50. člen ZRud-1

Tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode in ni predložil nobenih verodostojnih dokazov glede zatrjevane škode, saj tožnik o tem, kakšna je struktura njegove proizvodne dejavnosti in da gre pri pridobivanju surovin na spornem pridobivalnem območju za njegovo edino ali sicer zanj pomembno dejavnost, ni podal nobenih konkretnejših navedb niti glede tega ni podal nobenih dokaznih predlogov. Ni odložni pogoj za izpolnitev pogodbe, da ima tožnik v času zaključka odločbo o podaljšani koncesiji ali podobno, ampak je pogoj, da je tožnik dokazal vložitev predloga za podaljšanje (čl. 4.1.13 Pogodbe). Tožnikova interpretacija, da je ustrezno urejena koncesija za izvajanje rudarskih del odložni pogoj po pogodbi, ni točna. Res so besede o ustrezno urejeni koncesiji v pogodbi vsebovane (čl. 4.1.14 Pogodbe), vendar ne kot odložni pogoj po pogodbi, temveč v okviru opredeljevanja vsebine pogodbe o odkupu in prodaji materiala, ki da jo bosta stranki sklenili ločeno v obliki in z vsebino iz priloge 11 k pogodbi. Kupnina za sredstva, kot izhaja iz povzetih določil pogodbe, znaša neto 1,9 mio EUR in težko popravljiva škoda, ki tožniku po njegovih navedbah grozi iz tega naslova i

Zatrjevanje nastanka težko popravljive škode je temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe. Poleg tega mora obstajati neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki bi jih bilo mogoče z izdajo začasne odredbe preprečiti. Tudi za izdajo ureditvene začasne odredbe je bistven pogoj nastanek težko popravljive škode, vendar pa je tožnica navedla le posledico, (težko popravljive) škode pa ni konkretizirano uveljavljala. S tem ni izpolnjen ključen pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe.

V obravnavanem primeru sta v času, ko sodišče izdaja ta sklep, tožnikova koncesija in rudarska pravica že prenehali. Posledično v tem trenutku več ni mogoče njuno podaljšanje do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, kot to predlaga tožnik. Sodišče pa je na tožnikov predlog, kakršnega je podal, vezano. V primeru predlagane ureditvene začasne odredbe mora tožeča stranka podati predlog, kako naj sodišče začasno uredi stanje do odločitve o tožbi, saj se materialno procesno vodstvo ne nanaša na oblikovanje predloga za ureditev stanja s konkretizacijo načina, kako naj se to uredi, saj bi to pomenilo, da je tak predlog oblikovalo sodišče, in ne stranka. Navedeno pomeni, da začasna odredba, kot jo predlaga tožnik, ne more odvrniti škode, ki jo sam zatrjuje, saj se je sporno pravno razmerje že izteklo. Tožnikov predlog je treba zavrniti zaradi odsotnosti neposredne zveze med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se želijo preprečiti. Sporno pravno razmerje v konkretnem primeru determinira izrek izpodbijane odločbe, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za podaljšanje časa veljavnosti njegove rudarske pravice. Izdana začasna odredba bi se zato lahko nanašala le

Pravni predpisi ne samo, da pravilnoma ne smejo retroaktivno jemati pravice, temveč tudi ne smejo za nazaj povečevati obveznosti oziroma jih na novo (na podlagi dejstev, ki so nastala v preteklosti) konstituirati in sploh naslovnikom pravnih norm oteževati pravnega položaja na podlagi dejstev, ki so se zgodila v preteklosti, ko ti niso mogli vedeti, da bodo (nekoč) pravno učinkovala - na podlagi predpisa, ki ga takrat, ko so nastopila, še ni bilo. Po presoji sodišča sporni pogoj iz 10. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1 nima povratne veljave. Če bi zakonodajalec imel takšen namen, bi to iz zakona moralo izhajati.

Po presoji Vrhovnega sodišča ima pritožnik prav s tem, ko uveljavlja, da sta bili ob vložitvi vloge za uveljavljanje upravičenja iz 2. člena ZIUPRPK na podlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK njegova rudarska pravica in koncesija ex lege podaljšani vse do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi in da ima izpodbijani sklep toženke de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti pritožnikove koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njegovi vlogi končan. S tega vidika ob pravilni razlagi te zakonske določbe tudi ne drži navedba toženke, da bi rudarska pravica pritožnika ugasnila z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe. Namen ZIUPRPK je bil prav v tem, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi nastale s sočasnim prenehanjem večjega števila rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin (in se z njim odstopa od 50. člena ZRud-1), to pa je vodilo tako do možnosti podaljšanja rudarskih pravic s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi na predlog koncesionarja (2. člen) kot do podaljšanja same rudarske pravice, dokler o navedeni vlogi za sklenitev dodatka ni bilo odločeno (3. člen). Začasna ureditev stanja, ki jo predlaga tožni

Preuranjena je ugotovitev, ki je bila sprejeta na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni predložila vseh listin. Kot je bilo pojasnjeno, je tožeča stranka na pozive tožene stranke odreagirala, tožena stranka pa tožeči stranki ni s potrebno jasnostjo pojasnila, v katerem delu njena vloga ostaja nepopolna.

Ker zahtevane začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi vsebinsko in smiselno ni mogoče izdati, je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

V obravnavani zadevi je rok iz 1. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1 določen za uveljavitev pravice do podaljšanja koncesijske pogodbe, kar je po presoji sodišča rok, ki se nanaša na uveljavljanje materialnopravnega upravičenja, torej materialni rok. Ta rok je prekluziven, kar pomeni, da pravica po njegovem izteku ugasne. Stališče Vrhovnega sodišča je, da se pravočasnost v tej zadevi obravnavanega materialnega roka, presoja po določbah 68. člena ZUP, po katerem velja za pravočasno vložena zahteva, ki jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Domneva iz drugega odstavka tega člena velja le, če se vloga pošlje po pošti priporočeno ali pa brzojavno pristojnemu organu.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja le, da je stranka vložila vlogo za podaljšanje rudarske pravice, katere dokumente je potrebno predložiti k navedeni vlogi skladno z drugim odstavkom 50. člena ZRud-1, da je večkrat bil podaljšan rok za dopolnitev vloge in da stranka vloge ni dopolnila v roku, zaradi česar je tožena stranka vlogo zavrgla. Druge pravne podlage za svojo vsebinsko odločitev tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla. Izpodbijani sklep posledično ni obrazložen, saj ne vsebuje razlage zahtevkov strank in njihovih navedb o dejstvih, niti dokazov na katere opira ugotovljeno dejansko stanje, prav tako ne vsebuje razlogov odločilnih za presojo posameznih dokazov niti razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejetje izpodbijane odločitve.

Potrdilo občine ni bilo v teku upravnega postopka predloženo tožeči stranki, da bi se lahko ta o njem sploh izjavila. Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.

Če se namenska raba obravnavanega pridbovalnega prostora ni spremenila v času od podelitve rudarske pravice in če je bilo že ob podelitvi rudarske pravice pravno in dejansko stanje takšno, kot v času odločanja o podaljšanju rudarske pravice, bo tožena stranka navedena dejstva morala upoštevati tudi ob ponovnem odločanju o pogojih za podaljšanje rudarske pravice. Novi občinski podrobni načrt se oblikuje v primeru, če je prišlo do spremembe pridobivalnega prostora ali njegove namenske rabe.

Odgovor na revidentkino vprašanje izhaja že iz besedila 5. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1, ki določa, da se čas veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje (to pa po 1.3. točki 2. člena ZRud-1 zajema pridobivanje, obogatitev in uskladiščenje mineralnih surovin, ne pa zgolj sanacije) lahko podaljša, če je pridobivalni prostor skladen z dokumenti urejanja prostora. Vendar izpodbijana odločitev ne temelji na stališču, da je vlogo za podaljšanje rudarske pravice mogoče zavrniti kljub temu, da je bilo predloženo potrdilo občine o skladnosti pridobivalnega prostora za izkoriščanje z dokumenti urejanja prostora. Revidentka v reviziji tudi sama zatrjuje, da iz potrdila, na katerega se sklicuje, izhaja, da so predmetne parcele, ki so sicer označene kot peskokop, po namenski rabi opredeljene kot gozdno zemljišče, predvideno za sanacijo peskokopa. Odločitev v obravnavani zadevi torej ni odvisna od odgovora na zastavljeno vprašanje.

Tožena stranka je navedla samo to, da iz prejetih listin in javnih evidenc, ne da bi pojasnila katerih, nedvoumno izhaja, da tožeča stranka nima pravice izvajati rudarska dela na parcelni številki 167/1, kar pa za preizkus zakonitosti izpodbijanega akta ne zadostuje. Tožena stranka navaja sicer pogodbo, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in stranko z interesom dne 8. 7. 2009, ki sicer res ne vsebuje parcelne številke 167/1, vendar pa, kot je že prej navedeno, so te parcelne številke, ki so navedene v pogodbi (168, 167/5, 716/3, 167/2 in 167/7), nastale iz parcelacije, ki jo omenja stranka z interesom. Glede na to, da med strankami obstaja spor glede pravice uporabe parcelne številke 167/1, ki se je tekom izkoriščanja rudarske pravice večkrat delila in so nastale nove parcelne številke, bi morala tožena stranka v ugotovitvenem postopku v zvezi z odločanjem o vlogi tožeče stranke za podaljšanje rudarske pravice to pojasniti oziroma med strankama, glede na izdani sklep o dovolitvi vstopa stranke z interesom v ta postopek, ta med njima izražen nasprotni interes določno opredeliti.

Ker po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa 50. člen ZRud-1 za podaljšanje že podeljene rudarske pravice, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Potrdilo o skladnosti pridobivalnega prostora je bilo izdano na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZRud-1 (peti odstavek tega člena določa potrdilo o neskladnosti), ki določa izdajo takšnega potrdila v primeru ugotovljene skladnosti pridobivalnega prostora in njegove rabe z dokumenti urejanja prostora. Tudi iz vsebinske razlage potrdila izhaja, da je sicer sporno območje po tekstualnem delu Odloka o prostorskih sestavinah dolgoročnega plana občine gozdno zemljišče, v grafičnem delu Odloka pa je na spornih zemljiščih točkovno označena lokacija peskokopa naravnega kamna. Tekstualni in grafični del vsakega prostorskega akta pa se morata ujemati. Ker torej kartografski in tekstualni del Odloka nista usklajena, se bo morala tožena stranka v ponovnem postopku vsebinsko opredeliti do takšnih odstopanj in upoštevati dejstvo, da je bila že leta 2009 sklenjena koncesijska pogodba za dodelitev rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje tehničnega kamna - dolomita v območju pridobivalnega prostora B.

Obstoj višje sile v območju kamnoloma spisovno ni izkazana in tožnica v tožbenih ugovorih niti ne zatrjuje, da bi se na višjo silo, zaradi katere ne bi mogla izkoristiti zalog mineralnih snovi, od sklenitve koncesijske pogodbe leta 2007 dalje, kdajkoli sklicevala. Gospodarska kriza pa ni splošno znano dejstvo višje sile, pa tudi sicer gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz (člen 52. ZUS-1), ki ga sodišče lahko upošteva samo ob izpolnitvi določenih zakonskih pogojev, kar pa v spornem primeru ni izkazano.

Tožena stranka bi morala ob prejemu vloge tožeče stranke za podaljšanje rudarske pravice najprej na podlagi materialnih predpisov, ki obravnavajo insolventnost gospodarskih družb, ugotoviti, ali je koncesijska pogodba, glede na statusno spremembo takratnega koncesionarja (sedaj tožeče stranke), še vedno v veljavi, ali je ta z začetkom stečajnega postopka prenehala in sprejeti odločitev glede na vsebino zahtevka v vlogi. S procesnim sklepom namreč ni mogoče vsebinsko odločiti o prenehanju rudarske pravice, in to s sklicevanjem na 60. člen ZRud-1 ter 50. člen v zvezi z 6. členom ZRud-1.

Po presoji sodišča razlogi izpodbijane odločbe ne zadoščajo za preizkus njene zakonitosti. V preambuli izpodbijanega sklepa zgolj navedba 67. člena ZUP, ki je ponovljen tudi v obrazložitvi, brez razlogovanja določb ZRud-1, ki določajo v 50. členu pogoje za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice, med katerimi je tudi navedba o ustreznih dokazilih, s katerimi je dokazan obstoj mineralne surovine znotraj pridobivalnega prostora, ne zadošča za ugotovitve o zakonski utemeljenosti odločitve upravnega organa.