42. člen ZPVPJN

V postopku javnega naročanja gre oškodovanemu ponudniku pravno varstvo v odškodninskem postopku tako v primeru, ko lahko uspešno uveljavlja izpodbojnost pogodbe, kot tudi v primeru drugih kršitev pravil o javnem naročanju, ki ne sodijo med razloge za izpodbojnost pogodbe po 44. členu ZPVPJN. ZPVPJN ne določa roka za vložitev odškodninske tožbe zaradi kršitve drugih pravil javnega naročanja. ZPVPJN tudi ne določa, da bi bilo uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe procesna predpostavka odškodninske tožbe.

Predpis, ki ureja oblike pravnega varstva, torej tudi sodnega, je ZPVPJN. Navedeni zakon pa, česar pritožba ne izpodbija, v času vložitve pritožnikove tožbe ni predvidel možnosti upravnega spora zoper odločitev DKOM o pritožnikovem (ponudnikovem) zahtevku za revizijo, ampak sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti po določbah členov 42 do 49 ZPVPJN. To je razvidno tudi na podlagi njegovega 2. člena, v katerem je posebej določeno, da se pravno varstvo zoper kršitve v postopkih javnega naročanja zagotavlja v sodnem postopku, ki na prvi stopnji poteka pred pristojnim okrožnim sodiščem. Prav zato, ker je sodno varstvo v upravnem sporu v razmerju do drugih oblik sodnega varstva subsidiarne narave, je bila z novelo ZPVPJN-C (Ur. l. RS, št. 72/2019) v 11. členu kot dodatna možnost sodnega varstva poleg že obstoječe pred sodiščem splošne pristojnosti določena tožba v upravnem sporu zoper odločitev DKOM o zahtevku za revizijo, na podlagi katere upravno sodišče ugotavlja, ali je izpodbijana odločitev DKOM glede očitanih kršitev v postopku oddaje javnega naročila zakonita (drugi odstavek novega 39. a člena ZPVPJN). V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZPVPJN-C so se določbe 3

Določba, kot je navedena tako v osnutku pogodbe kot v sami pogodbi, definira klavzulo "ključ v roke". Klavzula "ključ v roke" je dopustna tudi pri drugih pogodbah in ne le pri gradbeni pogodbi. Iz definicije neupravičene pridobitve je razvidno, da je podana le, če je bil nekdo obogaten na škodo drugega brez pravnega temelja. Pravdni stranki pa sta sklenili pogodbo za sanacijo kmetijskih zemljišč. Že iz razpisni dokumentaciji priloženega osnutka pogodbe izhaja, da tožena stranka želi skleniti pogodbo za sanacijo točno določenih kmetijskih zemljišč za fiksno ceno, na katero ne bodo vplivala nepredvidena, presežna ali manjkajoča dela. Tožeča stranka je tako zahtevo sprejela že s prijavo na razpis, še dodatno pa s podpisom pogodbe, kjer je dodano le ime klavzule (ključ v roke), ki je bila vsebinsko opredeljena že ob razpisu. Po sklenitvi pogodbe ne more več uveljavljati, da priprava javnega naročila ni bila skrbna ali da ni pripravljena celotna ustrezna dokumentacija. To je imela možnost storiti le pred prijavo na razpis in uveljavljati v postopku pravnega varstva po - ZPVPJN. Sodno varstvo po 42. členu ZPVPJN ni namenjeno izbranemu ponudniku, temveč la

ZPVPJN ni prinesel nobene spremembe, zaradi katere ne bi bili (več) upoštevni argumenti Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS o tem, da odločitve Državne revizijske komisije niso upravni akt, zoper katerega bi bila tožba v upravnem sporu dopustna.

Pogoje za ničnost pogodbe zaradi kršitev pravil o javnem naročanju in njeno uveljavljanje je potrebno v prvi vrsti presojati po ZPVPJN, po OZ in ZPP pa (le) tista vprašanja, ki jih ZPVPJN ne ureja. Omenjeni zakon tudi v postopkih ugotavljanja ničnosti pogodbe, sklenjene med naročnikom in izbranim ponudnikom, izbranemu ponudniku ne daje položaja stranke. ZPVPJN kot specialni predpis vprašanja, kdo je lahko oziroma ne more biti stranka sodnega postopka in način zagotavljanja kontradiktornosti, ureja (in to celo drugače kot ZPP), tako da po prepričanju pritožbenega sodišča razlogov za uporabo ZPP ni.

V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja bi bilo, če bi se naročnik, ki je naročil izvedbo dela mimo pravil javnega naročanja, pred plačilom vtoževane terjatve branil z ugovorom, da je pravni posel ničen in da bi šlo za obid pravil o javnem naročanju, če bi moral vrnit prejeto korist (plačati za storitev).

Vložitev revizije je zato procesna predpostavka za dopustnost uveljavljanja sodnega varstva po petem poglavju ZPVPJN (42. člen in nasl.). To pomeni, da zainteresirani subjekt ne more med pravnim varstvom v revizijskem in sodnem postopku poljubno izbirati, temveč se mora pred uveljavljanjem varstva v sodnem postopku poslužiti varstva, ki mu je na voljo v revizijskem postopku.

Glede na ureditev sodnega varstva po ZPVPJN in ZUS-1 bi upravno sodišče zadevo lahko odstopilo sodišču splošne pristojnosti le, če bi tožnica uveljavljala ničnost pogodbe o oddaji naročila ali odškodnino. Ker je tožnica s tožbo uveljavljala nezakonitost in odpravo akta državnega organa, odločitev, da je treba tako tožbo odstopiti sodišču, ki odloča v pravdnem postopku, nima pravne podlage v predpisih, na katere se sklicuje.

Dva spora sta identična, če sta podani subjektivna istovetnost (v obeh pravdah nastopata isti stranki) in objektivna istovetnost (v obeh pravdah sta istovetna tožbena zahtevka). Tožnica v obravnavanem sporu nastopa kot zagovornica javnega interesa, ki ni nujno identičen interesom subjektov, ki v postopkih javnega naročanja sodelujejo kot naročniki oziroma kasneje pogodbene stranke. Kot zagovornica javnega interesa ima samostojno aktivno procesno legitimacijo na podlagi 42. člena ZPVPJN in s toženkama ni v takem materialno pravnem razmerju, da bi odločitev v sporu, ki teče med toženkama, lahko neposredno vplivala na njen pravni položaj (kot npr. pri potencialnih enotnih sospornikih, pravnih naslednikih ipd.). V skladu s 1. odstavkom 288. člena ZPP sodišče odloči ali bo procesne ugovore (tudi ugovor litispendence) obravnavalo ločeno od glavne stvari ali pa skupaj z njo. Sodišče prve stopnje se je očitno odločilo, da bo ugovor litsipendence obravnavalo ločeno od glavne stvari, ugotovilo, da ni utemeljen in o tem odločilo s posebnim sklepom. Glede na to, da je z obravnavo glavne stvari tudi počakalo do pravnomočnosti sklepa, je imelo za svoje postopanje podlago v 3. odst

Tožeča stranka, ki ni bila izbrana v postopku javnega naročanja, nima pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti sklepa o izbiri najugodnejšega ponudnika. V postopkih javnega naročanja namreč lahko zainteresirana oseba (v tem primeru neizbrani ponudnik) uveljavlja ničnost pogodbe, ne pa ničnosti sklepa, s katerim je naročnik izbral drugega ponudnika ter na tej podlagi z njim sklenil predmetno pogodbo.

Namenska, logična in sistematična razlaga določbe 42. člena ZPVPJN pokažejo, da je imel zakonodajalec namen zastopnikom javnega interesa podeliti samostojno aktivno procesno legitimacijo za vložitve tožbe na ničnost pogodbe, kadar Republika Slovenija ni pogodbena stranka. Posledično zadnjega stavka 42. člena ZPVPJN ne moremo razlagati tako, kot da se ravno tako nanaša na situacije, ko Republika Slovenija ni pogodbena stranka, temveč ga je treba razlagati na način, da se nanaša na situacije, ko je Republika Slovenija pogodbena stranka.

V primerih, ko gre za pogodbo v zvezi z javnim naročilom, katere stranka ni Republika Slovenija, lahko ničnost takšne pogodbe poleg osebe, ki ima pravni interes, uveljavlja zgolj zagovornik javnega interesa.

Zakonitosti aktov Državne revizijske komisije, izdanih v postopkih revizije, ni mogoče izpodbijati neposredno v upravnem sporu, temveč le posredno v odškodninskem (to je pravdnem) postopku.