VSL Sklep IV Cp 1683/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi delni sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Osrednje sporno vprašanje

1Srž spornega razmerja je, ali je predlagateljica pravočasno vložila predlog za ugotovitev očetovstva.

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delnim sklepom sklenilo, da se dopusti razširitev predloga na novo drugo nasprotno udeleženko¹ (I), da se ugotovi, da je prvo nasprotni udeleženec oče predlagateljice (II).

Povzetek pritožbenih navedb

3Prvi nasprotni udeleženec po svojih pooblaščencih vlaga pritožbo zoper II. točko izreka delnega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani delni sklep spremeni tako, da predlog zavrže kot prepozen oziroma zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in delni sklep v II. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4Pravica do poznavanja lastnega izvora je časovno omejena. Tek petletnega subjektivnega roka se po določbah Družinskega zakonika (DZ) aktivira z dnem, ko bi predlagateljica po zakonu, ki ureja pravdni postopek, lahko samostojno opravljala procesna dejanja, tj. z dnem, ko je dopolnila 15 let. Predlagateljica je dopolnila 15 let ... 4. 2014,² predlog je vložila 24. 10. 2019, kar pomeni, da ga je vložila po izteku petletnega subjektivnega roka, kot to določa DZ, zato je predlog prepozen.

5Predlagateljica je z očetovstvom prvo nasprotnega udeleženega seznanjena praktično celo življenje. Predlagateljica je že pri dvanajstih letih začela obiskovati prvo nasprotnega udeleženca in njegove starše. Od staršev prvo nasprotnega udeleženca je prejemala manjše denarne zneske, k njim je hodila na kosila, in jih obiskovala ob praznikih. Prvo nasprotni udeleženec je bil v življenju predlagateljice prisoten od njenega rojstva, predlagateljica pa ga je ves čas dojemala za svojega očeta.

6Predlagateljica bi dvom glede očetovstva, ki ga je imela, glede na ureditev v DZ, lahko odpravila z vložitvijo predloga v nepravdnem postopku zoper domnevnega očeta od svojega dopolnjenega 15. leta starosti, torej od ... 7. 2014, ko je že lahko nastopala kot samostojna stranka v postopku. Rok je torej potekel ... 7. 2019.³

7Višje sodišče je v sodbi IV Cp 302/21 pojasnilo, da pravna praznina glede roka za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva ne pomeni časovno neomejene pravice vložiti tožbo, ker načelo pravne varnosti narekuje, da sporna razmerja ne morejo biti negotova v nedogled, brez kakršne koli časovne omejitve pa bi bil tožnik (in druge osebe v njegovem položaju) neupravičeno privilegiran glede na osebe, ki bi to pravico uveljavljale kasneje, zato tudi zanj velja subjektivni rok, to je rok petih let, odkar je zvedel za okoliščine pomembne za vložitev tožbe, te okoliščine pa so tiste, ki dajo realno podlago za sum, da je oče upravičenega tožnika točno določena oseba.

8Dejstvo, da je rok za vložitev predloga začel teči, ko je predlagateljica dopolnila petnajst let, da je po uveljavitvi DZ imela na voljo le tri mesece, da se odloči, ali bo vložila predlog, glede na vse okoliščine konkretnega primera, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti.

9Predlagateljica ni pokazala potrebne skrbnosti glede svojega porekla, ker je čakala vse do dopolnjenega devetnajstega leta, preden je vložila predlog za ugotovitev očetovstva. Sodišča bi pri iskanju ravnovesja med pravico otroka, da izve za svoj izvor, in pravico starša do anonimnosti, moralo to okoliščino upoštevati.⁴

10Sodišče v 36. točki delnega sklepa ugotavlja, da predlagateljica vsaj od ... 10. 2014, ko je bila stara petnajst let in tri mesece, v posledici čustvenih težav, ki naj bi v veliki meri izvirale iz neurejenih družinskih odnosov, ni bila sposobna v celoti razumeti pomena in pravnih posledic sprožitve postopka za ugotovitev očetovstva. Sodišče bi glede teh dejstev moralo postaviti izvedenca, ker nima strokovnega znanja za presojo, ali je stopnja zrelosti in avtonomnosti pri predlagateljici resnično dosegla tako raven, da je bila sposobna razčiščevati kompleksno in občutljivo tematiko lastnega izvora šele ob njeni starosti petnajstih let in treh mesecev. Pravočasnost vložitve predloga je odvisna od ugotovitve, ali je predlagateljica sposobnost samostojnega nastopanja kot stranka v postopku res pridobila šele 25. 10. 2014, kot to ugotavlja sodišče, ali že v trenutku dopolnitve petnajstih let – torej z dnem ... 7. 2014, kot to zatrjuje prvo nasprotni udeleženec.

11V konkretnem primeru gre za kolizijo med dvema nasprotujočima si pravicama – na eni strani je pravica predlagateljice do dostopa do informacij o svojem poreklu, na drugi strani pa pravica prvo nasprotnega udeleženca do anonimnosti. Konvencija o otrokovih pravicah določa, da je otrokova korist načeloma osrednje vodilo, vendar pri tem ni nič manj pomemben 8. člen EKČP, ki zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. EKČP je v zadevi Godelli v. Italija (Pritožba št. 33783/09) poudarilo, da je cilj 8. člena EKČP, da zaščiti posameznika pred arbitrarnim poseganjem s strani javnih organov, da je obveznost teh organov, da sprejmejo ukrepe za zaščito spoštovanja zasebnega življenja na področju odnosov med posamezniki. Iz teh razlogov pravica otroka, da izve za svoj izvor, ni neomejena - omejena je s pravico do anonimnosti starša. Korist otroka tako ne gre pojmovati v subjektivnem smislu, kot projekcijo subjektivnih teženj otroka, temveč ob upoštevanju konkretnih okoliščin, kot objektivno priznano vrednoto.⁵

12Ko pride do kolizije dveh sobivajočih pravic, pa ne gre za poseg v pravico, katerega dopustnost bi bilo treba presojati s pomočjo načela sorazmernosti, se nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco – gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice.⁶ Ali presoja izvrševanja ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednost tehtanja pomena obeh pravic in težo posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera.⁷

13Dejstvo je, da se pravica prvo nasprotnega udeleženca do anonimnosti v tej posledici ni zmanjšala le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice, temveč je brez potrebnega vrednostnega tehtanja prišlo do absolutne prevlade pravice predlagateljice, da spozna svoje poreklo, ne glede na to, da predlagateljica vse do dopolnjenega devetnajstega leta ni pokazala posebne in trajne skrbnosti glede svojega izvora.

14Nepravilna je ugotovitev, da naj bi oče ustvarjal vtis in zavajal predlagateljico, da vložitev predloga ni potrebna. Prav nasprotno, predlagateljica ni hotela, da z nasprotnim udeleženec uredita vprašanje očetovstva, ker naj bi se slednji spopadal s težavami v duševnem zdravju.

Odločitev pritožbenega sodišča

15Pritožba ni utemeljena.

Glede kršitev postopka

16Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

17Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je dopustilo razširitev predloga na drugo nasprotno udeleženko in pri odločitvi upoštevalo, da je bil predlog vložen 24. 10. 2019.⁸

18Protispisne so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov, ki so v korist prvo nasprotnega udeleženca. Pritožba je v tem delu tudi premalo konkretna, da bi terjala podrobnejši odgovor pritožbenega sodišča.

19Pritožba očita sodišču prve stopnje, da bi moralo postaviti izvedenca, ker sodišče nima strokovnega znanja za presojo, da je stopnja zrelosti in avtonomnosti pri predlagateljici dosegla raven, da je bila sposobna razčiščevati kompleksno in občutljivo tematiko lastnega izvora, šele ob njeni starosti 15 let in 3 mesecev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da postavitev izvedenca ni bila potrebna. Za tak sklep obstajata dva odločilna razloga in oba sta bistvena. Prvič – nosilni materialnopravni razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je predlagateljica vložila predlog pravočasno, niso vezani na presojo, ali je bila predlagateljica, ko je dopolnila 15 let, sposobna razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj,⁹ in drugič – sodišče prve stopnje je pri materialnopravni presoji v zvezi s procesno sposobnostjo predlagateljice, ko je dopolnila 15 let, ugotovilo, da je bila predlagateljica „pri 15 letih zelo zrela za svoja leta“,¹⁰ kar sicer trdi tudi prvo nasprotni udeleženec, zato za ugotovitev tega dejstva ni bilo potrebe, da bi sodišče prve stopnje postavilo izvedenca. Sodišče prve stopnje je glede na okoliščine konkretnega primera (težave predlagateljice v medvrstniških odnosih, čustvene stiske zaradi neurejenih družinskih odnosov, slabo finančno stanje družine, zdravstvene težave drugo nasprotne udeleženke, spori med predlagateljico in nasprotnima udeležencema ter spori med nasprotnima udeležencema, izostanek podpore v starših, duševne težave prvo nasprotnega udeleženca in njegova zavajajoča ravnanja v zvezi s formalnopravno ureditvijo očetovstva, itd.)¹¹ ugotovilo, da predlagateljica ni imela dejanskih/realnih možnosti, da bi vložila tožbo za ugotovitev očetovstva pri 15 letih, ocena teh dejstev pa je v izključni domeni sodišča in ne izvedenca. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu tudi logični in izkustveno preverljivi.

Glede nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja

20Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

21Prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je prvo nasprotni udeleženec ustvarjal vtis in zavajal predlagateljico, da vložitev predloga ni potrebna. Številna dejstva potrjujejo to ugotovitev. Pritožbeno sodišče povzema zgolj simptomatično trditev prvega nasprotnega udeleženca, ki je v postopku očital predlagateljici, da bi morala počakati s predlogom in mu omogočiti prostovoljno priznanje očetovstva, istočasno pa je zatrjeval, da je predlagateljica predlog vložila prepozno.¹²

22Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede biološkega očetovstva, zato pritožbeno sodišče v tem delu zgolj pritrjuje ugotovitvam iz delnega sklepa, da je prvo nasprotni udeleženec biološki oče predlagateljice.¹³

Materialnopravni okvir spornega razmerja

23Sodišče prve stopnje je v delnem sklepu vzorno predstavilo materialnopravno podlago spornega razmerja in se opredelilo do vseh relevantnih materialnopravnih predpostavk, na podlagi katerih je pravilno ugotovilo, da je predlagateljica pravočasno vložila predlog. Pritožbeno sodišče najprej povzema del obrazložitve delnega sklepa,¹⁴ v katerem je sodišče prve stopnje predstavilo, na kakšen način se je spreminjala materialnopravna ureditve povezana z zahtevki za ugotovitev očetovstva v relevantnem obdobju do uveljavitve DZ, ker je časovno sosledje teh sprememb nujna predpostavka za razumevanje materialnopravne presoje, da je predlagateljica glede na okoliščine konkretnega primera, ob upoštevanju materialnopravnih določb DZ, ki je veljal v času vložitve predloga, predlog vložila pravočasno.

24Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je tožbo za ugotovitev očetovstva urejal v 92. členu, ki je določal, da tožbo za ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega v zunajzakonski zvezi, lahko vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko postane polnoleten, vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 odločilo, da se v prvem odstavku 92. člena ZZZDR razveljavi besedilo „vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten“, pri čemer je razveljavitev začela učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu. Odločba je bila v Uradnem listu objavljena 5. 11. 2007. Zakonodajalec v enem letu od objave ni sprejel drugačne ureditve roka za vložitev tožbe otroka za ugotovitev očetovstva v ZZZDR; to je storil šele ob uveljavitvi DZ, ki se je začel uporabljati 15. 4. 2019. DZ v prvem odstavku 122. člena določa, da otrok, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, če je ta prenehala s smrtjo moža, otrokove matere ali otroka, za katerega je bilo očetovstvo izpodbito, lahko vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe, v drugem odstavku istega člena pa, da petletni rok za tožbo, ki jo je vložil otrok ne sme začeti teči preden otrok po zakonu, ki ureja pravdni postopek, ne more samostojno opravljati procesnih dejanj. Po prenehanju veljavnosti 409. člena ZPP je posebna procesna sposobnost otroka urejena v drugem odstavku 45. člena ZNP-1, obe določbi pa določata, da sodišče otroku, ki dopolni 15 let ter je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, omogoči, da kot udeleženec v postopku samostojno opravlja procesna dejanja.

25Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v času, ko je predlagateljica dopolnila 15 let, ni imela pravice vložiti tožbe za ugotovitev očetovstva, ker je po 92. členu ZZZDR, ki se je uporabljal do 15. 4. 2019, otrok takšno tožbo lahko vložil šele, ko je postal polnoleten. Ko je predlagateljica postala polnoletna, kar je bilo ... 7. 2017, zakon ni določal časovne omejitve otroku za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva, ker se je DZ, ki je tako omejitev znova določil, začel uporabljati šele 15. 4. 2019, ko je bila predlagateljica stara 19 let in 9 mesecev, predlog pa je vložila 24. 10. 2019.

26DZ v prehodnih določbah ni določil, kdaj začne teči uzakonjen subjektivni petletni rok za vložitev predloga za izpodbijanje očetovstva, če je otrok za pravno pomembne okoliščine vedel že pred njegovo uveljavitvijo, zato gre v tem delu za pravno praznino.

Glede pravnih praznin

27Za zapolnitev pravnih praznin so pristojna sodišča.¹⁵ Drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih določa, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, sodnik odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

28V primerih pravne neurejenosti je naloga sodišča, da s pravili razlage najde ustrezno pravno pravilo za rešitev konkretnega spora. Dejansko gre za zapolnitev pravne praznine, ko mora sodišče od posamično urejenega primera sklepati na neurejeni primer, ki se po svojih sestavinah v celoti ne sklada s tipskimi znaki abstraktnega (zakonskega) dejanskega stanu. Če torej izrecno navedene predpostavke zakonskega (abstraktnega) dejanskega stanu niso podane, potem ne more veljati pravna posledica, ki izhaja iz takega zakonskega (abstraktnega) dejanskega stanu, kar je tudi razlog, da je treba neurejeni primer vrednotiti drugače kot neposredno pravno (normativno) urejenega. Pri tem je treba upoštevati tudi vrednostno izhodišče, iz katerega je izhajal zakonodajalec,¹⁶ vse pa skozi prizmo 22. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem.

Glede retroaktivnosti pravnih aktov

29V naravi načela pravne države je, da utrjuje vladavino prava in z njo tudi pravno predvidljivost in zaupanje v pravo. Pravni predpis ima povratne učinke, če je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, ali ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva. Drugi odstavek 155. člena Ustave navaja merila, kdaj je izjema od prepovedi povratne veljave pravnih aktov dopustna. Kumulativno morata biti izpolnjeni dve predpostavki, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega pridobljene pravice. Neprava retroaktivnost ali t. i. dejanska retroaktivnost je podana takrat, kadar se pravna norma nanaša na sedanji, toda še ne zaključeni konkretni dejanski stan, ker tako učinkuje v prihodnje in s tem naknadno razvrednoti zadevne pravne položaje. Pri nepravi povratni moči gre za zakon, ki ureja konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo tega zakona, ni pa še bil v celoti zaključen. Pri nepravi retroaktivnosti je kršeno načelo varstva zaupanja v pravo, ki je bistveni sestavni del pravne države.¹⁷

Presoja pravilnosti materialnopravnih stališč sodišča prve stopnje ob upoštevanju dejanskih ugotovitev

30Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za vložitev predloga predlagateljice lahko začel teči od uveljavitve DZ. Že opisano - obstoječo pravno praznino je sodišče prve stopnje v luči predstavljenih stališč pravilno interpretiralo in zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo, pri tem pa sledilo ciljem, kot jih je določil zakonodajalec v 122. členu DZ v zvezi z drugim odstavkom 45. člena ZNP-1, s tem, ko je določil petletni rok, v katerem mora otrok vložiti predlog za ugotovitev očetovstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravice predlagateljice do sodnega varstva izhajalo iz vrednostnega izhodišča zakonodajalca, ki je omejil uveljavljanje te pravice otroka na obdobje petih let, hkrati pa je upoštevalo, da se okoliščine konkretnega primera v bistvenih sestavinah ne skladajo s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, na podlagi katerih se po DZ presoja začetek teka roka za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi kakršno koli drugačno vrednotenje pomenilo, da je kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov in načelo enakega varstva pravic v razmerju med predlagateljico in otroki, ki so dopolnili 15 let ob uveljavitvi DZ. Drugačno materialnopravna ocena bi pomenila, da je prekluzivni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva za predlagateljico začel teči že pred uveljavitvijo DZ. Že iz teh razlogov, ker gre za varstvo elementarnih ustavnih pravic, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je z odločitvijo nedopustno poseženo v pravico prvo nasprotnega udeleženca do anonimnosti, in da sodišče prve stopnje pravic predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca ni presojalo s pomočjo načela sorazmernosti ter da ni upoštevalo, da je treba to nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco, ko gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Zakonodajalec je že z določitvijo roka za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva opravil tehtanje pravice otroka – predlagateljice, da izve za svoj izvor, in pravico domnevnega očeta – prvo nasprotnega udeleženca do anonimnosti, v okviru katere je tudi pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člena EKČP) - srž problema pa je v tem, da ni določil začetka teka roka za otroke, ki so za okoliščine, ki so odločilne za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva, izvedeli že pred uveljavitvijo DZ. Še posebej, če se upošteva metoda praktične konkordance, za katero se zavzema pritožba, ki se pri tem sklicuje na sodno prakso,¹⁸ glede na konflikt predstavljenih pravic in upravičenj predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca, ob upoštevanju človekovih pravic, glede na konkretne okoliščine primera, je ob tehtanju treba dati prednost pravici predlagateljice do zahtevanega sodnega varstva, ker bi drugačna razlaga pravico predlagateljice do poznavanja lastnega izvora časovno omejevala retroaktivno, z učinkom za nazaj, kar bi pripeljalo do absurdne situacije, ko bi bil lahko rok za vložitev predloga zamujen že ob uveljavitvi DZ. Nobenega dvoma torej ni, da je treba v konfliktu pravic predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca dati prednost pravici predlagateljice, v nadaljevanju podrobneje opisane okoliščine konkretnega primera in materialnopravnih predpisov pa terjajo, da se pravica prvo nasprotnega udeleženca umakne, zaradi ustavno varovane vsebine pravice predlagateljice.

31Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je otrok do 4. 11. 2008 lahko sam vložil tožbo za ugotovitev očetovstva, tožba pa je bila omejena s petletnim rokom, da je otrok v obdobju od 5. 11. 2008 do 15. 4. 2019 lahko vložil tožbo na ugotovitev očetovstva, ko je dopolnil 18 let, zakon pa ni urejal časovne omejitve za takšno tožbo, da v času, ko je predlagateljica dopolnila 15 let (... 7. 2014), ni imela pravice vložiti tožbe na ugotovitev očetovstva, da v času, ko je predlagateljica postala polnoletna (... 7. 2017) zakon ni določal časovne omejitve za tožbo otroka za ugotovitev očetovstva, da je bila predlagateljica 15. 4. 2019, ko se je začel uporabljati DZ, stara 19 let in 9 mesecev, da bi predlagateljica, ki je predlog vložila 24. 10. 2019, če bi rok začel teči z njenim 15 letom, po uveljavitvi DZ imela na voljo le tri mesece, da se odloči, ali bo predlog vložila, da se je predlagateljica šele z uveljavitvijo DZ seznanila, da se je zakonodajalec znova odločil za časovno omejitev pravice otroka do vložitve predloga za ugotovitev očetovstva ter kakšne časovne okvire je določil.

32Glede na te ugotovitve je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da za primere, kakršen je predlagateljičin – ko je otrok za okoliščine pomembne za vložitev tožbe izvedel v obdobju od 5. 11. 2008 do 15. 4. 2019, in je bil ob uveljavitvi DZ že procesno sposoben, subjektivni rok petih let teče od uveljavitve DZ.¹⁹

33Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje,²⁰da predlagateljica ni zamudila roka, če se zanjo sprejme strožja razlaga, po kateri je subjektivni rok začel teči, ko je pridobila procesno sposobnost za vložitev tožbe/predloga. Predlagateljica je po ureditvi, ki je veljala do 15. 4. 2019 lahko samostojno vložila tožbo šele ob polnoletnosti, pred tem pa ni imela procesne sposobnosti. DZ je z uzakonitvijo subjektivnega roka in omejitvijo teka roka na obdobje, ko je otrok že sposoben razumeti pomen in posledice svojih dejanj, vsakem posamezniku zagotovil čas petih let v obdobju njene procesne sposobnosti za razmislek in odločitev, ali želi razčistiti svoj izvor. Taka pravica mora biti, upoštevajoč načelo enakosti, dana tudi predlagateljici. Ker ta pred 18 letom ni imela možnosti samostojno vložiti tožbe za ugotovitev očetovstva, ker za njeno vložitev ni bila procesno sposobna, je lahko petletni subjektivni rok začel teči najprej ob njeni polnoletnosti, to je ... 7. 2017. Do vložitve predloga 24. 10. 2019 pa se rok še ni iztekel.

34Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da predlagateljica tudi ni zamudila roka, če se upoštevajo določbe DZ, ki razsodnemu 15-letniku daje upravičenje do samostojnega opravljanja procesnih dejanj, pri čemer se procesna sposobnost otroka presoja od primera do primera, upoštevaje tudi naravo postopka, predmet obravnavanja ter vsebino in zahtevnost pričakovanih procesnih dejanj. Predlagateljica je bila v starosti 15 let zrela za svoja leta, seznanjena je bila z okoliščinami, da je prvo nasprotni udeleženec lahko njen oče, sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera pa pravilno ugotavlja, da predlagateljica ni imela dejanskih (realnih) možnosti vložiti tožbo za ugotovitev očetovstva, glede na njene čustvene težave, ki so v veliki meri izvirale iz neurejenih družinskih odnosov, ko od staršev ali drugih oseb v tistem času ni imela ustrezne čustvene podpore, saj se je njena mati ubadala z zdravstvenimi težavami, odnos z materjo je bil slab, s prvo nasprotnim udeležencem pa ni bil zgrajen, tudi iz razloga, ker se je slednji spopadal s težavami v duševnem zdravju, s tem, da je mati predlagateljice do prvo nasprotnega udeleženca gojila zamero in predlagateljice pri odnosu z njim ter ureditvi očetovstva ni podpirala in vzpodbujala, prvo nasprotni udeleženec pa je ves čas dajal vtis in besedno izražal namero, da želi očetovstvo urediti brez intervencije sodišča in sodelovanja matere, itd. - v takih okoliščinah pa ni mogoče zahtevati/pričakovati od predlagateljice (ali drugega otroka), ki je takrat še vedno uživala posebno varstvo otroka, da sprejeme daljnosežne osebne odločitve, opravlja zahtevna pravna dejanja ter ureja zapletene odnose, ki jih starša kot odrasli osebi nista zmogla ali hotela urediti in sta njihovo rešitev vsak na svoj način zavirala. Na podlagi teh dejstev je tudi pravilna nadaljnja ugotovitev sodišča, da predlagateljica vsaj do 25. 10. 2014, ko je bila stara 15 let in 3 mesece, ni bila sposobna v celoti razumeti pomena in pravnih posledic sprožitve postopka za ugotovitev očetovstva ter tudi ni imela realnih možnosti, da bi to storila.²¹

35Glede na te okoliščine so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je predlagateljica zamudila rok za vložitev predloga, ker je bila neskrbna. Primera IV Cp 302/2021 in Godelli v. Italija pa se v bistvenih okoliščinah razlikujeta z obravnavanim primerom.

Odločitev pritožbenega sodišča

36Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo delni sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

37Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi šestega odstavka 163. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

¹ Ki je mati predlagateljice.
² Predlagateljica je rojena ... 7. 1999.
³ Pritožba se sklicuje na sodbo VSL IV Cp 302/2021.
⁴ Pritožba se sklicuje na odklonilno ločeno mnenje sodnika Sajo v zadevi Godelli v. Italija – št. 33783/09.
⁵ Karl Zupančič: Oris družinskega življenja, Ljubljana 1993, str. 112-113.
⁶ Pritožba se sklicuje na sklep VSRS II Ips 340/2011.
⁷ Pritožba se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/09 in na odločbo Upravnega sodišča Up-916/09.
⁸ Glej 10. - 14. in 23. tč. delnega sklepa.
⁹ Glej 32. - 34. tč. delnega sklepa.
¹⁰ Glej 31. in 36. tč. delnega sklepa.
¹¹ Podrobneje glej 30. - 31. in 36. tč. delnega sklepa.
¹² Podrobneje glej 36. tč. delnega sklepa.
¹³ Podrobneje glej 17. - 21. delnega sklepa.
¹⁴ Podrobneje glej 23. - 29. tč.
¹⁵ Razen npr. v primeru, ko posamezne človekove pravice v določenih primerih zaradi odsotnosti posebne zakonske ureditve sploh (niti na podlagi razlage sodišča) ne bi bilo mogoče uresničevati, in bi bil zato podan primer t. i. protiustavne pravne praznine.
¹⁶ Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, str. 76, 153-154 in 174-175.
¹⁷ Lovro Šturm: Komentar ustave, l. 2002, 155. člen.
¹⁸ VS RS II Ips 340/2011 – glej tudi Jan Zobec: Praktična konkordanca v ustavnopravni presoji, Pravosodni bilten, letnik XXXII. št. 2 Ljubljana 2011.
¹⁹ Glej 33. tč. delnega sklepa.
²⁰ Glej 34. tč. delnega sklepa.
²¹ Glej 36. tč. delnega sklepa.