23. člen ZDDO-F

Iz samega izreka navedene odločbe izhaja, da gre v obravnavani zadevi za razrešitev tožnika. V odločbi o razrešitvi višjega upravnega delavca morajo biti razlogi za razrešitev strokovno utemeljeni.

Tožniku je sodno varstvo zoper akt o razrešitvi z mesta komandirja zagotovljeno v upravnem sporu, pri čemer je o tožnikovi tožbi na podlagi 9. člena v zvezi z 10. členom ZUS pristojno na prvi stopnji odločati Upravno sodišče RS.

Pravovarstvena potreba je podana le tedaj, če gre za odločitev, ki je stranki v škodo oz. če je mogoče s pritožbo doseči zanjo ugodnejšo odločitev. Pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa (3. odst. 343. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 16. člena ZUS).

Sodno varstvo ob razrešitvi upravnih delavcev je glede na določbo 23. člena ZDDO zagotovljeno v upravnem sporu, torej je na prvi stopnji pristojno Upravno sodišče RS in ne Delovno in socialno sodišče.

Ker iz podatkov v spisu ne izhaja, da gre v konkretnem primeru za razrešitev upravnega delavca po 23. členu ZDDO, je z vidika možnih pravnih sredstev tožnika v konkretnem primeru treba upoštevati določilo 72. člena ZDDO, ki ureja varstvo pravic. Zahteva za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja iz 72. člena ZDDO ni predmet presoje v upravnem sporu, ker gre za delovno-pravne elemente spora, ampak je to lahko ugovor zoper odločitev o pravicah upravnega delavca, njegovih obveznostih in odgovornostih. Četudi delovno-pravni vidiki spora niso predmet presoje v upravnem sporu, pa je sodišče v presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevalo tudi določilo 3. odstavka 49. člena Ustave RS.

V določilu 23. člena ZDDO ni predviden upravni spor zoper odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Načeloma je lahko preklic predloga za razrešitev enako relevanten kot prošnja za razrešitev, vendar pa je pravni učinek preklica v vsakem konkretnem primeru odvisen od konkretnih okoliščin primera.

Z določilom 3. odstavka 14. člena ZFDO zakonodajalec ni izključil nujnosti izvedbe javnega razpisa tudi za ponujeno delo v času, ko funkcionar uveljavlja pravice po prenehanju funkcije. Smiselna razlaga in uporaba določil ZUP o obnovi kot izrednem pravnem sredstvu v konkretnem primeru zahteva upoštevanje koncepta pridobljenih pravic in načela sorazmernosti. Z vidika možnosti za pravna sredstva zoper nezakonite izbire oziroma imenovanja je namreč treba na obe fazi postopka gledati kot na celoto, kajti sicer ravno v primeru, ko izbirni postopek ni zakonit in ni bil izveden javni razpis, zoper napake v tej fazi postopka ne bi bilo učinkovitega pravnega sredstva.

Določba 26. člena ZODPM, ki delavcem, ki so opravljali naloge v ukinjenem organu zagotavlja, da te naloge še naprej opravljajo v novem upravnem organu, že po sami naravi stvari ni mogoče razlagati, da ti delavci v novem upravnem organu nadaljujejo delo na podlagi že sklenjenega delovnega razmerja v ukinjenem upravnem organu. Zakon jim s tem le omogoča, da sklenejo delovno razmerje v novem upravnem organu brez ponovnega ugotavljanja, ali izpolnjujejo splošne in posebne pogoje, ki sicer veljajo za sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu.

Po mnenju sodišča v zadevah imenovanja višjih upravnih delavcev ni mogoče uporabiti izrednih pravnih sredstev po ZUP, ker bi se na ta način ob drugačnih pogojih in postopku (predpisanih z ZUP za uporabo izrednih pravnih sredstev) dosegle drugačne (manj ugodne) pravne posledice, kot jih imata posebej urejena pravna inštituta razrešitve oz. prenehanja delovnega razmerja, ki naj bi z navedbo taksativno določenih razlogov za njuno uporabo in posebej predpisanega postopka (povsem drugačnih kot za izredna pravna sredstva po ZUP), zagotavljala ustrezno varstvo pravic delavcev v zvezi z delovnim razmerjem.

Akt o imenovanju višjega upravnega delavca po ZDDO je posamični akt iz 2. odstavka 3. člena ZUS in ne upravna odločba. Glede na pravne posledice odprave odločbe takšnega akta ni mogoče odpraviti na podlagi obnove postopka, ker ne gre za smiselno uporabo določb postopka v pomenu 4. člena ZUP.

Tožnik ne more zahtevati ugotovitve obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, če pravni interes za to ugotovitev ne obstaja, ker je bilo že pravnomočno odločeno o pravnem razmerju, ki je predmet ugotovitvene tožbe.

Vlada RS razreši višjega upravnega delavca v primeru, ko pisno zaprosi za razrešitev ali za prenehanje delovnega razmerja.

Spremenjene zakonske pristojnosti ministrstva ni okoliščina, ki bi sama po sebi bila razlog za prenehanje delovnega razmerja višjega upravnega delavca, ampak je le razlog za njegovo prerazporeditev.

Pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča kontrolo, ali je bilo dejansko stanje sploh pravilno ugotovljeno in ali je bil na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni predpis. Razrešitev višjega upravnega delavca še ne pomeni prenehanje njegovega delovnega razmerja, vendar s prenehanjem delovnega razmerja naziv ugasne.

Okoliščina, da je zaradi spremenjenih zakonskih pristojnosti prevzelo dela enega ministrstva drugo ministrstvo in s tem tudi delavce, ki so na teh delih delali, sama po sebi še ni zakonski razlog za prenehanje delovnega razmerja tem delavcem. To je lahko le razlog za prerazporeditev teh delavcev, kar pa nima pravnega učinka za njihov naziv.

Z odločbo tožene stranke nekdanjega izvršnega sveta skupščine mesta so bile v zvezi z razrešitvijo višjega upravnega delavca kršene določbe ZUP, saj tožena stranka ni sprejela dokazne ocene glede nasprotujočih trditev predstojnika, ki je predlagal razrešitev, in tožeče stranke (višjega upravnega delavca) o okoliščinah, ki so podlaga za razrešitev (da ta delavec po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti).

Če stranka zahteva razrešitev po 23. členu zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO), to lahko pomeni le razrešitev naziva podsekretar, v katerega je bila stranka imenovana, ne pa le naziva direktor uprave, ki po sistemizaciji pomeni le naziv delovnega mesta, na katero je bila stranka kot podsekretar razporejena.

Tudi odločba Izvršnega sveta skupščine občine o razrešitvi višjega upravnega delavca po 2. odstavku 23. člena zakona o delavcih v državnih organih mora v obrazložitvi navajati dokaze za dejstva, iz katerih tožena stranka ocenjuje, da tožnik po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti višjega upravnega delavca.

Višjega upravnega delavca ni mogoče zakonito razrešiti ob smiselni uporabi 23. člena zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 9/91, 18/91, 22/91 in 2/91-I). Razlogi za razrešitev po 23. členu so v zakonu določeni taksativno. Prenehanje statusa višjega upravnega delavca po 23. členu pa je treba ločiti od prenehanja statusa višjega upravnega delavca zaradi prenehanja delovnega razmerja. Zakon v tem primeru ne predvideva posebnega akta o razrešitvi.