Državna uprava

Sklep toženke ni upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, zoper katerega bi bila dopustna tožba v upravnem sporu. Sklep, s katerim je toženka odločila, da se v zvezi s pritožničino zahtevo za njeno vključitev v OTU po Državnem načrtu sprejme Odgovor in se ga pošlje pritožnici, je zgolj akt poslovanja. Ne gre za upravni akt po 2. členu ZUS-1, saj toženka z njim ni odločala o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnice oziroma z njim ni bilo poseženo v njen pravni položaj. Ne gre niti za sklep, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1), zato je odločitev Upravnega sodišča, da je pritožničino izpodbojno tožbo zavrglo, pravilna. V zakonodaji za primer, kot je obravnavani (podana zahteva občine za vključitev njenega območja v OTU po Državnem načrtu), ni predvidena izdaja upravnega akta, zato tudi tožba zaradi molka organa ni dovoljena. Državni načrt pa tudi po vsebini ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim bi bilo v upravnem postopku odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je

Izpodbijano opozorilo AVP ne sodi med akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, saj ne gre za niti za upravni akt v formalnem smislu (ni izdan v obliki upravne odločbe oziroma v upravnem postopku ali drugem postopku izdaje upravnega akta), niti po vsebini ne spreminja pravnega položaja osebe, na katero je naslovljeno. V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 dovoljena pritožba zoper izpodbijano sodbo, s katero je bila tožba zoper sklep AVP zavrnjena, kot je to v pravnem pouku tudi pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Navedena sodba je postala pravnomočna, zoper takšno sodbo pa je v upravnem sporu dopustna le revizija (83. člen ZUS-1).

Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je odločba tožene stranke o tožnikovi začasni napotitvi nezakonita, oprlo zlasti na dva razloga - da je izpodbijana odločba neobrazložena, ter da tožnikova začasna napotitev pomeni kršitev 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.). O obeh vprašanjih je pritožbeno sodišče v istovrstnih zadevah (resda še v fazi izdaje začasne odredbe) razlogovalo drugače (npr. Pdp 385/2019). Postavilo se je na stališče, kot ga zagovarja pritožba - da navedena določba ne velja za primere začasne napotitve, pač pa trajne premestitve.

Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oziroma njen pravni interes ne bo zavarovan. Izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu.

Odločanje o sofinanciranju izgradnje objektov obvezne lokalne gospodarske javne infrastrukture na podlagi javnega razpisa, četudi na tem razpisu lahko sodelujejo samo nosilci javnih pooblastil, pomeni upravno stvar, ker to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari, saj tudi za samoupravne lokalne skupnosti velja splošno načelo enakosti pred zakonom, ki pa se lahko učinkovito uresničuje ravno z uporabo pravil o utemeljevanju odločb, ki veljajo po ZUP. Po Uredbi o organih v sestavi ministrstev je tožena stranka v času odločanja na prvi stopnji sicer imela organ v sestavi, in sicer Agencijo RS za okolje, ki opravlja upravne in strokovne naloge na področjih, ki so navedeni v določilu 2. odstavka 12. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev, vendar pa predmetnega razpisa ni mogoče šteti v okvir področja (v smislu 3. odstavka 21. člena ZDU-1) Agencije RS za okolje.

Imenovanje višjega upravnega delavca ni možno za nazaj, temveč je delavec lahko imenovan za višjega upravnega delavca z dnem, ko Vlada RS sprejme akt o imenovanju, če ni v aktu o imenovanju naveden drug kasnejši datum. Imenovanje višjega upravnega delavca ni pravica, temveč je to odvisno od potreb organa, prostih sistemiziranih mest ter odločitve predstojnika organa, koga od oseb, ki za to izpolnjujejo pogoje, bo predlagal v imenovanje. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, ker je odločalo na seji in ni opravilo glavne obravnave, čeprav je tožnik to zahteval.

Tožnik v času odločanja tožene stranke nima položaja stranke v upravnem postopku, v katerem zahteva izločitev uradne osebe, zato se tožnikova zahteva zavrže (2. točka 1. odstavka 129. člena ZUP).

Akt Vlade o imenovanju višjega upravnega delavca mora biti toliko obrazložen, da omogoča kontrolo zakonitosti.

Tudi posamični akt o imenovanju višjega upravnega delavca mora biti obrazložen, da je mogoče preizkusiti njegovo zakonitost.

Izpodbijana odločba je pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, zakaj je tožena stranka (Vlada RS) ponovno imenovala tožečo stranko (višjega upravnega delavca), in to v drugačen naziv, v katerega je bila tožeča stranka imenovana že pred tem (v letu 1990), saj se vsebina njenega dela, ki ga je prej opravljal in ga še vedno opravlja, ni v ničemer spremenila. Tako pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča presojo zakonitosti posamičnega akta.

Sodišče ni moglo odločiti o zakonitosti razrešitvene odločbe ob dejstvu, da tožena stranka (Vlada RS), kljub dvakratnemu pozivu, sodišču ni poslala upravnih spisov in je sodišče po 4. odstavku 36. člena ZUS odločalo brez spisov, saj sodišče ni imelo zanesljive opore za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe samo na podlagi njene obrazložitve.

Vlada le imenuje višje upravne delavce, njihove naloge pa so opredeljene v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v državnem organu, razporeditev pa se določi z odločbo predstojnika.

Po členu 5 ZPDF se šteje, da so posamezne upravne akte, ki so jih izdajale upravne enote, ministrstva in organi v njihovi sestavi na podlagi člena 101 Zakona o upravi do dneva uveljavitve tega zakona, izdali pristojni organi, kar pomeni, da take upravne akte država sprejema kot svoje, to pa vključuje tudi odgovornost za nepravilnosti pri njihovi izdaji.

Odločba o imenovanju višjega upravnega delavca (svetovalca predstojnika) ne more učinkovati retroaktivno, ampak šele od dneva, ko jo je tožena stranka (Vlada RS) izdala. Če je višji upravni delavec po dogovoru začel opravljati delo prej, preden mu je bila vročena odločba o imenovanju za višjega upravnega delavca, potem mora za obdobje, ko je dejansko delal, pa za opravljanje dela še ni imel pravnoveljavnega akta, to razčistiti z državnim organom, za katerega dela in gre v tem primeru v zvezi s plačo za to delo za delovnopravno zadevo (2. točka 4. člena ZDSS).

Zoper tožnika je bila podana kazenska ovadba zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje tihotapstva po 35.a členu Carinskega zakona. Postopek zoper njega je tekel pri takratnem Temeljnem javnem tožilstvu ... Prvostopni organ (Ministrstvo za notranje zadeve) pa v prvostopni odločbi ni navedel, da se tožniku odvzame status pooblaščene uradne osebe, ker je bil že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje. Zato je pravilno mnenje tožene stranke (Vlade RS), da izdaja sklepa o ustavitvi kazenskega postopka zoper tožnika, ni takšno novo dejstvo, ki bi bil zakonski razlog za obnovo postopka.

Nepravilno je stališče tožeče stranke, da bi se z odpravo izpodbijane odločbe "sanirale" napake iz drugih postopkov o napredovanju, ki so v pristojnosti predstojnika upravnega organa in ne tožene stranke. Obravnavanje morebitnih kršitev v postopkih napredovanja tožeče stranke, ki so v pristojnosti predstojnika upravnega organa, nikakor ni predmet tega upravnega organa.

Spremenjene zakonske pristojnosti ministrstva ni okoliščina, ki bi sama po sebi bila razlog za prenehanje delovnega razmerja višjega upravnega delavca, ampak je le razlog za njegovo prerazporeditev.

Pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča kontrolo, ali je bilo dejansko stanje sploh pravilno ugotovljeno in ali je bil na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni predpis. Razrešitev višjega upravnega delavca še ne pomeni prenehanje njegovega delovnega razmerja, vendar s prenehanjem delovnega razmerja naziv ugasne.

Okoliščina, da je zaradi spremenjenih zakonskih pristojnosti prevzelo dela enega ministrstva drugo ministrstvo in s tem tudi delavce, ki so na teh delih delali, sama po sebi še ni zakonski razlog za prenehanje delovnega razmerja tem delavcem. To je lahko le razlog za prerazporeditev teh delavcev, kar pa nima pravnega učinka za njihov naziv.

Predpogoj za sklenitev delovnega razmerja na delovnem mestu v upravnem organu, kjer se zahteva status višjega upravnega delavca, je imenovanje delavca v ta status; zato pri prenehanju delovnega razmerja delavca s tem statusom v upravnem organu ni potrebe po izdaji še posebnega akta o prenehanju tega statusa, ker mu ta preneha istočasno s prenehanjem delovnega razmerja.