71. člen ZJN-2-UPB5

ZJN-2 do novele in tudi po noveli ZJN-2B ni določal naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ. Deseti odstavek 5. člena izvajalske pogodbe in dopis toženke z dne 3.10.2014 (dano soglasje k podizvajalcu) ne pomenijo akcepta nakazila in nenazadnje ne gre za izjavi toženke podizvajalki, ampak za izjavi toženke izvajalcu (prvi odstavek 1036. člena OZ). Velja pritrditi zavzemanju toženke s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso , da bi moral biti akcept nakazila dejanski (in ne kar vnaprej predpostavljen) ter jasno in nedvoumno izražen, predvsem pa konkretiziran glede obveznosti, ki jo mora izpolniti asignat, saj je njegova posledica nastanek direktnega zahtevka podizvajalca do naročnika, pri čemer je njegova terjatev abstraktna glede temeljnega posla. Zmotno je tožničino stališče, da so bile te njene terjatve pripoznane s strani izvajalca in naročnice, ker nihče ni zavrnil njenih začasnih situacij. Potrditev količine in vrednosti opravljenih del (100%), čemur so situacije namenjene, namreč ne pomeni pripoznanja obstoja terjatev iz naslova 10% zadržanih sredstev. Ta sredstva so namenjena zavarovanju naročnika oziroma pri podizva

Zakonita cesija terjatve izvajalca podizvajalcu na podlagi 631. člena OZ ne more imeti za posledico predčasne zapadlosti terjatve, ki jo je imel izvajalec kot odstopnik do naročnika kot dolžnika. Naročnik ima pravico plačilo zadrževati vse dokler v plačilo ne zapade terjatev glavnega izvajalca do njega. Toženka lahko proti tožnici uveljavlja ugovore iz razmerja, iz katerega izvira terjatev, katere upnica je naknadno postala tožnica, in to zgolj tiste ugovore, ki bi jih lahko do trenutka obvestila o odstopu (torej do zahteve tožnice za neposredno plačilo) uveljavljala do izvajalca.

Pritožnica ne more uspeti s pritožbenim stališčem, da obnova postopka ni utemeljena, če je razlog za obnovo postopka le v novih dejstvih in dokazih, ki se nanašajo na protipravnost kot enega od elementov odškodninske odgovornosti, ne pa tudi na škodo. Drži, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi elementa škoda, vendar, kar je bistveno, je sodišče prve stopnje ta razlog v sodbi podalo le obiter dictum. Sicer pa pri tem vprašanju ne gre za vprašanje obstoja škode, kot to zmotno zatrjuje pritožnica, temveč za vprašanje zapadlosti škode.

Bistvo tega spora ni uporaba 271. člena OZ, kot napačno meni pritožba, ampak gre za to, da tožena stranka ni pravilno izpolnila svoje obveznosti (280. člen OZ), zato je svojemu sopogodbeniku še naprej ostala zavezana za izpolnitev v vtoževani višini. V pogodbi med pravdnima strankama je bilo namreč dogovorjeno, da bo tožena plačila izvajala neposredno podizvajalcem, če bodo za to izpolnjeni pogoji. V takem primeru preneha obveznost tožene stranke do tožeče (prvi odstavek 280. člena OZ v delu, v katerem določa, da je upravičenec do izpolnitve tudi tretji, če tako določa zakon ali pogodba). Eden od teh pogojev je tudi, da bo podizvajalec predložil s strani izvajalca potrjen račun (da je terjatev podizvajalca do izvajalca pripoznana). Takega računa pa v predmetni zadevi ni bilo.

Za koneksnost terjatev gre, ko se obstoječa in zapadla terjatev podizvajalca do izvajalca in obstoječa in dospela terjatev izvajalca do naročnika nanašata na ista dela. V konkretnem primeru mora podizvajalec dokazati, da mu izvajalec dolguje plačilo za dela v zvezi s slikopleskarskimi in fasaderskimi deli, ter da naročnik dolguje izvajalcu plačilo za prav ta dela (torej da naročnik teh del še ni plačal izvajalcu). Podizvajalec namreč ni upravičen do poplačila iz vsote, ki jo naročnik dolguje izvajalcu za katerokoli delo, na primer delo, ki ga je opravil izvajalec sam, brez podizvajalcev ali delo, ki ga je opravil kak drug podizvajalec in podobno.

Tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi 631. člena OZ, ker v trenutku, ko je tožeča stranka od tožene zahtevala plačilo sporne terjatve, v razmerju med naročnikom in podjemnikom ni obstajala več nobena terjatev.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, ki temeljijo na teoretičnem izhodišču, da dvoje pooblastitev, ki ju izjavi nakazovalec, sami zase ne moreta ustvarjati obveznosti med nakazancem (toženko) in prejemnikom nakazila (tožnica). Z asignacijo asignant/nakazovalec (V., d.d.) pooblasti asignata/nakazanca (toženko), da tretjemu asignatarju/prejemniku nakazila (tožnici) plača, asignatarja pa, da plačilo sprejme (1035. člen OZ). Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati izpolnitev od nakazanca, ko mu ta izjavi, da nakazilo sprejema (1036. člen OZ). S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila (1. odstavek 1037. člena OZ). S sprejemom nakazila, ki je abstrakten pravni posel, nakazanec izgubi vse ugovore iz temeljnega posla, zato mora biti razlaga, ali je nakazanec nakazilo sprejel, stroga in restriktivna. Ker gre hkrati za izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij (125. člen OZ), določbe 3. odstavka 23. člena gradbene pogodbe (toženka ni bila stranka te pogodbe) ni mogoče razumeti drugače, kot da gre (le) za pooblastilo V., d.

S tem, ko je toženka kljub jasni pogodbeni prepovedi cediranja terjatev tistim, ki niso podizvajalci, kooperanti ali dobavitelji blaga (11. člen pogodbe o izvedbi javnega naročila), ob védenju, da ima izvajalec podizvajalca in ne da bi se prej pozanimala, ali so bili računi podizvajalcu s strani glavnega izvajalca poplačani, svojo obveznost izpolnila izvajalcu del in P.b.S. (na podlagi cesije terjatev) je tožnici onemogočila, da bi kot podizvajalec uveljavljala upravičenje, ki ji ga dajejo določbe 5. člena Uredbe in pogodba o izvedbi javnega naročila. V tem pogledu je ravnanje toženke protipravno. Zaradi takšnega protipravnega ravnanja toženke (opustitev dolžnega ravnanja) je tožnici nastala škoda, ki je v nemožnosti uveljavitve vtoževane terjatve, v višini, kot izhaja iz vtoževanih računov.

Podlaga za zahtevek tožeče stranke izhaja iz veljavne pooblastitve glavnega izvajalca toženi stranki in temelji na zakonu. Dolžnost izpolnitve ni iz nakazila, ampak zaradi nakazila. Tožeča stranka ima ob izpolnitvi zakonskih pogojev do tožene stranke direktni zahtevek za plačilo, slednja pa ga mora izpolniti ne glede na asignacijsko pogodbo. Asignacijska pogodba (katere sklenitev je po ugotovitvah sodišča prve stopnje šele ob tretji predložitvi pogodbe tožena stranka odklonila) namreč ne vzpostavlja novega razmerja med naročnikom posla in podizvajalcem glavnega izvajalca. Gre zgolj za pravno tehnično izvedbo, ki omogoča izpolnitev razmerja, nastalega na podlagi ZJN-2 in 631. člena OZ (primerjaj VS RS III Ips 237/2008 z dne 11. 10. 2011). Če so zakonski pogoji izpolnjeni, naročnik nima izbirne pravice, ali bo izpolnil glavnemu izvajalcu ali podizvajalcu. Vse od seznanitve, da določena dela izvajajo (nominirani) podizvajalci, mora ob podanem zahtevku podizvajalca, potrjenim s strani glavnega naročnika, plačilo izvesti direktno podizvajalcu.

Za pravilno odločitev je pravno pomembno, kdaj je bilo oddano javno naročilo za dela, za katera je podjetje sklenilo s toženo stranko Pogodbo za izvedbo gradbeno, obrtniških in inštalacijskih del. Od tega datuma je odvisno, katera je materialnopravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi.

Samo zato, ker se je ponudnik zavezal opraviti gradnjo brez podizvajalcev, dogovor pa je kršil, toženka ni razbremenjena obveznosti do podizvajalke. Za nastanek naročnikove obveznosti za neposredno plačilo podizvajalcu morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) pripoznanje izvajalcev o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca, 2) podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela, 3) izvajalčeva terjatev do naročnika mora biti dospela, 4) obe terjatvi se morata nanašati na ista dela, 5) podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika. Glavni izvajalec (ponudnik) v gradbeni pogodbi naročnice javnega naročila ni pooblastil za neposredno plačilo podizvajalke (ponudnik v gradbeni pogodbi ni navedel podizvajalcev). Pooblastitve ne more nadomestiti kogentna zakonska določba, ki je sicer predvidena za primer, ko glavni izvajalec podizvajalca navede že v pogodbi o izvedbi javnega naročila.

Če izvajalec zanika obstoj terjatve podizvajalca do njega (do izvajalca oziroma glavnega izvajalca), in tudi v primeru, če se izvajalec ne izreče o obstoju terjatve podizvajalca, četudi neutemeljeno, po OZ niso izpolnjeni pogoji, da naročnik namesto izvajalcu plača podizvajalcu. Neposredne obveznosti naročnika, da plača podizvajalcu, po ZJN-2 ni. Če je zakonodajalec želel pri poslih, sklenjenih preko javnih naročil, poseči v sistem pogodbenega prava, in sicer v smer, da bi moral naročnik vedno plačevati tistemu, ki delo dejansko opravi, čeprav s to osebo ni v pogodbenem razmerju, bi moral tako obveznost neposrednega plačila izrecno določiti. Tega ni storil, saj česa takega ZJN-2 ne določa. Potrditve računa oziroma situacije ni nujno vedno mogoče enačiti s pojmom pripoznave terjatve. Stroški odgovora na pritožbo praviloma bremenijo neuspešnega pritožnika, saj ima nasprotna stranka pravico (in celo dolžnost) tudi v pritožbenem postopku zagovarjati oziroma braniti svoja stališča, vendar se jih kljub temu presoja z vidika potrebnosti, glede na vsebino vloge.

Pogodbe, sklenjene v postopkih javnih naročil, je dovoljeno spreminjati (brez oddaje novega javnega naročila) le v primerih, ko sprememba pogodbenih določil ne pomeni bistvene spremembe naročila. Vsaka bistvena sprememba pogodbe povzroči obveznost izvedbe novega razpisa. Bistvena sprememba razpisne dokumentacije je (upoštevajoč že ustaljeno in obširno sodno prakso Sodišča EU) podana, ko gre za tako spremembo vsebine razpisne dokumentacije, zaradi katere bi naročnik v predhodno izvedenem postopku lahko pričakoval večjo konkurenco oziroma širši krog ponudnikov, če bi take spremenjene zahteve določil že v prejšnjem postopku.

Zavezo tožene stranke, da bančno garancijo vnovči za poplačilo podizvajalcev, je nedvomno mogoče umestiti pod pravni institut pogodbe v korist tretjega. Ker pa z bančno garancijo razpolaga tožena stranka, je tožeča stranka kot upravičenec iz nje, ne more prisiliti k izpolnitvi pogodbe v korist tretjega, vendar pa je tožeča stranka s tem, ko je izjavila, da zahteva korist iz pogodbe v korist tretjega neposredni upravičenec iz te pogodbe in ima neizpolnitev pogodbe za posledico odškodninsko odgovornost tožeče stranke. Tožene stranke nedvomno ni mogoče prisiliti k prostovoljni vnovčitvi bančne garancije, vsekakor pa je to po zgoraj obrazloženem mogoče po sodni poti. Bančna garancija je bila v konkretnem primeru sicer pogoj za veljavnost glavne izvajalske pogodbe, vendar pa je več kot očitno v interesu pogodbenih partnerjev bilo, da se zaradi nemotenega izvajanja del z njo zagotovi tudi zavarovanje plačil podizvajalcev. Odklanjanje unovčitve bančne garancije pa je protipravno ravnanje, saj je obveznost tožene stranke v tem, da tožečo stranko poplača iz v ta namen pridobljene bančne garancije, to obveznost pa je mogoče realizirati le z predložitvijo bančne ga

Glavni izvajalec je z gradbeno pogodbo pooblastil toženo stranko za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu v skladu s pogoji Uredbe. Takšno pooblastilo, vključeno v pogodbo, ima pravne učinke nakazila v smislu 1035. člena OZ. Vključitev te klavzule v gradbeno pogodbo pomeni, da je tožena stranka kot nakazanec nakazilo sprejela oziroma obljubila. Ob izpolnjenih predpostavkah, ki jih je določala Uredba, je med prejemnikom nakazila (podizvajalcem oziroma dobaviteljem – tožečo stranko) in nakazancem (toženo stranko) nastalo dolžniško razmerje v smislu 1. odstavka 1037. člena OZ, med nakazovalcem (glavnim izvajalcem) in nakazncem (toženo stranko) pa razmerje v smislu 2. odstavka 1045. člena OZ. Ker je bilo nakazilo izdano na podlagi nakazančevega dolga (dolga tožene stranke) nakazovalcu (glavnemu izvajalcu), ga je morala tožena stranka izpolniti prejemniku nakazila (tožeči stranki) neposredno, na podlagi pogodbe in zakona. (Ponovni) akcept nakazila s strani tožene stranke ni bil potreben. Za nastanek neposrednega upravičenja tožeče stranke do tožene stranke torej ni odločilno, ali je tudi tožena stranka izrecno podpisala asignacijsko pogodbo z dne 3. 11. 2009, ki sta jo podpisala

Ne drži stališče tožeče stranke, da se postopek dostopa do informacij javnega značaja niti ne more začeti, dokler ni pravnomočno končan postopek javnega naročanja. Že iz besedila šestega odstavka 22. člena ZJN-2 izhaja, da uporabljivost ZDIJZ ne nastopi šele z dnem pravnomočnosti odločitve o javnem naročilu, ampak že z dnem sprejema odločitve o oddaji naročila. Tožeča stranka sicer lahko kot zavezanec po ZDIJZ zavrne dostop do informacije javnega značaja, če za to obstaja zakonska podlaga, vendar pa ne more biti odškodninsko ali kazensko odgovorna, če ji razkritje zahtevane informacije nalaga pravnomočna odločba Informacijskega pooblaščenca. Če določen gospodarski subjekt odda prijavo za javno naročilo, ni več izključno on tisti, ki sam (na podlagi izrecnega soglasja) določa, komu bo dovoljena seznanitev z bančnimi podatki in komu ne. Glede varovanja poslovne skrivnosti prizadete stranke (v postopku javnega naročila izbranega subjekta) tožeča stranka ni navedla, da bi ji prizadeta stranka predložila pisni sklep o tem, da so zahtevani podatki poslovna skrivnost. Z vidika objektivnega kriterija ugotavljanja poslovne skrivnosti pa je bistveno, da je tožena stranka gled

Ker z unovčenjem menice za že zapadli del plačila dolžnik pogodbene obveznosti med strankama ni kršil, druge podlage za nedovoljenost takega ravnanja pa upnik ni izkazal, upnik ni niti verjetno izkazal, da je dolžnik zlorabil menico kot instrument zavarovanja plačila, torej jo unovčil v nasprotju s kavzo temeljnega posla, s čimer bi izkazal za verjetno, da terjatev do dolžnika obstoji.

Sporno dejanje ni izpodbojno iz razloga, ker je imelo plačilo Mestne občine toženki pravno naravo zahtevka iz 631. člena OZ (neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika), asignacijska pogodba pa je izvedbo tega plačila le pravnotehnično olajšala. Ker pri plačilu naročnika neposredno podizvajalcu na podlagi 631. člena OZ ne gre za dejanje stečajnega dolžnika, ga že iz tega razloga ni moč izpodbijati po določbah ZFPPIPP.