VSL Sodba II Cp 1504/2020

I. Pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki III izreka spremeni tako:

- da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 1.375,28 EUR (s 3.146,55 EUR na 1.771,27 EUR);

- da je tožeča stranka dolžna stranskemu intervenientu v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 972 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. V ostalem se pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrneta, pritožba tožeče stranke pa se v celoti zavrne, ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna stranskemu intervenientu v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče toženki naložilo, da tožnici plača 57.680 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (točka I izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Iz naslova pravdnih stroškov je toženka dolžna tožnici povrniti 3.146,55 EUR, stranski intervenient pa je dolžan tožnici povrniti 3.478,93 EUR (točka III izreka).

2Zoper sodbo se pritožujejo tožnica,¹ toženka in stranski intervenient, vsi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.²

3Tožnica trdi, da jo je sodnica ves čas obravnavala na nezakonit, celo žaljiv način, podobne obravnave pa je bil deležen tudi njen pooblaščenec. Sodnica je navedbe pooblaščenca na zapisnik narekovala po svoje, tako da nekatere navedbe niso bile zapisane, oziroma so bile zapisane navedbe, ki niso bile izrečene. To je bil tudi razlog za podajo predloga za izločitev sodnice, ki pa ni bil uspešen. Sodnica je tožnico ob zaslišanju ves čas prekinjala in ji onemogočala izpoved, zaradi česar je tožnica izgubila živce in iz torbe pred sodnico na tla vrgla nekaj oblačil. To je sodnico močno razburilo, zato je tožnico pozvala, naj zapusti sodno dvorano. Tožnica je pozivu sledila in v postopku ni več sodelovala (kljub prošnji pooblaščenca pred koncem naroka, naj jo zasliši malo kasneje). K slabemu ozračju v sodni dvorani je pripomogla tudi toženkina pooblaščenka, ki je vztrajala, da tožnica na lastne stroške v spis vloži vse izvršilne spise, čeprav je vedela, da tožnica za to nima finančnih sredstev. Ker so se z razpisom pogojev za javno dražbo ukvarjale kvalificirane strokovne osebe, je sodišče tožnici neutemeljeno očitalo, da ni opozorila na napačne ID številke nepremičnin. Tožnica je zaradi nezakonite deložacije utrpela nevšečnosti, tudi težave z zdravjem. Šele ko je začela redno protestirati pred sodiščem, se je njen položaj v izvršilnih zadevah spremenil. Zaradi dokazovanja te škode je predlagala svoje zaslišanje in imenovanje izvedenca medicinske stroke. Ne drži, da zahtevek glede škode, ki je ob deložaciji zaradi demontaže nastala na opremi in pohištvu, ni bil določen. Tožnica je tožbo razširila na 20.000 EUR, ob tem pa pojasnila, da skupnega zahtevka (85.607 EUR) ne povečuje. Čeprav ji škoda iz naslova stroškov deložacije (4.927 EUR) še ni nastala, ji bo nastala s trenutkom, ko bo stranski intervenient po pravnomočnosti stroškovnega dela sodbe, na podlagi katere je dolžan tožnici plačati pravdne stroške, opravil pobot. Tožbeni zahtevek je skoraj v celoti utemeljen (del, ki ni utemeljen, ni povzročil posebnih stroškov), zato tožnici iz naslova stroškov postopka zaradi neuspeha ne bi smelo biti odšteto 30 %. Tožnica predlaga, da se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje pred drugega sodnika.

4Toženka trdi, da je začetek teka zastaralnega roka nepravilno vezan na pravnomočnost sklepa o domiku (9. 9. 2014). Sklep o domiku je mogoče izpodbijati le zaradi kršitve predpisov o dražbi, zato tožnica, ki se je sklicevala na finančno in socialno stisko, s pritožbo ne bi mogla uspeti (ni uveljavljala dopustnih pritožbenih razlogov). Tožnica je za obstoj škode vedela že na dan prodaje oziroma ob izdaji sklepa o domiku (15. 5. 2014), zato je vtoževana terjatev zastarala. Tožničin dolg do štirih upnikov iz sedmih izvršilnih zadev je na dan 15. 5. 2014 znašal 19.278,42 EUR, oziroma skupaj z obrestmi okoli 30.000 EUR. Tožnica je šele 18. 8. 2014 poravnala dolg do vodilnega upnika, 15. 9. 2014 pa še davčni dolg (dolg do toženke). Tožnica svojih trditev o poplačevanju dolgov ni konkretizirala niti izkazala. Tožničini dolgovi so se kopičili, iz izvršilnih spisov pa ni razvidno njihovo poplačevanje. Sodišče izpostavi eno listino - dopis z dne 2. 2. 2012, v katerem tožnica navaja, da prodaja garažo in da jo bo prodala v največ dveh mesecih, kar je iztrgano iz konteksta relevantnega dejanskega stanja. Trditev, da je njen dolg na dan dražbe znašal le nekaj tisoč EUR, je pavšalna, nedokazana. Tožnica je bila do upnikov brezbrižna, v izvršilnih postopkih pa je bila pasivna vse do trenutka prodaje njene nepremičnine. Poplačevanje dolgov po izdaji sklepa o domiku ni relevantno. Izvršba je bila odložena le v vodilni izvršilni zadevi (In 000/2011), kar pomeni, da se je izvršba za ostale upnike lahko nadaljevala. Izvršilno sodišče je nepremičnine, ki jih je prodajalo, označevalo z natančnim opisom v naravi in s pravilno vrednostjo glede na njihovo rabo. V odredbah o prodaji je predmet prodaje opisalo kot „pokrito parkirišče v skupni parkirni hiši v kletnih prostorih večstanovanjskega objekta na naslovu ...“. Enako velja glede prodaje stanovanja s shrambo. Potencialni kupec je zahteval, da mu izvršilno sodišče pred dražbo omogoči ogled nepremičnine (stanovanja in shrambe), kar pomeni, da nikoli ni bilo zmote o predmetu prodaje. Izpodbijana sodba je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne obrazloži elementa protipravnosti (kvalificirane napačnosti ravnanja), niti vzročne zveze. Prav tako ne obrazloži, zakaj šteje zadevo V., ki izvira iz obdobja po obravnavani izvršilni zadevi, za primerljiv primer (tožnica v tej smeri sploh ni podala ustrezne trditvene podlage). Tožnica je razlog nesorazmernosti med nepremičninsko izvršbo in preostankom dolga uveljavljala šele v pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in v ustavni pritožbi (z nobenim pravnim sredstvom ni bila uspešna). V zadevi V. je glavnica znašala 124 EUR, v postopku ni bilo odlogov, možna so bila tudi druga izvršilna sredstva. ESČP v zadevi V. ni vnaprej zavrnilo možnosti izvedbe nepremičninske izvršbe, temveč je opozorilo na tehtanje sorazmernosti posega z legitimnim ciljem. V obravnavani zadevi ni šlo za majhen dolg, druga izvršilna sredstva niso bila možna oziroma uspešna, zato je bila prodaja stanovanja s shrambo odrejena kot skrajni ukrep. Izvršilno sodišče je izvršbo najprej omejilo na prodajo pokritega parkirišča (poseglo je torej po milejšem izvršilnem sredstvu), prodajo odlagalo, prodajo stanovanja pa odredilo šele po tretji neuspešni dražbi pokritega parkirišča. Sklicevanje na sedaj veljavno določbo ZIZ³ (šesti odstavek 169. člena), ki v času obravnavane izvršbe ni veljala, pomeni nedopustno retroaktivno uporabo zakona. Nobena (tudi sedaj veljavna) določba ZIZ pa ne določa, da je stanovanje, ki je edini dom dolžnika, izvzeto iz izvršbe. Pravdni stroški tožnice so bili nepravilno naloženi v plačilo toženki in stranskemu intervenientu, tožnica je bila neupravičeno obogatena. Nekritična je tudi presoja, kateri stroški so bili za pravdo potrebni (pritožba izrecno izpostavlja vloge z dne 27. 2. 2018, 23. 4. 2018, 21. 5. 2018, 22. 5. 2018, 22. 10. 2018, 16. 11. 2018, 20. 2. 2019, 27. 5. 2019, 3. 6. 2019, 11. 6. 2019, 26. 8. 2019, 2. 9. 2019, 25. 11. 2019, 28. 11. 2019 in 4. 12. 2019). Tožnici je bilo neutemeljeno priznanih 100 točk za trajanje naroka 16. 11. 2018. Ker bi si lahko izbrala odvetnika v kraju sodišča, tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov kilometrine v zvezi s prihodom odvetnika na dva naroka. Uspeh tožnice je bil 67 %, ne 70 %.

5Stranski intervenient, ki vlaga pritožbo zoper stroškovni del sodbe, opozarja, da je sodišče tožnici iz naslova pravdnih stroškov priznalo višji znesek (6.625,48 EUR) kot znaša znesek priznanih stroškov (6.247,73 EUR). Uspeh tožnice je 67,4 %, ne 70 %. Stroški za sestavo konkretnih vlog (z dne 27. 5. 2019, 25. 11. 2019, 28. 11. 2019, 4. 12. 2019), pa tudi ostalih (pretežno nerazumljivih) vlog, so bili za pravdo nepotrebni. Pooblaščenec stranskega intervenienta je zavezanec za DDV, zato bi moral biti v okviru pravdnih stroškov upoštevan tudi DDV. Stranski intervenient je lahko le upravičenec do povrnitve pravdnih stroškov, ne pa tudi zavezanec za povrnitev pravdnih stroškov. Ker je bila njegova intervencija nujna in potrebna, tožnica pa svojih očitkov, naslovljenih nanj, ni dokazala, je stranski intervenient upravičen do povrnitve vseh pravdnih stroškov (3.637,56 EUR), oziroma vsaj do povrnitve 32,6 % teh stroškov (1.185,84 EUR).

6Tožnica v odgovorih na pritožbi toženke in stranskega intervenienta predlaga zavrnitev pritožb, toženka in stranski intervenient pa na pritožbo tožnice nista odgovorila.

7Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožbi toženke in stranskega intervenienta pa sta delno utemeljeni (le zoper stroškovni del izpodbijane sodbe, sicer pa ne).

8Tožnica zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi protipravnega ravnanja izvršilnega sodišča (Okrajnega sodišča v ...). Zatrjuje, da njeno stanovanje v izvršilnem postopku ne bi smelo biti prodano, saj bi moralo izvršilno sodišče poseči po milejšem ukrepu. Za poplačilo njenih dolgov bi zadoščala kupnina od garaže, ki pa zaradi napačne označbe v odredbi v prodaji ni bila prodana. Vrednost prodanih nepremičnin (stanovanje s shrambo) je bila tudi nesorazmerna s stanjem njenega dolga.

9Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo na podlagi 26. člena Ustave⁴ ter splošnih pravil obligacijskega prava o krivdni odškodninski odgovornosti (vključno z institutom odgovornosti za ravnanje drugega). Predpostavke za nastanek obveznosti države povrniti škodo so torej poleg predpostavk iz 26. člena Ustave tudi splošne predpostavke odškodninske obveznosti: protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med njima in krivda povzročitelja (prvi odstavek 131. člena OZ⁵). Pri presoji ravnanj sodnika je relevantno vprašanje, ali je ravnal v skladu ali v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe. Za odškodninsko odgovornost države ne zadošča kakršnakoli nepravilnost, izpolnjen mora biti standard kvalificirane napačnosti odločitve. Protipravnost je podana, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z jasnimi določbami zakona ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.⁶ Napake v postopku, pri dokazni presoji in pri uporabi materialnega prava, ki niso zunaj okvira pravne dopustnosti, torej ne utemeljujejo odškodninske odgovornosti države.

10Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na listinske dokaze, so naslednje:

Zoper tožnico (kot dolžnico) se je v (vodilni in pristopnih) izvršilnih zadevah več upnikov pred Okrajnim sodiščem v ... vodila izvršba na njenih nepremičninah: - stanovanju (ID znak: 000-000-23 (prej 000-000-42)), z ugotovljeno vrednostjo 136.250 EUR, - shrambi (ID znak: 000-000-24 (prej: 000-000-43)), z ugotovljeno vrednostjo 2.030 EUR, in - pokritem parkirišču oziroma garaži (ID znak: 000-000-25 (prej: 000-000-44)), z ugotovljeno vrednostjo 16.720 EUR. Na tožničin predlog je izvršilno sodišče omejilo izvršbo na garažo, ki na prvih dveh javnih dražbah ni bila prodana. V odredbi o prodaji z dne 18. 11. 2013 (priloga A42) je izvršilno sodišče odredilo, da bo predmet prodaje na tretji javni dražbi 7. 1. 2014 nepremičnina z ID znakom: 000-000-24 (prej: 000-000-43), last dolžnice, ki v naravi predstavlja pokrito parkirišče v skupni parkirni hiši v kletnih prostorih večstanovanjskega objekta na naslovu ..., v vrednosti 16.720 EUR. Ker garaže ni bilo mogoče prodati na tretjem prodajnem naroku niti za polovico ugotovljene vrednosti, je izvršilno sodišče s sklepom z dne 15. 1. 2014 ustavilo izvršbo na garaži, ob tem pa sklenilo, da bo izvršbo nadaljevalo na drugih dveh nepremičninah (priloga A81). Dne 12. 2. 2014 je odredilo prodajo na prvi javni dražbi 27. 3. 2014 za nepremičnino z ID znakom: 000-000-23, v naravi kletna shramba, in za nepremičnino z ID znakom: 000-000-25, v naravi dvosobno stanovanje v pritličju večstanovanjskega objekta na naslovu ... (priloga A80). Dolžnica ni bila uspešna s predlogom za odlog izvršbe in omejitev izvršbe na kletno shrambo (v njem nepremičnino označuje enako kot izvršilno sodišče z ID znakom: 000-000-23); izvršilno sodišče je s sklepom z dne 7. 3. 2017 (priloga A76) oba njena predloga (priloga A35) zavrnilo, odločitev pa je s sklepom I Ip 000/2014 z dne 12. 5. 2014 potrdilo tudi pritožbeno sodišče (priloga A65). Na podlagi odredbe o prodaji z dne 27. 3. 2014 (priloga A74), v kateri sta bili kot predmet prodaje ponovno označeni nepremičnina z ID znakom: 000-000-23, v naravi kletna shramba, in nepremičnina z ID znakom: 000-000-25, v naravi dvosobno stanovanje v pritličju večstanovanjskega objekta na naslovu ..., je bila 15. 5. 2014 opravljena druga javna dražba, na kateri sta bili nepremičnini prodani. Obe nepremičnini (ponovno označeni z ID znakom: 000-000-23 in 000-000-25) sta bili istega dne domaknjeni kupcu za ceno 80.600 EUR (priloga A64). Sklep o domiku je postal pravnomočen 9. 9. 2014, z izdajo sklepa pritožbenega sodišča I Ip 000/2014 (priloga A36). S sklepom izvršilnega sodišča z dne 16. 9. 2014 (priloga A50) sta bili nepremičnini izročeni kupcu, dolžnica pa je bila pozvana k izpraznitvi in izročitvi nepremičnin kupcu. Na podlagi sklepa o poplačilu z dne 18. 2. 2015 (priloga A44) so bili iz kupnine (80.600 EUR) poplačani stroški izvršilnega postopka (v zadevah In 184/2013, In 185/2013, In 190/2013, upnika A. d. d.), davek na promet nepremičnin in terjatev upnika A. d. d. (skupaj 4.754,61 EUR). Preostanek kupnine (74.224,86 EUR) je bil vrnjen dolžnici. Dolžnica je bila 18. oziroma 19. 5. 2016 deložirana iz stanovanja, v katerem je živela skupaj s hčerko in dvema vnukoma.

11Sodišče prve stopnje je odškodninsko podlago našlo v ravnanjih izvršilnega sodišča v obdobju po izdaji odredbe o prodaji garaže na tretji javni dražbi. Presodilo je, da je izvršilno sodišče s tem, ko je dejanski predmet prodaje (pokrito parkirišče/garažo) označilo z napačnim ID znakom (navedlo je ID znak za shrambo in vrednost garaže), ravnalo protipravno, saj je potencialne kupce spravilo v zmoto, da se prodaja shramba z ocenjeno vrednostjo 16.720 EUR. Posledično je bila izvršba na garažo neuspešna, postopek pa nadaljevan z izvršbo na stanovanje s shrambo. Teza sodišča prve stopnje je, da do izvršbe na stanovanje sploh ne bi prišlo, saj bi bila garaža v primeru označbe s pravilnim ID znakom prodana, s kupnino zanjo pa bi bil tožničin dolg v celoti poplačan. Elemente protipravnega ravnanja je sodišče prve stopnje našlo tudi v nadaljevanju izvršbe. Čeprav je izvršilno sodišče ravnalo na način kot mu je nalagal tedaj veljavni ZIZ (izvršbo je nadaljevalo na drugi nepremičnini), bi moralo v okviru opravljenih izvršilnih dejanj upoštevati, da so bili dolgovi tožnice v trenutku prodaje stanovanja (15. 5. 2014) minimalni in da je bilo stanovanje tožničin edini dom. Poseg v tožničino pravico do mirnega uživanja premoženja je imel legitimen cilj (varstvo upnikov), ni pa bil sorazmeren s takšnim ciljem.

12Prisojena odškodnina 57.680 EUR predstavlja razliko med ugotovljeno vrednostjo stanovanja s shrambo (138.280 EUR) in na dražbi doseženo prodajno ceno (80.600 EUR). Tožnica je poleg 57.680 EUR zahtevala še 12.000 EUR zaradi nevšečnosti (tudi zdravstvenih), povezanih z deložacijo, 10.000 EUR za škodo na stvareh, ki so bile ob deložaciji oziroma hrambi v skladišču izvršitelja poškodovane ali uničene, ter 5.927,10 EUR⁷ za stroške izvršitelja. V presežku (nad 57.680 EUR) je bil njen odškodninski zahtevek zavrnjen.

O pritožbi toženke

13Materialnopravno pravilna je odločitev, da tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe 7. 9. 2017 (še) ni zastaral.⁸ Sodišče prve stopnje je štelo, da subjektivni triletni zastaralni rok iz 352. člena OZ ni začel teči že z izdajo sklepa o domiku, temveč šele s pravnomočnostjo tega sklepa (9. 9. 2014). V skladu s 352. členom OZ je začetek teka zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je oškodovanec zvedel za obseg in višino škode. Pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja je brez dvoma relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej (z vložitvijo pritožbe) odvrniti (odpraviti) škodo. Po presoji pritožbenega sodišča je zastaralni rok za odškodninski zahtevek začel teči še kasneje kot s pravnomočnostjo sklepa o domiku, in sicer s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi z dne 16. 9. 2014 (gre za odločbo državnega organa, s katero kupec pridobi lastninsko pravico na prodanih nepremičninah),⁹ kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve o ugovoru zastaranja.

14Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, da napačna označba ID znaka v odredbi o prodaji predstavlja protipravno ravnanje izvršilnega sodišča. Napačna označba ID znaka v odredbi o prodaji z dne 18. 11. 2013 (priloga A42), pa tudi v predhodnih odredbah o prodaji, potencialne kupce ni mogla spraviti v zmoto o predmetu prodaje (in o njegovi vrednosti), saj je bil le-ta v odredbi jasno opisan kot „pokrito parkirišče v skupni parkirni hiši v kletnih prostorih večstanovanjskega objekta na naslovu ...“. Da napačen ID znak predmeta prodaje v odredbi o prodaji, ob pravilnem opisu predmeta prodaje v naravi, pri zainteresiranih kupcih ne povzroči zmote, dokazuje tudi dejstvo, da je bilo stanovanje s shrambo prodano na dražbi 15. 5. 2014, odrejeni z odredbo o prodaji (priloga A74), ki prav tako vsebuje napačen zapis ID znaka stanovanja in shrambe ter pravilen opis predmeta prodaje v naravi. Napačna označba ID znaka nepremičnine (garaže) v odredbi o prodaji je torej nepravilnost (očitna pisna pomota), ki v okoliščinah konkretnega primera ne izpolnjuje standarda kvalificirane napačnosti.¹⁰ Neuspeh tretjega dražbenega naroka ne izvira iz sfere izvršilnega sodišča.

15Podlago za odškodninsko odgovornost države pa je sodišče prve stopnje pravilno našlo v dejstvu, da izvršilno sodišče v okviru nadaljnjih izvršilnih dejanj ni presojalo sorazmernosti posega (izvršba na stanovanje) v ustavno varovane dobrine tožnice, predvsem v njeno pravico do spoštovanja doma. Pravica do spoštovanja doma je zagotovljena v okviru pravice do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave in pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP.¹¹ Posameznik je torej varovan pred ukrepi, ki pomenijo poseg v njegovo pravico do spoštovanja doma. Iskanje pravičnega ravnovesja med različnimi ustavno varovanimi položaji (ki so v koliziji) pa ni le v pristojnosti zakonodajalca, temveč tudi sodišča. Sodna presoja (ne)dopustnosti posega v pravico do spoštovanja doma obsega tri faze, sodišče v prvi fazi ugotavlja, ali je bilo poseženo v pravico do spoštovanja doma, v drugi fazi ugotavlja, ali je poseg dopusten (ali zanj obstaja zakonska podlaga) in nujen, v tretji fazi pa opravi tehtanje, ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju.¹² S prodajo stanovanja (in s posledično prisilno izselitvijo iz stanovanja) je tožnica izgubila dom, kar predstavlja najhujši poseg v pravico do spoštovanja doma, pa tudi poseg v osebno dostojanstvo (34. člen Ustave). Četudi je bil poseg dopusten oziroma zakonit (imel je podlago v določbah tedaj veljavnega ZIZ), bi moralo izvršilno sodišče v zadnji fazi sodne presoje, upoštevajoč vse relevantne okoliščine konkretnega primera, opraviti tehtanje med različnimi ustavnopravnimi pravicami, ki so bile v koliziji; med pravico upnikov do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) na eni strani (namen sodnega varstva je praviloma dosežen šele z izvršitvijo sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o pravici/obveznosti) ter pravico dolžnice do spoštovanja doma in osebnega dostojanstva na drugi strani.¹³ To tehtanje je ob odločanju o odškodninski odgovornosti države opravilo sodišče prve stopnje, ter pravilno zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera teža posega ni bila sorazmerna zasledovanemu cilju, oziroma da je bila pravica do doma pomembnejša pravna vrednota od pravice upnikov do izvršbe. V nadaljevanju nanizane okoliščine potrjujejo pravilnost stališča, da prodaja stanovanja in posledična prisilna izselitev nista bila ne nujen (za varstvo interesov upnikov) ne sorazmeren poseg.

16Stanje tožničinega dolga na dan prodaje stanovanja s shrambo je pravno pomembno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Zadovoljilo se je z ugotovitvami, da je očitno, da je tožnica glede na številne delne umike izvršilnih predlogov poplačevala dolg, in da je bil njen dolg ob izdaji sklepa o poplačilu oziroma že v trenutku opravljene javne dražbe minimalen. Ker je stanje dolga na relevanten datum 15. 5. 2014 mogoče ugotoviti na podlagi predloženih listinskih dokazov, ki so bili v postopku pred sodiščem prve stopnje predloženi in glede katerih sta se imeli pravdni stranki možnost izjaviti (kar sta tudi storili), je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP dopolnilo ugotovljeno dejansko stanje v tej smeri.¹⁴

17Iz odredbe o prodaji z dne 27. 3. 2014 (priloga A74) izhaja, da je bila izvršba na stanovanje s shrambo vodena na predlog štirih upnikov (In 000/2011 upnika D. D., In 000/2012 upnice Republike Slovenije, In 000/2013, In 000/2013 in In 000/2013 upnika A. d. d., In 000/2013 in In 69/2014 upnika B. d. o. o.¹⁵). Na predlog upnika iz vodilne izvršilne zadeve D. D., katerega začetna terjatev je znašala 6.300 EUR, je bila s sklepom z dne 8. 5. 2014 (priloga A69) izvršba zanj odložena do 4. 7. 2014. Tožnica je v njegovo korist izvedla več delnih plačil (2.000 EUR - 28. 6. 2013, 2.000 – 20. 8. 2013, 2.000 - 29. 4. 2014), končno plačilo (1.000 EUR) pa je izvedla 5. 8. 2014 (priloga A6); upnik je izvršilni predlog umaknil 15. 8. 2014 (priloga A58). Tožnica je pred prodajnim narokom izvedla dve delni plačili tudi na račun dolga do upnice iz pridružene zadeve Republike Slovenije, katere začetna terjatev je znašala 8.555,64 EUR (2.000 EUR - 28. 6. 2013, 2.500 EUR - 13. 5. 2014). Republika Slovenija je 22. 5. 2014 umaknila predlog za izvršbo za plačanih 2.500 EUR in ob tem izvršilnemu sodišču sporočila, da znaša njena terjatev še 2.400 EUR (priloga A67). Predlagala je odlog izvršbe do 15. 9. 2014, v zvezi s katerim je pojasnila, da je štela, da bo zaradi odloga izvršbe za vodilnega upnika dražba preklicana, zato dodatnega predloga za odlog ni podala. Podredno, za primer, da izvršilno sodišče ne bi odložilo izvršbe, je vložila pritožbo zoper sklep o domiku.¹⁶ S sklepom z dne 30. 5. 2014 je izvršilno sodišče delno ustavilo izvršbo za plačanih 2.500 EUR in odložilo izvršbo do 15. 9. 2014 (priloga A62). Tega dne je Republika Slovenija izvršilno sodišče obvestila o tem, da je dolžnica poplačala vse svoje obveznosti, ter umaknila izvršilni predlog (priloga A56). Iz obrazložitve sklepa izvršilnega sodišča z dne 7. 3. 2014 (priloga A76), s katerim je bil zavrnjen predlog dolžnice za odlog izvršbe in za omejitev izvršbe s prodajo nepremičnine z ID znakom: 000-000-23, izhaja, da znaša terjatev pristopnega upnika A. d. d. 4.523,69 EUR.¹⁷ Iz sredstev kupnine je bila poplačana terjatev upnika A. d. d. v višini 4.754,61 EUR (priloga A44). Toženka kot upnika omenja Banko, glede katere pa je bil na podlagi umika izvršilnega predloga izvršilni postopek ustavljen že 6. 3. 2012 (priloga A13).

18Listinski dokazi torej omogočajo dokazno presojo, da je imela tožnica do upnikov, ki so predlagali izvršbo na stanovanju, na dan 15. 5. 2014 dolg v višini (približno) 7.923,69 EUR (1.000 EUR + 2.400 EUR + 4.523,69 EUR). Pritožbena navedba, da je dolg na ta dan le iz naslova glavnice znašal 19.278,42 EUR, je brez dokazne opore. K presoji o nesorazmernosti nepremičninske izvršbe vodi primerjava višine preostanka dolga (7.923,69 EUR, oziroma 4.523,69 EUR, upoštevajoč le terjatev upnika A. d. d., ki ni predlagal odloga izvršbe) in vrednosti stanovanja s shrambo (138.280 EUR), v povezavi z okoliščinami: (1) da je tožnica, ki je bila v finančni stiski, v stanovanju živela skupaj s hčerko in dvema vnukoma; (2) da je tožnica v svojih vlogah v izvršilnem postopku zatrjevala svojo finančno in socialno stisko (tudi bivanjsko stisko v primeru prodaje stanovanja) ter opozarjala na nesorazmernost posega;¹⁸ (3) da je tožnica že pred 15. 5. 2014 po svojih finančnih zmožnostih poplačevala svoje dolgove; in (4) da sta dva največja upnika predlagala odlog izvršbe, pri čemer je bila izvršba glede vodilnega upnika že pred prodajnim narokom odložena, Republika Slovenija pa je (zaradi zmote, da bo dražba zaradi odloga izvršbe, predlaganega s strani vodilnega upnika, preklicana) odlog predlagala šele po opravljenem prodajnem naroku (glede na datum delnega plačila – 13. 5. 2014, bi lahko predlog podala pred narokom).

19Tožnica je torej poplačevala svoj dolg (njen dolg se je zmanjševal). Omenjena predloga za odlog izvršbe izkazujeta, da sta se največja upnika strinjala z dinamiko delnih plačil, oziroma da sta v ravnanju tožnice prepoznala namero, da v celoti poravna svoj dolg do njiju. Izvršilno sodišče, ki je zavezano (tudi) ustavnemu načelu socialne države, bi moralo predvideti, da lahko prodaja stanovanja tožnico pahne v še hujšo socialno stisko. S prilagoditvijo dinamike izvršbe finančnim zmožnostim tožnice, ki je pri poplačevanju dolga pokazala potrebno resnost in zavzetost, bi lahko preprečilo poglobitev njene socialne stiske, in sicer brez sočasnega resnejšega ogrožanja interesov upnikov. Da je izvršba na stanovanje za tožnico predstavljala nedopustno trdoto, potrjuje tudi okoliščina, da je bila Republika Slovenija na dan 15. 5. 2014 (poleg A. d. d.) edini upnik, glede katerega se je lahko opravila dražba.

O pritožbi tožnice

20Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, s katerim tožnica zahteva povrnitev škode zaradi nevšečnosti zaradi deložacije (12.000 EUR) in povrnitev škode na stvareh, ki so bile ob deložacije odstranjene iz stanovanja in shranjene v skladišču izvršitelja (10.000 EUR).¹⁹ Trditve o nevšečnostih zaradi deložacije, ki jih izpodbijana sodba povzema v 23. točki obrazložitve, pa tudi trditve o poškodovanih/uničenih stvareh, so bile preskope (premalo konkretne), tožba pa v tem delu posledično nesklepčna. Prvi pogoj za uspeh v pravdi je navedba dejstev, ki substancirajo tožbeni zahtevek. Šele, če je zahteva sklepčnosti izpolnjena, nastopi zahteva dokazanosti, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnica želela dokazovati nevšečnosti zaradi deložacije s svojim zaslišanjem in z izvedencem medicinske stroke. Odločilno je, da tožnica nevšečnosti zaradi deložacije ni konkretizirala²⁰ (tudi navedba o „težavah z zdravjem“ ne presega ravni pavšalnosti), zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izvajanje dokaznega postopka v tej smeri. Z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomestiti pomanjkljivih trditev. Če je tožba nesklepčna, dokazna obravnava odpade. Enako velja glede vtoževane premoženjske škode. Tožnica ni določno navedla niti enega predmeta (niti njegove vrednosti), ki naj bi bilo v posledici deložacije ali neustrezne hrambe poškodovano ali uničeno (navedla je le, da je šlo za pohištvo in opremo, tudi oblačila in obutev, ter predlagala izvedenca gradbene in tekstilne stroke). Gre za dejstva, ki niso bila zunaj tožničinega zaznavnega območja, zato v obravnavanem primeru ni bilo podlage za izjemo od načelne prepovedi informativnega dokaza z izvedencem. Pri presoji sklepčnosti tožbe je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi toženkin procesni položaj. Ravni trditvenega bremena namreč ni mogoče znižati do te mere, da bi bila nasprotna stranka prizadeta v svoji pravici do obrambe, saj se je mogoče braniti le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago.²¹

21Prepis zvočnega posnetka z naroka 4. 12. 2019 ne potrjuje pritožbenih očitkov, da je bila sodnica med zaslišanjem do tožnice nespoštljiva ali celo žaljiva. Nasprotno, bila je potrpežljiva in procesno korektna. Iz poteka zaslišanja izhaja, da je sodnica ustrezno upoštevala, da je bila tožnica zaradi podoživljanja preteklih, zanjo bolečih dogodkov, ob zaslišanju v posebnem čustvenem stanju. Glede tožnice pa je bilo očitno, da sodnici, potem ko ni uspela s svojo zahtevo za njeno izločitev, ne priznava sodne avtoritete. Sodnica je v okviru skrbi za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (303. člen ZPP) tožnico opozarjala na njeno neprimerno obnašanje (vrednostne komentarje, žaljivke, naslovljene predvsem na stranskega intervenienta, preklinjanje). Zaslišanje je prekinjala le ob priliki opozoril in tedaj, ko je presodila, da tožničin pooblaščenec postavlja vprašanja, glede katerih v pisnih vlogah ni bilo ustrezne trditvene podlage (glede obnove stanovanja, opreme v stanovanju). Tožnica je izgubila nadzor nad sabo, ko jo je sodnica prosila, naj se usede, saj je glede na njeno obnašanje ne more več zasliševati. Iz torbe je začela jemati oblačila in jih metati po tleh. Tožničin pooblaščenec je predlagal, naj tožnica zapusti dvorano, kar je tožnica ob nadaljevanju neprimernega govorjenja (usmerjenega predvsem proti sodnici) in obnašanja tudi storila. Sodnica ob koncu obravnave ni bila dolžna preveriti, ali se je tožnica, potem ko je zapustila sodno dvorano, pomirila, niti ji ni bila dolžna omogočiti ponovnega zaslišanja. Zaslišanje tožnice torej ni bilo opravljeno (dokončano) izključno zaradi razlogov na njeni strani. Z obnašanjem, s katerim je rušila red v sodni dvorani in posegla v dostojanstvo vseh prisotnih v dvorani, si je tožnica onemogočila sodelovanje v dokaznem postopku. To pa ni vplivalo na izid postopka, saj je tožnica (kot je bilo že obrazloženo) glede vtoževane škode (12.000 EUR, 10.000 EUR) podala nesklepčne trditve. Sodnica je obravnavo vodila korektno, prizadevala si je, da se sporni predmet vsestransko in brez nepotrebnega zavlačevanja razišče (298. člen ZPP), stranki in njuno procesno gradivo pa je obravnavala z enako procesno skrbnostjo. Pritožnica glede očitka o prirejanju navedb na zapisnik ne pojasni, katere navedbe so ostale nezapisane, oziroma katere navedbe so bile zapisane, ne pa tudi podane.

22Tožbeni zahtevek za povrnitev izvršiteljevih stroškov deložacije in hrambe (4.927 EUR) je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi ugotovitev, da višine teh stroškov ni mogoče preveriti (tožnica sklepa o odmeri stroškov ni predložila) in da tožnici škoda ni nastala, saj stroškov ni plačala. Glede na v postopku pred sodiščem prve stopnje neprerekano dejstvo, da so bili vtoževani stroški že plačani (čemur tudi pritožba ne oporeka), je neutemeljena pritožbena argumentacija, da ti stroški v primeru pobota s pravdnimi stroški, ki ji jih dolguje stranski intervenient (kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je pritožbeno sodišče to odločitev spremenilo), za tožnico predstavljajo bodočo škodo.

O pravdnih stroških (pritožbi pravdnih strank in stranskega intervenienta)

23Odločitev o pravdnih stroških (točka III izreka izpodbijane sodbe) je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo s pomočjo kriterija uspeha. V primeru delnega uspeha pravdnih strank lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezni del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). V okviru odmere pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje izračunalo stroške tožnice (6.247,73 EUR), toženke (4.089,53 EUR) in stranskega intervenienta (2.981,61 EUR), jih glede na pravdni uspeh ustrezno znižalo, nato pa je v razmerju med tožnico in toženko ter v razmerju med tožnico in stranskim intervenientom opravilo medsebojni pobot stroškov. Stranski intervenient v pritožbi pravilno opozarja, da je takšen pristop napačen, saj sam ne more biti zavezanec za povračilo pravdnih stroškov. Ker intervenient v pravdi deluje le kot pomočnik glavne stranke (v pravdi se mu nič ne prisodi, nič ne zavrne), je lahko le upravičenec do povračila pravdnih stroškov.²² Neutemeljen pa je pritožbeni očitek stranskega intervenienta, da sodišče prve stopnje pri odmeri njegovih pravdnih stroškov ni upoštevalo, da je njegov pooblaščenec zavezanec za DDV. Priznani pravdni stroški stranskega intervenienta obsegajo stroške zastopanja (2.272, 05 EUR), povečane za 22 % DDV, skupaj 2.771,90 EUR, in izdatke v skupni višini 000,71 EUR (kar izhaja tudi iz izračuna na stroškovniku na listovni številki 266 v spisu). Glede na toženkin uspeh v pravdi (32,6 %, ne 30 %, kot v pritožbah pravilno opozarjata toženka in stranski intervenient) je stranski intervenient upravičen, da mu tožnica povrne pravdne stroške v višini 972 EUR.

24Utemeljen je toženkin pritožbeni očitek, da je bilo sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov nekritično in da ni presojalo vsebine posameznih vlog, v povezavi s 155. členom ZPP, ki določa, da so v odmero pravdnih stroškov lahko zajeti te stroški, ki so za pravdo potrebni. To presojo je v okviru pritožbenih navedb opravilo pritožbeno sodišče. Tožnica je v zvezi z vlogami, ki jih toženka izpostavlja v pritožbi, upravičena do naslednjih pravdnih stroškov: 900 točk (namesto 1200) za vlogo z dne 27. 2. 2018 (tar. št. 19/2 OT²³), 20 točk (namesto 100) za vlogo z dne 23. 4. 2018 (tar. št. 39/4 OT), 50 točk (namesto 600) za vlogo z dne 22. 5. 2018 (tar. št. 19/4 OT), 50 točk (namesto 600) za vlogo z dne 16. 11. 2018 (tar. št. 19/4 OT), 50 točk (namesto 300) za vlogo z dne 3. 6. 2019 (tar. št. 19/4 OT), 50 točk (namesto 300) za vlogo z dne 26. 8. 2019 (tar. št. 19/4 OT) in 600 točk za vlogi z dne 25. in 28. 11. 2019²⁴ (tar. št. 19/3 OT). Glede na trajanje naroka 16. 11. 2018 je tožnica upravičena do 50 točk (namesto 100) urnine (prvi odstavek 6. člena OT). Stroške, povezane z vložitvijo vlog z dne 27. 5. 2019, 11. 6. 2019, 2. 9. 2019 in 4. 9. 2019 pa pritožbeno sodišče glede na vsebino vlog šteje za stroške, ki so bili za pravdo v celoti nepotrebni. Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati zgolj med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Vendar pa stroški, ki so posledica izbire odvetnika iz drugega kraja, bremenijo nasprotno stranko le, če je takšna izbira razumna ali če za izbiro točno določenega odvetnika obstajajo posebni razlogi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zaradi narave spora med tožnico in njenim pooblaščencem podan posebno zaupen odnos, kar opravičuje priznanje celotnih potnih stroškov pooblaščenca. Skupni stroški zastopanja tožnice tako znašajo 7820 točk, oziroma 3.589,38 EUR, oziroma povečani za materialne stroške (40,48 EUR), 22 % DDV in potne stroške (2 x 88,80 EUR), skupaj 4.606,03 EUR. Glede na uspeh v pravdi (67,4 %) je tožnica upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 3.104,46 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov tožnice (3.104,46 EUR) in toženke (1.333,19 EUR²⁵) je dolžna toženka tožnica povrniti pravdne stroške v višini 1.771,27 EUR.

Sklepno

25Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi toženke in stranskega intervenienta delno ugodilo, ter izpodbijano sodbo spremenilo v točki III izreka tako, (1) da je znesek pravdnih stroškov, ki jih mora toženka plačati tožnici, znižalo za 1.375,28 EUR (znesek 3.146,55 EUR je nadomestilo z zneskom 1.771,27 EUR), in (2) da je tožnici naložilo, da stranskemu intervenientu iz naslova pravdnih stroškov povrne 972 EUR. V ostalem je njuni pritožbi zavrnilo, v celoti je zavrnilo tudi pritožbo tožnice, ter potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu (000. člen ZPP).

26Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, enako velja glede toženke, ki je delno uspela le zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. S pritožbo pa je v celoti uspel stranski intervenient (izpodbijale je le stroškovno odločitev), ki mu je tožnica dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 223,99 EUR (300 točk²⁶ za pritožbo, po tar. št. 21/2 OT, povečano za 2 % materialne stroške in 22 % DDV). Priznane stroške mu mora plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa mu od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

¹ Del pritožbe je tudi vloga, naslovljena „dopolnitev in delni popravek pritožbe“, vložena v pritožbenem roku.
² Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami
³ Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami
⁴ Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami
⁵ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami
⁶ Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 364/2003, III Ips 48/2010, II Ips 90/2016, II Ips 49/2017, II Ips 220/2017, II Ips 305/2017, II Ips 36/2018, III Ips 23/2020.
⁷ Tožnica je v okviru postavljenega tožbenega zahtevka stroške izvršitelja v višini 4.927 EUR, odmerjene s sklepom izvršilnega sodišča, povečala za pavšalni znesek 1.000 EUR.
⁸ V pritožbenem postopku je relevanten le ugovor zastaranja glede prisojenega zneska odškodnine (57.680 EUR).
⁹ Skladno s 192. členom ZIZ sodišče po izdaji sklepa o domiku in po položitvi kupnine izda sklep, da se nepremičnina izroči kupcu in po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi vpiše nanj lastninska pravica na nepremičnini ter izbrišejo tiste pravice in bremena, za katere je to določeno s sklepom o domiku.
¹⁰ Očitne pisne napake iz vseh izdanih odredb in sklepov je izvršilno sodišče saniralo s sklepom z dne 9. 6. 2016 (priloga A38).
¹¹ Konvencija o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščin.
¹² Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 87/2020 in odločbo Ustavnega sodišča Up-619/17 z dne 14. 2. 2019.
¹³ Zahteva po presoji sorazmernosti posega je nujna v primeru vertikalnega posega (torej posega v razmerju država - posameznik), potrebna pa je tudi v horizontalnih razmerjih, še posebej tedaj, ko tehtanje ni vgrajeno v zakonsko normo (kot v konkretnem primeru, ko v času sporne izvršbe veljavni ZIZ v svojih določbah še ni zagotavljal predhodne sodne presoje sorazmernosti posega, oziroma izvršilnemu sodišču ni nalagal, da se po uradni dolžnosti odloči za manj skrajne izvršilne ukrepe). Šele novela ZIZ-L (Ur. l. RS, št. 11/2018) je za primer izvršbe na stanovanje, ki je dolžnikov dom, predvidela določene varovalke, s katerimi se varuje dolžnikov položaj (pri odlogu izvršbe - 71. člen ZIZ, pri predlogu dolžnika, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe ali opravi izvršbo na drugi nepremičnini - 169. člen ZIZ).
¹⁴ V takšni procesni situaciji je bilo pritožbeno sodišče v spoznavnih možnostih izenačeno s sodiščem prve stopnje, zato je lahko na podlagi listinskih dokazov, ki jih je ponovno presojalo, ugotovilo pravilno oziroma popolno dejansko stanje, in sicer ne da bi opravilo obravnavo. Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 136/2012 in II Ips 208/2017. Glej tudi J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, 2009, str. 401, 469.
¹⁵ V listinah (npr. priloge A32, A44, A64, A74...) se kot pridruženega upnika navaja tudi družba B. d. o. o., ki pa, kot izhaja iz sklepa izvršilnega sodišča z dne 6. 5. 2015 (priloga B27), ni predlagala izvršbe na stanovanje, zato ni bila upravičena do poplačila svojih terjatev iz sredstev kupnine.
¹⁶ V njej zatrjuje postopkovne kršitve: - izvršilno sodišče ni ustrezno upoštevalo, da je bilo s predlogom vodilnega upnika za odlog izvršbe in s sporočilom dolžnice, da odplačuje svoje obveznosti, seznanjeno tik pred dražbo 15. 5. 2014, - ostali upniki niso bili pozvani k podaji stališča o izpeljavi razpisane dražbe.
¹⁷ Izvršilno sodišče je s tem povzelo izjavo upnika, da znaša njegova terjatev na dan 6. 6. 2013 4.523,69 EUR.
¹⁸ V predlogu za omejitev in odlog izvršbe z dne 19. 2. 2014 (priloga A35) je med drugim navedla: - da bi prodaja stanovanja resno ogrozila njeno preživljanje in nasploh življenje, ker nima drugih stanovanjskih prostorov, - da z delnimi poplačili, ki so skladna z njenimi finančnimi zmožnostmi, zmanjšuje svoje obveznosti, - da predstavlja prodaja (glede na višino preostanka dolga) nesorazmeren poseg v njeno premoženje, - da je Vlada pristojnemu ministrstvu naložila, da pripravi spremembe ZIZ v zvezi z izvršbo na nepremičnine, ki so dolžnikov dom.
¹⁹ Tožnica je med postopkom ovrednotila svojo škodo v višini 20.000 EUR, vendar ob tem tožbenega zahtevka (10.000 EUR) ni ustrezno povečala.
²⁰ Trditvena podlaga glede obsega in višine škode je bila pomanjkljiva; tožnica ni navedla, kakšne posledice na nepremoženjskem področju (v povezavi z oblikami nepremoženjske škode, kot jih predvideva 179. člen OZ) je utrpela zaradi protipravnega ravnanja izvršilnega sodišča.
²¹ Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 128/2016.
²² Glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, Uradni list in GV Založba, str. 33, 34.
²³ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015
²⁴ Po vsebini gre za eno vlogo.
²⁵ 4.089,53 EUR x 0,326
²⁶ Pritožbeno sodišče je kot izpodbijano vrednost spornega predmeta štelo znesek pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo stranskemu intervenientu (3.478,93 EUR).