473. člen EZ-1-UPB2

Služnost v javno korist je neprava stvarna služnost, saj določenemu subjektu glede na njegov zakonski položaj razlastitvenega upravičenca daje pravico, da za potrebe razlastitvenega namena izvršuje določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahteva od lastnika služeče stvari (razlastitvenega zavezanca), da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Razlastitev se izvede na podlagi veljavnega prostorskega akta, iz katerega je razvidno, da je zemljišče, ki je predmet razlastitve, zajeto v območje, za katero je določena javna korist. Zemljiškokatastrske spremembe, ki nastanejo zaradi tehničnih postopkov (parcelacije, evidentiranja meje), nimajo za posledico prenehanja javne koristi, če fizična lega zemljišča ostaja v območju, določenem z javno koristjo. Po načelu kontinutete pravnih dejstev in upoštevaje naravo zemljiškokatastrskih evidenc (ki služijo zgolj opisu zemljišč, ne pa določanju njihove pravne usode) tehnična sprememba številke parcele ne vpliva na obstoječo javno korist, čeprav nova parcela sama po številki ni izrecno navedena v prostorskem aktu. V konkretnem primeru m

Sklep o uvedbi postopka na podlagi 473. člena EZ-1 pomeni akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Z zakonom predpisane posledice njegove izdaje namreč obsegajo prepoved razpolaganja z nepremičnino, ki je ena bistvenih upravičenj lastninske pravice. S tem očitno posegajo v pravni položaj lastnika nepremičnine, za katero je uveden postopek začasne omejitve lastninske pravice, in sicer prav v njegov lastninskopravni položaj. Zaradi učinkov izdaje takega sklepa mora imeti lastnik nepremičnine, na katero se nanaša sklep o uvedbi razlastitvenega postopka oziroma postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist, možnost sodnega varstva za izpodbijanje zakonitosti izdaje tega sklepa.

Ker torej organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni pojasnil (tudi ne organ druge stopnje v svoji odločbi), zakaj ni izvedel dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Hkrati izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na okoliščine primera ni dovolj jasno in nedvoumno, kaj zajema ustanovljena služnost, zlasti, ali zajema tudi morebitne opustitve (in če, kakšne), ki jih mora trpeti tožnica.

Ne drži tožbena navedba, da je zaradi obstoječe ureditve v EZ-1 lahko v konkretnem primeru prišlo do omejitve lastninske pravice tožnice v zasebno korist, saj je javna korist, pogoji za obstoj katere so določeni v 472. členu EZ-1, izkazana z Uredbo o DPN, ki na tožničinem zemljišču predvideva izgradnjo daljnovoda za prenos in distribucijo elektrike. Zakonodajalec je v EZ-1 in ZUreP-2 ob upoštevanju 69. člena Ustave jasno predpisal pogoje za obstoj javne koristi, ki jo mora izkazati razlastitveni upravičenec ob vložitvi predloga za začetek postopka omejitve ali odvzema lastninske pravice, kar pomeni, da se navedeni postopek ne more začeti in voditi na podlagi zasebnega interesa. Tretji odstavek 473. člena ZUreP-2, ki določa, da lahko predlog za omejitev lastninske pravice (ne pa tudi za njen odvzem, prim. prvi in drugi odstavek istega člena) v primeru neuspešne sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist vloži investitor gradnje objektov za prenos in distribucijo elektrike, ni v neskladju z 69. členom Ustave. Organ v postopku odločanja o zahtevi za razlastitev ne odloča tudi o višini odškodnine oziroma nadomestila, ki pripada razlastitvenemu zavezancu, te

Ob odločanju o dovolitvi sodnega pologa sodišče ne presoja, ali položeni znesek predstavlja pravično oziroma zadostno odmeno, ki bi služnostnemu zavezancu predstavljala restitucijo. Vprašanje odškodnine med predlagateljem in nasprotnim udeležencem s položitvijo depozita ni rešeno, če nasprotni udeleženec deponiranih sredstev ponujene odškodnine ne sprejme kot dokončne in se ne odpove uveljavljanju preostale odškodnine. Sodni depozit je samo ena od zakonsko predvidenih predpostavk, da se upravni postopek za omejitev lastninske pravice (razlastitev) izvede kot nujen, ne pomeni pa, da je razlastitveni upravičenec, ko položi enostransko določeno višino odškodnine, prost plačila odškodnine nasprotnemu udeležencu zaradi ustanovljene služnosti. Polog se upošteva kot delna izpolnitev še nedoločene odškodnine. Če med predlagateljem in udeležencem sporazum o višini odškodnine ne bo dosežen, bo o odmeri odškodnine odločeno v nepravdnem postopku za določitev odškodnine.

V obravnavanem primeru gre za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist, zato je presoja obstoja konkretne javne koristi mogoča le ob predhodno natančno definiranem posegu v lastninsko pravico za vsako nepremičnino, na katero se nanaša predlog za omejitev lastninske pravice v javno koristi, in sicer z vidika konkretnega obsega in sorazmernosti posega v lastninsko pravico, kot je utemeljen v navedenem prostorskem aktu. Da organ tega ni storil, izhaja tudi iz odgovora služnostnega upravičenca na tožbo, ki navaja, da iz izrisa grafičnega dela Uredbe o državnem prostorskem načrtu za izgradnjo daljnovoda DV 110 kV Murska Sobota – Lendava izhaja, da bo na zemljišču s parc. št. 7046 k. o. ... stalo eno stojno mesto št. 50 (termin iz Uredbe je „območje stojnih mest stebrov“), medtem ko bodo ostala zemljišča tožnikov obremenjena le s koridorjem nadzemnega voda daljnovoda. Navedbe upravnega organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa so drugačne, saj (kot rečeno, ne da bi se za posamezne nepremičnine skliceval na konkretne določbe tekstualnega dela in dele grafičnega dela Uredbe) navaja, da je predvidena obremenitev s stebri na nepremičninah s parc. št. 7

Sklepu o uvedbi postopka za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo trajne služnosti v javno korist ni mogoče pripisati več kot le procesnega pomena, zato ne uživa samostonega sodnega varstva.

Sodni depozit je le ena od zakonsko predvidenih predpostavk, da se upravni postopek za omejitev lastninske pravice (razlastitev) izvede kot nujen, ne pomeni pa položitev zneska s strani razlastitvenega upravičenca v (enostransko) določeni višini (še oz. že) prenehanja njegove obveznosti iz naslova odškodnine zaradi ustanovljene služnosti. Takšno plačilo je skladno s splošnimi obligacijskopravnimi določbami o prenehanju obveznosti mogoče upoštevati le kot delno izpolnitev obveznosti na račun (v tedanji fazi postopka) še nedoločene odškodnine.

Na podlagi, res v trenutku odločanja razveljavljenih odločb Upravne enote Trebnje, izdanih v postopku omejitve lastninske pravice v javno korist, je organ zaključil, da je bil postopek za pridobitev služnosti začet in v teku, kar po stališču organa pomeni akte iz osmega odstavka 473. člena EZ-1. Sodišče meni, da je z navedeno ugotovitvijo, ki jo je izpeljal iz razveljavljenih odločb in je tožnici niti ne prerekata (v smislu obstoja teh aktov), organ pravilno ugotovil podanost pravice graditi v smislu prvega odstavka 56. člena ZGO-1. Pri presoji določb EZ-1 v zvezi z obsegom varovalnega pasu, kot izkazane pravice graditi, sodišče meni, da je na podlagi določbe 468. člena EZ-1 določen največji obseg varovalnega pasu. Na podlagi besedne razlage določbe tretjega odstavka 474. člena EZ-1, ki vsebuje pogoj glede obsega „največ v širini varovalnega pasu za določeno vrsto voda elektrike, kot je določen z 468. členom tega zakona oziroma največ v obsegu območja sprejetega prostorskega akta“, pa sodišče zaključuje, da je širina varovalnega pasu, na katerem je investitor upravičen izvrševati upravičenja, ki izhajajo iz vsebine določene služnosti v javno korist, lahko tudi manj kot dol

Ob odločanju o dovolitvi sodnega depozita sodišče ne presoja obstoja predpostavk za omejitev lastninske pravice nasprotne udeleženke. Njene navedbe v zvezi s tem, ali so izpolnjeni pogoji za vodenje upravnega postopka kot nujnega, ali je izkazana javna korist po tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1, ali je predlog vložila upravičena oseba, ali je služnost pravilno predlagana, ali je bila nasprotna udeleženka o upravnem postopku že obveščena, ali je znesek položenega depozita kot odškodnina ustrezen, in, ali je dejavnost predlagateljice, v zvezi s katero je predlagana ustanovitev služnosti v javno korist, zdravju škodljiva, za odločitev v obravnavani zadevi zato niso odločilne. Nasprotnega udeleženca se pozove, da se izjavi o depozitu, šele, ko je ta dovoljen in položen, do izdaje sklepa o dovolitvi sodnega depozita pa je postopek enostranski.

Sodišče sprejme sodni depozit, če je tako določeno s posebnim predpisom (prvi odstavek 168. člena ZNP). Tak poseben predpis je EZ-1, ki v petem odstavku 473. člena določa, da se postopek za omejitev lastninske pravice šteje za nujen, če je javna korist izkazana v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1, in če razlastitveni upravičenec pri sodišču da v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini 1/2 ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi. Ob odločanju o dovolitvi sodnega pologa sodišče ne presoja obstoja predpostavk za omejitev lastninske pravice nasprotnega udeleženca.

Za odločitev o sodnem depozitu ni pomembno vprašanje ustreznosti cenitve, ki je bila podlaga za izračun odškodnine. Ali so podani pogoji za omejitev lastninske pravice nasprotnega udeleženca ter ali bo predlagateljica s položitvijo odškodnine in varščine res že prosta svoje obveznosti, ni stvar tega postopka, zato bo moral pritožnik te svoje ugovore, vključno s pomisleki glede domnevne kršitve pravil konkurenčnega prava in prava javnega naročanja, uveljavljati v upravnem postopku.

Primerjava EZ-1 in ZUreP-1 pokaže, da EZ-1 za uvedbo postopka omejitve lastninske pravice določa druge pogoje, kar se odraža tudi v obliki pravnega akta, s katerim se uvede postopek, to je sklep in ne odločba. Po ZUreP-1 mora biti namreč že za uvedbo postopka ugotovljen obstoj javne koristi, EZ-1 pa uvedbo postopka veže izključno na pogoj popolne zahteve za omejitev lastninske pravice. Zato je treba opraviti le preverjanje formalne popolnosti vloge, ne pa ugotavljati njene vsebinske utemeljenosti glede obstoja javne koristi kot materialnopravnega pogoja za razlastitev.

EZ-1 za uvedbo postopka omejitve lastninske pravice ne določa pogoja ugotovljene javne koristi kot materialnega pogoja za omejitev lastninske pravice. Sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice je procesni sklep.

EZ-1 veže uvedbo postopka razlastitve oz. obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist izključno na pogoj popolne zahteve za omejitev lastninske pravice, zato je treba opraviti le preverjanje formalne popolnosti vloge, ne pa ugotavljati njene vsebinske utemeljenosti glede obstoja javne koristi kot materialnopravnega pogoja za razlastitev. To tudi pomeni, da se v primeru omejitve lastninske pravice po EZ-1 pogoji za to ne ugotavljajo v dveh korakih kot po ZUreP-1, ampak vsi pogoji po uvedenem postopku, torej tudi obstoj javne koristi. Sklepu iz osmega odstavka 473. člena EZ-1 ni mogoče pripisati več kot le procesni pomen z učinkom med strankami postopka in organom, saj se z njim ne odloča še o nobenem vsebinskem vidiku investitorjeve zahteve za omejitev lastninske pravice, s tem pa tudi ne o obstoječem lastninskem položaju. V takem primeru je treba za presojo dopustnosti tožbe zoper sklep o uvedbi postopka uporabiti določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj EZ-1 ne določa, da je zoper ta sklep dopusten upravni spor. Izrek sklepa o uvedbi postopka, izdanega na podlagi osmega odstavka 473. člena EZ-1, v katerem je že ugotovljen obstoj javne koristi, ta sklep

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v postopku za položitev sodnega depozita ugotavlja le, ali so izpolnjene v zakonu predpisane predpostavke dopustnosti sodne položitve, ne izvaja pa dokazov o tem, ali so dejansko obstajali razlogi za sodni depozit in ali je s položitvijo dolžnik dejansko prost svoje obveznosti.

Določba petega odstavka 473. člena EZ-1 kot enega od pogojev, da se postopki za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po omenjenem zakonu vodijo kot nujni, določa, da mora razlastitveni upravičenec pri sodišču dati v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini ene polovice ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi (s čimer se šteje, da je izpolnjen pogoj za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini). Da je v teku upravni postopek ustanovitve služnosti v javno korist zoper nasprotno udeleženko, ki teče na podlagi 473. člena EZ-1, je predlagatelj izkazal. To pa je bilo za ugoditev njegovemu predlogu v tem postopku ključno oziroma edino pomembno.

Sodni depozit je po določbi petega odstavka 473. člena EZ-1 predpogoj, ko teče postopek za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po EZ-1 in se ta postopek šteje za nujnega, če je izkazana javna korist, kar ugotavlja upravni organ. Ko predlagatelj pri sodišču v hrambo položi znesek, kot ga določa zakon, se šteje, da so izpolnjeni pogoji za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini.

Izpodbijani sklep je po svoji vsebini sklep o uvedbi postopka, s takšnim pa že po naravi stvari ni odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

Neumestitev obsega služnostne pravice v prostor in posledično nenatančno zemljiškoknjižno dovolilo na pravilnost ponudbe kot ene od sestavin popolne zahteve za omejitev lastninske pravice in procesne predpostavke v smislu določb ZUreP-1 za vložitev zahteve, ne vplivata. Zahtevi po določnosti obsega služnosti v javno korist ni mogoče zadostiti s sklicevanjem na uredbo, načrt parcelacije obravnavanega območja, pregledno karto parcele 18/1 ter določbo 468. člena EZ-1, ki določa varovalne pasove sistemov elektrike. V zemljiško knjigo se služnost vpisuje na podlagi odločbe, na podlagi katere nastane (214. člen SPZ), zato mora potek - obseg služnosti izhajati iz nje. Odločba, izdana v upravnem postopku, je konstitutivna in ustvarja pravne učinke, ki bodo pomenili poseg v lastninsko pravico služnostnih zavezank, zato mora obseg omejitve izhajati iz odločbe, s katero se služnost ustanavlja.