59. člen EZ-UPB2

Glede enotnega, nujnega sosporništva zakoncev je ustaljena sodna praksa na stališču, da vložitev tožbe presega redno upravljanje. Tako mora imeti zakonec, ki tožbo vloži, vsaj konkludentno soglasje drugega zakonca. Lastništvo električnih priključkov (električni vod) je primarno na strani odjemalcev, to je fizičnih oseb, v kolikor ne pride do prenosa na tretje osebe. Toženca nista dokazala, da je električni vod na parceli tožnice javno dobro v lasti države ali občine.

V primeru ustanovitve služnosti v javno korist oziroma omejitve lastninske pravice zaradi postavitve omrežij in objektov gospodarske infrastrukture in njihovega nemotenega delovanja pripada lastniku nepremičnine odškodnina, ki obsega zmanjšano vrednost nepremičnine, ali dejansko škodo in izgubljeni dobiček. O tem (torej o vrsti odškodnine) odloča sodišče na predlog prizadetega lastnika (osmi odstavek 110. člena ZUreP-1).

Predlagatelj je v skladu s 309. členom OZ določil, da se varščina izplača nasprotni udeleženki le v primeru, da slednja predloži sodišču sporazum med strankama (udeležencema tega postopka) o odškodnini ali pa ustrezno sodno odločbo (o tej odškodnini). Ker nasprotna udeleženka takšne listine ni predložila in ker je prvo sodišče pravilno ugotovilo tudi, da so razlogi za položitev tega dela depozita odpadli, je bil predlagatelj upravičen zahtevati vrnitev tega dela depozita.

Javna korist za namen gradnje, rekonstrukcije in rušitve daljnovoda se glede na obrazloženo v postopkih ustanovitve služnosti v javno korist izkazuje le na način, ki ga določa tretji odstavek 93. člena ZUreP-1, to je z ustreznim prostorskim aktom. Za namen gradnje je javna korist izkazana le, če so nepremičnine nameravane gradnje predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu (oziroma glede na 110. člen ZPNačrt v državnem prostorskem načrtu ali občinskem podrobnem prostorskem načrtu), za namen rekonstrukcije in rušitve pa tudi, kadar je načrtovana rekonstrukcija oziroma rušitev v skladu s prostorskim redom občine (oziroma občinskim prostorskim načrtom, 110. člen ZPNačrt). Javna korist za služnosti, ki so nujne za nemoteno delovanje obstoječega zakonito zgrajenega daljnovoda, pa se po mnenju Vrhovnega sodišča, lahko izkaže tudi na drug način. Vprašanje, ali so določena dela novogradnja ali rekonstrukcija, ni samostojna pravna celota v izključni pristojnosti določenega organa, ampak je le vprašanje uporabe materialnega prava.

Javna korist za namen gradnje, rekonstrukcije in rušitve daljnovoda se glede na obrazloženo v postopkih ustanovitve služnosti v javno korist izkazuje le na način, ki ga določa tretji odstavek 93. člena ZUreP-1, to je z ustreznim prostorskim aktom. Za namen gradnje je javna korist izkazana le, če so nepremičnine nameravane gradnje predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu (oziroma glede na 110. člen ZPNačrt v državnem prostorskem načrtu ali občinskem podrobnem prostorskem načrtu), za namen rekonstrukcije in rušitve pa tudi, kadar je načrtovana rekonstrukcija oziroma rušitev v skladu s prostorskim redom občine (oziroma občinskim prostorskim načrtom, 110. člen ZPNačrt). Javna korist za služnosti, ki so nujne za nemoteno delovanje obstoječega zakonito zgrajenega daljnovoda, pa se po mnenju Vrhovnega sodišča, lahko izkaže tudi na drug način. Vprašanje, ali so določena dela novogradnja ali rekonstrukcija, ni samostojna pravna celota v izključni pristojnosti določenega organa, ampak je le vprašanje uporabe materialnega prava.

Javna korist za namen gradnje, rekonstrukcije in rušitve daljnovoda se glede na obrazloženo v postopkih ustanovitve služnosti v javno korist izkazuje le na način, ki ga določa tretji odstavek 93. člena ZUreP-1, to je z ustreznim prostorskim aktom. Za namen gradnje je javna korist izkazana le, če so nepremičnine nameravane gradnje predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu (oziroma glede na 110. člen ZPNačrt v državnem prostorskem načrtu ali občinskem podrobnem prostorskem načrtu), za namen rekonstrukcije in rušitve pa tudi, kadar je načrtovana rekonstrukcija oziroma rušitev v skladu s prostorskim redom občine (oziroma občinskim prostorskim načrtom, 110. člen ZPNačrt). Javna korist za služnosti, ki so nujne za nemoteno delovanje obstoječega zakonito zgrajenega daljnovoda, pa se po mnenju Vrhovnega sodišča, lahko izkaže tudi na drug način. Vprašanje, ali so določena dela novogradnja ali rekonstrukcija, ni samostojna pravna celota v izključni pristojnosti določenega organa, ampak je le vprašanje uporabe materialnega prava.

Javna korist za namen gradnje, rekonstrukcije in rušitve daljnovoda se glede na obrazloženo v postopkih ustanovitve služnosti v javno korist izkazuje le na način, ki ga določa tretji odstavek 93. člena ZUreP-1, to je z ustreznim prostorskim aktom. Za namen gradnje je javna korist izkazana le, če so nepremičnine nameravane gradnje predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu (oziroma glede na 110. člen ZPNačrt v državnem prostorskem načrtu ali občinskem podrobnem prostorskem načrtu), za namen rekonstrukcije in rušitve pa tudi, kadar je načrtovana rekonstrukcija oziroma rušitev v skladu s prostorskim redom občine (oziroma občinskim prostorskim načrtom, 110. člen ZPNačrt). Javna korist za služnosti, ki so nujne za nemoteno delovanje obstoječega zakonito zgrajenega daljnovoda, pa se po mnenju Vrhovnega sodišča, lahko izkaže tudi na drug način. Vprašanje, ali so določena dela novogradnja ali rekonstrukcija, ni samostojna pravna celota v izključni pristojnosti določenega organa, ampak je le vprašanje uporabe materialnega prava.

Služnost v javno korist se personificira osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Tožnica kot služnostna zavezanka ni izkazala, da je preostala nepremičnina zanjo izgubila gospodarski pomen - ni namreč obrazložila uporabe pred ustanovitvijo služnosti in ni pojasnila, kako bi ustanovljena služnost, ki zajema le manjši del celotne nepremičnine, vplivala na izgubo gospodarskega pomena zanjo, zlasti ob upoštevanju, da je tožnica solastnica obravnavane nepremičnine v deležu, ki znaša manj kot 1/10 celotne površine nepremičnine.

Organ je tekom razlastitvenega postopka ves čas dolžan preverjati, ali je javna korist podana. V predlogu za omejitev lastninske pravice predviden gradbeni namen ne šteje za vzdrževalna dela (tožnik je javno korist utemeljeval na podlagi Uredbe o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike). Sam tožnik je namreč v predlogu navedel, da bo obstoječe stebre zamenjal in postavil nove (višje za 1/3), nanje pa obesil trifazni daljnovodni sistem vodnikov. Ker je daljnovod kot objekt celota stebrov in električnih vodov, sodišče ostaja pri svojem stališču, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo novega daljnovoda. Pa tudi če bi šlo v obravnavanem primeru za rekonstrukcijo, kot predvideno gradnjo opredeljuje Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, sodišče tožniku ne more slediti, da je javna korist izkazana. Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice zgolj načelno opredeljuje v strateškem delu OPN, da je predvidena rekonstrukcija predmetnega daljnovoda, niso pa nepremičnine, za katere je bil vložen zahtevek za ustanovitev služnosti, navedene v strateškem delu, niti niso določene v

Izklop daljnovoda, odstranitev električnih vodnikov, rušitev starih stojnih mest in postavitev novih predstavljajo dela, ki pomenijo graditev novega daljnovoda in ne zgolj rekonstrukcijo starega. Če prejšnjega objeta več ni, ker je odstranjen, ga namreč že po naravi stvari ni več mogoče rekonstruirati.

Daljnovod je objekt gospodarske javne infrastrukture. Daljnovod je objekt celota stebrov in električnih vodov. Ker bo torej obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Ker bi bilo treba šteti, da gre za nov objekt, bi organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda 2 x 110 kV po predlagani trasi, po določbi prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi z drugim odstavkom 92. člena tega zakona), kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt) ter da javne koristi ni bilo mogoče ugotavljati oziroma izkazovati na drug način.

Ker bo obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Treba bi bilo šteti, da gre za nov objekt, tako bi prvostopni organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda po predlagani trasi, po določbi drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt) ter da javne koristi ni bilo mogoče izkazovati na drug način.

Sodni depozit je po določbi petega odstavka 473. člena EZ-1 predpogoj v primeru, ko teče postopek za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po EZ-1 in se ta postopek šteje za nujen, če je javna korist izkazana v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1, in če razlastitveni upravičenec (v našem primeru predlagatelj) pri sodišču da v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini 1/2 ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi ter se s tem šteje, da je izpolnjen pogoj za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini.

Daljnovod je objekt gospodarske javne infrastrukture in kot objekt celota stebrov in električnih vodov. Ker bo obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Ker bi bilo TOREJ treba šteti, da gre za nov objekt, bi organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda po predlagani trasi, po določbi drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona, kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt), kot trdi tudi tožnica, ter da javne koristi ni mogoče izkazovati na tak drug način, kot to meni stranka z interesom.

Ob tem, da je zahtevani standard ugotovitve in izkazanosti javne koristi za obremenitev tožnikovih parcel zaradi postavitve spornega daljnovoda izpolnjen, je po mnenju sodišča v smislu 213. člena SPZ obremenitev parcel s služnostjo dovolj natančno opredeljena z določitvijo širine koridorja 15 m na vsako stran od osi elektroenergetskega voda, s tem, da je opredeljeno, na katerem delu posamezne parcele poteka koridor, na katerem je ustanovljena stvarna služnost.

Ker v konkretnem primeru med udeležencema ni (konkretno zatrjevanega) civilnopravnega razmera, v katerem stroške izpolnitve nosi dolžnik, razen, če jih je povzročil upnik, veljajo splošna pravila ZNP o stroških, to je, da krije vsak udeleženec svoje: sodno takso za sodni depozit v tem primeru krije predlagatelj, ki je bil v upravni zadevi pozvan, da tak depozit izkaže.

Tožnica v tem upravnem sporu, v katerem izpodbija odločbo o ustanovitvi služnosti v javno korist, ne more z uspehom uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na vprašanja, ki so bila kot relevantna obravnavana ter predmet odločanja z odločbo o uvedbi postopka, ki je tudi pravnomočna. Prvostopenjski organ je v zvezi z izbiro nujnega postopka ni kršil zakona. Tudi odločitev o napotitvi strank, naj vprašanje odškodnine rešijo v sodnem postopku, ima podlago v zakonu, in sicer v določbi osmega odstavka 110. člena ZUreP-1.

Daljnovod kot objekt je celota stebrov in električnih vodov. Ker bi bilo treba šteti, da gre za nov objekt, bi tako organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda po predlagani trasi, po določbi drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona, kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt), kot trdi tudi tožnik, ter da javne koristi ni mogoče izkazovati na tak drug način, kot to meni stranka z interesom. Pri služnostih v javno korist v smislu 110. člena ZUreP-1 gre za služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oziroma so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ. Glede na načelo specialnosti (3. člen SPZ), po katerem brez objekta ni stvarne pravice, se je mogoče opreti tudi na določbo 223. člena SPZ, po kateri stvarna služnost preneha, če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena; obstoječi daljnovod pa bo prenehal, saj bo porušen ter zgrajen nov.

Glede na to, da je bil zahtevani standard ugotovitve in izkazanosti javne koristi za obremenitev parcel v lasti tožeče stranke zaradi postavitve daljnovoda izpolnjen, je v smislu 213. člena Stvarnopravnega zakonika obremenitev parcel s služnostjo dovolj natančno opredeljena z določitvijo širine koridorja 15 m na vsako stran od osi elektro energetskega voda. S tem pa je opredeljeno, na katerem delu posamezne parcele poteka koridor, na katerem je ustanovljena stvarna služnost. Natančna navedba površine služečega zemljišča pa ni potrebna, saj določitev odškodnine za ustanovitev služnosti ni predmet tega postopka.

Predvidena nameravana dela ne pomenijo zgolj dodatno obremenitev lastninske pravice (razširitev služnosti) na obstoječem daljnovodu oziroma njegovo posodobitev, temveč uresničitev gradbenega namena – gradnjo objekta iz 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 (gospodarska javna infrastruktura). Pri služnosti v javno korist v skladu s 110. členom ZUreP-1 gre za služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oziroma so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ. Tudi v primeru neprave stvarne služnosti bi bilo razumeti, da ta preneha, kolikor je gradbeni objekt, ki je bil podlaga za ustanovitev služnosti v javno korist, odstranjen. Obstoječi daljnovod bo v obravnavanem primeru odstranjen, zato je šteti, da bo postavljen nov objekt. V obravnavani zadevi bi moral zato organ presoditi ali je izkazana javna korist za izgradnjo objekta – daljnovoda po predlagani trasi, v smislu določbe drugega odstavka 92. člena in 93. člena ZUreP-1 kot izhaja iz 100. člena ZUreP-1. Tožnik ima prav, da javna korist ni bila presojena ob upoštevanju teh zakonskih določil.