19. člen ZDDO-F

Imenovanje višjega upravnega delavca ni možno za nazaj, temveč je delavec lahko imenovan za višjega upravnega delavca z dnem, ko Vlada RS sprejme akt o imenovanju, če ni v aktu o imenovanju naveden drug kasnejši datum. Imenovanje višjega upravnega delavca ni pravica, temveč je to odvisno od potreb organa, prostih sistemiziranih mest ter odločitve predstojnika organa, koga od oseb, ki za to izpolnjujejo pogoje, bo predlagal v imenovanje. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, ker je odločalo na seji in ni opravilo glavne obravnave, čeprav je tožnik to zahteval.

Tudi v primeru razporeditve iz enega v drug državni organ delavec v drugem organu na novo sklene delovno razmerje. V novem organu zato delavec ne zadrži svojega statusa, ki ga je imel v prejšnjem organu, temveč mu mora biti v novem organu zagotovljeno le delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju in strokovni izobrazbi.

Tožnik je ob izdaji izpodbijane odločbe izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta vodja izpostave. Okoliščina, da je tožnik kasneje diplomiral na Fakulteti za pomorstvo in promet in s tem pridobil visokošolsko izobrazbo, ne vpliva na določitev višjega količnika za plačo. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da mu višji količnik pripada, ker vodi izpostavo in je z 20. členom uredbe predvideno, da izpostavo kot notranjo organizacijsko enoto vodi vodja, ki je višji upravni delavec. To naj bi pomenilo, da bi tožniku količnik za določitev osnovne plače moral biti določen v razponu, ki je predviden za višje upravne delavce. V skladu z 19. členom ZDDO višje upravne delavce imenuje vlada na predlog predstojnika, imeti morajo univerzitetno izobrazbo ali končano visoko strokovno šolo, če ni enakega programa za pridobitev univerzitetne izobrazbe. Tožnika vlada ni imenovala za višjega upravnega delavca, ob izdaji izpodbijane odločbe ni imel univerzitetne izobrazbe. Zgolj na podlagi dejstva, da vodi izpostavo, ki je oblikovana znotraj upravnega organa v sestavi, tožnik ne more zahtevati plače, ki gre višjim upravnim delavcem.

Po mnenju sodišča v zadevah imenovanja višjih upravnih delavcev ni mogoče uporabiti izrednih pravnih sredstev po ZUP, ker bi se na ta način ob drugačnih pogojih in postopku (predpisanih z ZUP za uporabo izrednih pravnih sredstev) dosegle drugačne (manj ugodne) pravne posledice, kot jih imata posebej urejena pravna inštituta razrešitve oz. prenehanja delovnega razmerja, ki naj bi z navedbo taksativno določenih razlogov za njuno uporabo in posebej predpisanega postopka (povsem drugačnih kot za izredna pravna sredstva po ZUP), zagotavljala ustrezno varstvo pravic delavcev v zvezi z delovnim razmerjem.

Izpodbijana odločba je pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, zakaj je tožena stranka (Vlada RS) ponovno imenovala tožnika (višjega upravnega delavca) in to v drugačen naziv, v katerega je bil imenovan že pred tem (v letu 1990), saj se vsebina njegovega dela, ki ga je prej opravljal in ga še vedno opravlja, ni v ničemer spremenila. Tako pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča presojo zakonitosti posamičnega akta.

Pravilnik, ki je bil sprejet po izdaji izpodbijane odločbe, ne more biti podlaga za izdajo te odločbe.

Izpodbijana odločba je pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, zakaj je tožena stranka (Vlada RS) ponovno imenovala tožečo stranko (višjega upravnega delavca), in to v drugačen naziv, v katerega je bila tožeča stranka imenovana že pred tem (v letu 1990), saj se vsebina njenega dela, ki ga je prej opravljal in ga še vedno opravlja, ni v ničemer spremenila. Tako pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča presojo zakonitosti posamičnega akta.

Vlada le imenuje višje upravne delavce, njihove naloge pa so opredeljene v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v državnem organu, razporeditev pa se določi z odločbo predstojnika.

Odločba o imenovanju višjega upravnega delavca (svetovalca predstojnika) ne more učinkovati retroaktivno, ampak šele od dneva, ko jo je tožena stranka (Vlada RS) izdala. Če je višji upravni delavec po dogovoru začel opravljati delo prej, preden mu je bila vročena odločba o imenovanju za višjega upravnega delavca, potem mora za obdobje, ko je dejansko delal, pa za opravljanje dela še ni imel pravnoveljavnega akta, to razčistiti z državnim organom, za katerega dela in gre v tem primeru v zvezi s plačo za to delo za delovnopravno zadevo (2. točka 4. člena ZDSS).

Nepravilno je stališče tožeče stranke, da bi se z odpravo izpodbijane odločbe "sanirale" napake iz drugih postopkov o napredovanju, ki so v pristojnosti predstojnika upravnega organa in ne tožene stranke. Obravnavanje morebitnih kršitev v postopkih napredovanja tožeče stranke, ki so v pristojnosti predstojnika upravnega organa, nikakor ni predmet tega upravnega organa.

Z odločbo tožene stranke nekdanjega izvršnega sveta skupščine mesta so bile v zvezi z razrešitvijo višjega upravnega delavca kršene določbe ZUP, saj tožena stranka ni sprejela dokazne ocene glede nasprotujočih trditev predstojnika, ki je predlagal razrešitev, in tožeče stranke (višjega upravnega delavca) o okoliščinah, ki so podlaga za razrešitev (da ta delavec po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti).