374. člen EZ-1-UPB2

Tožnica izpodbija odločitev toženke, da ni podala vloge za izdajo nove deklaracije za obravnavano proizvodno napravo pred potekom njene veljavnosti. Zatrjuje, da je vlogo podala 24. 10. 2017 oziroma ponovno 12. 6. 2018. Gre za relevantno okoliščino, od katere je odvisna odločitev, ki pa je toženka tudi v ponovljenem postopku ni ugotavljala, kljub napotkom sodišča. Tako je v ponovljenem postopku zgolj navedla pravno podlago za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, pri čemer pa je prezrla, da je sporno relevantno vprašanje, to je ali je tožnica podala vlogo za izdajo nove deklaracije za predmetno proizvodno napravo 24. 12. 2017 oziroma 12. 6. 2018 oziroma pred potekom veljavnosti deklaracije za predmetno proizvodno napravo. Glede teh okoliščin bi bilo potrebno izvesti ugotovitveni postopek in bilo potrebno zaslišanje tožnice za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi oziroma izvesti druge dokaze, s katerimi bi se navedene trditve potrdile oziroma zavrnile.

Toženka se glede uporabe postopkovnih pravil ne more sklicevati izključno na Javni poziv oziroma se lahko nanj sklicuje le toliko, kolikor njegove določbe temeljijo na prej navedenih predpisih, na podlagi katerih je bil objave. Toženka v nobenem od predpisov, na podlagi katerih je bil objavljen Javni poziv, ni imela podlage za zavrženje tožnikove prijave mimo določb ZUP. Poleg tega je toženka s tem, ko je prijavljeno napravo opredelila kot obnovljeno in ne kot novo, kar je navajal tožnik, ugotavljala (sporno) dejansko stanje, in to ne da bi tožniku kakorkoli omogočila, da se opredeli do njenih ugotovitev, pomembnih za odločitev, oziroma ne da bi obrazložila obstoj pogojev za odločanje v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke.

Toženka je tožnikovo vlogo zavrgla, ker je ugotovila, da jo je vložil na obrazcu za novo proizvodno napravo, prijava pa je bila vložena za obnovljeno proizvodno napravo, zaradi česar vloga ni vsebovala vseh ustreznih podatkov, ponujena cena električne energije pa ni bila izračunana v skladu z metodologijo in 9. členom Uredbe o podporah. Svojo odločitev je toženka oprla na četrto točko šestega poglavja Javnega poziva. Javni razpisi ali javni pozivi niso niti podzakonski predpisi. Taki akti namreč že po obliki niso skladni z ustaljenimi oblikami pravnega normiranja, poleg tega pa temu ne ustrezajo ne organi, ki jih sprejemajo, niti postopek njihovega sprejemanja. Javni poziv je namenjen obveščanju in ne določanju splošnih in abstraktnih pravnih norm, kar pomeni, da v javnem razpisu ni mogoče določati postopkovnih pravil, ki nimajo podlage v predpisu, oziroma takih pravil ni mogoče upoštevati oziroma na njihovi podlagi sprejeti odločitve.

Javni poziv je namenjen obveščanju in ne določanju splošnih in abstraktnih pravnih norm, kar pomeni, da v javnem razpisu ni mogoče določati postopkovnih pravil, ki nimajo podlage v predpisu, oziroma takih pravil ni mogoče upoštevati oziroma na njihovi podlagi sprejeti odločitve. To izhaja tudi iz četrtega odstavka 153. člena Ustave RS.

Tožena stranka je ob upoštevanju četrtega odstavka 374. člena EZ-1 ugotovila, da je tožeči stranki odločba o dodelitvi podpore prenehala veljati, ker je prenehala veljati deklaracija za proizvodno napravo, za katero je bila izdana odločba o podpori. S trenutkom, ko je prenehala veljati deklaracija za proizvodno napravo, ni bil več izpolnjen eden od pogojev, ki jih EZ-1 zahteva za dodelitev podpore, zato je podpora prenehala veljati po samem zakonu, četudi tožena stranka v odločbi ni navedla, kdaj je deklaracija prenehala veljati. Pomembno je namreč le, da je deklaracija prenehala veljati in to med strankama tudi ni sporno.

Ker terjatev za vračilo neupravičeno prejete državne pomoči nima narave terjatve iz gospodarske pogodbe, se tudi zastaralni roki iz OZ ne uporabljajo. Zaključek, da ne gre za obligacijskopravno razmerje, dodatno podkrepi dejstvo, da bi moral tožnik toženko o spremembi na proizvodni napravi obvestiti zato, ker toženka v primeru, če proizvajalec električne energije spremeni proizvodno napravo, deklaracijo odvzame z odločbo. Glede na opisane elemente razmerja, je toženka pravilno štela, da izplačevanje podpore, ki jo tožniku na podlagi dodeljene pravice do podpore izplačuje A d.o.o., ni obligacijsko razmerje, ampak javnopravno razmerje. Posledično se zanj ne uporabljajo določbe OZ, na katere se sklicuje tožnik. Po presoji sodišča je obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči najbolj sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti. Davčne obveznosti so namreč obveznosti, ki nimajo narave dispozitivnih in avtonomnih pravnih razmerij, v katere stopajo stranke po lastni volji in so upravičene, da jih v večji meri prosto urejaj

Toženka je izpodbijano odločbo izdala v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Pri tem pa niti ni navedla, na kateri podlagi utemeljuje tako postopanje, niti za to ni podala nobenih razlogov. S tem je tožnici neutemeljeno odrekla pravico, da se izjavi do vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne, torej tudi, da oporeka ugotovitvi toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da za predmetno napravo pred izrekom veljavnosti deklaracije ni podala vloge za izdajo nove deklaracije.

V obravnavanem primeru gre za postopek z eno stranko, kar ni sporno, saj je odsvojitev proizvodne naprave podlaga za odvzem podpore, odločanje o zahtevi novega lastnika proizvodne naprave pa je predmet novega upravnega postopka. Toženka bo zato na podlagi predložene dokumentacije morala najprej oceniti, ali je tožnik dokazal, da je lastnik predmetne sončne elektrarne. Kot že rečeno, je obstoj lastninske pravice pogoj za pridobitev podpore in mora obstajati že ob vložitvi vloge. Vidik zakonitosti prenosa lastninske pravice pa ni vprašanje obstoja pravice, obveznosti ali pravnega razmerja in ni del dejanskega stanja postopka za dodelitev podpore električni energiji.

Na podlagi tretjega odstavka 15. člena zadevne pogodbe in drugega odstavka 20. člena Uredbe v zvezi s 3. alinejo 9. člena Pravil oziroma 12. člena zadevne pogodbe v zvezi s 5. alinejo 9. člena Pravil ter petega odstavka 376. člena EZ-1 pogodba o zagotavljanju podpore preneha veljati z dnem, ko preneha veljati odločba o dodelitvi podpore, to pa je, glede na odločbo Agencije za energijo, v zadevnem primeru z dnem 15. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da od 16. 1. 2015 dalje temelj obveznosti tožeče stranke zagotavljati podporo toženi stranki ni bil več podan, zato je tožena stranka vtoževani znesek prejete podpore dolžna vrniti tožeči stranki. Če nastopijo spremenjene okoliščine (prenehanje lastništva proizvodne naprave), potem po samem zakonu pravica preneha, saj je že dokončno oziroma pravnomočno priznana pravica priznana samo ob časovnem dejanskem in pravnem stanju izdane odločbe, če pa se dejansko stanje spremeni tako, da ni več pogojev za priznanje pravice, ta preneha. Agencija za energijo je po ugotovitvi, da tožena stranka zaradi spremenjenih okoliščin ni več upravičena do podpore, izdala ugotovitveno odločbo o prenehanju pravice do podpore za

Od najemne pogodbe stečajni upravitelj odstopi z uresničitvijo odpovedne pravice, ne da bi bilo za to treba sprožiti kakršenkoli sodni postopek. Tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bila pravica do podpore za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi, tožeči stranki odvzeta nezakonito, ker najemna pogodba ni bila odpovedana s sodno odločbo.