375. člen EZ-1-UPB2

Tožnik torej ni opravil predhodnega postopka v skladu s 415. členom EZ-1, saj je obravnavano zahtevo vložil pri toženki pred vložitvijo zahteve pri operaterju trga. Poleg tega je tožnik z obravnavano zahtevo in njeno dopolnitvijo zahteval izdajo dopolnilne odločbe, kar pomeni, da obravnavana zadeva ni spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga, kot to pravilno navaja tožnik. Zato je toženka pri presoji stvarne pristojnosti zmotno uporabila 413. člen EZ-1, saj je v obravnavani zadevi treba uporabiti 220. člen ZUP o dopolnilni odločbi, v skladu s katero je za odločanje o izdaji dopolnilne odločbe pristojen organ, ki je odločal v prvotni odločbi. Za odločanje v obravnavani zadevi je pristojna toženka, saj je ta odločala tudi o znižanju podpore z odločbami o znižanju pomoči.

Obveznost posameznika vrniti preveč plačano podporo je določena z zakonom, revidentka pa je kot nacionalni regulativni organ na področju trga z energijo pristojna oziroma dolžna to obveznost izterjati od posameznika. Zato o tej obveznosti izda upravno odločbo, s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Na podlagi 288. in 289. člena ZUP izvršbo upravne odločbe za izpolnitev denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Takšna obveznost je torej sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2. Na drugačno stališče ne vplivajo revizijske navedbe o drugačni dejanski podlagi za nastanek davčnih obveznosti in časovni določitvi obračuna nekaterih davčnih obveznosti. Te okoliščine namreč ne spreminjajo ne javnopravne narave obveznosti, na katero se nanaša revidentkina odločba, niti same po sebi ne onemogočajo uporabe določb ZDavP-2.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali obveznost vračila neupravičeno izplačane državne pomoči, ki je posledica dograditve proizvodne naprave, o kateri proizvajalec električne energije in prejemnik državne pomoči ni obvestil agencije, nastane z odpravo nezakonitega stanja proizvodne naprave (tj. ko prejemnik državne pomoči uskladi oziroma ponovno vzpostavi stanje proizvodne naprave na stanje pred neupravičeno dograditvijo proizvodne naprave), ko je mogoče opredeliti obdobje neupravičeno izplačane državne pomoči in posledično njeno višino?

Direktiva 2009/28/ES5 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, ki se je uporabljala do 30. 6. 2021, je v petem odstavku 15. člena določala, da mora država članica vzpostaviti potrebne mehanizme, da so potrdila o izvoru natančna, zanesljiva in zaščitena pred goljufijami. V EZ-1 je ta zahteva implementirana6 v petem odstavku 365. člena in prvem odstavku 375. člena v skladu s katerima mora proizvajalec obvestiti Agencijo o vsakršni spremembi proizvodne naprave.

V obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni odnos med tožnico in družbo A., d.o.o., ampak za državno pomoč, ki je bila tožnici dodeljena s posamičnim upravnim aktom za pokritje stroškov proizvodnje električne energije. Izvajanje te pogodbe se zagotovi iz javnih sredstev (377. člen EZ-1). Tožnica tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njena obveznost, da bo dobavljala električno energijo, ter obveznost A., d.o.o., da ji jo bo plačal. S pogodbo so zgolj podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči. Obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči je sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti. Obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora oziroma, ko se je toženka s temi okoliščinami seznanila, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana.

Glede na okoliščine obravnavane zadeve bi Agencija po presoji sodišča morala z namenom, da se razjasnijo in ugotovijo odločilna dejstva v zvezi s količino izrabljene toplote, pred odločitvijo razpisati ustno obravnavo in na njej zaslišati predlagane priče ter na ta način tožniku zagotoviti, da učinkovito zavaruje svoja upravičenja. Dokazni predlog tožnika je Agencija zavrnila s splošno obrazložitvijo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna, ker iz ogleda in pridobljenih listinskih dokazil izhaja, da na lokaciji proizvodne naprave ob ogledu poleg nedelujoče sušilnice in objekta strojnice ni drugih objektov, v katerih bi se lahko toplota iz proizvodne naprave koristno uporabljala. Takšna splošna vnaprejšnja dokazna ocena po mnenju sodišča glede na okoliščine konkretne zadeve nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopustni razlog za zavrnitev predlaganega dokaza.

Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je bilo nameščeno 163 fotonapetostnih modulov in ne 155, kot izhaja iz deklaracije in izdanih dovoljenj in na podlagi česar je bila tožniku dodeljena podpora, vendar zatrjuje, da ti moduli niso bili priključeni v elektroenergetsko omrežje. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka postopka nadzora, v delu, ki se nanaša na ogled proizvodne naprave, ni izvedla skladno s postopkovnimi pravili. Posledično je dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, obremenjeno z dvomom o resničnosti.

Tožnik upravičeno opozarja, da tožena stranka v postopku nadzora, ko je opravila ogled, ni z gotovostjo ugotovila relevantnega dejanskega stanja. Za odločitev relevantne okoliščine je treba ugotoviti s stopnjo gotovosti, na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, ko tako določa zakon. Tožena stranka je odločbo oprla zgolj na dejstvo, da moduli so in na domnevo, da bi lahko proizvodna naprava s takšnimi katakteistikami presegla neto nazivno moč iz deklaracije. Iz obrazložitve odločbe pa ne izhaja popolno ugotovljeno dejansko stanje, ki mora biti ugotovljeno s stopnjo gotovosti.

Podporo upravičujejo tisti stroški, ki jih proizvodnja elektrike povzroča lastniku naprave in ne neposredno naprava sama.

Tožnik je prejel deklaracijo za predmetno proizvodno napravo in bi kot dober in skrben gospodar tudi moral vedeti, da v primeru dograditve oziroma namestitve nove proizvodne naprave prav tako potrebuje deklaracijo, kar izhaja iz upravnih odločb, izdanih za predmetno proizvodno napravo, ki so bile tožniku tudi vročene in je bil tako z njimi seznanjen. Tožnik s sklicevanjem na dobro vero ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločbe. Pravica do podpore za električno energijo iz obnovljivih virov je dodeljena z upravno odločbo, ki jo izda tožena stranka in je zakonita le v obsegu, navedenem v upravni odločbi. Terjatev iz naslova neupravičeno prejete podpore za električno energijo iz obnovljivih virov je lahko nastala šele na podlagi ugotovitev toženke v postopku nadzora, da je tožnik podporo za električno energijo iz obnovljivih virov za predmetno proizvodno napravo prejel neupravičeno in z ugotovitvijo njene višine ter z zahtevkom tožene stranke tožniku za vračilo na podlagi petega odstavka 375. člena EZ-1 (z izpodbijano odločbo). Predmetna terjatev iz naslova neupravičeno prejete podpore za električno energijo iz obnovljivih virov nima narave terjatev iz naslova gospod

Ker terjatev za vračilo neupravičeno prejete državne pomoči nima narave terjatve iz gospodarske pogodbe, se tudi zastaralni roki iz OZ ne uporabljajo. Zaključek, da ne gre za obligacijskopravno razmerje, dodatno podkrepi dejstvo, da bi moral tožnik toženko o spremembi na proizvodni napravi obvestiti zato, ker toženka v primeru, če proizvajalec električne energije spremeni proizvodno napravo, deklaracijo odvzame z odločbo. Glede na opisane elemente razmerja, je toženka pravilno štela, da izplačevanje podpore, ki jo tožniku na podlagi dodeljene pravice do podpore izplačuje A d.o.o., ni obligacijsko razmerje, ampak javnopravno razmerje. Posledično se zanj ne uporabljajo določbe OZ, na katere se sklicuje tožnik. Po presoji sodišča je obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči najbolj sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti. Davčne obveznosti so namreč obveznosti, ki nimajo narave dispozitivnih in avtonomnih pravnih razmerij, v katere stopajo stranke po lastni volji in so upravičene, da jih v večji meri prosto urejaj

Predmet tožbenega zahtevka so neupravičeno prejeta sredstva iz naslova podpore proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije. O upravičenosti do podpore skladno z določbo prvega odstavka 374.člena EZ-1 odloča Agencija za energijo, ki je toženi stranki z odločbo dodelila podporo kot finančno pomoč za tekoče poslovanje. Tožeča stranka ima status Centra za podpore, tožena stranka je po citiranih odločbah Agencije pridobila kot proizvajalec električne energije v elektrarni na bioplin status upravičenca do finančne pomoči za tekoče poslovanje. Ker je odločba Agencije pravnomočna, so s tem nastopile pravne posledice odločbe, to pa je prenehanje veljavnosti Pogodbe o zagotavljanju podpore in pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pravda v zvezi z zakonitostjo odstopa od najemne pogodbe ni predhodno vprašanje za konkretno zadevo, saj morebitni uspeh tožene stranke v pravdi ne more spremeniti pravnomočne odločbe Agencije, po kateri je tožena stranka prenehalo upravičenje do podpore s 19. 10. 2017. Že z dnem, ko je tožeča stranka bila obveščena o opravljeni vročitvi odločbe, s katero je bila podpora ukinjena, je tožeča stranka bila dolžna ustaviti izplač

Na podlagi tretjega odstavka 15. člena zadevne pogodbe in drugega odstavka 20. člena Uredbe v zvezi s 3. alinejo 9. člena Pravil oziroma 12. člena zadevne pogodbe v zvezi s 5. alinejo 9. člena Pravil ter petega odstavka 376. člena EZ-1 pogodba o zagotavljanju podpore preneha veljati z dnem, ko preneha veljati odločba o dodelitvi podpore, to pa je, glede na odločbo Agencije za energijo, v zadevnem primeru z dnem 15. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da od 16. 1. 2015 dalje temelj obveznosti tožeče stranke zagotavljati podporo toženi stranki ni bil več podan, zato je tožena stranka vtoževani znesek prejete podpore dolžna vrniti tožeči stranki. Če nastopijo spremenjene okoliščine (prenehanje lastništva proizvodne naprave), potem po samem zakonu pravica preneha, saj je že dokončno oziroma pravnomočno priznana pravica priznana samo ob časovnem dejanskem in pravnem stanju izdane odločbe, če pa se dejansko stanje spremeni tako, da ni več pogojev za priznanje pravice, ta preneha. Agencija za energijo je po ugotovitvi, da tožena stranka zaradi spremenjenih okoliščin ni več upravičena do podpore, izdala ugotovitveno odločbo o prenehanju pravice do podpore za