Energetika

Brez jedra.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da odpoved Pogodbe v tej zadevi ni mogoča, saj tako določajo SON. EZ-1 ter na njegovi podlagi sprejeti Odlok o prioritetni uporabi energentov za ogrevanje na območju MOL namreč določata prioritetno uporabo (vrstni red) energentov, v katerem ima sistem daljinskega ogrevanja prednost pred pridobivanjem energije iz geotermalne in hidrotermalne energije s toplotnimi črpalkami. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je z določbami SON in Odloka določen dodatni pogoj za prenehanje obstoječega pogodbenega razmerja, ki v tej zadevi ni izpolnjen.

Pritožnica ne more uspeti z očitkom o neveljavni sklenitvi Pogodbe o dobavi toplote, ker ne trdi, da je upravnik z njeno sklenitvijo ravnal v nasprotju s kakšno pogodbeno omejitvijo njegovih pooblastil ali v nasprotju s kakšnim od sprejetih sklepov etažnih lastnikov, s čimer bi prekoračil svoja zakonsko ali pogodbeno določena pooblastila. Poleg tega bi v konkretnem primeru tudi v odsotnosti sklenjene Pogodbe o dobavi toplote že na podlagi določb EZ-1 in Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Mestne občine Ljubljana (SON) nastalo pogodbeno razmerje med skupnostjo lastnikov poslovnih prostorov in tožnico zaradi dejanskega odjemanja toplote.

Zatrjevanje nastanka težko popravljive škode je temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe. Poleg tega mora obstajati neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki bi jih bilo mogoče z izdajo začasne odredbe preprečiti. Tudi za izdajo ureditvene začasne odredbe je bistven pogoj nastanek težko popravljive škode, vendar pa je tožnica navedla le posledico, (težko popravljive) škode pa ni konkretizirano uveljavljala. S tem ni izpolnjen ključen pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe.

Zgolj v primerih višje sile je mogoče šteti, da pogodbenica ni kršila svojih obveznosti. Ker sta pravdni stranki že v pogodbi predvideli medsebojne pravice in obveznosti v primeru, da toženka ne prevzame celotnih pogodbenih količin (ali pa prevzame večje količine), je pogodbo tudi v tem delu treba spoštovati. Obveznost toženke bi zato lahko ugasnila ali se spremenila le s soglasno voljo strank, kar je pomemben vidik dolžnosti izpolnitve obveznosti. Obračunavanje stroškov odstopanj ni mogoče z upoštevanjem mesečnih obdobij, saj v pogodbah med strankama za to ni pravne podlage. Zahtevku torej na podlagi mesečnih izračunov stroškov odstopanj (ki jih je sodišče prve stopnje izčrpno povzelo v izpodbijani sodbi) ni mogoče ugoditi.

Navedena sistemska navodila kot podzakonski akt, ki so veljala v času neupravičenega odjema, je na podlagi Energetskega zakona (EZ-1) sprejel (torej na podlagi javnih pooblastil) tedaj še C. d.o.o.

Toženka je ob obravnavi pritožbe na podlagi podatkov iz spisovne dokumentacije pravilno ugotovila, da je bila odločba vročena pooblaščencu tožnice 10. 11. 2022. V pritožbi, ko je tožnica bila seznanjena z odločbo in torej tudi s tem, da upravni organ odloča na osnovi vloge, ki jo je v njenem imenu podal tam navedeni pooblaščenec, ni zanikala, da bi vlogo v njenem imenu podal pooblaščenec oz. da ima v postopku pooblaščenca niti ni opozorila na kakšno nepravilnost v zvezi s tem pooblaščencem, zato njen procesni ugovor o neobstoju pooblastilnega razmerja, prvič podan v tem upravnem sporu, sodišče zavrača kot nedovoljen in prepozen, saj je tožnica že v upravnem postopku (ki ni bil enostopenjski) imela možnost uveljavljati to kršitev določb postopka pred tem upravnim organom.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti zavrnitev pisna. Pogodbe o dobavi električne energije je v spornem obdobju urejal Zakon o oskrbi z električno energijo, ki je zanje zahteval pisno obliko. Za pisnost zadošča, da sta ponudba in sprejem ponudbe pisna, enako pa pri uporabi tretjega odstavka 30. člena OZ nujno velja tudi za zavrnitev ponudbe.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo osmi odstavek 72. člena SON in materialnopravno zmotno zaključilo, da v tej zadevi za nastanek pogodbenega razmerja podpis izjave ni bistven in je bistveno zgolj, da je do spremembe lastniškega deleža prišlo, da je kupec postal novi lastnik in da je bila tožnica o vsem tem obveščen. Pritožba ima namreč prav, da je to določilo mogoče uporabiti le v primeru, da je novi lastnik postal v celoti lastnik posameznega dela stavbe v etažni lastnini. Le v tem primeru se namreč celotno breme prejšnjega etažnega lastnika prenese na novega etažnega lastnika. Pogodbeno razmerje namreč lahko na novega odjemalca preide na podlagi določb SON in ne s prenosom pogodbe le v primeru, da je novi odjemalec z vidika razdelilnika stroškov v celoti vstopil v položaj prejšnjega, saj se s tem delitev stroškov ni spremenila.

Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve (v izpodbijani sodbi je uporabljen pojem neupravičene obogatitve) na področju neupravičenega odjema električne energije. Posledično določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentkino obveznost in je toženka nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je toženka odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju. V EZ-1 ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah OZ in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke

Namen pogojev javnega razpisa je v zagotovitvi enakega obravnavanja vseh prijaviteljev in onemogočanja samovolje pri odločanju. Neupoštevanje pogojev bi pomenilo neenako obravnavanje drugih prijaviteljev, ki so spoštovali pogoje razpisa. Zaradi takšne narave postopka morajo vlagatelji izpolnjevanje pogojev izkazovati že ob vložitvi vloge (oz. v daljšem roku, če tako izhaja iz Javnega razpisa) in to z dokazili, ki so eksplicitno navedena v Javnem razpisu oz. Uredbi.

Tudi v primeru, da je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, je to v nasprotju z določbami Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe in javnega razpisa, po katerih se zavezujoče naročanje opreme ne sme začeti pred oddajo vloge na javni razpis. Kolikor se to začne, pomeni, da celotna operacija ni upravičena do državne pomoči. Namen tega razpisnega pogoja je, da se izvedba projekta (in s tem zavezujoče naročanje opreme) ne začne pred oddajo vloge na javni razpis.

Tožnik torej ni opravil predhodnega postopka v skladu s 415. členom EZ-1, saj je obravnavano zahtevo vložil pri toženki pred vložitvijo zahteve pri operaterju trga. Poleg tega je tožnik z obravnavano zahtevo in njeno dopolnitvijo zahteval izdajo dopolnilne odločbe, kar pomeni, da obravnavana zadeva ni spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga, kot to pravilno navaja tožnik. Zato je toženka pri presoji stvarne pristojnosti zmotno uporabila 413. člen EZ-1, saj je v obravnavani zadevi treba uporabiti 220. člen ZUP o dopolnilni odločbi, v skladu s katero je za odločanje o izdaji dopolnilne odločbe pristojen organ, ki je odločal v prvotni odločbi. Za odločanje v obravnavani zadevi je pristojna toženka, saj je ta odločala tudi o znižanju podpore z odločbami o znižanju pomoči.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da so zgoraj povzete določbe EZ-1 oziroma sedaj ZOEE glede določenih vprašanj varstva lastninske pravice in posesti lex specialis glede na splošno veljavna pravila SPZ. Določbe 73. člena ZOEE (prej 82. člena EZ-1) pomenijo za lastnika omejitev pri izvrševanju lastninske pravice, poseg vanjo pa opravičuje izvajanje gospodarske javne službe v javnem interesu. Čeprav glede dostopa do omrežja velja načelo reguliranega dostopa (tretje strani) do sistema in čeprav višina najemnine, določene v pogodbi med SODO in lastnikom distribucijskega sistema, ne sme biti višja, kot jo z odločbo o regulativnem okviru določi agencija, navedeno konkretnemu sporu, ki je spor med lastnikom distribucijskega omrežja in dosedanjim upravljavcem tega na plačilo koristi, še ne odvzema civilnopravnega značaja.

Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve na področju neupravičenega odjema električne energije. Zato določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentovo obveznost in je Agencija za energijo nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je slednja odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju. V Energetskem zakonu (EZ-1) ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. č

Dejstva, da je toženka podjetje za distribucijo električne energije, ki izvaja naloge gospodarske javne službe in ki je na podlagi strateških dokumentov zavezana izvajati visoka vlaganja v distribucijsko omrežje, vplivajo na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje, negativno poslovanje toženke v letu 2022) je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.

Sodišče prve stopnje je ob predhodnem preizkusu predloga, pri presoji, ali predlagateljica zahteva nadomestitev soglasja za posel rednega upravljanja (tretji odstavek 67. člena SPZ) ali posel, ki okvire rednega upravljanja presega (peti odstavek 67. člena SPZ), nepravilno ločevalo ravnanja, za katera se nadomestitev soglasja zahteva. Če bi se namreč solastniki strinjali, da se objekt priključi na električno omrežje, bi morali posledično podpisati ustrezna soglasja in pogodbe, med drugim tudi soglasji, ki jih v predlogu izpostavlja pritožnica, saj šele na podlagi teh dejanj, ob upoštevanju predpisov, pride do priklopa. Vsa ta predhodna ravnanja je zato v pogledu presoje, ali gre za posle rednega upravljanja ali posle, ki tako upravljanje presegajo, treba presojati skupaj.

Kljub temu, da je tožena stranka ugovarjala višini terjatve, tožeča stranka ni navedla meril in elementov, iz katerih bi bil razviden izračun deleža za dobavljeno količino toplote, ki pripade toženi stranki.

Ddefinicija končnega odjemalca iz 16. točke 4. člena EZ-1 je splošna, kar pomeni, da je potrebno upoštevati tudi druge določbe EZ-1, iz katerih izhaja vsebina, kdo šteje za končnega odjemalca, in pogoji, ki jih mora končni odjemalec izpolnjevati. Ker je po odprti pogodbi električno energijo kupovala druga družba, tožeče stranke ni mogoče šteti kot kupca in posledično kot končnega odjemalca v smislu 3. člena Uredbe in 16. točke 4. člena EZ-1, zaradi česar ni upravičena do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije.

Kljub stališču sodišča, da pogodbena kazen po določbah EZ-1 in tudi odločitvi sodišča EU ni izrecno prepovedana, to še ne pomeni, da zaračunavanje pogodbene kazni v višini 20,00 EUR ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, temveč bo moral ustrezno presojo o tem napraviti sam upravni organ. Sodišče soglaša s stališčem upravnega organa, da tožeča stranka v posledici potrošnikove kršitve pogodbenih obveznosti ni upravičena posebej zaračunavati pavšalnih stroškov vodenja postopka odstopa od pogodbe v višini 12,00 EUR in stroškov preklica odstopa od pogodbe v višini 6,00 EUR, saj sta takšni določbi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.