4. člen ZJN-2-UPB5

Ne Zakon o javnem naročanju v verziji, ki je vključevala novelo ZJN-2A in ki je veljal v času objave javnega razpisa ter sklenitve zadevne pogodbe o oddaji javnega naročila, ne na njegovi podlagi sprejeta Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, nista uvedla neposrednih obveznih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ, ki sicer pomeni izjemo od pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki. Trditveno in dokazno breme glede vseh pogojev je na tožeči stranki kot podizvajalki. Ti pogoji v obravnavanem primeru niso kumulativno izpolnjeni, saj tožena stranka v času, ko je tožeča stranka od nje zahtevala plačilo zadevnih del, glavnemu izvajalcu ni več dolgovala ničesar. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da je tožena stranka za neplačila glavnega izvajalca vedela že pred zadnjim plačilom, saj naj bi se na tedenskih sestankih, na katerih je bil prisoten tudi predstavnik tožene stranke, podizvajalci pritoževali zaradi neplačil glavnega izvajalca, vendar pa navedeno po presoji pritožbenega sodišča nikakor ne more predstavljati konkretnega zahtevka tožeče stranke na podlagi 631

Stečajni postopek nad glavnim izvajalcem nima neposrednih posledic na zahtevek podizvajalca do naročnika iz 631. člena OZ, saj gre za samostojno terjatev podizvajalca do naročnika in dodatno - solidarno obveznost naročnika glede iste terjatve, za katero sicer odgovarja tudi glavni izvajalec. Pravne posledice začetega stečajnega postopka pa nastanejo samo za terjatve upnikov (tudi podizvajalcev) do stečajnega dolžnika - glavnega izvajalca. Naziranje tožene stranke, da je zaradi stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem terjatev tožeče stranke do tožene stranke prenehala, je zmotno. Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom se vzpostavi šele, ko podizvajalec naročniku postavi konkreten zahtevek na podlagi 631. člena OZ, ga hkrati dokumentira s potrjenimi situacijami ali računi ter določno in konkretizirano izkaže obstoj ostalih kumulativno zahtevanih pogojev za neposredno plačilo podizvajalcem. Sodišče je zmotno presodilo, da je v obravnavanem primeru že dopis z dne 3. 12. 2009 predstavljal pravno upošteven zahtevek za neposredno plačilo. Ob ugotovitvi, da je šlo zgolj za obvestilo tožeče stranke toženi, da se finančne obveznosti ne poravnavajo kljub danim obljubam, i

Čeprav tožnica ni pridobila neposrednega zahtevka do toženke na podlagi Pogodb ali bančne garancije, pa vendarle ni dvoma, da je bil smisel in namen določb Pogodb prav v tem, da se tožnici in drugim podizvajalcem zagotovi varstvo in neposredno plačilo od izvajalca del. Te pogodbene določbe so bile namreč posledica dolžnosti toženke, vzpostavljene (tudi v javnem interesu) z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2000), sprejetimi na podlagi Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/1997, 78/1999, 39/2000), ki bi bile v primeru drugačnega materialnopravnega stališča izvotljene ter zgolj gola črka na papirju. Ratio ureditve položaja podizvajalcev v sistemu javnega naročanja je namreč tako v varovanju njihovega položaja kot (tudi) v javnem interesu. Ne velja, da odškodninska obveznost zapade šele, ko je znan obseg škode, kar naj bi bilo v primeru stečajnih postopkov šele z zaključkom postopka, saj naj bi (navadni) upniki stečajnega dolžnika šele takrat izvedeli, v kolikšni meri bodo njihove terjatve ostale neplačane.

Ustaljena sodna praksa Sodišča EU za primer, da ni ugotovljena zadostna stopnja škodljivosti za konkurenco, napotuje na ugotavljanje učinkov. Tudi po mnenju sodišča je določbe 32. člena ZPOmK-1 treba razlagati v pomenu, da se podjetje na privilegirano komunikacijo lahko sklicuje le v preiskavi.

Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da izvajalskih pogodb (niti izdanih garancij) ni mogoče umestiti pod pravni institut pogodbe v korist tretjega (126. člena OZ). Neposredna plačila podizvajalcem po določbi 631. člena OZ predstavljajo izjemo od pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za stranki pogodbe. Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom tako vzpostavi šele, ko podizvajalec naročniku postavi zahtevek in obenem dokaže, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev (izrecno ali domnevano po 5. členu Uredbe), da je terjatev podizvajalca do glavnega naročnika dospela ter da obstaja koneksna in dospela terjatev glavnega izvajalca do naročnika. Prilaganje situacij podizvajalca je zgolj informativne narave ter ima posledice le v razmerju med naročnikom in glavnim izvajalcem. Poplačilo glavnega izvajalca v takšnem primeru (op. ko glavni izvajalec svojim situacijam ni priložil situacij podizvajalca) pa ne ustvarja niti podlage za odškodninsko odgovornost naročnika (če podizvajalec ni bil poplačan od glavnega izvajalca), saj je pravica do neposrednega plačila podizvajalcev izjema v pogodbenem pravu, izjeme pa je treba tolmačiti restriktivno

Priče se zaslišijo zato, da se dajo podatki o dejstvih, ki se dokazujejo (drugi odstavek 229. člena ZPP). Njihova pravna mnenja so nezavezujoča in kot takšna nepomembna. Pravilna uporaba materialnega prava je dolžnost sodišča. Odločitev o pravnih posledicah posameznih kršitev, če so sploh obstajale, je stvar sodne presoje.

ZJN-2 z novelo A in Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (vključno z njenim 6. členom) nista uvedla neposrednih obveznih plačil naročnika podizvajalcem mimo pogojev po 631. členu OZ.

Sodišče prve stopnje je pri izdaji sodbe spregledalo navidezno kumulacijo zahtevkov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v tožbi. V takem primeru mora sodišče zahtevek obravnavati kot en zahtevek in v tem okviru preizkusiti vse možne pravne podlage glede na uveljavljane dejanske okoliščine. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločalo o dveh zahtevkih, čeprav je šlo za en sam (denarni) zahtevek, je odločilo o tem zahtevku tako, da sta si bili odločitvi v izreku sodbe nasprotujoči, saj je najprej tožbeni zahtevek zavrnilo, nato pa (istemu) tožbenemu zahtevku ugodilo. Izvrševanje obveznosti naročnika iz izvajalske pogodbe (četudi je skladno z določili te pogodbe) na način, na katerega bi bilo podizvajalcu onemogočeno uveljavljati plačilo za ta opravljena dela, je zato glede na konkretne okoliščine mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje, ki ima za posledico nepogodbeno odškodninsko odgovornost naročnika do podizvajalca. Takšen dejanski stan je bil podan, ko je tožena stranka obveznosti do izvajalca izpolnila predčasno ob vedenju za slabo finančno stanje izvajalca in, da bo izvajalec prejeta sredstva namenil za poravnavo drugih obveznosti in ne za plačilo podizvajalcev.</

Tožnica ima prav, da je prvo sodišče napačno presodilo pomen dopisa z dne 3. 12. 2009. Ta vloga je po svoji vsebini zahtevek tožnice (in drugih podizvajalcev) do toženke za direktno plačilo njim na podlagi 631. člena OZ, saj ta dopis ne more imeti nobenega drugega pomena oziroma drugače ne bi imel nobenega smisla. S predložitvijo te zahteve toženki je nastalo samostojno pravno razmerje med pravdnima strankama iz 631. člena OZ (še zlasti to velja za postopke javnega naročanja), s tem pa so že tedaj nastopili učinki zakonske cesije po 631. členu OZ (glede prehoda izvajalčeve terjatve do naročnika na podizvajalca, medtem, ko je obveznost izvršiti plačilo pogojena z obstojem vseh pogojev iz 631. člena OZ). Drugačna razlaga (da bi ta učinek nastal šele ob dospelosti obeh terjatev) bi omogočala izigravanje namena 631. člena OZ (možnost izvajalčevih cesij pred dospelostjo njegovih terjatev do naročnika), da podizvajalec dobi plačilo za svoje delo.

Če je naročnik že poravnal vso svojo obveznost do svojega sopogodbenika, glavnega izvajalca, potem terjatev ne obstaja več, s čimer pogoji za podizvajalčev neposredni zahtevek po 631. členu OZ ne morejo biti izpolnjeni. Zaradi podizvajalčevega neposrednega zahtevka se vsebina naročnikove obveznosti ne spremeni.

Kot pripoznave ni mogoče šteti zapisnika z dne 25. 11. 2009. Bistvena je ugotovitev, da v njem ni jasne ugotovitve o višini terjatve, ki naj bi se pripoznala. Zgolj potrditev izvedbe poznejših del za pripoznavo brez podatkov o terjatvi tožeče stranke iz tega naslova ne zadošča za njeno pripoznavo. Pogoji za neposredno plačilo podizvajalcu po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni ob podaji podizvajalčevega zahtevka naročniku. ZJN-2 in Uredba ne vzpostavljata razmerja dvojne pooblastitve, potrebne za asignacijo, zato na njenih določbah ni mogoče utemeljiti neposrednega zahtevka podizvajalca. Pri javnem naročanju po ZJN-2 lahko podizvajalci uveljavljajo neposredno plačilo od naročnikov le, če so hkrati izpolnjeni ostali pogoji iz 631. člena OZ. ZJN-2, ki se glede na nastanek obravnavanega razmerja uporablja v tej zadevi, ni določal obveznega plačila naročnika podizvajalcu. Enako velja za Uredbo kot izvedbeni predpis. Z njo so bili predpisani le pogoji in način izvedbe neposrednega plačila podizvajalcu, vključno z domnevo, kdaj je štelo, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev podizvajalca Če je želel zakonodajalec pri oddaji javnih naročil strožje poseči v

Pravni red ne določa pojma „nominirani“ oziroma „neimenovani“ podizvajalec. Vendar pa se je ta izraz uveljavil v teoriji in praksi ter označuje podizvajalca, ki je naveden v pogodbi, sklenjeni med naročnikom in glavnim izvajalcem, ali v kakem od dodatkov k pogodbi. Več pravic, kot to določa 631. člen OZ, podjemniku ne dajeta ne takrat veljavni Zakon o javnem naročanju ne Uredba. Gre za pravico direktnega zahtevka podizvajalca naročniku, na katero morebitna insolventnost glavnega izvajalca ne vpliva. Res 46. člen ZFPPIPP ureja načelo enakega obravnavanja upnikov. Vendar pa ne določa, da je treba v postopku zaradi insolventnosti enako obravnavati vse upnike insolventnega dolžnika, temveč določa, da je treba enako obravnavati vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju. Podizvajalec, ki ima pravico uveljaviti plačilo v skladu s 631. členom OZ, ni v enakem položaju kot upniki insolventnega dolžnika, ki te pravice nimajo. V skladu s 46. členom ZFPPIPP je tako treba enako obravnavati le upnike, ki to pravico imajo. Če naročnik ničesar več ne dolguje glavnemu izvajalcu, podizvajalec od njega ne more zahtevati plačila na podlagi tega zakonskega d

Ali je nakazanec sprejel nakazilo, je treba strogo in restriktivno razlagati, ker je sprejem nakazila abstrakten pravni posel, zaradi česar nakazanec izgubi vse ugovore iz temeljnega posla, ko nakazilo sprejme.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, ki temeljijo na teoretičnem izhodišču, da dvoje pooblastitev, ki ju izjavi nakazovalec, sami zase ne moreta ustvarjati obveznosti med nakazancem (toženko) in prejemnikom nakazila (tožnica). Z asignacijo asignant/nakazovalec (V., d.d.) pooblasti asignata/nakazanca (toženko), da tretjemu asignatarju/prejemniku nakazila (tožnici) plača, asignatarja pa, da plačilo sprejme (1035. člen OZ). Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati izpolnitev od nakazanca, ko mu ta izjavi, da nakazilo sprejema (1036. člen OZ). S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila (1. odstavek 1037. člena OZ). S sprejemom nakazila, ki je abstrakten pravni posel, nakazanec izgubi vse ugovore iz temeljnega posla, zato mora biti razlaga, ali je nakazanec nakazilo sprejel, stroga in restriktivna. Ker gre hkrati za izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij (125. člen OZ), določbe 3. odstavka 23. člena gradbene pogodbe (toženka ni bila stranka te pogodbe) ni mogoče razumeti drugače, kot da gre (le) za pooblastilo V., d.

Podlaga za zahtevek tožeče stranke izhaja iz veljavne pooblastitve glavnega izvajalca toženi stranki in temelji na zakonu. Dolžnost izpolnitve ni iz nakazila, ampak zaradi nakazila. Tožeča stranka ima ob izpolnitvi zakonskih pogojev do tožene stranke direktni zahtevek za plačilo, slednja pa ga mora izpolniti ne glede na asignacijsko pogodbo. Asignacijska pogodba (katere sklenitev je po ugotovitvah sodišča prve stopnje šele ob tretji predložitvi pogodbe tožena stranka odklonila) namreč ne vzpostavlja novega razmerja med naročnikom posla in podizvajalcem glavnega izvajalca. Gre zgolj za pravno tehnično izvedbo, ki omogoča izpolnitev razmerja, nastalega na podlagi ZJN-2 in 631. člena OZ (primerjaj VS RS III Ips 237/2008 z dne 11. 10. 2011). Če so zakonski pogoji izpolnjeni, naročnik nima izbirne pravice, ali bo izpolnil glavnemu izvajalcu ali podizvajalcu. Vse od seznanitve, da določena dela izvajajo (nominirani) podizvajalci, mora ob podanem zahtevku podizvajalca, potrjenim s strani glavnega naročnika, plačilo izvesti direktno podizvajalcu.

V dilemi ali gre za navidezno kumulacijo ali ne, mora sodišče pri generičnih zahtevkih ugotoviti, če gre za tako imenovani “isti denar” in v ta namen opraviti preprost test: vprašati se je potrebno ali bi tožnik, če bi se v eni pravdi skliceval na dve ali več pravnih podlag, dobil plačilo po obeh (vseh) temeljih. Ni dvoma, da je tožeča stranka uveljavljala oba zahtevka (pristavek v podrednem zahtevku “plačati odškodnino„ ni odločilnega pomena) na isti historični dejanski podlagi - plačilo za opravljeno delo po podizvajalski pogodbi, za kar je izstavila več računov, ki so po njenem naročniku ostali neplačani, zato trdi, da jih mora plačati tožena stranka kot glavi naročnik del, ki je pogodbo sklepala po ZJN-2 in je po ZJN-2, na podlagi tega Zakona sprejeti Uredbi in po glavni izvajalski pogodbi je zavezana plačati direktno tožeči stranki, ker pa je kršila ZJN-2 in pogodbo,temelječo na javnem naročilu in plačala glavnemu izvajalcu, je s tem tožeči stranki povzročila škodo v višini neplačanih računov. Predmet obeh tožbenih zahtevkov je “isti denar”.

Za pravilno odločitev je pravno pomembno, kdaj je bilo oddano javno naročilo za dela, za katera je podjetje sklenilo s toženo stranko Pogodbo za izvedbo gradbeno, obrtniških in inštalacijskih del. Od tega datuma je odvisno, katera je materialnopravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi.

Če izvajalec zanika obstoj terjatve podizvajalca do njega (do izvajalca oziroma glavnega izvajalca), in tudi v primeru, če se izvajalec ne izreče o obstoju terjatve podizvajalca, četudi neutemeljeno, po OZ niso izpolnjeni pogoji, da naročnik namesto izvajalcu plača podizvajalcu. Neposredne obveznosti naročnika, da plača podizvajalcu, po ZJN-2 ni. Če je zakonodajalec želel pri poslih, sklenjenih preko javnih naročil, poseči v sistem pogodbenega prava, in sicer v smer, da bi moral naročnik vedno plačevati tistemu, ki delo dejansko opravi, čeprav s to osebo ni v pogodbenem razmerju, bi moral tako obveznost neposrednega plačila izrecno določiti. Tega ni storil, saj česa takega ZJN-2 ne določa. Potrditve računa oziroma situacije ni nujno vedno mogoče enačiti s pojmom pripoznave terjatve. Stroški odgovora na pritožbo praviloma bremenijo neuspešnega pritožnika, saj ima nasprotna stranka pravico (in celo dolžnost) tudi v pritožbenem postopku zagovarjati oziroma braniti svoja stališča, vendar se jih kljub temu presoja z vidika potrebnosti, glede na vsebino vloge.

Edicijska dolžnost za nasprotno stranko nastane šele takrat, ko jo upravičena stranka izrecno uveljavlja z navedbo specificirane listine, ne pa z navedbo nedoločene dokumentacije. Samo v primeru, da asignat v asignacijo privoli, nakazilo sprejme in šele takrat, ko ga sprejme nastane med asignatom in asignatorjem dolžniško razmerje. Da bi asignant postal zavezan asignatorju, mora izjaviti sprejem nakazila. Tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka nakazila sprejela oziroma akceptirala, temeljna pogodba pa ne vsebuje dvojnega pooblastila, zaradi česar ni nastala pogodbena pravna podlaga po temeljni pogodbi za neposredni zahtevek tožeče stranke za plačilo opravljenega dela od tožene stranke kot naročnika del. Neposredno plačilo podizvajalca torej ni mogoče zahtevati za poplačilo terjatve podizvajalca do podjemnika iz naslova dela, ki ni povezano z delom, iz naslova katerega izhajajo terjatve glavnega izvajalca do naročnika posla. Tako intepretacijo narekuje pravilo, da je treba izjeme razlagati restriktivno, kajti neposredno plačilo podizvajalca je izjema od relativnosti obligacijskih razmerij, hkrati pa bi širitev priznanja neposrednih zahtevkov podizvaja

Glavni izvajalec je z gradbeno pogodbo pooblastil toženo stranko za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu v skladu s pogoji Uredbe. Takšno pooblastilo, vključeno v pogodbo, ima pravne učinke nakazila v smislu 1035. člena OZ. Vključitev te klavzule v gradbeno pogodbo pomeni, da je tožena stranka kot nakazanec nakazilo sprejela oziroma obljubila. Ob izpolnjenih predpostavkah, ki jih je določala Uredba, je med prejemnikom nakazila (podizvajalcem oziroma dobaviteljem – tožečo stranko) in nakazancem (toženo stranko) nastalo dolžniško razmerje v smislu 1. odstavka 1037. člena OZ, med nakazovalcem (glavnim izvajalcem) in nakazncem (toženo stranko) pa razmerje v smislu 2. odstavka 1045. člena OZ. Ker je bilo nakazilo izdano na podlagi nakazančevega dolga (dolga tožene stranke) nakazovalcu (glavnemu izvajalcu), ga je morala tožena stranka izpolniti prejemniku nakazila (tožeči stranki) neposredno, na podlagi pogodbe in zakona. (Ponovni) akcept nakazila s strani tožene stranke ni bil potreben. Za nastanek neposrednega upravičenja tožeče stranke do tožene stranke torej ni odločilno, ali je tudi tožena stranka izrecno podpisala asignacijsko pogodbo z dne 3. 11. 2009, ki sta jo podpisala