VSL Sodba I Cpg 577/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 931,47 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnice za plačilo 69.897,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in toženki naložilo povračilo potrebnih pravdnih stroškov.

2Toženka je vložila pritožbo iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter priglasila stroške pritožbenega postopka. Tožnica je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pravdni stranki sta leta 2011 sklenili krovno pogodbo za nakup in prodajo električne energije št. ... (v nadaljevanju: Krovna pogodba), na podlagi te pa sta sklepali posamične pogodbe - odprte pogodbe o dobavi. Za leto 2020 sta 5. 10. 2018 sklenili odprto pogodbo št. ... -2018-1, in sicer za obdobje dobave električne energije toženki od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2020 (v nadaljevanju: odprta pogodba). V njej so za leto 2020 določene predvidene letne količine porabe energije in cena.

5Predmet tožbenega zahtevka je plačilo tako imenovanih stroškov odstopanj, ki so povezani z izpolnjevanjem pogodbe o dobavi električne energije. Skladno s Krovno pogodbo je toženka dolžna plačati tožnici vso dejansko prevzeto količino električne energije po pogodbenih cenah (realizacija),¹ v primeru odstopanj prevzema električne energije od pogodbenih količin pa je dolžna plačati tudi stroške teh odstopanj. Ti se obračunavajo glede na razliko med količinami, ki so predmet obračuna po pogodbi (realizacija), in pogodbeno količino iz odprte pogodbe.

6Tožnica je svoj zahtevek oblikovala tako, da je od skupnega stroška odstopanj v tem obdobju, do katerega je upravičena (izračunani znesek za vse tarifne razrede je 208.426,00 EUR), odštela:

- količine, ki odpadejo na Terme A. in B. (in se znesek zniža na 150.624,00 EUR,

- SPOT pogodbo toženke v znesku 30.438,00 EUR (s to je toženka prodala naprej določeno količino električne energije, zakupljene za leto 2021), za kar je tožnica znesek znižala na 120.186,00 EUR,

- zaradi zaprtja v obdobju epidemije covid-19 je zgornji znesek dodatno znižala, in sicer za toliko, kolikor znašajo odstopanja v obdobju zaprtja. V ta namen je podatke razdelila na mesečne nivoje v obdobju, ko toženka ni mogla poslovati, saj je tožnica želela še vedno obračunati stroške odstopanj za mesece, ko je toženka lahko obratovala. Pri obračunu na mesečnem nivoju je tožnica upoštevala mesečne podatke tudi glede dnevne cene in izračun ustrezno prilagodila, saj je v Krovni pogodbi določeno upoštevanje letnih količin (celotna formula mesečnega izračuna izhaja iz tožbe).

7Toženka se brani, da je razlog za neizpolnitev pogodbenih pogojev višja sila, saj so izbruh pandemije in oblastni ukrepi v času od 16. 3. 2020 do 1. 6. 2020 ter od 24. 10. 2020 do 20. 6. 2021 preprečili dejavnost toženke, v vmesnem obdobju odprtja pa je bilo poslovanje praktično zanemarljivo. Po njenem mnenju ji ni mogoče očitati, da bi lahko v obdobju odprtja poslovala v večjem obsegu in realizirala večji odjem električne energije.

8Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je toženka v času omejitev prvega vala poslovala (v zaprtih hotelih je namreč izvajala obnovitvena gradbena dela), za višjo silo pa bi šlo le, če bi ta tožnici preprečevala izvedbo dobave, toženki pa odjem električne energije. Ker je tožnica korektno upoštevala okoliščine, na podlagi katerih ga je oblikovala, je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

9Pritožnica najprej izpodbija stališče sodišča prve stopnje glede višje sile in se sklicuje na 9. točko Krovne pogodbe, v kateri se je zavezala, da bo prevzela električno energijo v dogovorjenem obsegu (ta izhaja iz IV. točke odprte pogodbe), razen v primeru nastopa višje sile. Trdi, da ji ni uspelo prevzeti električne energije v dogovorjenem obsegu prav zaradi nastopa višje sile - izbruha pandemije covid-19.

10A v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo in tudi pritožbeno ni sporno, da tožnica od toženke ne terja stroškov odstopanj v obdobju zaprtja, ko torej toženka ni mogla opravljati svoje dejavnosti (in je šlo za stanje višje sile), pač pa le za obdobje od junija do septembra 2020, ko poslovanje toženke z vladnimi odloki ni bilo omejeno in za katero sama tudi še v pritožbi trdi, da je bila prevzeta količina električne energije primerljiva količinam, ki jih je porabila pred in po letu 2020. Višje sodišče se sicer strinja s pritožbenim naziranjem, da izvajanje gradbenih del v času omejitev prvega vala, zaradi katerega je sodišče prve stopnje ocenilo, da je toženka opravljala dejavnost in odjemala elektriko, ne predstavlja opravljanja dejavnosti. Če je toženka odvračala posledice višje sile in obnavljala hotele, ki so bili zaprti, ni mogoče govoriti o tem, da je opravljala svojo dejavnost, ki je turistična (hotelirstvo) in ne gradbena oziroma obrtniška. A ker to vprašanje glede na predmet tožbenega zahtevka oziroma iztoževano obdobje za odločitev ni relevantno, se višje sodišče do tega ni podrobneje opredeljevalo.

11Enako velja za s pritožbo napadeno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo lahko sklicevanje toženke na višjo silo uspešno le, če bi zaradi vladnih ukrepov hkrati prenehala tudi obveznost tožnice dobaviti električno energijo. Po stališču pritožnice ni sprejemljiva logika, po kateri bi se lahko toženka na višjo silo sklicevala le v primeru, če odjema sploh ne bi koristila oziroma če bi ji bil zaradi višje sile odjem kot tak onemogočen, prav tako ne, da je pogoj, da se lahko toženka sklicuje na višjo silo, hkratni obstoj višje sile tudi na strani tožnice. Čeprav višje sodišče tem očitkom pritrjuje, pa tudi ta materialnopravna izhodišča za odločitev niso pravno relevantna, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo C. C., ki bi izpovedal o razlogih za obnovo hotelov.

12Po stališču višjega sodišča je za odločitev v tej zadevi odločilno, ali je mogoče kot stanje višje sile upoštevati tudi obdobje med vladnima prepovedima poslovanja, torej po koncu prvega vala vladnih ukrepov do začetka veljavnosti drugega vala. To (od sredine junija do oktobra 2020) je namreč obdobje, za katero tožnica zahteva plačilo stroškov odstopanj.

13Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka rezultate iz poslovanja v tem letu ustvarila prav v obdobju od sredine junija do oktobra 2020. Za to obdobje je tudi sama trdila, da je bila prevzeta količina električne energije primerljiva količinam, ki jih je toženka porabila pred in po letu 2020 in torej njeni ugovori niso bili sklepčni. Kljub trditvam, da v času, ko je bilo opravljanje dejavnosti dovoljeno, toženka ni mogla nadoknaditi manjkajočega odjema elektrike (kar je dokazovala s predlaganim izvedencem), je hkrati zatrjevala, da ji je bilo v tem obdobju poslovanje omogočeno. Pritožnica prav tako ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odločitev o tem, kako hitro naj odpre kapacitete, sprejela svobodno, in sicer na podlagi predlogov lastnih izvršnih direktorjev posameznih destinacij in je te odločitve potrdila uprava toženke. Pritožnica se torej neupravičeno zavzema za aktivacijo pogodbenih določb o višji sili v času, ko je bila sicer v svojem poslovanju prizadeta zaradi posledic nastopa višje sile, a vendar ni šlo za stanje višje sile iz 13. točke Krovne pogodbe. Ker obdobje zaprtja v letu 2020, ko toženka ni smela poslovati, ni predmet tožbenega zahtevka, toženka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da je v celem letu 2020 poslovala v omejenem obsegu le slabih osem mesecev in je bilo od junija do vključno septembra 2020 poslovanje res formalno omejeno dovoljeno, vendar je bila dinamika oživljanja turistično gostinske dejavnosti drastično nižja in počasnejša od preteklih obdobij, toženki pa da ni mogoče očitati, da bi primanjkljaj 44 % pogodbeno dogovorjene prevzemne količine lahko nadoknadila v času, ko je v omejenem obsegu lahko izvajala svojo dejavnost. Posledično je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca s področja energetike, ki da bi lahko ocenil, ali bi toženka v času, ko ji je bilo opravljanje dejavnosti dovoljeno, lahko nadoknadila manjkajočo količino 12.157 MWh.

14Višje sodišče namreč pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je zgolj v primerih višje sile mogoče šteti, da pogodbenica ni kršila svojih obveznosti. Ker sta pravdni stranki že v pogodbi predvideli medsebojne pravice in obveznosti v primeru, da toženka ne prevzame celotnih pogodbenih količin (ali pa prevzame večje količine), je pogodbo tudi v tem delu treba spoštovati. Obveznost toženke bi zato lahko ugasnila ali se spremenila le s soglasno voljo strank, kar je pomemben vidik dolžnosti izpolnitve obveznosti (prim. 9. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Pritožnica pa ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila v tem obdobju pasivna in ni zahtevala morebitnega dodatka k pogodbi, s katerim bi stranki spremenili pogodbeno količino oziroma bi se upoštevale okoliščine epidemije.²

15Upoštevaje navedeno zmotna uporaba materialnega prava glede obstoja višje sile in njenega vpliva na razbremenitev toženkine pogodbene obveznosti ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

16Pritožba nadalje uveljavlja tudi, da razbitje dogovorjenih letnih količin odjema na mesečno raven nasprotuje dogovorjenemu pogodbenemu principu, po katerem se je toženka zavezala k doseganju obsega letnega odjema. Nivoja mesečnega odjema, kot ga upošteva tožnica, toženka pred sklenitvijo odprte pogodbe ne bi v nobenem primeru ocenila kot realnega in je pomemben letni nivo.

17Kot je bilo pojasnjeno, tožnica iztožuje stroške odstopanj le za obdobje, ko je toženka med epidemijo poslovala. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica z namenom, da bi znesek stroškov odstopanj znižala za odstopanja, nastala v času popolnega zaprtja, podatke o letnih pogodbenih količinah razporedila na mesečne nivoje, in pri tem upoštevala dnevne cene na mesečnem namesto na letnem nivoju,³ ter za količine odstopanj ni upoštevala koeficientov, kot jih določa Krovna pogodba,⁴ pač pa pribitek na razliko v ceni. A ima pritožnica prav, da se stroški odstopanj obračunavajo za obdobje obračuna, določeno v odprti pogodbi, ki je lahko le 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020, saj se je v tem obdobju toženka zavezala dejansko prevzeti najmanj tisto količino elektrike, kot je določena v IV. točki odprte pogodbe. To namreč izhaja iz 8. točke Krovne pogodbe, po kateri se stroški odstopanj obračunavajo za vsako obdobje obračuna odstopanj, ki je določeno v odprti pogodbi. Iz odprte pogodbe pa izhaja, da sta pravdni stranki skladno s poglavjem Krovne pogodbe "Stroški odstopanj" zgolj za potrebe izračuna deleža stroškov odstopanja določili predvideno letno količino porabe. Izračun stroškov odstopanj je sicer določen v 8. točki Krovne pogodbe, med pravdnima strankama pa ni sporno, da ta za leto 2020, na katero se nanaša iztoževana terjatev, znaša 208.426,00 EUR in je izračunan na podlagi metodologije, ki jo narekuje 8. točka Krovne pogodbe. Od tega zneska tožnica iztožuje le 120.186,00 EUR.⁵

18Pritožnica ima zato prav, da obračunavanje stroškov odstopanj ni mogoče z upoštevanjem mesečnih obdobij, saj v pogodbah med strankama za to ni pravne podlage. Zahtevku torej na podlagi mesečnih izračunov stroškov odstopanj (ki jih je sodišče prve stopnje izčrpno povzelo v izpodbijani sodbi) ni mogoče ugoditi.

19Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato višje sodišče upoštevalo meje tožbenega zahtevka tožnice (prim. 2. člen ZPP). Predmet pravde je plačilo dela stroškov odstopanj.⁶ Od skladno z metodologijo Krovne pogodbe vtoževanih 120.186,00 EUR je predmet te pravde 57.293,00 EUR (oziroma 69.897,46 EUR z DDV). Tožnica ne zahteva plačila stroškov odstopanj v času, ko toženka zaradi vladnih ukrepov ni mogla poslovati. Iz izpodbijane sodbe⁷ izhaja, da je prvi val prepovedi oziroma omejitev zaradi epidemije (v katerega pade vtoževano obdobje) trajal od 16. 3. 2020 do 1. 6. 2020, kar je 77 dni, drugi pa od 24. 10. 2020 in do 20. 6. 2021, v letu 2020 torej 69 dni. V letu 2020 torej toženka ni poslovala 146 dni. Pravilo vezanosti na zahtevek sodišču preprečuje, da bi tožnici prisodilo kaj več ali kaj drugega, kot je zahtevala. Ker pravdni stranki načina oziroma metodologije izračuna za delno plačilo stroškov odstopanj nista dogovorili, je višje sodišče znotraj meja postavljenega zahtevka prisodilo tožnici stroške odstopanj za tiste dni v letu 2020, ko je toženka obratovala, torej za 220 dni.⁸ Ker letni strošek odstopanj (120.186,00 EUR) na dan znaša 328,37 EUR, delno plačilo stroškov odstopanj, in sicer za dni v letu 2020, ko je toženka lahko poslovala, znaša 72.241,14 EUR (brez DDV). Po navedenem se izkaže, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnici v plačilo prisodilo 69.897,46 EUR (z DDV), znotraj meja pravilno ugodilo zahtevku tožnice in je posledično pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede izračuna stroškov odstopanj za vtoževano obdobje neutemeljen.

20Pritožnica končno še uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z očitkom, da toženka ni podala navedb ali predložila morebitnih dokaznih listin, ki bi za količine o dejansko izmerjeni porabljeni energiji za posamezna merilna mesta izkazovale drugače, napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Ker realizacija ni predmet tožbenega zahtevka, so te pritožbene trditve nerelevantne. Pritožnica tudi sicer ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v različnih pripravljalnih vlogah navajala različne navedbe o količinah in da torej te niso bile sklepčne. Preveč pavšalne pa so nadaljnje pritožbene trditve, da je toženka prerekala višino tožbenega zahtevka oziroma kalkulacijo z vhodnimi podatki, kot jih prikazuje tožnica v dopolnitvi tožbe in ki da se razlikujejo od tistih, ki jih je v spis vložila toženka. Ni namreč naloga višjega sodišča po spisu iskati navedbe in dokaze stranke, ki jih je nemara dala - ali pa tudi ne - v teku prvostopenjskega postopka. V pritožbi toženka namreč ni navedla, katere dokaze in kdaj naj bi jih predložila, zato je tudi ta pritožbeni razlog neutemeljen.

21Ker pritožbeni razlogi glede na vse navedeno niso podani in ker niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika v odgovoru na pritožbo in določil Odvetniške tarife - OT je višje sodišče tožnici priznalo 1250 točk za vložitev odgovora na pritožbo in 22,5 točk materialnih stroškov (2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk), skupno 1272,5 točk. Stroška za posvet s stranko višje sodišče ni priznalo, saj ne gre za samostojno storitev, zajeta je namreč že v drugih postavkah odvetniškega zastopanja. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna toženka tožnici povrniti 931,47 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ Kar je toženka izpolnila.
² Prim. 112.člen OZ.
³ Prim. 134. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Prim. 99. in nadaljnje točke obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Ker je iz tega zneska izvzela količine, ki odpadejo na Terme A. in B. ter SPOT pogodbo toženke iz leta 2021.
⁶ Prim. IV. točko tožbe.
⁷ Prim. 18. do 25. točko obrazložitve.
⁸ Leto 2020 je bilo prestopno leto in je imelo 366 dni.