VSM sodba Cpg 471/98

Pritožba se kot neutemeljena zavrne, izpodbijana sodba se potrdi.
Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Okrožno sodišče je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik terja od toženke plačilo 62,222.608,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.10.1993 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov, vse v 15 dneh pod izvršbo, s plačilom toženkinih pravdnih stroškov 539.325,00 SIT pa je obremenilo tožnika.

Citirano sodbo tožnik izpodbija s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga njeno razveljavitev zaradi vnovičnega odločanja na prvi stopnji, vendar pred spremenjenim senatom. Priglaša pritožbene stroške. Predvsem naj bi ga motila ugotovitev prvostopnega sodišča o tem, da toženka ni pasivno legitimirana za ta spor, ker je pred tem zastopalo prav nasprotno stališče, da država Republika Slovenija ne more biti odgovorna za škodo, ki jo je zagrešil občinski upravni organ pred 01.01.1995. Zato bi naj bili zakoni o upravi, o lokalni samoupravi in o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin, v izpodbijani sodbi uporabljeni napačno. Sam postopek pred prvo stopnje pa da je trajal neodpustljivo dolgo, navzlic dvajsetim vloženim urgencam za pospešitev postopka.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Katere procesne kršitve naj bi obremenjevale izpodbijano sodbo, pritožba ni pojasnila, zato je bil opravljen preizkus le v zvezi z absolutnimi tovrstnimi kršitvami, vendar tudi teh ni bilo.

Ker so bili izvedeni prav vsi ponujeni dokazi (obeh strank), kar je za razjasnitev odločilnih dejstev zadoščalo, ni mogoče sprejeti pavšalnih očitkov o pomanjkljivostih dejanskega stanja, ocena izvedenih dokazov pa s pritožbo ni problematizirana.

Določnejša in izčrpnejša je pritožba pri naštevanju pomislekov k uporabljenemu materialnemu pravu, ki pa ga pritožbeno sodišče v celoti akceptira, na poglavitne pritožbene pripombe v zvezi s tem pa dodaja: S sklepom o nadaljevanju prekinjenega postopka proti sedanji toženi stranki prvostostopno sodišče ni prejudiciralo odločitve v izpodbijani sodbi. Tožnik kot predlagatelj nadaljevanja prekinjenega postopka je namreč kot pravnega naslednika prvotne toženke navedel prav toženo stranko. V zadevah lokalne samouprave pa takega nasledstva ni mogoče izključiti.

Ni pa tožena stranka pravni naslednik za tista področja, ki so jih po Zakonu o prevzemu državnih funkcij do 31.12.1994 opravljali organi občin, nato pa prevzela država iz področja posameznih vladnih ministrstev. Po prvem odstavku člena 3 tega zakona upravne enote opravljajo upravne naloge, ki so bile določene kot pristojnosti občinskih organov po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v zvezi z izdajanjem lokacijskih in gradbenih dovoljenj).

Prenos teh funkcij na upravne enote oziroma ministrstva je v izvedbenem Zakonu o upravi, ki v členu 103/I določa, da upravne enote oziroma ministrstva, v katerih delovno področje sodijo naloge iz prvega odstavka člena 101 tega zakona, prevzamejo hkrati tudi delavce občinskih upravnih organov, ki so upravljali te naloge ter ustrezni del administrativnih, računovodskih in tehničnih delavcev, kakor tudi dokumentarno gradivo in nedokončane zadeve. Pod slednjimi ni mogoče razumeti le golih upravnih aktov, ampak tudi tiste zadeve, ki so v neposredni zvezi z rešenimi zadevami, torej spisi, kakršen je obravnavana zadeva, ki izvira iz protipravnega ravnanja organa občine, ko je ta še opravljala del državnih funkcij.

Novo ustanovljena Mestna občina izvršuje pristojnosti iz členov 13 in 16/a Zakona o lokalni samoupravi, ki pa nimajo prav nič skupnega s tistimi, ki jih izvršujejo upravne enote Ministrstva za okolje in prostor. Preostalih 8 na novo ustanovljenih občin, ki so nastale iz bivše občine, pa kompentenc upravne enote tudi ne izvršuje, tako da z upravnimi akti, na katerih temelji odškodninska odgovornost, nimajo nobene povezave. Take odgovornosti tudi ni mogoče izvajati iz številnih odločb Ustavnega sodišča RS v zvezi z ustavnimi presojami Zakona o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljale občine, najpomembnejša med njimi je tista z opr.štev. U I-98/95. Po členu 5 ZPDF se šteje, da so posamezne upravne akte, ki so jih izdajale upravne enote, ministrstva in organi v njihovi sestavi na podlagi člena 101 Zakona o upravi do dneva uveljavitve tega zakona, izdali pristojni organi, kar pomeni, da take upravne akte država sprejema kot svoje, to pa vključuje tudi odgovornost za nepravilnosti pri njihovi izdaji.

Pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe, državno pravobranilstvo Republike Slovenije - člen 7 Zakona o državnem pravobranilstvu, ta organ pa k vstopu v pravdo v imenu upravne enote ni bil pozvan.

Pritožbi ni uspelo uveljaviti niti tretjega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, zato je ta potrjena po členu 368 Zakona o pravdnem postopku, s priglašenimi pritožbenimi stroški, pa ni bilo mogoče obremeniti tožene stranke.

Določbe starega ZPP/77 so bile v tej odločbe uporabljene po prehodni določbi 498.člena veljavnega ZPP/99.