29. člen ZJN-2-UPB5

Revizijsko poročilo, ki ga je v okviru svojih pristojnosti sestavil državni organ, je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Področni predpisi in pravila razdeljevanja in nadzora nad porabo kohezijskih sredstev tožeči stranki ne prepovedujejo naknadnega ponovnega preverjanja pravilnosti porabe sredstev in tudi ne strožje kvalifikacije že ugotovljene iste kršitve. Postopek nadzora nad porabo sredstev je večstopenjski, izvajajo ga tako organi EK kot nacionalni organi, pri čemer je zaželeno in smotrno, da delujejo usklajeno. Škodljive finančne posledice za proračun EU in države so v posledici, da je nepovratna sredstva prejel nekdo, ki ni spoštoval pravil EU in nacionalnih pravil (in bi jih, če ne bi bila dodeljena toženi stranki, dobil nekdo drug, ki bi spoštoval ta pravila). Evropska unija preko strukturnih skladov in kohezijskega sklada financira samo dejavnost, ki se izvaja ob polni skladnosti s pravom EU, zato morajo države članice delno ali v celoti preklicati financiranje iz evropskih sredstev, če ugotovijo nepravilnosti pri uporabi predpisov EU ali nacionalne zakonodaje. Na opredelitev resnosti kršitve ne vpliva d

Večstopenjska kontrola nad zakonitostjo porabe javnih sredstev po pogodbi o sofinanciranju ni bila časovno omejena, kar pomeni, da ni bilo ovire za to, da nacionalni revizijski organ ponovno izvede revizijo projekta. S podpisom pogodbe o sofinanciranju je tožena stranka pristala na določeno negotovost, povezano z možnostjo uveljavljanja zahtevka za vračilo neupravičeno prejetih javnih sredstev. Glede na navedeno je začetek teka petletnega zastaralnega roka pravilno vezan na datum drugega revizijskega poročila UPN. Ne glede na to, da ima mehanizem finančnega popravka pravno podlago v evropski uredbi, sta pravdni stranki udeleženki obligacijskega razmerja (z javnopravnimi elementi), zato je sodišče prve stopnje institut zastaranja pravilno presojalo na podlagi določb OZ. Pritožnica pravilno izpostavlja, da vsebujejo Navodila priporočilne stopnje popravkov, vendar to ne pomeni, da ima država članica v razmerju do upravičenca diskrecijsko pravico, da v primeru ugotovljene nepravilnosti ukrepa finančnega popravka ne izvede. Tudi določitev stopnje popravka v primeru ugotovljene nepravilnosti ni v prosti presoji države članice oziroma njenega organa nadzora.

Četudi je tožeča stranka spreminjala seznam "belih lis", to ne pomeni "tehničnih ali umetniških posebnosti", zaradi katerih bi lahko le s spornim postopkom izbrani ponudnik izvedel naročeno storitev. Da bi spreminjanje seznama belih lis pomenilo "tehnične ali umetniške posebnosti", tožena stranka niti ni trdila. Dejstvo, da je imela tožena stranka že sklenjeno pogodbo z izbranim izvajalcem na podlagi javnega naročila, izvedenega pred prijavo na razpis GOŠO I., pa prav tako ni "tehnična in ne umetniška posebnost", niti ne "razlog, povezan z varovanjem izključnih pravic". Varovanje izključnih pravic je okoliščina, vezana na obstoj avtorskih pravic/drugih pravic intelektualne lastnine, takšnih okoliščin pri izbranem izvajalcu pa tožena stranka v obravnavani zadevi ni zatrjevala.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je z ugovori (trditvami in dokazi) tožene stranke prišlo do prevalitve dokaznega bremena glede možnosti škodljivih vplivov na porabo proračuna nazaj na tožečo stranko. Slednja bi morala dokaze tožene stranke izpodbiti s svojimi nasprotnimi dokazi, saj dokazi tožene stranke vodijo le v zaključek, ki ga je pravilno napravilo sodišče prve stopnje. V okviru svojega dokaznega bremena je tožena stranka sodišče prve stopnje prepričala v obstoj dejstva, da v času sklenitve spornega nakupa ni bilo na trgu drugega ponudnika te naprave s tehničnimi lastnostmi, ki jih je zahtevala tožena stranka. Pritožba ima na načelni ravni sicer prav, da ni zahtevano, da se dokaže natančen obstoj finančnega vpliva, vendar če tega vpliva sploh ni in ne obstoji (torej ne le, da ni določljiv), kar je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, tudi do finančnih popravkov ne more priti oziroma bi v takem primeru finančni popravki imeli pravno naravo kazni zaradi ugotovljenih nepravilnosti. Sodišče EU pa je že večkrat pojasnilo, da obveznost vračila koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja, ne pomeni ka

Ker je tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje na podlagi zadevne sodbe v zvezi s popravnim sklepom dosegla prav to, za kar se zavzema v pritožbi, za slednjo po presoji pritožbenega sodišča ni podan njen pravni interes (četrti odstavek 343. člena ZPP). Podrobnih (ter tudi dokazno podprtih) pravno relevantnih navedb tožene stranke nato tožeča stranka ni substancirano prerekala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo toženi stranki in pravilno zaključilo, da očitana kršitev 7. člena ZJN-2 ni podana (torej, da tožena stranka z upravičeno in transparentno izvedbo zadevnega postopka s pogajanji brez predhodne objave ni omejevala možnih ponudnikov oziroma v njihovo škodo izkrivljala konkurence) ter da posledično tožbeni zahtevek ni utemeljen. S tem se je tudi smiselno opredelilo do tožničinih nasprotnih navedb, ki so, potem ko je toženka izčrpno pojasnila razloge za izvedbo zadevnega postopka pogajanj brez predhodne objave in s tem povezane okoliščine, ostale nedopolnjene in zgolj na ravni pavšalnosti.

Ob torej med strankama nespornih dejstvih, da izvedenih del ni bilo mogoče ločiti od prvotno naročenih del, da je šlo nesporno za izvedbo na podlagi tehnološkega razvoja utemeljenih izboljšav v primerjavi s prvotno naročenimi deli in da se, ne glede na sklenitev obeh spornih aneksov, vrednost pogodbenih del kljub izvedbi izboljšav ni zvišala, višje sodišče v celoti soglaša s presojo, da postopki oddaje javnih naročil za sklenitev aneksov št. 2 in št. 3 nedvomno niso škodljivo vplivali na proračun EU. Iz tega razloga, skladno z zgoraj opredeljenimi stališči SEU v zvezi z določbami Uredbe 1083/2006, izvedba finančnih popravkov s strani organov tožeče stranke ni bila utemeljena, zato tožena stranka prejetih sredstev ni dolžna vrniti, ker ta očitno niso bila prejeta neupravičeno.

Revidentka bi glede na vrednost obravnavane naložbe morala izdelati investicijski program. Ker tega ni storila, je kršila določbe UEM. Ker v obravnavanem primeru ne gre za in-house razmerje, ne gre za eno izmed izjem, za katero se ZJN-2 ne bi uporabil. Revidentka bi o povišanju vrednosti gradbeno-obrtniških del pred sklenitvijo aneksa morala obvestiti Občinski svet, k čemur jo zavezujejo določba sedmega odstavka 29. člena ZJN-2.

V skladu s sodno prakso Sodišča EU in slovenskih sodišč sta se oblikovali dve pravili, ki ju je treba upoštevati pri izbiri in vodenju postopka s pogajanji brez predhodne objave: pravila, ki urejajo tak postopek, je treba razlagati restriktivno; dokazno breme o tem, da obstajajo okoliščine, ki opravičujejo uporabo tega postopka, pa je na tistem, ki se nanje sklicuje, torej na naročniku (tu toženi stranki).

Če so bile na temelju 24. člena ZJN-2 in naslednjih podane predpostavke za oddajo javnega naročila, je bilo toženi stranki torej prepovedano sklepati pogodbe brez oddaje javnega naročila. Takšna prepoved sklepanja pogodb brez javnega naročila pa je veljala izključno za toženo stranko.

Pritožnica ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje, da bi morala navesti tudi razloge, zakaj za izbrani predmet naročila ni bilo razumnih alternativ ali nadomestkov in te razloge posebej natančno opredeliti in upravičiti. Samo zato, ker je sodišče prve stopnje ob izostanku teh trditev materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožeča stranka kršila 29. člen ZJN-2, o kršitvi pravice tožeče stranke do izjave ni mogoče govoriti.

Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje ali lahko Republika Slovenija kot pogodbena stranka uveljavi t. i. finančne popravke potem, ko je v času po izbiri izvajalca s strani tožeče stranke izdala sklep o izbiri, na podlagi katerega je bila s tožečo stranko sklenjena pogodba o sofinanciranju, je pritrdilen.

Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje ali lahko Republika Slovenija kot pogodbena stranka uveljavi t. i. finančne popravke potem, ko je v času po izbiri izvajalca s strani tožeče stranke izdala sklep o izbiri, na podlagi katerega je bila s tožečo stranko sklenjena pogodba o sofinanciranju, je pritrdilen. Toženka bi bila dolžna, ob siceršnjem sklicevanju na ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja, možnost škodljivega vpliva oziroma škodljiv vpliv na porabo proračunskih sredstev zatrjevati (in dokazati) le, če bi tožnica obstoju oziroma možnosti obstoja finančnih posledic na proračunska sredstva konkretizirano ugovarjala. Ker pa tega v obravnavanem primeru tožnica ni storila, gre dejstvo škodljivega vpliva na proračunska sredstva skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteti za priznano.

Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje ali lahko Republika Slovenija kot pogodbena stranka uveljavi t. i. finančne popravke potem, ko je v času po izbiri izvajalca s strani tožeče stranke izdala sklep o izbiri, na podlagi katerega je bila s tožečo stranko sklenjena pogodba o sofinanciranju, je pritrdilen. Toženka bi bila dolžna, ob siceršnjem sklicevanju na ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja, možnost škodljivega vpliva oziroma škodljiv vpliv na porabo proračunskih sredstev zatrjevati (in dokazati) le, če bi tožnica obstoju oziroma možnosti obstoja finančnih posledic na proračunska sredstva konkretizirano ugovarjala. Ker pa tega v obravnavanem primeru tožnica ni storila, gre dejstvo škodljivega vpliva na proračunska sredstva skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteti za priznano.

Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje ali lahko Republika Slovenija kot pogodbena stranka uveljavi t. i. finančne popravke potem, ko je v času po izbiri izvajalca s strani tožeče stranke izdala sklep o izbiri, na podlagi katerega je bila s tožečo stranko sklenjena pogodba o sofinanciranju, je pritrdilen. Toženka bi bila dolžna, ob siceršnjem sklicevanju na ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja, možnost škodljivega vpliva oziroma škodljiv vpliv na porabo proračunskih sredstev zatrjevati (in dokazati) le, če bi tožnica obstoju oziroma možnosti obstoja finančnih posledic na proračunska sredstva konkretizirano ugovarjala. Ker pa tega v obravnavanem primeru tožnica ni storila, gre dejstvo škodljivega vpliva na proračunska sredstva skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteti za priznano.

Javni partner lahko z javnim pozivom pozove morebitne promotorje k podaji vlog o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva, pri čemer se ta poziv lahko poda še pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu iz 11. člena ZJZP (prvi in tretji odstavek 32. člena ZJZP). Javni partner začne predhodni postopek na lastno pobudo ali na podlagi vloge o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva (prvi odstavek 34. člena ZJZP). Namen predhodnega postopka je namreč v tem, da se na podlagi investicijskega elaborata ugotovi, ali so izpolnjeni ekonomski, pravni, tehnični, okoljevarstveni in drugi pogoji za izvedbo projekta in sklenitev javno-zasebnega partnerstva (drugi odstavek 31. člena ZJZP). Ta postopek začne javni partner pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu, pri čemer predstavlja predhodni postopek temelj, na podlagi katerega se sprejme odločitev o izvedbi projekta javno-zasebnega partnerstva ali odločitev o zaključku postopka (prvi odstavek 31. člena ZJZP).

Pritožbeno sodišče je predhodno ugotovilo, da je tožeča stranka izvajalca F. d. o. o. izbrala brez ustreznega natečajnega postopka, kar ustreza kršitvi, opredeljeni pod številko 22 Smernic. Posledično toženi stranki ni bilo potrebno zatrjevati, da je ugotovljena kršitev pravil javnega naročanja vplivala oziroma bi lahko škodljivo vplivala na porabo proračunskih sredstev, saj po prepričanju pritožbenega sodišča obstoj katere izmed kršitev, ki so v tabeli v prilogi Smernic posebej opredeljene, že same po sebi implicirajo možnost škodljivega vpliva na proračunska sredstva. Za utemeljenost ugovora proti plačilu vtoževanega zneska je tako zadoščalo že zatrjevanje tožene stranke, da je finančno korekcijo izvedla na podlagi ugotovljene nepravilnosti opredeljene pod št. 22 Smernic. Še dodatno, ker tožeča stranka višini izvedene finančne korekcije niti ni substancirano ugovarjala (tožeča stranka npr. ni zatrjevala, da ugotovljeni dejanski stan ne ustreza kršitvi kot jo predvideva št. 22 Smernic oziroma, da odstotek finančne korekcije ni bil ustrezen).

Toženec Ministrstvu za javno upravo ni dal pooblastila za podpis pogodbe in ga pozneje tudi ni odobril, zato ga ne veže.