365. člen EZ-1-UPB2

Direktiva 2009/28/ES5 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, ki se je uporabljala do 30. 6. 2021, je v petem odstavku 15. člena določala, da mora država članica vzpostaviti potrebne mehanizme, da so potrdila o izvoru natančna, zanesljiva in zaščitena pred goljufijami. V EZ-1 je ta zahteva implementirana6 v petem odstavku 365. člena in prvem odstavku 375. člena v skladu s katerima mora proizvajalec obvestiti Agencijo o vsakršni spremembi proizvodne naprave.

V obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni odnos med tožnico in družbo A., d.o.o., ampak za državno pomoč, ki je bila tožnici dodeljena s posamičnim upravnim aktom za pokritje stroškov proizvodnje električne energije. Izvajanje te pogodbe se zagotovi iz javnih sredstev (377. člen EZ-1). Tožnica tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njena obveznost, da bo dobavljala električno energijo, ter obveznost A., d.o.o., da ji jo bo plačal. S pogodbo so zgolj podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči. Obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči je sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti. Obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora oziroma, ko se je toženka s temi okoliščinami seznanila, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana.

Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je bilo nameščeno 163 fotonapetostnih modulov in ne 155, kot izhaja iz deklaracije in izdanih dovoljenj in na podlagi česar je bila tožniku dodeljena podpora, vendar zatrjuje, da ti moduli niso bili priključeni v elektroenergetsko omrežje. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka postopka nadzora, v delu, ki se nanaša na ogled proizvodne naprave, ni izvedla skladno s postopkovnimi pravili. Posledično je dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, obremenjeno z dvomom o resničnosti.

Tožnik upravičeno opozarja, da tožena stranka v postopku nadzora, ko je opravila ogled, ni z gotovostjo ugotovila relevantnega dejanskega stanja. Za odločitev relevantne okoliščine je treba ugotoviti s stopnjo gotovosti, na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, ko tako določa zakon. Tožena stranka je odločbo oprla zgolj na dejstvo, da moduli so in na domnevo, da bi lahko proizvodna naprava s takšnimi katakteistikami presegla neto nazivno moč iz deklaracije. Iz obrazložitve odločbe pa ne izhaja popolno ugotovljeno dejansko stanje, ki mora biti ugotovljeno s stopnjo gotovosti.

Tožnik je prejel deklaracijo za predmetno proizvodno napravo in bi kot dober in skrben gospodar tudi moral vedeti, da v primeru dograditve oziroma namestitve nove proizvodne naprave prav tako potrebuje deklaracijo, kar izhaja iz upravnih odločb, izdanih za predmetno proizvodno napravo, ki so bile tožniku tudi vročene in je bil tako z njimi seznanjen. Tožnik s sklicevanjem na dobro vero ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločbe. Pravica do podpore za električno energijo iz obnovljivih virov je dodeljena z upravno odločbo, ki jo izda tožena stranka in je zakonita le v obsegu, navedenem v upravni odločbi. Terjatev iz naslova neupravičeno prejete podpore za električno energijo iz obnovljivih virov je lahko nastala šele na podlagi ugotovitev toženke v postopku nadzora, da je tožnik podporo za električno energijo iz obnovljivih virov za predmetno proizvodno napravo prejel neupravičeno in z ugotovitvijo njene višine ter z zahtevkom tožene stranke tožniku za vračilo na podlagi petega odstavka 375. člena EZ-1 (z izpodbijano odločbo). Predmetna terjatev iz naslova neupravičeno prejete podpore za električno energijo iz obnovljivih virov nima narave terjatev iz naslova gospod

Tožena stranka je upravičena do izdaje odločbe o odvzemu deklaracije že v primeru, če naprava za proizvodnjo električne energije ne obratuje, in ne samo v primeru, če je v celoti, ne le delno poškodovana. Proizvodna naprava v obdobju od 9. 6. 2017 dalje, vsaj do izdaje izpodbijane odločbe, ni obratovala, tožbeni očitek, da deklaracija ni bila pravilno odvzeta zato, ker sončna elektrarna ni bila popolnoma uničena. Ob takem zakonskem izhodišču ukrep tožene stranke ne more biti nesorazmeren že zato, ker je po tožnikovi oceni po požaru ostalo nepoškodovanih od 25 do 33 % fotovoltaičnih panelov, trije razsmerniki ter povezava med paneli in razsmerniki.

Ker terjatev za vračilo neupravičeno prejete državne pomoči nima narave terjatve iz gospodarske pogodbe, se tudi zastaralni roki iz OZ ne uporabljajo. Zaključek, da ne gre za obligacijskopravno razmerje, dodatno podkrepi dejstvo, da bi moral tožnik toženko o spremembi na proizvodni napravi obvestiti zato, ker toženka v primeru, če proizvajalec električne energije spremeni proizvodno napravo, deklaracijo odvzame z odločbo. Glede na opisane elemente razmerja, je toženka pravilno štela, da izplačevanje podpore, ki jo tožniku na podlagi dodeljene pravice do podpore izplačuje A d.o.o., ni obligacijsko razmerje, ampak javnopravno razmerje. Posledično se zanj ne uporabljajo določbe OZ, na katere se sklicuje tožnik. Po presoji sodišča je obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči najbolj sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti. Davčne obveznosti so namreč obveznosti, ki nimajo narave dispozitivnih in avtonomnih pravnih razmerij, v katere stopajo stranke po lastni volji in so upravičene, da jih v večji meri prosto urejaj

Proizvodna naprava tožnika ni obratovala zato je podan razlog za odvzem deklaracije.