo in montažo pralne in procesne opreme izdali račun številka 10272/2010 z dne 28. 7. 2010 v višini 54.565,86 EUR z rokom plačila 26. 10. 2010, nato pa A. A. za plačilo obveznosti kljub temu, da je družba B., d. o. o., imela denarna sredstva na transakcijskih računih družbe, v skladu s svojim prvotnim namenom ni poskrbel in ni odredil plačila računa niti ob dospelosti niti kasneje in je denarna sredstva družbe namenil za poplačilo drugih dobaviteljev, dejanje posojil povezani družbi, dvige gotovine in poplačilo drugih obveznosti družbe in je kljub temu predstavnikom oškodovane družbe ves čas prikazoval in zatrjeval, da bodo obveznosti v celoti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je za gospodarsko družbo C., d. o. o., nastala velika premoženjska škoda v višini 54.565,86 EUR,

s čimer naj bi obtoženec storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1.

II. Oškodovana družba C., d. o. o., se s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 54.565,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 10. 2010 napoti na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju pod točko I izreka obtoženega A. A., tj. sledeč modifikaciji obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 7. 3. 2022, na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe v smeri kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1. Oškodovano družbo C., d. o. o., je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo o stroških kazenskega postopka. Pod točko II izreka je zoper obtoženca na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo v smeri kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1. Tudi v tem delu je odločilo o stroških kazenskega postopka.

2Zoper oprostilni del sodbe so se pravočasno pritožili:

- okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 373. členom ZKP). Višjemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 ter mu izreče zaporno kazen v trajanju enega leta in treh mesecev;

- pooblaščenci oškodovane družbe C., d. o. o., zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja (po spremenjeni obtožnici), podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obtoženčev zagovornik D. D. v ... . Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo.

4Sodbo sodišča prve stopnje je bilo v izpodbijanem delu treba spremeniti po uradni dolžnosti, odločanje o pritožbah pa je postalo brezpredmetno, kot sledi.

5Vrhovno sodišče je v prelomni zadevi I Ips 93283/2010¹ in številnih kasnejših odločbah uokvirilo sodno prakso, ki se nanaša na (zadostno) konkretiziranost opisa kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1. V luči naslonitve na ustavno načelo zakonitosti (vključno z načelom lex certa) je poudarilo, da je namen tega načela preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo kaznovalnega aparata države v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni. Prepovedi in zahteve, ki izvirajo iz načela določnosti (prvi odstavek 28. člena Ustave), niso naslovljene le na zakonodajalca, ampak tudi na razlagalca zakona. Pomen načela se v (kazensko)sodni praksi izraža (zlasti) z zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov že v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP); šele če je opis sklepčen in perfekten, sme najti svoje mesto v izreku (obsodilne) sodbe. Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje obtožba in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani sodišču omogoči pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o (ne)obstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri substancirani. Predmetno presojo mora od primera do primera opraviti sodišče; ključna in primarna odgovornost, da so v opisu dejanja navedene okoliščine in dejstva, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, s tem pa tudi odgovornost za določnost in jasnost opisa, je na upravičenem tožilcu, ki je v obravnavani zadevi državni tožilec.²

6Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju po 228. členu KZ-1 je preslepitev drugega, tj. s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene. Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o (ne)obstoju določenih okoliščin. Storilec neresnično, torej lažno prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikriva, da tega ne bo storil ali ne bo mogel storiti, s čimer zapelje drugega v zmoto ali ga pusti v zmoti. Med takšno preslepitvijo in zmoto (predstavnika) oškodovanca mora obstajati vzročna zveza. Na ravni inkriminacije ni treba, da bi storilec zasledoval goljufivi (preslepitveni) namen od vsega začetka (od sklenitve posla), temveč je izvršitev dejanja možna tudi med izvajanjem posla. Seveda pa je odločilnega pomena, kakšen obtožbeni okvir je v konkretni zadevi zastavilo (državno) tožilstvo, saj je le v teh dimenzijah in v nobenih drugih dopustno: (1) presoditi, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja; (2) določiti, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja; (3) omogočiti obrambi, da se natančno zaveda predmeta obtožbe, kar je conditio sine qua non za izvajanje učinkovite in uspešne obrambe.

7V obtožnici z dne 29. 1. 2019, vloženi 1. 2. 2019 (list. št. 236 – 241), je državno tožilstvo obtoženemu A. A. kot direktorju družbe B., d. o. o., očitalo zgolj preslepitveno ravnanje v fazi sklenitve posla z oškodovano družbo C, d. o. o., torej ob sklenitvi Pogodbe št. 4/2010-dsop z dne 31. 5. 2010 za dobavo in montažo opredeljene opreme v skupni vrednosti 54.565,86 EUR, ter le neresnično prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene (ne pa tudi, da ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene). V opisu dejanja je tožilstvo navedlo, da se je obtoženec zavezal, da bo družba B., d. o. o., obveznosti do družbe C., d. o. o., v celoti poravnala, čeprav je vedel, da za plačilo obveznosti ne bo poskrbel. Ker so mu predstavniki oškodovane družbe verjeli, so opremo dostavili in dne 28. 7. 2010 izdali račun z rokom plačila 26. 10. 2010. Kljub temu, da se je obtožencu, kot že rečeno, očitala preslepitev v fazi sklenitve posla, je tožilstvo v opisu dejanja substanciralo izključno kasnejša ravnanja po dospelosti računa, ki naj bi kazala na njegov prvotni (preslepitveni) namen, ter prikazovanja in trditve, da bodo obveznosti v celoti izpolnjene. Šlo pa je za okoliščine, da je družba B., d. o. o., na transakcijskih računih imela denarna sredstva, ki jih je kot direktor namenil za plačilo drugim dobaviteljem, dajanje posojil povezani družbi, dvige gotovine in poplačilo drugih obveznosti družbe. Drugih relevantnih navedb (za razliko od naknadno spremenjene obtožnice) prvotni obtožni akt ni vseboval.

8Srčika presoje (zadostne) konkretizacije zakonskega znaka preslepitve se napaja v odgovoru na vprašanje, ali nanizana dejstva in okoliščine dovoljujejo določno sklepanje, da so bile obtoženčeve izjave, dane ob sklenitvi dogovora o poslovnem sodelovanju (sklenitvi Pogodbe št. 4/2010-dsop), prazne in neresnične, tj. lažne. Državno tožilstvo obtožencu namreč očita, da je že v fazi sklenitve posla ravnal s preslepitvenim namenom, tj. že tedaj vedoč, da pogodbeno prevzetih obveznosti ne bo izpolnil. Očitek preslepitvenega ravnanja med izvajanjem posla je vzniknil šele s kasnejšo modifikacijo obtožbe. Srž predmetne presoje mora potemtakem slediti v novejši sodni praksi izostrenim merilom, ki razmejujejo kazenskopravno inkriminirano ravnanje od kršitev civilnopravnih razmerij, v katerih ne pride do izpolnitve pogodbenih zavez ene od strank, z vsemi civilnopravnimi sankcijami vred. V tej optiki pa konkretizacije zakonskega znaka preslepitve kot pomensko odprtega pojma prvenstveno ne morejo predstavljati ravnanja, ki so sicer tipična in značilna za vsako pogodbeno razmerje – tj. zaveze, da bodo obveznosti stranke izpolnjene, in obljube, da bo temu tako, saj gre pri tem za zasledovanje načela izpolnitve obveznosti kot dolžnosti vsake od strank pogodbe. Šele če so tipična ravnanja pogodbenih strank dopolnjena s tako tehtnimi in objektiv(izira)nimi okoliščinami, ki anulirajo domnevo poštenega vstopanja strank(e) v pogodbena razmerja, je dopustno sklepati na obstoj preslepitve in preslepitvenega namena storilca poslovne goljufije. Pri tem ne bo dovolj gola trditev, da naj bi storilec vedel, da za plačilo obveznosti ne bo poskrbel, saj gre za domnevo iz njegove subjektivne psihične sfere, ki jo je treba objektivizirati z otipljivimi in navzven zazna(v)nimi konkretnimi ravnanji storilca ter tistimi dejstvi in okoliščinami, ki storilčevemu ravnanju jasno in nedvoumno dajejo ključno obeležje preslepitve.³ Teh (pred)postavk pa tenor prvotne obtožnice ne vsebuje.

9Medtem ko opis dejanja glede časovnega okvira sklenitve pogodbe z dne 31. 5. 2010 ne vsebuje nobenih spremljajočih dejstev in okoliščin, iz katerih bi bilo moč sklepati na obstoj preslepitvenega namena (ki se obtožencu obtožbeno očita) že v fazi sklenitve posla in posledično preslepitev predstavnikov oškodovane družbe, so opredeljene le še post festum spremljajoče dejanske okoliščine (po zapadlosti računa 26. 10. 2010), ki se v bistvenem iztečejo v očitek, da je družba B., d. o. o., razpolagala z denarnimi sredstvi, vendar porabljenimi za druge namene. Načelno je res, da lahko določene kasnejše okoliščine za nazaj kažejo na storilčev preslepitveni namen ab initio, vendar morajo biti naknadna dejstva še v toliko večji meri takšne kvalitete, da zanesljivo in izkustveno kažejo na preslepitveno prežetost sklepanja posla z oškodovancem. Za substanciranje zakonskega znaka izvorne preslepitve bi bilo treba ponuditi precej več kot povzemanje ugotovitve, da je družba B., d. o. o., pet mesecev po sklenitvi pogodbe razpolagala s sredstvi na transakcijskih računih, vendar jih ni namenila za poplačilo obveznosti (prav) do oškodovane družbe. Smiselno pravilno utemeljitev v tej smeri je (kljub izreku oprostilne sodbe po 3. točki 358. člena ZKP) v točki 26 izpodbijane sodbe podalo že sodišče prve stopnje. Navedlo je, da poplačilo drugih dobaviteljev še ni preslepitveno ravnanje, saj obtožba ne „dokazuje“ (niti na ravni opisa dejanja ne zatrjuje), zakaj bi morala biti prednostno poplačana prav oškodovana družba, pri tem pa ni razvidna zapadlost terjatev drugih upnikov oziroma vrstni red njihovih terjatev. Enako velja za (v poslovni praksi povsem običajno) prelivanje denarnih sredstev in dajanje posojil med povezanimi družbami ter za dvige gotovine,⁴ pri čemer v opisu dejanja v tenorju prvotne obtožbe v celoti izostane pojasnilo, zakaj so tovrstne poteze problematične, najsi gre za finančno izčrpavanje družbe ali ne, in zakaj bi morala imeti terjatev oškodovane družbe v razmerju do njih prednost. Iz tako opredeljenega manifestiranja prioritet poslovodstva pa izostane vsakršna prepričljiva povezava s konkretizacijo prvotnega preslepitvenega namena. Tudi Vrhovno sodišče v dejstvu, da gospodarska družba posluje, ustvarja prihodke in plačuje druge obveznosti, ni prepoznalo (zadostnega) substanciranja zakonskega znaka preslepitve.⁵ Judiciralo je, da niti dejstvo preusmeritve sredstev na drugo družbo samo zase ne predstavlja uresničitve zakonskih znakov kaznivega dejanja po 228. členu KZ-1,⁶ je pa napolnitev preslepitvenega namena treba iskati v vseh ostalih v opisu dejanja navedenih okoliščinah. Za razliko od obravnavane zadeve, kjer se, roko na srce, obtožencu sploh ne očita preusmeritev sredstev, temveč le „dajanje posojil“, kar seveda nista identična pojma, se je v citirani zadevi I Ips 37861/2015, kar je Vrhovno sodišče izpostavilo kot bistveno okoliščino,⁷ vendarle obdolžencu preslepitev očitala tako v fazi sklenitve kot v fazi izvajanja posla, za kar v tej zadevi prvenstveno ne gre. Državno tožilstvo je očitek storitve kaznivega dejanja (tudi) med izvajanjem posla dodalo šele s spremembo obtožbe na glavni obravnavi, konkretiziranje zakonskih znakov v prvi obtožnici pa, kot pojasnjeno, ni skladno z merili, izoblikovanimi v sodni praksi. Po presoji višjega sodišča opis dejanja, niti če se vrednoti kot celota, ne ponuja potrebnih zakonskih znakov, ki bi ravnanju obtoženca ob sklenitvi pogodbe z oškodovano družbo dali prepričljiv kazenskopravni značaj, tj. na ravni onkraj neizpolnitve civilnopravne obveznosti.

10Obtoženčev zagovornik je že v ugovoru zoper obtožnico z dne 26. 2. 2019 (list. št. 255 – 257) zatrjeval, da očitek obtožbe glede storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije ne vsebuje konkretizacije zakonskih znakov. Navajal je, da obtožbeni očitek glede preslepitvenega namena ob sklenitvi posla ne vsebuje niti besede; le o tem, kako se je situacija glede plačila zapletla v fazi po sklenitvi posla. Tenor obtožbe ne preseže narave civilnopravnega razmerja, v katerem je obljuba plačila nujni sestavni del. Izpostavil je že tedaj prezentno prakso Vrhovnega sodišča, tj. sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, in opozoril, da bi dopustitev obtožbe v konkretnem primeru, katere tenor ne vsebuje zadostnega substanciranja namena preslepitve, nasprotovala praksi precedenčnega sodišča. Na takšne navedbe se je senat (točka 7 sklepa I Ks 24535/2016-98 z dne 4. 9. 2019) odzval z lakoničnim in napačnim odgovorom, da so v opisanem ravnanju obdolženca izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja, ki so tudi dovolj konkretizirani.

11Po pravnomočnosti obtožnice razpravljajoči sodnik oziroma senat nima zakonske podlage za izdajo sklepa o ustavitvi kazenskega postopka iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP (dejanje, za katero je obtoženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje), saj navedenega razloga ni med temelji za ustavitev postopka po tretjem odstavku 293. člena ZKP. Kljub temu ima sodišče prve stopnje vselej možnost, da na glavni obravnavi brez nepotrebnega izvajanja dokazov izreče oprostilno sodbo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP. Ker sodišče v tej smeri ni ravnalo, je državno tožilstvo šele dne 7. 3. 2022 (list. št. 375), tj. pred zadnjim narokom za glavno obravnavo in razglasitvijo sodbe, obtožnico modificiralo. Dodalo je očitek, da naj bi obtoženec kaznivo dejanje izvršil ne le pri sklenitvi, ampak tudi pri izvajanju posla, in ne zgolj s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, temveč tudi s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene. Prav tako je v tenor obtožnice dodalo opis mnogih okoliščin, ki naj bi kazale na obstoj obtoženčevega preslepitvenega namena in o katerih ni bilo niti sledu v tenorju prvotne obtožbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano (sicer oprostilno, kar pa sploh ni odločilno) sodbo odločilo o modificirani, ne prvi obtožnici. Opustitev sodišča, ki kazenskega postopka ni ustavilo že v fazi obravnavanja ugovora zoper prvotno obtožnico niti izreklo oprostilne sodbe, je državnemu tožilstvu omogočila spremembo obtožbe v smeri sklepčnosti opisa kaznivega dejanja tik pred zaključkom glavne obravnave. V taki procesni situaciji pa je razlogovanje, da sme upravičeni tožilec spremeniti obtožnico do konca dokaznega postopka, če izvedeni dokazi kažejo na drugačno stanje kot ob vložitvi obtožbe (točka 1 obrazložitve), docela nerelevantno. Ne gre namreč zgolj za prilaganje opisa istega historičnega dogodka glede na izvedene dokaze, pač pa za nedopusten (prepozen) poskus saniranja neperfektne obtožbe. Ne gre torej za „spremenjenost“ dejstev in okoliščin, ki pomenijo zakonski znak kaznivega dejanja, če vsi potrebni zakonski znaki niso konkretizirani že pred tem. S tem je prišlo do procesne situacije, na katero je bilo izrecno opozorjeno v praksi Vrhovnega sodišča:⁸ uresničitve nevarnosti, da se na obdolženca med postopkom vedno znova naslavljajo novi očitki (elementi), ki dopolnjujejo izvorno invaliden in pomanjkljiv opis dejanja.

12Pravica upravičenega tožilca, da na podlagi prvega odstavka 344. člena ZKP spremeni obtožnico, ni v neskladju z ustavnimi jamstvi obtoženca, vendar takrat, kadar je tožilec ne zlorabi in ko je istočasno omogočeno, da nasprotna stranka v postopku (obtoženec) glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kot če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Prepoved zlorabe procesne pravice (15. člen ZKP) izhaja iz načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in zavezuje obe stranki v postopku, torej tudi državnega tožilca. Že okoliščina, da se procesno upravičenje uveljavlja na način, ki škoduje obtožencu ali otežuje njegov procesni položaj, lahko predstavlja zlorabo pravice.⁹ Obravnavana problematika konvencijske in ustavne narave je tesno prepletena tudi s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in s pravico do poštenega sojenja (6. člen EKČP) oziroma pravičnega kazenskega postopka, ki je lahko le postopek brez zlorabe pravic udeležencev.¹⁰ Najbrž ni treba posebej poudarjati, da spreminjanje obtožnega akta s konkretiziranjem zakonskih znakov obtožencu očitanega kaznivega dejanja v fazi dokazovanja na glavni obravnavi, do katere glede na stanje stvari sploh ne bi smelo priti, eklatantno presega meje upravičenja do modifikacije obtožbe, ki bi bilo združljivo z omenjenimi ustavnimi in konvencijskimi načeli ter z uresničevanjem pravice do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave). Pravni položaj obtoženca, ki se mu je pred modifikacijo očitalo dejanje, ki po zakonu sploh ni kaznivo, evidentno ne more biti enak položaju po spremembi, ko se je opis dejanja izpilil. Takšnim procesnim dejanjem bi moralo sodišče, tj. sledeč 22. členu Ustave in 15. členu ZKP, odreči pravno relevantnost oziroma veljavnost in (v konkretni zadevi) odločiti o prvotno vloženi obtožnici, modificirane obtožnice pa ne bi smelo upoštevati kot procesno veljavnega akta.¹¹

13Ker bi moralo torej sodišče prve stopnje spremembi obtožnice odreči pravno veljavnost, bi moralo s sodbo odločiti o prvotno vloženi obtožnici. Ker tega ni storilo ter je modifikacijo dopustilo in upoštevalo, je obtožbo prekoračilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Na obstoj te kršitve pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Njena ugotovitev nima nujne posledice v razveljavitvi sodbe, temveč tudi v spremembi sodbe glede na stanje stvari (prvi odstavek 394. člena ZKP). Procesno stanje stvari pa razkriva, kot obrazloženo zgoraj, da dejanje, kot je opisano v prvotni obtožnici, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1. To vodi v izrek oprostilne sodbe na podlagi 1. točke 358. člena (dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje), ne 3. točke 358. člena ZKP (ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen). Zato je višje sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtoženca glede dejanja, opisanega pod točko I izreka, oprostilo prvotne obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. Navedb v vloženih pritožbah, ki izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o modificirani obtožnici, utemelje(va)no na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, zaradi brezpredmetnosti ni obravnavalo. Odločba o napotitvi oškodovane družbe na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom temelji na tretjem odstavku 105. člena, odločba o stroških kazenskega postopka pa na prvem odstavku 96. člena ZKP.

¹ Sodba VS RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.
² Prav tam (točke 9 – 11 obrazložitve).
³ Prav tam (točke 16 – 19).
⁴ Kljub poseganju v polje dejanskega stanja je vendarle treba opozoriti, da je tudi obtoženec kot „lastnik“ družbe B., d. o. o., nakazoval sredstva na račun družbe (točka 3 dopolnitve mnenja izvedenca za ekonomijo mag. E. E. z dne 2. 3. 2022). To pa kaže na selektivno konkretiziranje relevantnih okoliščin v opisu očitanega mu dejanja.
⁵ Sodba VS RS I Ips 46459/2015 z dne 20. 5. 2021 (točki 13 – 14 obrazložitve).
⁶ Sodba VS RS I Ips 37861/2015 z dne 22. 9. 2022 (točka 12 obrazložitve).
⁷ Prav tam (točka 11).
⁸ Sodba VS RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 (točka 19 obrazložitve).
⁹ Odločba US RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (točka 10 obrazložitve) in sklep US RS U-I-40/00 z dne 16. 1. 2013 (točka 8).
¹⁰ Šepec M. (ur.): Zakon o kazenskem postopku s komentarjem – 1. knjiga; Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2023, str. 160, tč. 10.
¹¹ Op. kot pod 9.