413. člen EZ-1-UPB2

Navedena sistemska navodila kot podzakonski akt, ki so veljala v času neupravičenega odjema, je na podlagi Energetskega zakona (EZ-1) sprejel (torej na podlagi javnih pooblastil) tedaj še C. d.o.o.

Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve (v izpodbijani sodbi je uporabljen pojem neupravičene obogatitve) na področju neupravičenega odjema električne energije. Posledično določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentkino obveznost in je toženka nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je toženka odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju. V EZ-1 ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah OZ in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke

Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve na področju neupravičenega odjema električne energije. Zato določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentovo obveznost in je Agencija za energijo nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je slednja odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju. V Energetskem zakonu (EZ-1) ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. č

Zatrjevanje tožnika, da je objekt podedoval, pri čemer naj bi bilo razmerje med njegovim pravnim prednikom in B., d.d. urejeno in, da sam v električno omarico ni posegal (oz. da toženka tega ni izkazala) je nerelevantno, nerelevantni pa so tudi dokazi, usmerjeni v dokazovanje tega dejstva (tudi sicer nedopustna dokaza z zaslišanjem tožnika in priče C. C. ter ogleda električne omarice). Morebitna protipravnost ravnanja namreč ni pogoj za utemeljenost zahtevka stranke z interesom, saj pri tem ne gre za odškodninski zahtevek, pač pa (kot že povedano) za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Toženka posledično pri odločanju v predmetnem sporu ni bila dolžna ugotavljati, kdaj in kako je prišlo do zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja in kdo je posegal v elektro omarico na objektu tožnika (oz. ali je bil to tožnik), pač pa je za njeno odločitev zadostovala že ugotovitev, da je tožnik neupravičeno odjemal električno energijo v smislu 57. člena SPDO.

V zadevi je nesporno, da je nedovoljen poseg na merilnem mestu tožnikov izvedel Č. Č., ki je bil tudi tisti, ki je dejansko neupravičeno odjemal električno energijo v ugotovljeni vrednosti. Že na podlagi navedenega je treba šteti, da tožnika za električno energijo v navedeni vrednosti nista mogla biti obogatena. Že to pa izključuje možnost uveljavljanja zahtevka zoper njiju na podlagah, kot jih vzpostavlja 245. člen SONDSEE in ki po pravni naravi predstavljajo zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Toženka je napačno izenačila dejanskega uporabnika merilnega mesta z uporabnikom sistema, kot ga definirajo predpisi, ki urejajo distribucijski sistem električne energije.

Pri zahtevku po 57. členu SPDO ne gre za odškodninski zahtevek, pač pa zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ugotavljanje krivde imetnika soglasja za priključitev ali dejanskega odjemalca električne energije pa za presojo utemeljenosti takšnega zahtevka posledično ni potrebno.

Če do sporazumne poprave obračunskih količin po 72. členu SPDO ne pride, se poprava izvede skladno s 73. členom SPDO. Ker je toženka zmotno uporabila predpis, pa relevantnega dejanskega stanja, tj. kakšen bi bil obračun omrežnine na podlagi 73. člena SPDO, ni ugotavljala.

Institut začasne odredbe v upravnem sporu ureja ZUS-1, ki je v razmerju do ZIZ, ki sicer ureja tudi pravila za zavarovanje terjatev, lex specialis. O zahtevi za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je mogoče odločati le, če je tožba vložena in če izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavo v upravnem sporu.

Izpodbijana odloličtev glede pravilnosti obračuna neupravičenega odjema električne energije ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj nima sestavin, predpisanih v 214. členu ZUP. Zgolj obrazložitev izpodbijane odločbe s citiranjem relevantnih določil Splošnih pogojev z dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije ne zadošča.

Ker iz tožnikove vloge ne izhaja, da bi ob vložitvi vloge obstajal spor iz razmerja med uporabnikom sistema in operaterjem trga z elektriko, tožena stranka pa v zvezi z navedenim dejstvom tožnika ni pozivala na dopolnitev vloge niti slednjega dejstva ni ugotavljala, sodišče ne more preizkusiti, kako je tožena stranka ugotovila, da gre za spor med tožnikom in družbo A. d.o.o. Glede na to, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na 413. člen EZ-1, je manjkajoče dejstvo oziroma neutemeljitev relevantnih okoliščin odločilna okoliščina, od katere je odvisno, ali se pristojnost tožene stranke ugotavlja na podlagi 413. člena EZ-1 ali na podlagi katere druge določbe tega ali drugega zakona.

Po presoji sodišča bi morala toženka v obravnavanem primeru v obrazložitvi izpodbijane odločbe obrazložiti konkreten izračun neupravičenega odjema električne energije, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje (omejevalce toka, obratovalne ure ter način upoštevanja že izmerjenih vrednosti električne energije) in relevantna določila Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije. Po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe zgolj s citiranjem relevantnih določil SPDO ne zadošča. Pravica tožnika do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno ter tudi konkretno poda dokazno oceno oziroma svojo presojo okoliščin.

Tožnik je z obravnavno vlogo zahteval, naj toženka v skladu s prvim odstavkom 413. člena EZ-1 odloči o sporu, ki ga ima z distribucijskim operaterjem, v zvezi z zatrjevanim nezakonitim odklopom iz sistema. Že zaradi nespornega dejstva, da je določeno razmerje med tožnikom in distribucijskim operaterjem v času odklopa iz sistema obstajalo, saj ni sporno, da je bil tožnik pred tem na sistem priklopljen na podlagi pogodbe, ki jo je sklenil z dobaviteljem elektrike (C. d. o. o.), ni mogoče trditi, da tožnik z obravnavano zahtevo že na prvi pogled zahteva priznanje določene pravice ali pravne koristi, ki mu očitno ne pripada. Zavrženje tožnikove zahteve na navedeni pravni podlagi zato ni zakonito, kar pravilno navaja tožnik v tožbi.

V obravnavani zadevi gre za spor, ki se nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO), in sicer iz poglavja III.6. z naslovom „Neupravičeni odjem“. Sporna je ugotovitev toženke, da je tožnica neupravičeno odjemala električno energijo na predmetnem merilnem mestu. Tožnica namreč ves čas postopka zatrjuje, da niti ona sama niti njen mož A.A., sicer upokojeni dolgoletni delavec - monter Elektra ..., d.d., nikoli nista neupravičeno posegala v električno omarico. Že s tem, ko je bil na tožničinem merilnem mestu ugotovljen neupravičen odjem električne energije, je izpolnjen abstraktni dejanski stan, ki izhaja iz navedenih določb SPDO.

Iz obrazložitve sklepa je popolnoma izostala vsebinska presoja navedb iz zahtev tožnikov, ki se nanaša na smiselno zatrjevanje tožnikov o obstoju njune aktivne legitimacije za vložitev zahteve za odločanje o sporu (in sicer zaradi njunega položaja kot dobaviteljev, ki sta prevzela obveznost plačevanja omrežnine, ki jo mora sicer plačevati končni odjemalec (42. točka 36. člena EZ-1), kar pomeni, da v odnosu do distribucijskega operaterja vstopata v položaj namesto končnega odjemalca in namesto njega prevzemata obveznost plačevanja omrežnine), vključno z (vsebinsko oziroma primerjalno) opredelitvijo v zvezi z v zahtevi uveljavljanimi določbami EZ-1, ki pridejo v tem primeru v poštev in ki po mnenju tožnikov terjajo širšo razlago določbe 413. člena EZ-1, kot jo obrazlaga toženka v svojem sklepu. Ker toženka torej ni navedla razlogov, ki so, upoštevajoč zahtevi tožnikov, narekovali negativno odločitev, te ni možno preizkusiti.

Dve prvotni dokončni in pravnomočni odločbi sta bili z dne 20. 2. 2010 naknadno razveljavljeni z dvema odločbama z dne 27. 7. 2011 o spremembi - zmanjšanju pomoči za tekoče poslovanje, ki sta bili zatem tudi že izvršeni s strani operaterja družbe A. d.o.o., je zato relevantno predvsem določilo 1. odstavka 300. člena ZUP, ki se glasi: "Če je bila na podlagi odločbe opravljena izvršba, odločba pa je bila pozneje odpravljena ali spremenjena, ima zavezanec - v konkretnem primeru tožnik, pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo vzeto, oziroma da se vrne v stanje, ki izhaja iz nove odločbe." Po določbi 2. odstavka 300. člena ZUP odloča o zavezančevi zahtevi organ, ki je izdal sklep, s katerim je dovolil izvršbo, v konkretnem primeru torej tožena stranka.

Meritve električne energije, ki jih je predložil tožnik, niso upoštevne, saj niti ne zatrjuje, niti ne izkazuje, da bi bile te opravljene z ustreznimi merilnimi napravami.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi toženke, da je navedeni števec meril porabo električne energije s prepisano merilno točnostjo. To je ugotovil na podlagi Poročila o kontroli z dne 30. 1. 2014, ki ga je izdelal akreditirani merilni laboratorij A. d.d., ki ga je v spis priložila prizadeta stranka, pa tudi iz stanja števca, iz katerega je ugotovil, da je poraba električne energije na navedenem merilnem mestu tudi po zamenjavi števca v obdobju od 5. 11. 2013 do 1. 12. 2013 ostala primerljiva porabi v letu 2013. Nižjo porabo v nadaljnjih mesecih pa toženka pripisuje dejstvu, da je bila hiša v uporabi samo med vikendi.