VSRS Sklep I Up 182/2001

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1204/95-8 z dne 14. 12. 2000 razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Z izpobijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.6.1995. S to je tožena stranka imenovala tožnika za svetovalca direktorice Uprave RS za ... Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila z določbo 1. odstavka 15. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91 in 2/91-I), po kateri je svetovalec predstojnika višji upravni delavec in določbo 1. odstavka 19. člena istega zakona, ki določa, da višje upravne delavce imenuje Vlada RS, na predlog predstojnika. V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na določbe 22. in 26. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (ZODPM, Uradni list RS, št. 51/94), po katerih so bili kazensko poboljševalni zavodi ukinjeni kot državni organi v sestavi Ministrstva za pravosodje in so nadaljevali z delom kot notranje organizacijske enote Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, delavcem, ki so opravljali naloge v tem ukinjenem upravnem organu, pa je bilo zagotovljeno, da te naloge opravljajo še naprej v novem upravnem organu. Določba 26. člena ZODPM torej omogoča delavcem, ki so opravljali naloge v ukinjenem upravnem organu, da sklenejo delovno razmerje v novem upravnem organu, brez ponovnega ugotavljanja, ali izpolnjujejo splošne in posebne pogoje, ki sicer veljajo za sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu. To po mnenju sodišča prve stopnje izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 55. člena ZDDO, ki določa, da prevzame državni organ, v katerega delovno področje preidejo naloge odpravljenega državnega organa, tudi delavce, ki so opravljali ta dela.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe citira tudi določbo 2.

odstavka 3. člena ZUS, po kateri se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi posamični akti o imenovanjih delavcev v državnih organih in se v zvezi s tem sklicuje še na določbe ZDDO o imenovanju višjih upravnih delavcev. Po teh določbah se za pomoč pri vodenju dela v upravnih organih in za opravljanje najzahtevnejših del imenujejo višji upravni delavci ( 14. člen), ki jih imenuje vlada in ki sklenejo delovno razmerje z dnem imenovanja, če z aktom o imenovanju ni drugače določeno (1. odstavek 5. člena). Sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu za prej navedena dela je torej vezana na predhodno imenovanje delavca v ustrezen naziv v skladu z aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v tem novem upravnem organu. Tako je po presoji sodišča glede na predviden postopek za imenovanje, odločba o imenovanju sicer posamični akt, ni pa upravni akt, za katerega bi veljala določba 3. odstavka 206. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) o obrazložitvi kot obveznem sestavnem delu odločbe.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da izpodbijani akt ni upravni akt zato zanj ne veljajo določbe ZUP glede obveznih sestavin odločbe in glede obvezne obrazložitve odločbe. Tako stališče je v nasprotju s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče RS sprejelo v istovetnem primeru v sodbi št. U 1156/95-6. Navaja da se izpodbijana sodba v svojih razlogih omejuje le na formalno pravne elemente tega upravnega spora, zanemarja pa bistvene elemente, kot na primer, da je tožnik ostal na istem delovnem mestu, da po vsebini in obsegu opravlja enako delo, da svoje delo opravlja v istem kraju in v istem delovnem okolju. Tudi po vključitvi kazensko poboljševalnih domov v sestav Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij RS se vsebina in način dela ni spremenila, spremenilo se je le plačilo za njegovo enako delo, in sicer na slabše. V konkretnem sporu, kot tudi v ostalih istovetnih sporih gre za organizacijske spremembe celotnega sistema instituta izvrševanja kazenskih sankcij v Republiki Sloveniji. Zato tudi iz tega razloga ni mogoče trditi, da so kazensko poboljševalni domovi ukinjeni in da je zaposlenim prenehalo delovno razmerje in podobno. Gre namreč za poseben ukrep zakonodajalca, ki v bistvu ohranja sedanje stanje, le da so po novi ureditvi vsi kazensko poboljševalni domovi administrativno podrejeni novemu upravnemu organu. Zaradi nepravilnega ravnanja tožene stranke je bil za čas od 1.7.1995 do 31.5.1996 prikrajšan pri plači.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje sicer pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 3. člena ZUS in pravilno štelo izpodbijano odločbo tožene stranke za posamični akt, ki pa ni upravni akt. Vendar pa je, po presoji pritožbenega sodišča, izpodbijana odločba, čeprav je posamični akt, tako pomankljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Iz nje namreč ni razvidno, kot utemeljeno zatrjuje tožnik v tožbi in v pritožbi, zakaj ga je tožena stranka ponovno imenovala v drugačen naziv, kot je bil že pred tem imenovan, saj se vsebina njegovega dela, ki ga je prej in ga še vedno opravlja, ni v ničemer spremenila. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje se delavec imenuje v naziv v skladu Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da je tožena stranka imenovanje tožnika oprla le na določbe ZDDO, ne pa tudi na določbe navedenega pravilnika. Sicer pa tudi iz dokumentacije v upravnih spisih izhaja, da je direktorica Uprave Republike Slovenije za ... izdala pravilnik dne 25.7.1996, to je po izdaji izpodbijane odločbe den 29.6.1995.

Tako pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen ustrezen materialni predpis. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka postopka, saj take odločbe tožnik ne more učinkovito izpodbijati, sodišče prve stopnje pa zaradi tega ni moglo presoditi njene zakonitosti in zato ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.