15. člen ZDDO-F

Onemogočanje sodelovanja delavca v ugovornem postopku oziroma onemogočanje sodelovanja sindikata v zadevi, v kateri delodajalec odloča o dolžini letnega dopusta delavca, je lahko le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Za odločanje o višini letnega dopusta za zahtevnost dela je relevantno, na katero delovno mesto je delavec razporejen (36. člen ZDDO).

Z določilom 3. odstavka 14. člena ZFDO zakonodajalec ni izključil nujnosti izvedbe javnega razpisa tudi za ponujeno delo v času, ko funkcionar uveljavlja pravice po prenehanju funkcije. Smiselna razlaga in uporaba določil ZUP o obnovi kot izrednem pravnem sredstvu v konkretnem primeru zahteva upoštevanje koncepta pridobljenih pravic in načela sorazmernosti. Z vidika možnosti za pravna sredstva zoper nezakonite izbire oziroma imenovanja je namreč treba na obe fazi postopka gledati kot na celoto, kajti sicer ravno v primeru, ko izbirni postopek ni zakonit in ni bil izveden javni razpis, zoper napake v tej fazi postopka ne bi bilo učinkovitega pravnega sredstva.

Izpodbijana odločba je pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, zakaj je tožena stranka (Vlada RS) ponovno imenovala tožnika (višjega upravnega delavca) in to v drugačen naziv, v katerega je bil imenovan že pred tem (v letu 1990), saj se vsebina njegovega dela, ki ga je prej opravljal in ga še vedno opravlja, ni v ničemer spremenila. Tako pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča presojo zakonitosti posamičnega akta.

Pravilnik, ki je bil sprejet po izdaji izpodbijane odločbe, ne more biti podlaga za izdajo te odločbe.

Izpodbijana odločba je pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, zakaj je tožena stranka (Vlada RS) ponovno imenovala tožečo stranko (višjega upravnega delavca), in to v drugačen naziv, v katerega je bila tožeča stranka imenovana že pred tem (v letu 1990), saj se vsebina njenega dela, ki ga je prej opravljal in ga še vedno opravlja, ni v ničemer spremenila. Tako pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča presojo zakonitosti posamičnega akta.

ZZDO uporablja izraz "predstojnik" za funkcionarja, ki vodi upravni organ (2. odstavek 3. člena ZZDO). Izraza predstojnik tudi v 8. točki 45. člena ZZDO ni mogoče drugače pojmovati, le da je v tej določbi izenačena odklonitev delovnega naloga predstojnika in višjega upravnega delavca. Čeprav je delavec odklonil telefonsko odredbo svojega neposredno nadrejenega delavca, ni storil očitane disciplinske kršitve po 8. točki 45. člena ZDDO - odklonitev delovnih nalog predstojnika, saj nadrejeni delavec ni bil predstojnik oz. višji upravni delavec. Zato tožnik ni storil očitane hujše kršitve delovnih obveznosti iz 8. točke 45. člena ZDDO, izdani sklepi o disciplinski odgovornosti pa so nezakoniti.

Vlada le imenuje višje upravne delavce, njihove naloge pa so opredeljene v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v državnem organu, razporeditev pa se določi z odločbo predstojnika.

Odločba o imenovanju višjega upravnega delavca (svetovalca predstojnika) ne more učinkovati retroaktivno, ampak šele od dneva, ko jo je tožena stranka (Vlada RS) izdala. Če je višji upravni delavec po dogovoru začel opravljati delo prej, preden mu je bila vročena odločba o imenovanju za višjega upravnega delavca, potem mora za obdobje, ko je dejansko delal, pa za opravljanje dela še ni imel pravnoveljavnega akta, to razčistiti z državnim organom, za katerega dela in gre v tem primeru v zvezi s plačo za to delo za delovnopravno zadevo (2. točka 4. člena ZDSS).

Nepravilno je stališče tožeče stranke, da bi se z odpravo izpodbijane odločbe "sanirale" napake iz drugih postopkov o napredovanju, ki so v pristojnosti predstojnika upravnega organa in ne tožene stranke. Obravnavanje morebitnih kršitev v postopkih napredovanja tožeče stranke, ki so v pristojnosti predstojnika upravnega organa, nikakor ni predmet tega upravnega organa.