Lovstvo

Z izvajanjem naloge gonjača v ugotovljenih okoliščinah je bil tožnik postavljen v položaj, kjer je bilo tveganje za nastanek škode večje in ne povsem obvladljivo, nalogo pa je opravljal za drugega, zaradi česar mu ni sprejemljivo pripisati, da je to tveganje prevzel nase. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da je podana objektivna odgovornost toženkine zavarovanke.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Ustavno sodišče je zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena. Kmetijska zemljišča so imela poseben status že v sistemu družbene lastnine, saj so bila dobrina splošnega pomena, pod posebnim varstvom.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da so bila v disciplinskem postopku kršena procesna pravila, ker akti toženke izvedbe skrajšanega disciplinskega postopka ne predvidevajo in ker je bil tožnik za isto kršitev (z dne 31. 12. 2021) kaznovan dvakrat, najprej s sklepom z dne 24. 6. 2022, nato pa še s sklepom z dne 6. 11. 2022. Te očitke je obrazloženo zavrnilo že sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer res, da Pravilnik LD A. izvedbe skrajšanega disciplinskega postopka ne predvideva, vendar je to kršitev disciplinska komisija toženke že sama sanirala, saj je po tožnikovem ugovoru s sklepom z dne 12. 10. 2022 (priloga A7) razveljavila sklep z dne 24. 6. 2022, ki je tožniku bil izdan v skrajšanem postopku, in nato zoper tožnika vodila redni disciplinski postopek. To pomeni, da tožnik za isto kršitev ni bil kaznovan dvakrat in da je bila procesna pomanjkljivost (vodenje skrajšanega disciplinskega postopka) že sanirana v samem disciplinskem postopku.

Upravno sodišče je izvedbo dokaza z izvedencem zavrnilo na glavni obravnavi in svojo odločitev tudi obrazložilo, predlagatelj pa temu takrat ni ugovarjal. Ob tem predlagatelj ne navaja okoliščin, ki bi mu preprečevale, da bi zatrjevano kršitev uveljavljal takoj, ko je to bilo mogoče, torej prav na glavni obravnavi. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato predlagatelj glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludiran (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zato tudi v primeru, če bi se Vrhovno sodišče v (hipotetično dopuščeni) reviziji načeloma strinjalo s predlagateljem o nujnosti postavitve izvedenca, to ne bi moglo pripeljati do predlagateljevega uspeha v revizijskem postopku, saj uveljavljanje procesne kršitve, glede katere je revident prekludiran, lahko pripelje le do zavrnitve revizije. Predlagatelj tako za prvo zastavljeno vprašanje nima pravnega interesa, predlog glede tega vprašanja pa ni dovoljen.

Na podlagi osmega odstavka 50. člena ZDLov-1 se iz obore pobegla divjad za prosto živečo divjad šteje (šele) po izteku osmih dni od dne, ko je lastnik oziroma imetnik obore pobeg ugotovil. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb o neupravičeni pridobitvi, to je prvega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V obravnavanem primeru je vrnitvena obveznost nastala tako glede čekanov in čeljusti kot glede 168 EUR, ki jih je toženka nesporno pridobila s prodajo mesa tožnikovega merjasca. Umik tožbe predstavlja neuspeh v postopku, zato je tožeča stranka tista, ki je dolžna povrniti stroške nasprotni stranki. Edina izjema od tega pravila je podana takrat, ko je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka (prvi odstavek 158. člena ZPP). Če gre za delni umik, se o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka odloča po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka pa se stroški odmerjajo po uspehu. Če gre za umik po delni izpolnitvi zahtevka, lahko tožnik od toženca zahteva toliko stroškov,

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Osemdnevni rok iz drugega odstavka 56. člena ZDLov-1 se ne nanaša na ravnanje oškodovanca v smislu, da bi moral v tem roku komisiji poslati pisno prijavo škode, temveč rok opredeljuje pogajalsko obdobje, v katerem naj bi se oškodovanec in pooblaščenec upravljavca sporazumela sama, brez intervencije komisije. Če sporazuma ne dosežeta, mora oškodovanec na komisijo vložiti prijavo, pri čemer roka za njeno vložitev ni.

Ker je bila odločitev Zbora lovcev sprejeta z nezadostno večino, kar je bilo že pojasnjeno, jo je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo, kar pomeni, da po odpravi le-te še vedno obstoji odločitev disciplinske komisije, zoper katero je vložena pritožba, o kateri mora Zbor lovcev ponovno odločati. V primeru, če bi sodišče prve stopnje odpravilo tudi odločbo disciplinske komisije, bi morala le-ta ponovno odločati o disciplinskem prekršku, o katerem pa je bilo že odločeno, ni pa bila odločitev še pravilno preizkušena na pritožbeni stopnji, torej na Zboru lovcev.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali se osemdnevni rok iz drugega odstavka 56. člena ZDLov-1 nanaša na ravnanje oškodovanca, ki mora v tem roku komisiji poslati pisno prijavo škode.

Za postopek razrešitve opravljanja lovsko - čuvajske službe je pomembno to, da je bil tožnik s pravnomočno odločbo pristojnega prekrškovnega organa spoznan za odgovornega za prekršek po ZDLov-1. Pravnomočne odločbe sodišče zavezujejo in je nanje vezano. Ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere pa je odločitev oprta, so del obrazložitve odločbe in ne del izreka.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Po presoji pritožbenega sodišča nikakor ni pretirana zahteva, da je kmet (v primeru, da mu lovska družina zaradi zaščite njegovih obdelovalnih površin dostavi električnega pastirja brez stebričkov in izolatorjev) dolžan kot dober gospodar za obvarovanje svojih obdelovalnih površin pred škodo, namestiti električnega pastirja na lesene stebričke, ki jih izdela sam (tudi izvedenec je takšno namestitev ocenil kot ustrezno).

Treba je pritrditi sodišču prve stopnje, da so pravila in poslovnik glede samega postopka ugotavljanja možnosti posebnega statusa člana LD zaradi nezmožnosti za delo, pomanjkljiva. Če bi bila zadeva jasna, kot trdi tožena stranka, bi že gospodar LD, ko mu je tožnik poslal ugovor in zdravstveno dokumentacijo, sprožil postopek ugotavljanja obstoja posebnih okoliščin.

Regulacijska oziroma ureditvena začasna odredba je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku. Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja (in ne v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah), kar ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank narekuje restriktiven oziroma omejevalen pristop pri razlagi pojmov „grozeče nasilje“ in „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda. S predlogom za izdajo začasne odredbe je upnik zahteval zadržanje učinkovanja začasnega ukrepa starešine (prepoved lova na vso divjad) do pravnomočnega zaključka disciplinskega postopka. Namen predlagane začasne odredbe je nedvomno začasna ureditev pravnega razmerja med strankama, na način, da se pravno razmerje začasno vrne v stanje, kot je bilo pred izdajo ukrepa prepovedi izvajanja lova. Upnik je s svojimi navedbami ponudil zadostno trditveno podlago glede pogoja obstoja terjatve oziroma protipravnosti dolžnikovega ravnanja v postopku izrekanja začasnega ukrepa prepovedi lova ter posledičnega

Tožnik je sicer kršil Pravila lovske družine, vendar ni bil edini, razlika je le v tem, da je bil iz članstva v primerljivi situaciji črtan le tožnik. Ob tem je treba upoštevati določbo tretjega odstavka 2. člena ZDru-1, ki zapoveduje, da delovanje v društvu temelji na enakopravnosti članstva ter pravico do združevanja, kar zagotavlja že Ustava v 42. členu. Arbitrarno odločanje lovske družine je zato pravilno sankcionirano, materialno pravo je pravilno uporabljeno.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Pravica do prednostnega članstva v LD po petem odstavku 65. člena ZDLov-1 ni omejena zgolj na tiste osebe, ki jim dejavnost na kmetiji predstavlja glavni vir preživljanja (edino in glavno dejavnost v smislu 23. člena ZKZ). Namenjena je usklajevanju interesov vseh deležnikov v prostoru, saj se lov (upravljanje z divjadjo) izvaja na kmetijskih oziroma gozdnih površinah oseb, ki se s to dejavnostjo dejansko ukvarjajo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi morala toženka upoštevati pravila (pogoje) za sprejem v članstvo, ki so veljali ob vložitvi tožnikove vloge (23. 6. 2017), ne pa pravila, ki so bila sprejeta šele na dan obravnavanja tožnikove vloge (28. 3. 2018), torej tik pred odločanjem o (ne)sprejemu v članstvo LD. Zgolj takšna interpretacija je skladna z načelom pravne varnosti (predvidljivosti) kot sestavnim delom pravne države (2. člen Ustave).