49. člen ZPVPJN

V izpodbijani sodbi so obširno pojasnjeni razlogi za zavrnitev vseh ponudb. Tožnica se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bil razlog za odstop navidezen zgolj zato, ker je bilo v sami zavrnitvi vseh ponudb zapisano, da bo storitve izvajala druga toženka. Predmetno si tožnica očitno razlaga na način, da bi jih morala izvajati sama (v lastni režiji). Temu ni mogoče slediti, saj je ugotovljeno, da je bila podlaga za predmetno zavrnitev vseh ponudb v sklenjenem Protokolu in v njegovih namenih. Zoper prenos v izvajanje družbi Č. d.o.o. tožnica ni vložila pravnih sredstev po ZPVPJN in tudi sicer je omenjeni prenos skladen z nameni Protokola, o katerih so izpovedale številne priče. In da, v tem delu ter podobno tudi glede javnega naročila družbe Č. d.o.o. je bila pretrgana vzročna zveza. Sodišče prve stopnje se pri presoji očitka navideznosti zavrnitve vseh ponudb in favoriziranja družb C. d.o.o. in B. d.o.o. ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati prav do vseh morebitnih (ne)pravilnosti kasnejših ravnanj, glede katerih je bila prekinjena vzročna zveza.

Če sodišče pri odločanju, ali je prišlo do kršitve pravil javnega naročanja, ni vezano na odločitev Državne revizijske komisije (DKom), je še toliko bolj utemeljen sklep, da ni vezano niti na odločitev naročnika v postopku javnega naročanja (v našem primeru na odločitev, da je ponudba tožeče stranke nedopustna). Njegovo ravnanje v postopku javnega naročanja je namreč v primeru tožbe po 49. členu ZPVPJN ravno predmet presoje sodišča. Sodišče tako lahko kršitev pravil javnega naročanja ugotovi tudi v primeru, ko je DKom ni in obratno. Za zaključek, ki ga ponuja tožena stranka, da sodišče v tem postopku po tožbi iz 49. člena ZPVPJN ne more odločiti drugače, kot je v zvezi z dopustnostjo ponudbe odločil naročnik (oz. DKom), torej ni pravne osnove, njen pritožbeni očitek, da je v tem smislu odločitev prvostopenjskega sodišča obremenjena s kršitvijo iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa je posledično neutemeljen.

V zadevah zaradi javnega naročanja je skladno z 39.a členom ZPVPJN s tožbo mogoče zahtevati le ugotovitev nezakonitosti odločitve (ugotovitvena tožba), vendar ima tudi ugotovitvena sodba o nezakonitosti izpodbijane odločitve tožene stranke lahko posledice na pravni položaj naročnika. ZPVPJN namreč določa odškodninsko odgovornost naročnika v postopku oddaje javnega naročila (49. člen ZPVPJN). Ta odškodninska odgovornost pa ni odvisna od tega, ali sodišče v upravnem sporu izpodbijano določitev odpravi ali spremeni, temveč od ugotovljene nezakonitosti ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da naj bi učinek pravnega varstva zoper odločitve Državne revizijske komisije prispeval k postavitvi sodne prakse in s tem bistveno večje pravne varnosti. To pomeni, da bi imela pritožnica, kot subjekt, ki je zavezan k pravilnosti in zakonitosti oddaje javnih naročil, upravičeno korist seznaniti se z razlogi, s katerimi sodišče presodi o zakonitosti oddaje javnega naročila, tudi če bi upravno sodišče presodilo, da je odločitev tožene stranke zakonita.

V postopku javnega naročanja gre oškodovanemu ponudniku pravno varstvo v odškodninskem postopku tako v primeru, ko lahko uspešno uveljavlja izpodbojnost pogodbe, kot tudi v primeru drugih kršitev pravil o javnem naročanju, ki ne sodijo med razloge za izpodbojnost pogodbe po 44. členu ZPVPJN. ZPVPJN ne določa roka za vložitev odškodninske tožbe zaradi kršitve drugih pravil javnega naročanja. ZPVPJN tudi ne določa, da bi bilo uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe procesna predpostavka odškodninske tožbe.

Kršitev pravil javnega naročanja je eden od pogojev odškodninskega delikta, zoper katerega je sodno varstvo urejeno v 49. členu ZPVPJN, za katerega je v skladu s tretjim odstavkom 103. člena ZS krajevno izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Pritožbeno sodišče v konkretnem odškodninskem sporu ne vidi razloga za odmik od izključne krajevne pristojnosti, določene za sodno varstvo v postopkih javnega naročanja, čeprav domnevna škoda ni nastala zaradi izpodbojnosti pogodbe, pač pa zaradi drugih kršitev pravil javnega naročanja. Varovana dobrina je v obeh primerih ista.

ZPVPJN ni prinesel nobene spremembe, zaradi katere ne bi bili (več) upoštevni argumenti Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS o tem, da odločitve Državne revizijske komisije niso upravni akt, zoper katerega bi bila tožba v upravnem sporu dopustna.

Pogoje za ničnost pogodbe zaradi kršitev pravil o javnem naročanju in njeno uveljavljanje je potrebno v prvi vrsti presojati po ZPVPJN, po OZ in ZPP pa (le) tista vprašanja, ki jih ZPVPJN ne ureja. Omenjeni zakon tudi v postopkih ugotavljanja ničnosti pogodbe, sklenjene med naročnikom in izbranim ponudnikom, izbranemu ponudniku ne daje položaja stranke. ZPVPJN kot specialni predpis vprašanja, kdo je lahko oziroma ne more biti stranka sodnega postopka in način zagotavljanja kontradiktornosti, ureja (in to celo drugače kot ZPP), tako da po prepričanju pritožbenega sodišča razlogov za uporabo ZPP ni.

ZPVPJN ni prinesel nobene spremembe, zaradi katere ne bi bili več upoštevni argumenti Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o tem, da odločitve Državne revizijske komisije (DRK) niso upravni akt, zoper katerega bi bila tožba v upravnem sporu dopustna. Razlogi za spremembo sodne prakse ne obstajajo tudi zato, ker je Sodišče EU v zadevi C-296/15 z dne 8. 6. 2017 izrecno zavzelo stališče, da DRK izpolnjuje merila, na podlagi katerih jo je mogoče šteti za "sodišče države članice" v smislu člena 267 PDEU in je vprašanje, ki ga je komisija v tej zadevi zastavila sodišču, obravnavalo kot dopustno. Odločitev DRK je dejansko odločitev organa, ki ima v smislu Direktive 2007/66/ES položaj sodišča. Zato je bilo sodno varstvo tožnikoma zagotovljeno. Ne glede na to lahko tožnika, če jima naročnik z nezakonitim ravnanjem povzroči škodo, uveljavljata tudi odškodnino v pravdnem postopku. Zato ne drži, da svojega pravnega položaja ne moreta varovati drugače kot s to tožbo.

Pritožnik nosi breme navedbe pritožbenih razlogov. Navesti mora konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bila prvostopenjska sodba nepravilna. Te navedbe se morajo nanašati na prvostopenjsko sodbo, saj izpodbija prav njo. Tožeča stranka tem zakonskim bremenom ne zadosti, če zgolj dobesedno navede besedilo listin ali prvostopenjske sodbe. Za odgovornost na temelju prvega odstavka 49. člena ZPVPJN je temeljna predpostavka, da je naročnik storil kršitev pravil javnega naročanja. Vendar to še ni vse. Takšna kršitev bi morala biti vzročna za nastanek škode tožeče stranke. To pomeni, da vsaka kršitev še ne bi pripeljala do odškodninske odgovornosti tožene stranka. Tožeča stranka bi morala poleg tega zatrjevati (in po potrebi dokazati) obstoj takšne kršitve postopkov javnega naročanja, zaradi katerega ne bi smel biti kot najugodnejši ponudnik biti izbran niti G. d. o. o.

Glede na ureditev sodnega varstva po ZPVPJN in ZUS-1 bi upravno sodišče zadevo lahko odstopilo sodišču splošne pristojnosti le, če bi tožnica uveljavljala ničnost pogodbe o oddaji naročila ali odškodnino. Ker je tožnica s tožbo uveljavljala nezakonitost in odpravo akta državnega organa, odločitev, da je treba tako tožbo odstopiti sodišču, ki odloča v pravdnem postopku, nima pravne podlage v predpisih, na katere se sklicuje.

Stroške, ki sta jih imela pritožnika s pripravo ponudbe in nastopanjem v postopku javnega naročanja toženca, bi bilo mogoče opredeliti kot škodo šele, če bi toženec pri sklepanju pogodbe ravnal protipravno.